Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Letošnje šolsko leto je bilo za srednješolca Vida povsem drugačno od lanskega, ko je moral veliko honorarno delati, da so z družino sploh lahko plačevali stroške, ko je sanjal o lastnem kovčku z orodjem, nujnim za praktičen del šolanja in vsaj kakšni brezskrbni uri druženja s prijatelji. Družini je namreč znova, že petič grozila selitev, negotovo pa je bilo, ali bo srednjo šolo sploh lahko končal. Leto kasneje prav zaradi pomoči poslušalcev že načrtuje šolanje na fakulteti!
Ni mu več treba delati in lagati zaradi izostankov v šoli. Prihodnost se mu zdi svetla
“Popolnoma drugače živimo. Opravljam morda le še en odstotek vsega dela, ki sem ga lani, veliko sem pri pouku, zdravje je neprimerno boljše, celo preselili smo se v večje, a cenejše stanovanje. Živim čisto drugačno življenje, veliko več se družim s prijatelji, nekajkrat smo bili celo v kinu in na izletih. Počasi poskušam nadomestiti vse, kar sem v minulih letih zamudil,” je dogajanje v zadnjem letu na kratko povzel srednješolec Vid, ki smo ga predstavili ob koncu lanskega šolskega leta. Njegova družina je namreč zaradi brezposelnosti staršev izgubila stanovanje, preživeli so deložacijo in še tri selitve. Da bi lahko obdržali vsaj zadnje, najemniško stanovanje, je moral kot srednješolec še veliko honorarno delati. Pri pouku je bil le redko, prešolal se je in izgubil dva letnika, zelo pa je trpelo tudi njegovo zdravje. Svoje želje po izobraževanju je moral močno zmanjšati.
“Pomoč je bila res obsežna, dobili smo veliko hrane in vsega drugega, tudi zbrani denar nam je zelo veliko pomagal. Z njim smo poplačali skoraj vse dolgove in se preselili v večje, a cenejše stanovanje. Tam se počutimo res izvrstno in veseli smo, da smo po toliko selitvah in nenehnem strahu, kdaj bo spet treba drugam, našli prostore, ki smo jih lahko najeli dolgoročno. Spet imamo dom. Po dolgem času znova jemo skupaj za isto mizo, ker imamo dovolj hrane za vse tri … Ljudje so res fantastični!”
“Zelo mi je odleglo tudi, da sem lahko spregovoril o svoji stiski, povedal za svojo bolečino in bil slišan, čeprav anonimno. Vedel sem, da nekdo tam zunaj razume, kako težko mi je. Tudi moje zdravje se je zelo popravilo.”
“Veliko več sem pri pouku, profesorji so me zelo pohvalili. Nisem pričakoval, da se bom še kdaj tako dobro razumel z njimi, saj je bilo v minulih letih pri nekaterih res veliko nerazumevanja za mojo stisko. Pa tudi s sošolci se veliko več družimo, letos sem bil celo na šolski ekskurziji in je bilo fantastično! Najpomembneje pa je, da mi ni treba več lagati o tem, zakaj sem manjkal, pa tudi oni me ne zafrkavajo več zaradi nenehnih odsotnosti. Prav lepo se imamo.”
Laže mi je zjutraj vstati z zavedanjem, da lahko grem v šolo brez slabe vesti, da se mi ni treba spraševati, ali ne bi bilo bolje, da grem raje delat, ker je že toliko položnic neplačanih. Veliko laže je tudi po šoli, naredim domače naloge, se naučim snov in potem sem prost.
“Veliko več se družim s prijatelji, in ker imam čas, da pomagam v krajevnem študentskem klubu, so me celo povabili na izlet v Latvijo, popolnoma zastonj. Tega se res neizmerno veselim. Noro lepo leto je za menoj!”
“Ker sem delal, nisem bil upravičen do štipendije in tudi letos nisem. Je pa mojo zgodbo slišal neki gospod in mi za to leto podaril štipendijo, ki mi je res veliko pomenila in mi pomagala, da sem imel denar za vozovnico, šolske potrebščine, pa še za plačilo kakšne položnice je ostalo. Veliko manj bremena sem nosil zaradi tega, veliko manj sem delal. Pravzaprav delam le še toliko, da vem, kje sem, da se ne razpustim in ne začnem divjati naokoli,” se šali Vid.
