Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Opozorjamo na pomen dostopnosti do prostočasnih dejavnosti za otroke iz socialno šibkih okolij, tokrat posebej opozarjamo na šport.
Ali bodo brezposelni ali pa ne bodo zaslužili za minimalno plačo
Toda tudi športno udejstvovanje otrok vse bolj kroji denar. Tako kot so skoraj izumrli nevodeno igranje otrok v domačem okolišu, pa metanje na koš ali brcanje v gol na improviziranih igriščih, so skorajda izumrla tudi splošna neprofesionalna in rezultatsko neambiciozna športna društva, ki bi jim bil osrednji cilj spodbujanje veselja do gibanja in do posameznega športa in bi lahko bila za otroke dostopna brez plačila. Tega niti številne šole ne morejo več zagotavljati, vsaj ne v višjih triadah, zato je vpis v klube vse bolj nujen. To pa poleg prednosti prinaša tudi stroške s članarino in mesečnimi vadninami.
Zato otroci iz socialno ogroženih družin v prostem času pogosto ostajajo doma, čeprav ima redna vadba tako silno veliko dobrih plati, da bi jo vse bolj zasedenim otrokom in mladostnikom morali tako rekoč predpisati na recept, je že pred časom na Valu 202 opozarjal dolgoletni športni strokovnjak Janko Strel, ki je bil pred več kot 30 leti med pobudniki vpeljave športnovzgojnega kartona osnovnošolcev. Ko so ga uvajali, je bilo v Sloveniji otrok, težjih od 100 kilogramov, tako malo, da zanje sploh niso uvajali posebne rubrike za vpis.
“Danes pa komaj najdemo osnovno šolo, ki nima otroka s toliko kilogrami. Še slabše je v poklicnih srednjih šolah, tam jih je s tako preseženo težo tudi po več deset na eni šoli. Imajo precej težav z aerobno zmogljivostjo, mišičnim fitnesom – skratka, ti otroci so na neki način najbolj zapostavljeni in imajo najnižji potencial.”
Že tako ali tako je življenjski slog sodobne družbe otroke zaprl med štiri stene in jih obsodil na občutno manj gibanja. Če pa ob tem upoštevamo, da je hrana, ki je cenovno dostopna nižjim socialnim slojem, po eni strani vse bolj energetsko nabita in po drugi prehransko osiromašena, je to dvoje skupaj tako rekoč avtocesta do debelosti.
Te je med otroki vseh slojev dokazano vse več. In pri tem je estetki vidik, čeprav predvsem za adolescente tako zelo pomemben, še najmanj nevaren, je jasen Janko Strel: “Z zdravstvenega vidika je zame najbolj šokanten podatek, da imamo od 10 do 15 odstotkov otrok, ki so z gibalnega vidika izjemno šibki, debeli, ki so pogosto pri zdravniku. To so izjemno negativni rezultati in zlasti ta skupina mi vzbuja izjemno skrb, saj so to otroci, ki bodo imeli zelo slab učni uspeh, ker nimajo zmogljivosti, da bi bili uspešni. Težko se vključujejo v socialna okolja, ne zmorejo imeti dejavnega življenjskega sloga, kar vodi v pasivno preživljanje prostega časa. Ko bodo odrasli, bodo brezposelni, ker ne bodo imeli ne znanja in ne sposobnosti, če pa bodo službo že dobili, ne bodo zaslužili minimalne plače,” je nedvoumen dolgoletni športni strokovnjak.
Seveda bi morale biti stvari sistemsko urejene, seveda so za gibanje in tudi debelost otrok najodgovornejši starši, seveda se je mogoče gibati tudi, če nisi vključen v katero od športnih dejavnosti, a dejstvo je, da tovrstnega gibanja preprosto ni dovolj. In da nas bo zdajšnja plačljivost dejavnosti, zaradi katere otroci ostajajo doma, namesto da bi trenirali v telovadnicah, naravi, plesnih dvoranah ali kje drugje, čez čas seveda ogromno stala. Ne le v številu izgubljenih talentov, ampak v povsem oprijemljivih stroških za zdravstvo in socialo.
In še nekaj zelo pomembnega daje šport – otrokom, ki so zaradi česar koli precej drugačni od povprečnih sovrstnikov, lahko daje in jih nauči drugačne samozavesti.
