Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Omogočimo plačilo obšolskih dejavnosti za otroke!
“Mami mi je umrla v prometni nesreči, ko sem imela dve leti. Živim pri teti in ker živimo bolj skromno, je rekla, da so učne ure plesa predrage. Obljubila pa je, da če bom tudi v tem šolskem letu dosegala tako odlične ocene kot doslej, me bo morda vpisala že prihodnje leto,” pravi osnovnošolka, ki si na plesne vaje želi že nekaj let.
Že ves mesec opozarjamo na to, da so popoldanske obšolske dejavnosti, razvoj talentov in nabiranje novih znanj, zaradi plačljivosti za številne otroke iz socialno šibkih okolij tako rekoč nedosegljivi. Projekt Botrstvo je bil pred skoraj natanko petimi leti ustanovljen prav zato, da bi vsem otrokom, ki si tega želijo, dal enake možnosti in odstranil pogosto zelo nizke finančne ovire, ki otrokom onemogočajo razvoj talentov in pridobivanje novih znanj tudi v prostem času. Želje so res velike. Sabini gre kar na jok: “Zelo rada bi hodila na plesne vaje, pri plesu se sprostim in sploh ne razmišljam o siceršnjih problemih, popolnoma se odklopim. A ker stanejo plesne vaje vsaj 50€ na mesec, je to nemogoče. Starši so brezposelni, oči je bil že dvakrat operiran, mami pa je prav tako poškodovana in komaj zmore samostojno življenje. Saj se trudita, da bi mi nekako omogočila, a ne gre…”
Nekateri otroci so športe ali umetniške zvrsti vzljubili v šolskih krožkih, ki so vsaj v začetnih razredih osnovne šole pogosto brezplačni, nato pa jih je od novih veščin, znanja, športnega razvoja in druženja ločilo nekaj 10 evrov. Tudi Pio, ki živi sama z mamo. Zaradi minimalnih dohodkov in velikih življenjskih stroškov pogosto nimata za primerno hrano: “Rada bi hodila na gimnastiko, ker mi je všeč in ker je zabavno. Vem, ker sem eno leto hodila. Zelo mi je bilo všeč, veliko smo trenirali, rada sem hodila, tudi učiteljica je bila zelo prijazna, najlepše pa je bilo, ko smo nastopili pred starši. Potem pa nisem mogla več, ker nama je zmanjkalo že za položnice. Težko je bilo to opustiti. Toda nisem po pravici povedala, da ne hodim zaradi denarja, pač pa sem samo rekla, da me ne bo več. Težko je povedati po pravici, da nimaš denarja. Joj, kako sem si želela, da bi nama nekako uspelo in bi lahko plačali stroške za vadbo. Zelo, zelo mi je bilo hudo,” s tresočim glasom doda Pia.
Katja se je od svojega tako ljubljenega športa, ki ga je trenirala vrsto let, ločila na način, kot ga ne bi smel doživeti nihče. Zgodilo se je, ko njena brezposelna mama, ki sama preživlja dve srednješolki, tega stroška ni več zmogla: “Poklicala je trenerja in mu povedala, da nimamo denarja in da bomo plačali kasneje, ko bomo lahko. A trener je bil nepopustljiv in je vseskozi vztrajal, čeprav tudi drugi niso več redno plačevali. Potem pa je enkrat, ko smo pred treningom sedeli v krogu, vsem zbranim povedal, da ne plačujemo in zakaj. To me je popolnoma ponižalo in me vrglo iz tira. Takoj sem si rekla, da me nikoli več ne bo na trening. Ko te nekdo tako zelo prizadene, ne moreš več nazaj…”