“Prihodnost je zdaj res svetla in lepa in pričakujem jo z odprtimi rokami. Načrtujem celo študij na fakulteti. Ne vem še, za katero bi se odločil, a zagotovo bom študiral. Nikoli si nisem mislil, da mi bo kdaj dana taka možnost glede na to, kako težko smo živeli. Zdaj pa se tega zelo veselim.”
545 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Letošnje šolsko leto je bilo za srednješolca Vida povsem drugačno od lanskega, ko je moral veliko honorarno delati, da so z družino sploh lahko plačevali stroške, ko je sanjal o lastnem kovčku z orodjem, nujnim za praktičen del šolanja in vsaj kakšni brezskrbni uri druženja s prijatelji. Družini je namreč znova, že petič grozila selitev, negotovo pa je bilo, ali bo srednjo šolo sploh lahko končal. Leto kasneje prav zaradi pomoči poslušalcev že načrtuje šolanje na fakulteti!
Ni mu več treba delati in lagati zaradi izostankov v šoli. Prihodnost se mu zdi svetla
“Popolnoma drugače živimo. Opravljam morda le še en odstotek vsega dela, ki sem ga lani, veliko sem pri pouku, zdravje je neprimerno boljše, celo preselili smo se v večje, a cenejše stanovanje. Živim čisto drugačno življenje, veliko več se družim s prijatelji, nekajkrat smo bili celo v kinu in na izletih. Počasi poskušam nadomestiti vse, kar sem v minulih letih zamudil,” je dogajanje v zadnjem letu na kratko povzel srednješolec Vid, ki smo ga predstavili ob koncu lanskega šolskega leta. Njegova družina je namreč zaradi brezposelnosti staršev izgubila stanovanje, preživeli so deložacijo in še tri selitve. Da bi lahko obdržali vsaj zadnje, najemniško stanovanje, je moral kot srednješolec še veliko honorarno delati. Pri pouku je bil le redko, prešolal se je in izgubil dva letnika, zelo pa je trpelo tudi njegovo zdravje. Svoje želje po izobraževanju je moral močno zmanjšati.
“Pomoč je bila res obsežna, dobili smo veliko hrane in vsega drugega, tudi zbrani denar nam je zelo veliko pomagal. Z njim smo poplačali skoraj vse dolgove in se preselili v večje, a cenejše stanovanje. Tam se počutimo res izvrstno in veseli smo, da smo po toliko selitvah in nenehnem strahu, kdaj bo spet treba drugam, našli prostore, ki smo jih lahko najeli dolgoročno. Spet imamo dom. Po dolgem času znova jemo skupaj za isto mizo, ker imamo dovolj hrane za vse tri … Ljudje so res fantastični!”
“Zelo mi je odleglo tudi, da sem lahko spregovoril o svoji stiski, povedal za svojo bolečino in bil slišan, čeprav anonimno. Vedel sem, da nekdo tam zunaj razume, kako težko mi je. Tudi moje zdravje se je zelo popravilo.”
“Veliko več sem pri pouku, profesorji so me zelo pohvalili. Nisem pričakoval, da se bom še kdaj tako dobro razumel z njimi, saj je bilo v minulih letih pri nekaterih res veliko nerazumevanja za mojo stisko. Pa tudi s sošolci se veliko več družimo, letos sem bil celo na šolski ekskurziji in je bilo fantastično! Najpomembneje pa je, da mi ni treba več lagati o tem, zakaj sem manjkal, pa tudi oni me ne zafrkavajo več zaradi nenehnih odsotnosti. Prav lepo se imamo.”
Laže mi je zjutraj vstati z zavedanjem, da lahko grem v šolo brez slabe vesti, da se mi ni treba spraševati, ali ne bi bilo bolje, da grem raje delat, ker je že toliko položnic neplačanih. Veliko laže je tudi po šoli, naredim domače naloge, se naučim snov in potem sem prost.
“Veliko več se družim s prijatelji, in ker imam čas, da pomagam v krajevnem študentskem klubu, so me celo povabili na izlet v Latvijo, popolnoma zastonj. Tega se res neizmerno veselim. Noro lepo leto je za menoj!”