Ali kot pravi naš košarkarski reprezentant Miha Zupan, ki se je zaradi težav s sluhom šolal v specializiranem zavodu – košarka je bila večja šola od šole: “Košarka mi je dala ogromno, zame je bila najboljša šola. Govorno sem napredoval, spoznaval nove jezike, nove ljudi, ogromno sem potoval, bil sem motiviran, samozavesten. Zame je bila najboljša šola, dala mi je tako rekoč vse.”
Najstnica Katja, navdušena nad številnimi športi, pa je med tistimi, ki jim zaradi socialne stiske doma košarka pomeni pomemben odmik od vsega hudega: “Med treningom razmišljaš le o taktiki, igri, druge skrbi zelo odmisliš. Veliko pomeni, če se lahko kje tako sprostiš. Jaz bi sicer najbrž le sedela doma in razmišljala, kaj se bo zgodilo z našo družino, košarka pa me odpelje stran …”
In te s tem, ko moraš delovati ekipno, se vživljati v druge, jih znati spodbujati in jim biti partner, zagotovo oblikuje v drugačno osebnost.
Še nekaj je pri športu pomembno: otrokom, ki morda nimajo bleščečega šolskega uspeha, športni uspehi dovoljujejo sanje, da bodo tudi sami v nečem najboljši. Morda bodo kdaj zaigrali z junaki, ki zdaj krasijo plakate v njihovih otroških sobah. Kot je to doživel košarkarski reprezentant Luka Rupnik, ki je imel v otroški sobi v Idriji številne plakate: “Jaka Lakovič, Goran Dragić in podobni so bili na njih. Zdaj pa že nekaj let igram z njimi, zato lahko rečem, da sem del svojih sanj že uresničil!”
Če smo že dopustili, da se celotna otrokova bit enači z rezultati, jim vsaj dovolimo, da jih dosežejo tudi na področjih, ki so zanje zgolj zaradi nekaj deset evrov na mesec postala nedosegljiva.
545 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Opozorjamo na pomen dostopnosti do prostočasnih dejavnosti za otroke iz socialno šibkih okolij, tokrat posebej opozarjamo na šport.
Ali bodo brezposelni ali pa ne bodo zaslužili za minimalno plačo
Toda tudi športno udejstvovanje otrok vse bolj kroji denar. Tako kot so skoraj izumrli nevodeno igranje otrok v domačem okolišu, pa metanje na koš ali brcanje v gol na improviziranih igriščih, so skorajda izumrla tudi splošna neprofesionalna in rezultatsko neambiciozna športna društva, ki bi jim bil osrednji cilj spodbujanje veselja do gibanja in do posameznega športa in bi lahko bila za otroke dostopna brez plačila. Tega niti številne šole ne morejo več zagotavljati, vsaj ne v višjih triadah, zato je vpis v klube vse bolj nujen. To pa poleg prednosti prinaša tudi stroške s članarino in mesečnimi vadninami.
Zato otroci iz socialno ogroženih družin v prostem času pogosto ostajajo doma, čeprav ima redna vadba tako silno veliko dobrih plati, da bi jo vse bolj zasedenim otrokom in mladostnikom morali tako rekoč predpisati na recept, je že pred časom na Valu 202 opozarjal dolgoletni športni strokovnjak Janko Strel, ki je bil pred več kot 30 leti med pobudniki vpeljave športnovzgojnega kartona osnovnošolcev. Ko so ga uvajali, je bilo v Sloveniji otrok, težjih od 100 kilogramov, tako malo, da zanje sploh niso uvajali posebne rubrike za vpis.
“Danes pa komaj najdemo osnovno šolo, ki nima otroka s toliko kilogrami. Še slabše je v poklicnih srednjih šolah, tam jih je s tako preseženo težo tudi po več deset na eni šoli. Imajo precej težav z aerobno zmogljivostjo, mišičnim fitnesom – skratka, ti otroci so na neki način najbolj zapostavljeni in imajo najnižji potencial.”
Že tako ali tako je življenjski slog sodobne družbe otroke zaprl med štiri stene in jih obsodil na občutno manj gibanja. Če pa ob tem upoštevamo, da je hrana, ki je cenovno dostopna nižjim socialnim slojem, po eni strani vse bolj energetsko nabita in po drugi prehransko osiromašena, je to dvoje skupaj tako rekoč avtocesta do debelosti.