Včasih se tistim, ki sami nikoli niso izkusili takih finančnih stisk, zdi komaj verjetno, da starši za dobro otrok že nekako napraskajo tistih nekaj deset evrov. A kot pravi brezsposelna mama treh otrok, pri več otrocih v družini je to nemogoče, poleg tega je za marsikoga, ki ne stanuje v mestih ali večjih krajih dodaten nepremostljiv strošek in problem tudi prevoz otroka do dejavnosti: “Sama živim s tremi otroki, brez zaposlitve, njihov oče je samozaposlen, a je že več kot pol leta brez plače, ker tudi njemu ne plačajo. Težko je, vsako leto težje. Nenehno biješ nove bitke. Otroci pa so prikrajšani, še posebno, če si nekaj tako zelo želijo. Hčerki sta izjemno pridni in uspešni v šoli in si zelo želita še k dejavnostim, pa ne gre, ker včasih že za veliko nujnejše stroške preprosto zmanjka denarja. Problem je tudi prevoz, avtobusa pri nas sploh ni, tako da je k stroškom vadbe treba prišteti še strošek, ki bi nastal s prevozi. Ne gre…”
In ker se otroci še kako dobro zavedajo, kako velik družinski strošek so vadbe, marsikdo staršem svojih želja sploh ne pove: “Tako ali tako sem bila prepričana, da moje želje ne bodo uslišane, ker vem, da nimamo denarja. Doma sploh nisem nič rekla, ker vem, da bo zavrnjeno. Sem si pa zelo želela. Velikokrat razmišljam o tem, da vsi hodijo kam, le jaz ne morem. Pa kako bi bilo, če bi tudi jaz lahko šla z njimi… Zelo si želim, da bi lahko tudi jaz plesala ali pa šla k mažoretkam, ker si to res zelo, zelo želim in bi mi veliko pomenilo…”
In včasih, pravi osnovnošolka Varja, je neizmerno težko nehati z nečim, kar si imel tako zelo rad: “Plesala sem od tretjega leta, in to mi je veliko pomenilo. Komaj sem čakala dneve, ko smo imeli treninge, res me je veselilo. Potem starša nista mogla več plačevati. Silno težko mi je bilo, ker me je ples res osrečeval. Grozni občutki so bili, ko so mi sošolke, ki so s treningi nadaljevale, nato kazale, kaj novega so se naučile. Mene pa tam ni bilo, ker sem morala domov, ko so one plesale.”
In če je s cmokom v grlu opisovala, kako težko je bilo, ko je morala pustiti ples, se ji potem, ko jo vprašam, kako je bilo, ko se je smela vrniti v plesne dvorane, solze kar ulijejo. Varja je bila namreč med tistimi otroki, katerim ste lani septembra v podobni akciji omogočili plačilo za vadbe za njihove priljubljene dejavnosti. “To je bil res dober občutek, ker sem vedela, da bom spet počela to, kar počnem najraje na svetu! Že prvi dan smo vadile novo koreografijo in se nato naslednje dni dobivale po pouku in še same malo vadile. To mi je veliko pomenilo! Nikoli več ne bi rada doživela tega, da bi morala prenehati s plesom. Ker mi ples tako zelo veliko pomeni!”
Varja je v lanskem šolskem letu s svojo plesno šolo že dosegla tudi lepe uvrstitve na državnem prvenstvu. Tudi zato, ker je prav zaradi donacij sploh imela možnost sploh biti to, kar si najbolj želi: plesalka.
Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka!) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih za plačilo obšolskih dejavnosti.
Ali izpolnite položnico:
545 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Omogočimo plačilo obšolskih dejavnosti za otroke!
“Mami mi je umrla v prometni nesreči, ko sem imela dve leti. Živim pri teti in ker živimo bolj skromno, je rekla, da so učne ure plesa predrage. Obljubila pa je, da če bom tudi v tem šolskem letu dosegala tako odlične ocene kot doslej, me bo morda vpisala že prihodnje leto,” pravi osnovnošolka, ki si na plesne vaje želi že nekaj let.