“Ker sem delal, nisem bil upravičen do štipendije in tudi letos nisem. Je pa mojo zgodbo slišal neki gospod in mi za to leto podaril štipendijo, ki mi je res veliko pomenila in mi pomagala, da sem imel denar za vozovnico, šolske potrebščine, pa še za plačilo kakšne položnice je ostalo. Veliko manj bremena sem nosil zaradi tega, veliko manj sem delal. Pravzaprav delam le še toliko, da vem, kje sem, da se ne razpustim in ne začnem divjati naokoli,” se šali Vid.
“Prihodnost je zdaj res svetla in lepa in pričakujem jo z odprtimi rokami. Načrtujem celo študij na fakulteti. Ne vem še, za katero bi se odločil, a zagotovo bom študiral. Nikoli si nisem mislil, da mi bo kdaj dana taka možnost glede na to, kako težko smo živeli. Zdaj pa se tega zelo veselim.”
Več kot 5000 popravljenih in podarjenih računalnikov ne zadostuje, da bi društvo Duh časa od lokalnih, državnih ali povsem zasebnih lastnikov dobilo trajen in primeren prostor za izvajanje svoje prostovoljne in humanitarne dejavnosti. Tisoče šolarjev, dijakov, študentov in drugih, ki si nove računalniške opreme ne morejo privoščiti, bi bili brez podarjenih računalnikov še bolj izločeni iz normalnega dela za šolo ali službo. To je bilo v času šolanja in dela na domu še posebej pomembno. Prostovoljci, ki že desetletje povsem brezplačno popravljajo in podarjajo računalniške komplete po vsej Sloveniji, bi zelo hitro potrebovali zadosti velik in dostopen prostor, sicer bo njihova dejavnost morala ugasniti, je stvaren predsednik društva Duh časa Matjaž Ugovšek. "Če bi imeli pogoje za delo, bi premikali gore, tako samo računalnike, žal."
V srednjih šolah se ta teden končuje prvo ocenjevalno obdobje šolskega leta, ki je po dveh letih, zaznamovanih s šolanjem na daljavo, vsaj malo spominjalo na nekdanjo šolsko normalo. In kakšne posledice na otrocih in mladostnikih svetovalni delavci opažajo zdaj, ko se zdi, da delo teče normalno? Gostja bo predsednica Društva šolskih svetovalnih delavcev in profesorica psihologije na eni izmed ljubljanskih gimnazij Ajda Erjavec.
Ker se je dobro spomniti, da vsak korak nekam vodi, da je lepo imeti ob sebi ramo, ki ti nudi oporo v težkih trenutkih, in vedeti, da so med nami tudi ljudje, kakršni so na Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje, ki jim ni vseeno. Kakšne želje se bodo utrnile v tem letu?
Decembra po navadi odpremo malo več oken, pa ne tistih za prezračevanje prostorov, ampak tudi majhnih okenc na adventnih koledarjih. Predstavljajte si, da ne bi odpirali okenc na adventnem koledarju, ampak bi namesto tega imeli nalogo, da vsak dan do božiča v veliko prazno škatlo zbirate hrano in praktične stvari, ki so na seznamu ter na koncu polno škatlo dobrot podarite nepoznani družini v stiski. Takšna ideja dobrodelnega adventnega koledarja je skupni projekt Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje. Na Zvezi izberejo družine, ki so vključene v njihove programe in so tako ali drugače ogrožene. Večinoma so to otroci staršev, ki imajo psihosocialne težave, se soočajo s stanovanjsko problematiko, brezposelnostjo, zdravstvenimi težavami in prihodki pod minimalno plačo.
Val 202 že desetletje sodeluje s programom Botrstvo, ki ga vodi ZPM Ljubljana Moste-Polje. Od samega začetka s programom sodeluje Jana Vidic, ki se spominja začetkov, ko je bilo v program vključenih samo 240 otrok. Danes je ta številka bistveno višja - skupaj so v teh letih pomagali 11 390 otrokom.
Že tretje leto se denar tistih, ki tega dela dohodnine niso namenili nikomur, ne vrača v državni proračun. Ministrstvo za javno upravo sredstva iz sklada z razpisi razdeli nevladnim organizacijam. Med prejemniki dohodnine za leto 2020 je na četrtem mestu z nekaj manj kot 210 tisočaki, ki jim jih je namenilo dobrih 4800 dohodninskih zavezancev, ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo. Ob povsem novih potrebah in nalogah, ki jih je prinesla tudi epidemija, so bila ta sredstva neizmerno dragocena, priznava sekretarka ZPM Moste Polje Tanja Petek. Z njimi so ob močno povečanih stiskah otrok in mladostnikov lahko omogočili najem več izkušenih terapevtov, dodatno so izobrazili prostovoljce, da so ti znali pravilno reagirati ob čustvenih stiskah otrok, s katerimi delajo. Sredstva so jim omogočila, da so urgentno preprečevali izvršbe in izterjave, saj so sicer lahko stroški izvršb bistveno višji od samega stroška dolgov.