Te je med otroki vseh slojev dokazano vse več. In pri tem je estetki vidik, čeprav predvsem za adolescente tako zelo pomemben, še najmanj nevaren, je jasen Janko Strel: “Z zdravstvenega vidika je zame najbolj šokanten podatek, da imamo od 10 do 15 odstotkov otrok, ki so z gibalnega vidika izjemno šibki, debeli, ki so pogosto pri zdravniku. To so izjemno negativni rezultati in zlasti ta skupina mi vzbuja izjemno skrb, saj so to otroci, ki bodo imeli zelo slab učni uspeh, ker nimajo zmogljivosti, da bi bili uspešni. Težko se vključujejo v socialna okolja, ne zmorejo imeti dejavnega življenjskega sloga, kar vodi v pasivno preživljanje prostega časa. Ko bodo odrasli, bodo brezposelni, ker ne bodo imeli ne znanja in ne sposobnosti, če pa bodo službo že dobili, ne bodo zaslužili minimalne plače,” je nedvoumen dolgoletni športni strokovnjak.
Seveda bi morale biti stvari sistemsko urejene, seveda so za gibanje in tudi debelost otrok najodgovornejši starši, seveda se je mogoče gibati tudi, če nisi vključen v katero od športnih dejavnosti, a dejstvo je, da tovrstnega gibanja preprosto ni dovolj. In da nas bo zdajšnja plačljivost dejavnosti, zaradi katere otroci ostajajo doma, namesto da bi trenirali v telovadnicah, naravi, plesnih dvoranah ali kje drugje, čez čas seveda ogromno stala. Ne le v številu izgubljenih talentov, ampak v povsem oprijemljivih stroških za zdravstvo in socialo.
In še nekaj zelo pomembnega daje šport – otrokom, ki so zaradi česar koli precej drugačni od povprečnih sovrstnikov, lahko daje in jih nauči drugačne samozavesti.
Ali kot pravi naš košarkarski reprezentant Miha Zupan, ki se je zaradi težav s sluhom šolal v specializiranem zavodu – košarka je bila večja šola od šole: “Košarka mi je dala ogromno, zame je bila najboljša šola. Govorno sem napredoval, spoznaval nove jezike, nove ljudi, ogromno sem potoval, bil sem motiviran, samozavesten. Zame je bila najboljša šola, dala mi je tako rekoč vse.”
Najstnica Katja, navdušena nad številnimi športi, pa je med tistimi, ki jim zaradi socialne stiske doma košarka pomeni pomemben odmik od vsega hudega: “Med treningom razmišljaš le o taktiki, igri, druge skrbi zelo odmisliš. Veliko pomeni, če se lahko kje tako sprostiš. Jaz bi sicer najbrž le sedela doma in razmišljala, kaj se bo zgodilo z našo družino, košarka pa me odpelje stran …”
In te s tem, ko moraš delovati ekipno, se vživljati v druge, jih znati spodbujati in jim biti partner, zagotovo oblikuje v drugačno osebnost.
Še nekaj je pri športu pomembno: otrokom, ki morda nimajo bleščečega šolskega uspeha, športni uspehi dovoljujejo sanje, da bodo tudi sami v nečem najboljši. Morda bodo kdaj zaigrali z junaki, ki zdaj krasijo plakate v njihovih otroških sobah. Kot je to doživel košarkarski reprezentant Luka Rupnik, ki je imel v otroški sobi v Idriji številne plakate: “Jaka Lakovič, Goran Dragić in podobni so bili na njih. Zdaj pa že nekaj let igram z njimi, zato lahko rečem, da sem del svojih sanj že uresničil!”
Če smo že dopustili, da se celotna otrokova bit enači z rezultati, jim vsaj dovolimo, da jih dosežejo tudi na področjih, ki so zanje zgolj zaradi nekaj deset evrov na mesec postala nedosegljiva.
Tokratna sogovornica je z odliko končala tako srednjo strokovno šolo in tudi poklicno maturo, a ker si je izbrala študij, na katerem je pogoj za vpis splošna matura, se je vpisala v celoletni maturitetni tečaj, ki je uradna priprava na ta zrelostni izpit. Tečaj je sicer brezplačen, a je za dijake, ki doma nimajo finančne podpore, vseeno težko dosegljiv, ker za leto takega izobraževanja niso upravičeni do štipendije, subvencija za bivanje v dijaških domovih pa ne glede na socialno-ekonomsko stanje in na dolgoletno opozarjanje na ta problem, še vedno sploh ne obstaja. Na pristojnem ministrstvu trdijo, da to ni težava, saj da so tečaji vsakomur dosegljivi z dnevno vožnjo, pa tudi zanimanja zanje ni prav veliko. Velik pa je osip med vpisanimi dijaki, ki ob nerednem obiskovanju tečaja takoj izgubijo status dijaka.