Že ves mesec opozarjamo na to, da so popoldanske obšolske dejavnosti, razvoj talentov in nabiranje novih znanj, zaradi plačljivosti za številne otroke iz socialno šibkih okolij tako rekoč nedosegljivi. Projekt Botrstvo je bil pred skoraj natanko petimi leti ustanovljen prav zato, da bi vsem otrokom, ki si tega želijo, dal enake možnosti in odstranil pogosto zelo nizke finančne ovire, ki otrokom onemogočajo razvoj talentov in pridobivanje novih znanj tudi v prostem času. Želje so res velike. Sabini gre kar na jok: “Zelo rada bi hodila na plesne vaje, pri plesu se sprostim in sploh ne razmišljam o siceršnjih problemih, popolnoma se odklopim. A ker stanejo plesne vaje vsaj 50€ na mesec, je to nemogoče. Starši so brezposelni, oči je bil že dvakrat operiran, mami pa je prav tako poškodovana in komaj zmore samostojno življenje. Saj se trudita, da bi mi nekako omogočila, a ne gre…”
Nekateri otroci so športe ali umetniške zvrsti vzljubili v šolskih krožkih, ki so vsaj v začetnih razredih osnovne šole pogosto brezplačni, nato pa jih je od novih veščin, znanja, športnega razvoja in druženja ločilo nekaj 10 evrov. Tudi Pio, ki živi sama z mamo. Zaradi minimalnih dohodkov in velikih življenjskih stroškov pogosto nimata za primerno hrano: “Rada bi hodila na gimnastiko, ker mi je všeč in ker je zabavno. Vem, ker sem eno leto hodila. Zelo mi je bilo všeč, veliko smo trenirali, rada sem hodila, tudi učiteljica je bila zelo prijazna, najlepše pa je bilo, ko smo nastopili pred starši. Potem pa nisem mogla več, ker nama je zmanjkalo že za položnice. Težko je bilo to opustiti. Toda nisem po pravici povedala, da ne hodim zaradi denarja, pač pa sem samo rekla, da me ne bo več. Težko je povedati po pravici, da nimaš denarja. Joj, kako sem si želela, da bi nama nekako uspelo in bi lahko plačali stroške za vadbo. Zelo, zelo mi je bilo hudo,” s tresočim glasom doda Pia.
Katja se je od svojega tako ljubljenega športa, ki ga je trenirala vrsto let, ločila na način, kot ga ne bi smel doživeti nihče. Zgodilo se je, ko njena brezposelna mama, ki sama preživlja dve srednješolki, tega stroška ni več zmogla: “Poklicala je trenerja in mu povedala, da nimamo denarja in da bomo plačali kasneje, ko bomo lahko. A trener je bil nepopustljiv in je vseskozi vztrajal, čeprav tudi drugi niso več redno plačevali. Potem pa je enkrat, ko smo pred treningom sedeli v krogu, vsem zbranim povedal, da ne plačujemo in zakaj. To me je popolnoma ponižalo in me vrglo iz tira. Takoj sem si rekla, da me nikoli več ne bo na trening. Ko te nekdo tako zelo prizadene, ne moreš več nazaj…”
Včasih se tistim, ki sami nikoli niso izkusili takih finančnih stisk, zdi komaj verjetno, da starši za dobro otrok že nekako napraskajo tistih nekaj deset evrov. A kot pravi brezsposelna mama treh otrok, pri več otrocih v družini je to nemogoče, poleg tega je za marsikoga, ki ne stanuje v mestih ali večjih krajih dodaten nepremostljiv strošek in problem tudi prevoz otroka do dejavnosti: “Sama živim s tremi otroki, brez zaposlitve, njihov oče je samozaposlen, a je že več kot pol leta brez plače, ker tudi njemu ne plačajo. Težko je, vsako leto težje. Nenehno biješ nove bitke. Otroci pa so prikrajšani, še posebno, če si nekaj tako zelo želijo. Hčerki sta izjemno pridni in uspešni v šoli in si zelo želita še k dejavnostim, pa ne gre, ker včasih že za veliko nujnejše stroške preprosto zmanjka denarja. Problem je tudi prevoz, avtobusa pri nas sploh ni, tako da je k stroškom vadbe treba prišteti še strošek, ki bi nastal s prevozi. Ne gre…”
In ker se otroci še kako dobro zavedajo, kako velik družinski strošek so vadbe, marsikdo staršem svojih želja sploh ne pove: “Tako ali tako sem bila prepričana, da moje želje ne bodo uslišane, ker vem, da nimamo denarja. Doma sploh nisem nič rekla, ker vem, da bo zavrnjeno. Sem si pa zelo želela. Velikokrat razmišljam o tem, da vsi hodijo kam, le jaz ne morem. Pa kako bi bilo, če bi tudi jaz lahko šla z njimi… Zelo si želim, da bi lahko tudi jaz plesala ali pa šla k mažoretkam, ker si to res zelo, zelo želim in bi mi veliko pomenilo…”
In včasih, pravi osnovnošolka Varja, je neizmerno težko nehati z nečim, kar si imel tako zelo rad: “Plesala sem od tretjega leta, in to mi je veliko pomenilo. Komaj sem čakala dneve, ko smo imeli treninge, res me je veselilo. Potem starša nista mogla več plačevati. Silno težko mi je bilo, ker me je ples res osrečeval. Grozni občutki so bili, ko so mi sošolke, ki so s treningi nadaljevale, nato kazale, kaj novega so se naučile. Mene pa tam ni bilo, ker sem morala domov, ko so one plesale.”