Unicefovo letno poročilo, ki opozarja na strašanske posledice za otroke po vsem svetu, še posebej manj razvitem, je tudi opozorilni klic, da še nikoli ni bilo bolj pomembno na prvo mesto postaviti otroke. Gre za najhujšo krizo, s katero je UNICEF soočen v svoji 75-letni zgodovini. Poročilo podrobneje predstavlja izvršni direktor Unicefa Slovenija Tomaž Bergoč.
Četudi je epidemija zmanjšala praznično bleščavo, druženja, obdarovanja in praznovanja, je prav december za mnoge najtežji mesec, v katerem bolj občutijo težo osamljenosti, pomanjkanja in brezupa. "Nebo dobrih želja" je nov način pomoči otrokom iz Botrstva, ki omogoča, da je donacija poljubnega zneska lahko več kot le bančna transakcija.
Tudi še nikoli brezdomne osebe zdaj prosijo za vključitev v nastanitveni program Kraljev ulice, ker ne bodo več zmogle stroškov za bivanje. Protikoronski ukrepi so poglobili revščino tudi v najbogatejših državah, kar dokazuje, da gre za sistemski problem, ki ga ne želimo rešiti. Finska je edina izjema, kjer so brezdomstvo sistemsko odpravili.
Skozi skoraj desetletje oddaj v podporo programu Botrstvo, v katerih opozarjamo na stiske otrok in drugih ranljivih skupin se včasih zdi, da zgodb s srečnim koncem skorajda ni. A prav vsem od več kot 10.000 doslej vključenim otrokom so botri nedvomno olajšali življenje. Nekatere zgodbe kot je Izina, ki je prav zaradi podpore botra veliko lažje končala gimnazijo in se vpisala na želeno fakulteto, pa so navdihujoče tudi po tem, ko podpore botra ne potrebujejo več.
Kaj narediti z rabljenim kolesom, ki ga ne potrebujete več? AMZS v sodelovanju s svojimi avto-moto društvi in klubi začenja akcijo zbiranja rabljenih koles Kolesa za vse!, ki jih bo Zveza prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje podarila otrokom iz socialno ogroženih družin.
Prižiganje sveč na grobovih je že stoletja način za vidno oznanjanje našega spomina na pokojne. Letno v Sloveniji prižgemo skoraj 20 milijonov sveč, kar predstavlja 8 sveč na vsakega prebivalca. S tem podatkom se uvrščamo na visoko tretje mesto v svetu. V Botrstvu pa nas je poleg očitnih ekoloških posledic zanimalo tudi, če smo lahko z nakupom sveč še humanitarni. Alternative klasični plastični sveči na grobovih v luči dobrodelnosti sta iskali Neža Borkovič in Kaja Ravnak.
V programu Botrstvo se v oktobru posvečamo generaciji, ki je bila med epidemijo najbolj spregledana, hkrati pa ima največ težav pri duševnem zdravju. Opozarjali smo že na anksioznost in samomorilne misli med študenti. V tretjem delu serije o stiskah študentov razmišljamo o pogojih za študij tujih študentov iz neevropskih držav na slovenskih univerzah, o noveli Zakona o tujcih in prihodnosti za omenjene študente. Zakaj nismo v večji meri prisluhnili stiskam študentov že takrat, ko so nastajale? Kako se bo nadobudna in kritična generacija sploh približala zeleni veji? Kakšne možnosti ima v svetu, ki se s prihodnostjo spogleduje negotovo in neodločno? Odgovore na vprašanja je iskala Kaja Ravnak.