Epidemija lova na petice, vse večja razslojenost srednješolcev, upad števila gimnazijcev iz družin z nižjim socialno-ekonomskim statusom, v dve- in triletnih srednješolskih programih vpisanih le odstotek najbogatejših otrok. To so skrb zbujajoče teme, o katerih smo že poročali, tokrat pa pred 34. nacionalnim Otroškim parlamentom o njih ter žal marsikateri drugi debatiramo z devetošolkami in devetošolci iz ljubljanskih in okoliških osnovnih šol. Kako bi mladi zmanjšali stres v šolah, kako bi izboljšali svoj odnos s starši in sovrstniki?
Predvsem delo na terenu z družinami, z obiski njihovih domov, z osebno oceno stanja in s pogovorom, veliko lažje odkrije nakopičene težave družin. Starši namreč v prošnjah za pomoč pogosto navajajo le del težav, stik z njimi pa lahko za začetnimi problemi počasi naplavi še mnogo skritih. Če strokovni sodelavci ZPM Moste Polje takrat lahko takoj pomagajo, s tem velikokrat preprečijo povečevanje nastalih stroškov in predvsem stisk in težav. Prav takim hitrim pomočem bo odslej namenjen poseben Anitin sklad.
Nekdanji košarkar Goran Dragić s svojo ekipo zavzeto pripravlja dobrodelni dogodek, ki ga je naznanil v začetku letošnjega leta. Na tem se bodo v prijateljskem duhu pomerili številni košarkarski zvezdniki iz lige NBA. Zlati kapetan slovenske reprezentance bo del zbranih sredstev, iz naslova prodanih vstopnic, namenil svoji fundaciji preko katere obnavlja košarkarska igrišča po Sloveniji, večji del pa programu Botrstvo v športu, kjer je kot ambasador nasledil kolesarskega zvezdnika Primoža Rogliča.
Odhod iz nasilnega razmerja je zelo zahteven korak, ki ga zmorejo redke žrtve, praviloma ženske, življenje po njem pa je pogosto zelo težko. Sogovornica se je z dvema otrokoma najprej umaknila v varno hišo, po odhodu iz nje pa se je spoprijemala z neštetimi težavami, tudi sistemskimi, najtežje je pri iskanju stanovanja in varstvu otrok. Ker je zaradi višjih dodatkov prisiljena delati skoraj same nočne izmene, dnevno spi le nekaj ur, kljub popolni izčrpanosti pa druge rešitve kot življenje v premajhnem in plesni polnem stanovanju in nenehnem odrekanju sploh nima.
Od oskrbe lastnih otrok, nato do lastnih staršev. Vzdrževanje članov družine v večini primerov pade na ženske. V duhu praznovanja mednarodnega dneva žensk je tokratna oddaja Botrstvo namenjena vedno bolj aktualni problematiki skrbstvenem dela kot nevidnega dela žensk. Zakaj ostaja nevidno in neplačano? Tradicija pravi, da preprosto zato, ker ženske skrbijo iz dobrosrčnosti. O razsežnostih in posledicah skrbstvenega dela smo se pogovarjali z dolgoletno raziskovalko na tem področju dr. Majdo Hrženjak.
Smo sredi akcije 40 dni brez alkohola, ki je izraz solidarnosti z vsemi, ki trpijo zaradi njega. Zaradi stigme je pogosto težko poiskati pomoč, alkoholizem v družini pa zaznamuje otroke tudi v njihovi odrasli dobi. Stroka opozarja, da imamo dva skrajna profila mladih, ki živijo v družini, kjer čezmerno pijejo - pridne, tihe, zelo motivirane dijake in učence, ki prikrivajo družinsko sramoto, in tiste, ki z različnimi oblikami prestopniškega vedenja kričijo po pomoči.