In če je s cmokom v grlu opisovala, kako težko je bilo, ko je morala pustiti ples, se ji potem, ko jo vprašam, kako je bilo, ko se je smela vrniti v plesne dvorane, solze kar ulijejo. Varja je bila namreč med tistimi otroki, katerim ste lani septembra v podobni akciji omogočili plačilo za vadbe za njihove priljubljene dejavnosti. “To je bil res dober občutek, ker sem vedela, da bom spet počela to, kar počnem najraje na svetu! Že prvi dan smo vadile novo koreografijo in se nato naslednje dni dobivale po pouku in še same malo vadile. To mi je veliko pomenilo! Nikoli več ne bi rada doživela tega, da bi morala prenehati s plesom. Ker mi ples tako zelo veliko pomeni!”
Varja je v lanskem šolskem letu s svojo plesno šolo že dosegla tudi lepe uvrstitve na državnem prvenstvu. Tudi zato, ker je prav zaradi donacij sploh imela možnost sploh biti to, kar si najbolj želi: plesalka.
Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka!) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih za plačilo obšolskih dejavnosti.
Ali izpolnite položnico:
Sekretarka Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije, mag. Darja Kuzmanič Korva.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Najstnica Manca je zelo uspešna, nadarjena in prizadevna dijakinja z jasnimi življenjskimi cilji. In dobra izobrazba je med pomembnejšimi. Zato je iz malega kraja odšla na šolanje v precej oddaljeno mesto, pri čemer jo je mama vseskozi podpirala, čeprav sta že takrat živeli v hudi finančni stiski. In ta se je od takrat le še poglobila. Mančina zgodba sodi med tiste, ki dokazujejo, da doseganje življenjskih ciljev še zdaleč ni odvisno le od volje in prizadevnosti, pač pa so pogosto odločilne življenjske okoliščine. Po nedavni poplavi v stanovanju z mamo kljub varčevanju in hrani iz humanitarnih paketov sami ne zmoreta več. Če želite na kakršen koli način pomagati Manci, napotke najdete na https://val202.rtvslo.si/2020/02/mancina_zgodba/. Hvala, ker pomagate.
Natanko osem let bo minilo ta teden, odkar na Valu 202 vsak ponedeljek opozarjamo na problem revščine, socialne razslojenosti ter na možne rešitve in nudenje pomoči. Čeprav so nekatere težave univerzalne, smo bili pri naši podpori programu Botrstvo osredotočeni predvsem na otroke in družine. Letos pa bomo del naše pozornosti namenili tudi starostnikom. S pomočjo prostovoljcev iz mariborskega dobrodelnega društva Humanitarček, ki so na težave revnih starostnikov konec lanskega leta opozorili s serijo njihovih pretresljivih osebnih zgodb, zbranih v projketu Vida, bomo vsak mesec opozarjali na sistemske težave. A tudi na to, kako lahko vsakdo od nas vsaj nekoliko pomaga starostnikom v stiski. Pri Humanitarčku so namreč pripravili posebno spletno stran s konkretnimi nasveti, informacijami in povezavami, ki lahko koristijo tistim, ki pomoč potrebujejo, seveda ali predvsem pa tistim, ki bi jim radi učinkovito pomagali. V pogovoru z Ireno Kodrič Cizerl podrobnosti pojasnjuje predsednica društva Ninna Kozorog.