V drugem delu serije o stiskah študentov razmišljamo o samomorilnih mislih in vedenju med epidemijo, tabuizaciji te teme ter korakih pomoči. Na krožnik študentskega vsakdana so zaradi epidemije prišle nove in večje težave, na katere ni bil pripravljen nihče. Veliko prahu je dvignila raziskava Nacionalnega inštituta za javno zdravje o doživljanju epidemije covida-19. Od malo več kot 4200 vprašanih je 900 posameznic in posameznikov imelo samomorilne misli nekaj dni, 280 več kot polovico dni, enako število študentov pa je imelo samomorilne misli vsak dan. Gostji oddaje: Urška Drofenik, študentka 2. stopnje Psihologije na Univerzi v Mariboru, Izr. prof. Vita Poštuvan, strokovnjakinja na področju preučevanja in preprečevanja samomorilnega vedenja.
Zakaj nismo bolj prisluhnili stiskam študentov že takrat, ko so nastajale? Kako se bo nadobudna in kritična generacija sploh približala zeleni veji? Kakšne možnosti ima v svetu, ki se s prihodnostjo spogleduje negotovo in neodločno? V prvem delu serije o stiskah študentov razmišljamo o anksioznosti med epidemijo, ki traja tudi v novi normalnosti. Gosta oddaje: Sara Svati Sharan, študentka 2. stopnje Filozofije na UL in doc. dr. Tomaž Vec, vodja Psihosocialne svetovalnice UL.
Še vedno velja, da je knjiga najlepše darilo. Še posebej, če je to nova slikanica z naslovom Botrovo darilo. Ta je izšla ob jubilejni 10. obletnici projekta Botrstvo v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine in Mladinsko knjigo. V njej na silno simpatičen, preprost in nekoliko šaljiv način izvemo, kaj je program Botrstvo in kako malo je potrebno, da nekomu s solidarnostjo in sočutnostjo spremenimo življenje na bolje. Pogovarjali smo se z avtorjem slikanice Boštjanom Gorencem Pižamo.
»Mislim, da nam na splošno v 21. stoletju primanjkuje tega empatičnega odnosa do sočloveka, na vseh področjih. Morda je tudi pri odločevalcih premalo izkušenj, na kakšen način, po kakšni poti nekdo odrašča. Mnogi, ki so danes na odločevalci, so odraščali v bistveno bolj socialno, ekonomsko, pa tudi družbeno prijaznejšem okolju,« na napačne odločitve, da se tudi dijaške domove v času epidemije popolnoma zapre, opozarja dolgoletna vzgojiteljica v celjskem Dijaškem domu Nataša Kajba Gorjup.
Različne okoliščine in vzroki pripeljejo dijake do odločitve da bi bilo bivanje v dijaškem domu za uspešnost šolanja bolj smiselno kot velika izguba časa z vsakodnevnimi vožnjami do šole in nazaj. Toda strošek za bivanje je lahko tudi nepremostljiva ovira, zato v programu Botrstvo dijakom, ki bi jim prav ta znesek preprečil, da bi se šolali na želeni šoli ali imeli možnost za razvoj svojih talentov, pomagajo pri plačilu. Takih je bilo že več kot 500, letos pa bosta med prejemniki tudi Lovro in Kaja.
Z novim šolskim letom so (vsaj za zdaj) na polno zaživeli tudi dijaški domovi, bivanja v njih pa nimajo zagotovljenega vsi, ki bi ga potrebovali. Še vedno namreč velja, da mladostniki, ki prihajajo iz finančno šibkih družin, ne morejo dobiti polne subvencije za bivanje, čeprav bi jim sicer morda bilo onemogočeno šolanje na izbrani šoli ali pa doma ne bi imeli spodbudnih razmer za šolanje. Zato je program Botrstvo pred leti ponudil pomoč v obliki t.i. dijaškega sklada, iz katerega lahko z donatorskimi sredstvi izbranim dijakom omogočijo subvencionirano bivanje. Doslej so pomagali že več kot 500 dijakom, tudi letos bo pomoč potrebovalo več kot 100.
Začelo se je že tretje šolsko leto, zaznamovano z epidemijo, ki je zelo močno posegla v življenja otrok in mladostnikov. Na posledice, ki bodo nedvomno večplastne in dolgoročne, smo neštetokrat opozorili. Poletne počitnice težav seveda niso izbrisale, kar so še posebej občutili spremljevalci na letovanjih, sploh v tistih skupinah, kjer so bili otroci z nakopičenimi stiskami. Ker so se s temi vrnili tudi v šolske klopi, so lahko izkušnje poletnih vzgojiteljev zagotovo v pomoč učiteljem, ki se bodo z njimi srečevali v šolah.
Neveljaven email naslov