Tudi za tretjino slabše gibalne sposobnosti šolarjev in dijakov, ki bodo drastično zmanjšale njihovo uspešnost predvsem v slabše plačanih in storitvenih poklicih, slabši so učni dosežki, vse več otrok je kljub gibanju zasedenih, mnogi so treniranje športov zamenjali za igranje igric, štejemo že vsaj štiri izgubljene generacije, ki primanjkljajev v gibalni sposobnosti ne bodo več nadomestile, ker se ne šolajo več.
Pred izobrazbeno oziroma poklicno odločitvijo bo v prihodnjih tednih nova generacija osnovnošolcev in dijakov. V pomoč jim bodo informativni dnevi, ki bodo na srednjih šolah in fakultetah potekali ta konec tedna. Vpisnih mest je za vse dovolj, a možnosti za vpis na katero izmed bolj zaželenih šol je vse manj. Najprej zato, ker je generacija devetošolcev zelo številna, drugič pa, ker vse višje povprečne ocene v šolah in s tem pridobljene točke vse bolj omejujejo vpis na zahtevnejše poklicne šole, predvsem pa na gimnazije. Recimo na ljubljanskih prostora za otroke z uspehom, ki smo mu nekoč rekli prav dober, tako rekoč ni več. Še večja težava je, da se v srednji šoli otroci že močno razslojijo in da je med gimnazijci zelo malo otrok iz družin z nižjim socialno ekonomskim statusom, v dve- in triletnih srednješolskih programih pa je vpisan le odstotek najbogatejših otrok. To je problem, na katerega že vrsto let opozarjajo tudi pri Državnem izpitnem centru.
V več kot desetletju srečevanja z otroki in mladostniki iz programa Botrstvo smo le redko naleteli na tako nepopisno slabe bivanjske razmere, kot so v hiši, v kateri z očetom živita najstnika Lovro in Anže. Če bi temu sploh lahko rekli hiša. Med lesenimi deskami zunanjih sten skoraj stoletje stare, pretežno lesene stavbe, so ponekod špranje tako široke, da je videti zunanjo svetlobo. Tudi skozi podnice in strop pronica ledeno mrzel zrak. Fanta, ki jima je pred desetletjem umrla mama, odraščata v skrajno bednih razmerah, zato si - skupaj z očetom - silno želijo prenove. Večino del skušajo postoriti sami, a čeprav oče dela v tovarni v štirih izmenah in občasno opravi še kakšno honorarno delo, priznava, da je dohodkov premalo za nakup vsaj najosnovnejšega materiala.
Čeprav se morda ob spremljanju medijev zdi oddaljeno, pa nasilje ni le pred našim pragom, ampak je žal še preveč zakoreninjeno v naši družbi. Predstavimo osebno zgodbo mame verbalno nadlegovanega otroka. Na podlagi občutkov, ki jih doživljajo nadlegovani otroci, je na Fakulteti za družbene vede nastala njena razstava z naslovom Lej, kakšen si – seveda v odrasli interpretaciji otroških čustev. Zakaj je kljub medijski izpostavljenosti nasilja v šolah in izobraževanju to še vedno prisotno? Kaj lahko naredi starš, če prepozna stisko svojega otroka in kaj lahko nenazadnje naredi družba, da bi se vsi naučili strpno sobivati z mnogimi medsebojnimi razlikami?
"Ko sem gledala posnetke juda, sem si rekla, da mene že nihče ne bo tako metal po tleh," svoje prve vtise po povabilu, naj se pridruži skupini za opolnomočenje žensk skozi trening juda, pove Ana, ena tistih, ki se je pred dobrim letom prvič v življenju znašla na tatamiju. Ob njej je bila skupina žensk, ki so šle skozi trpke življenjske izkušnje, izkusile begunstvo, nasilje v partnerskih zvezah ali kakšno od zlorab.
Včasih je res nepredstavljivo, kako lahko en sam dogodek za vedno spremeni življenje družine, da iz uspešnega poslovnega življenja sčasoma zdrsne do točke, ko iz donatorjev sama postane prejemnica pomoči. A pot je k sreči lahko tudi obratna in naša sogovornika sta po nekaj letih prejemanja pomoči za svoja otroka zdaj lahko postala botra majhnemu fantku ter se tako pridružila več kot 10.000 botrom v projektu Botrstvo v Sloveniji.