Še tako majhen sum nepravilnosti pri zbiranju denarja za pomoč ljudem v stiski vrže senco dvoma na številna druga humanitarna društva. Zato so tudi nadzorniki ZPM Moste-Polje, ki vodi projekt Botrstvo v Sloveniji, nadvse pozorni na to, da je poslovanje racionalno in skrbno nadzorovano. Že nekaj let zapored tudi ob pomoči neodvisnih zunanjih revizorjev. Nadzorni svet Botrstva, ki ga že vse od začetka vodi pobudnica tega programa Milena Štular, je pred dnevi pod drobnogled vzel poslovanje v letu 2019.
"Navdušen učitelj lahko zelo navduši učenca. Preizkušati je treba različne strategije in razviti dober odnos med otrokom in učiteljem. Ko je vzpostavljeno to zaupanje, je mogoče iz vsakega šolskega predmeta narediti 'najpomembnejši predmet', otroka je mogoče navdušiti tudi za branje," trdi ravnateljica OŠ Ivanjkovci Nada Pignar. Bralna pismenost, ki omogoča razumevanje prebranega in povezovanje znanj, je namreč zelo povezana tudi z dostopnostjo do knjig in časopisov v domačem okolju. Tudi PISA 2018 je na primer pokazala, da 15-letniki, ki prihajajo iz socialnoekonomsko šibkega okolja, v manjši meri dosegajo osnovo raven bralne pismenosti. Ker veliko šolarjev te šole izhaja prav iz takih pogojev, so že pred leti pristopili k projektu Opolnomočenje učencev z izboljšanjem bralne pismenosti in dostopa do znanja. Učenje so prilagodili otrokom in njihovim sposobnostim in individualno spremljali njihov napredek. "Ker mnogi otroci živijo v družinah, kjer malo berejo, nimajo naročenih časopisov in so knjige slabo dostopne, smo v šoli odprli krajevno knjižnico. Ta je pet dni v tednu odprta vsem. Otrok gre lahko vsak odmor v knjižnico, morda sprva le uživat v vzdušju ali posedanju na udobnih kavčih in stolčkih. Temu se bo slej ko prej pridružilo prebiranje knjig ob osebni bralni mizici ali v skupini. Tak otrok bo slej kot prej dobil notranjo motivacijo za branje. In ta je najpomembnejša," pravi ravnateljica OŠ Ivanjkovci Nada Pignar. In rezultati tretješolcev, s katerimi po teh metodah delajo že od vstopa v šolo to potrjujejo. Še pred leti so njihovi učenci dosegali rezultate pod državnim povprečjem, zdaj tretješolci že presegajo povprečje vrstnikov po Sloveniji. OŠ Ivanjkovci je za ustvarjalnost, inovativne pristope v delu z mladimi in uspešno sodelovanje z Zavodom RS za šolstvo minuli teden prejela tudi priznanje Blaža Kumerdeja. Hkrati pa je odličen primer, kako je socialno pravičnost mogoče doseči tudi le s srčnim, strokovnim in predanim delom učiteljev. OŠ Ivanjkovci je ob 20. februarju, svetovnem dnevu socialne pravičnosti , s tem lahko tudi zgled šolam, ki takega odnosa do otrok iz najmanj spodbudnih okolij (še) nimajo.
Ob deseti obletnici obstoja programa Botrstvo v Sloveniji vas bomo spomnili tudi na številne zgodbe otrok, ki smo jih nanizali skozi skoraj 400 ponedeljkov oz. zadnjih 8 let. Val 202 je postal medijski podpornik marca 2012, ko so se že kazale prve posledice nove socialne zakonodaje, sprejete v času vlade Boruta Pahorja. Da je ta močno posegla v življenja družin in socialno ogroženih ljudi, se je izkazalo že kmalu, kako vseobsegajoče in pogubne so njene posledice, pa smo spoznavali še nekaj let. Posebej takrat, ko se je gospodarska kriza še zaostrila in je stanje poslabšal še zakon o uravnoteženju javnih financ. Skozi pripovedi otrok in njihovih družin je javnost prvič lahko slišala, koliko otrok je lačnih doma, zaradi spremenjene zakonodaje pa tudi v šoli; kakšne stiske se odvijajo za stenami domov in kako nepovratne rane v otroštva so naredili ti ukrepi.
“Morda spiješ kavo manj na dan, evro na dan namreč res ni vsota, ki se ji ne bi mogla odreči. Sploh zdaj, ko vem, kako je biti ‘na drugi strani’, ko potrebuješ pomoč in ti tudi tak znesek veliko pomeni. Jaz ga zdaj zagotovo ne potrebujem tako zelo, kot ga potrebuje nekdo, ki je trenutno v stiski,” je prepričana naša sogovornica, ena izmed več kot 4500 botrov in boter, ki z mesečnim zneskom 30 evrov podpirajo svoje varovance. Prvič je botrovala pred leti, potem se je življenje zasukalo tako, da je sama potrebovala pomoč. Zato ima zdaj, ko znova sama lahko pomaga drugim, na pomoč ljudem v stiski nekoliko drugačen pogled.
Dolgotrajna revščina močno vpliva na otrokove želje, samopodobo, načrte za prihodnost. Brez vaše pomoči bi bilo otroštvo številnim pomurskih otrok bistveno manj srečno
Naši sogovornici je Botrstvo odprlo vrata do zaželene srednje šole
Številne družine, ki so v naših oddajah predstavile svoje stiske, so s svojimi pripovedmi močno pripomogle, da je javnost spoznala, kako velike razsežnosti in posledice ima revščina v naši družbi
Že vrsto let z izbiranjem imen tedna in meseca na Valu 202 opozarjamo na dosežke izjemnih posameznikov. In nemalo jih je bilo nominiranih zaradi pomoči sočloveku. Leta 2015 sta bila med njimi tudi nogometni navdušenec in humanitarec Rok Černic in zdravnica ter vodja društva Humanitarček Ninna Kozorog. Njune humanitarne akcije na Štajerskem so se pogosto prepletale, vse do Rokove nenadne smrti poleti 2018. V Humanitarčku so se zato odločili, da bodo vsako leto, pripravili spominsko humanitarno akcijo zbiranja izključno toplih nogavic. Letos bo ta akcija potekala od petka, 10. januarja do Rokovega rojstnega dne 16. januarja.
Novo leto bo pod pragom revščine pričakalo vsaj 280.000 ljudi, od tega vsaj 45.000 otrok. 150 jih še čaka na svojega botra. Minilo je leto skoraj rekordno nizke brezposelnosti, rekordno visokega proračuna in izjemnih kapitalskih dobičkov. Skoraj vse je drugače, kot je bilo pred sedmimi leti, ob največji krizi, ko smo začeli podpirati program Botrstvo. Skoraj vse, razen stisk, ki jih doživljajo najrevnejši. Nanje smo vse leto opozarjali tudi na Valu 202.
Med Imeni meseca so bili tudi taki, ki so poslušalce prepričali s svojimi humanitarnimi dejanji, s humanitarnostjo pa je izbor Imena leta povezan že vrsto let
Čeprav gredo v poseben sklad, je neposredna odločitev za izbrano organizacijo še vedno izjemno pomembna. Med okoli 6000 možnimi prejemniki je tudi ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vodi program Botrstvo v Sloveniji
Demagogija o množičnih zlorabah socialnih pomoči je načrtna in brez dokazov
Plačljiva praznična doživetja so za družine v finančni stiski popolnoma nedosegljiva, Čarobna zima pomaga podariti vsaj kanček čarobnega
Deseto leto je, kar program Botrstvo v Sloveniji s pomočjo več kot 7400 botrov pomaga otrokom v stistki. Botri so z mesečnim nakazilom 30 evrov pomagali že več kot 9200 otrokom, eden izmed njih pa je tudi naš današnji sogovornik. Da bo postal boter kar desetim otrokom, se je naš sogovornik odločil, ko je slišal oddajo s pripovedjo o revščini pri nas. To ni edina humanitarna akcija, v kateri sodeluje, je pa prepričan, da je revščina neodpravljiva samo zato, ker je človeška sebičnost neuničljiva.
"Ko bi ljudje vedeli, kako te lahko osreči vrečka hrane!" - V skladišču ZPM Moste Polje močno primanjkuje hrane za družine in projekta Botrstvo
Dolgoletni spremljevalec otrok na letovanjih, zdravnik Žiga Krušič, opozarja na dolgotrajne posledice psihosomatskih obolenj in stisk revnih otrok
Neveljaven email naslov