Te dni so pri ZPM Moste polje, ki že 14. leto vodi program Botrstvo, v svoje evidence vpisali že 10.000 botra oziroma botro. Med tistimi, ki botruje že več kot desetletje, je tudi dvaindevetdesetletna upokojena klinična psihologinja Meta Kramar. Ker je vse življenje delala z družinami in z otroki v stiski, je tudi dragocena premišljevalka o spremembah v duševnem zdravju in v stiskah otrok danes in pred desetletji.
Med lanskimi prazniki sta se Eva in Mia, takrat 21 in 7 let stari sestri, soočali z nepopisno žalostjo ob izgubi obeh staršev, z njima pa tudi vseh sredstev za preživetje. Zaradi tujega državljanstva jima namreč ni pripadalo skoraj nič pomoči, ki bi jima sicer lahko vsaj malo pomagala. A pomagali ste poslušalci in jima zagotovili, vsaj v materialnem smislu, normalno življenje. Leto dni pozneje je res čudovito slišati, kako zelo jima pomoč, od poslanega SMS-a, paketa, pisma do vsega, kar sta prejeli, spreminja življenji in pomaga zastaviti zelo visoke življenjske cilje! Hvala vsem, ki ste pomagali sestrama Evi in Miji, ali ste v vseh teh letih kakorkoli pomagali otrokom v stiski. V teh letih je pomoč svojih botrov dobili več kot 13.000 otrok, tem je pomagalo skoraj 10.000 botrov, skupaj pa je bilo podarjenih več kot 30 milijonov evrov. Programu Botrstvo, ki ga na Valu 202 podpiramo že vrsto let lahko pomagate tudi tako, da ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer ga vodijo, še letos namenite košček svoje dohodnine.
Odločitev, da v svojo družino sprejmejo tri nečake in nečakinjo, ki so zaradi hudega zanemarjanja končali najprej v varni hiši in nato še v zavetišču, je bila za štiričlansko družino edina možna, a hkrati izjemno težka.
Željo, da bi bil tudi zanje december razigran, poln daril in doživetij, imajo tudi otroci, katerih starši ne zmorejo več plačati niti najosnovnejših življenjskih stroškov. O tem, kako se starši soočajo s svojo nemočjo, stiskami otrok in diktatom predprazničnega veselja, se pogovarjamo z invalidsko upokojenima samohranilko in mamo šestih otrok.
Zaradi razvojnih značilnosti spadajo mladostniki med ranljivejše skupine za razvoj težav v duševnem zdravju. Nove stiske je prinesla pandemija Covida-19, velike izzive mu prinaša tudi vse večja raba in priljubljenost novih tehnologij. V tem predprazničnem času, ko nas terorizirajo pričakovanja oz. že kar zahteve po veselju, obilju, praznovanju in prijetnih uricah z drugimi, so stiske osamljenih in ranljivih ljudi pogosto še občutnejše. Tudi pri mladostnikih. In ker je samomor eden najpogostejših vzrokov smrti v obdobju mladostništva, v tem, za marsikoga najtežjem delu leta, na te stiske še posebej opozarjamo.
Med 25. novembrom in 10. decembrom obeležujemo mednarodne dneve boja proti nasilju nad ženskami. Ozaveščanje o nasilju je sicer v javnosti bolj prisotno kot pred leti, a je kljub temu največkrat razumljeno le kot fizično nasilje, druge oblike pa so prepoznane veliko slabše. In tako je tudi pri otrocih in mladostnikih, kjer je nasilja, ki so ga deležni prek spleta, vse več. Brez tesnejšega sodelovanja staršev, učiteljev in strokovnjakov, aktivnejše vključenosti in boljšega nadzora nad uporabo družbenih omrežij, video vsebin in videoiger, bo obvladovanje nasilja na spletu nemogoče, menijo številni strokovnjaki, ki so tudi o nasilju med otroki in mladostniki spregovorili na nedavnem 9. kongresu psihologov Slovenije. Spletno nasilje je namreč vse pomembnejši del življenja mladih, to narašča že zaradi razširjenosti uporabe interneta in družbenih omrežij in je med otroci in mladostniki že postalo javnozdravstveni problem.
Na svečani prireditvi je Primož Roglič sporočil, da je kot ambasador humanitarne fundacije zbral 200.000 evrov za pomoč mladim športnikom. Roglič je četrti ambasador fundacije poimenovane po Miru Cerarju in Leonu Štuklju, ki del sredstev torej že četrto leto namenja tudi projektu "Botrstvo v športu".
Neveljaven email naslov