Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vse bolj jasno je, da imeti zaposlitev in dobivati plačo že dolgo ne pomeni več, da lahko družina tudi dostojno preživi, sploh, če se smrti v družini kar vrstijo. Ko so se Urška, Gregor in njuna mama po letih psihičnega nasilja odselili od očeta, so živeli skupaj z babico, dedkom in stricem. V nekaj letih so ostali sami, nekaj več kot minimalna plača, od katere mama še vedno plačuje tudi stroške zadnjega pogreba, pa ne zadošča niti, da bi več kot stoletje staro in od časa močno načeto hišo vsaj dostojno ogreli.
Vso zimo nas je zeblo, prvič smo lahko zakurili šele pred dnevi…
Po letih psihičnega nasilja so se Urška, Gregor in njuna mama odselili od očeta in zaživeli skupaj z babico, dedkom in stricem: “Nekako smo si pomagali, sestavljali pokojnine s plačami in je šlo. Potem pa je najprej umrl oče, nato povsem nepričakovano brat, pred dvema letoma pa po dolgi bolezni tudi mama. Zelo je bilo hudo, otroka sta veliko pomagala tudi pri negi in sta bila zelo navezana na babico, izguba ju je zelo prizadela.”
“Moja mesečna plača za dvoizmensko delo, z vsemi dodatki za delo ob nedeljah, praznikih, s prevozom na delo in malico znaša največ 650 evrov, pogosto manj, sploh če sem odsotna zaradi bolezni. Nikoli ne vemo več kot za dan naprej, kako bomo delali, ko kdo zboli, te pokličejo in moraš takoj v službo, redko gremo domov takoj po koncu svoje izmene. Ne le da so popolni gospodarji tvojega časa, ampak si je zaradi takega urnika težko najti kakršno koli dodatno delo. Vedno moraš biti na razpolago. Preživnini naj bi sicer dobivala, vendar mi nekdanji mož od polnega zneska odšteje prav vse zneske, ki jih je porabil zanju v času stikov, vsak sladoled, vse, tako da včasih dobim nakazanih le 40 evrov.”
“Živimo v več kot stoletje stari hiši, sploh se ne spomnim, kdaj je bilo nazadnje kaj obnovljeno, vlage je ogromno, povsod je plesen. To zelo vpliva na sinovo zdravje, saj je astmatik in zato pogosto v bolnišnici, da se stanje vsaj malo popravi. A ko se vrne domov … Okna ne tesnijo, prav čutiš, kako pri špranjah vdira hladen zrak. Ko poskušamo ogreti hišo, skorajda bolj grejemo dvorišče. Letošnjo zimo je sploh težko, do pred dnevi nismo mogli kuriti, ker je stara peč popolnoma odpovedala. Potem nam je sicer uspelo dobiti prav tako staro, a še delujočo, vendar znova nismo mogli plačati mojstra, ki nam jo je prišel priklopit in preuredil vso potrebno napeljavo. Še zmeraj mu to dolgujemo.
A peč zdaj deluje in smo minulo soboto prvič v tej zimi normalno zakurili. Prej smo se sicer poskušali pogreti s kaloriferji, a se tako stare hiše z debelimi zidovi ne da ogreti na tak način. Zato smo tudi božične in novoletne praznike preživeli v bundah in skibuckah. Ko je posijalo sonce, smo se šli ven pogret, ker je bilo zunaj topleje kot v hiši. Žalostno je bilo, mrzlo, otroka sta za darilo dobila le vsak svojo čokoladico in strašansko ju je razveselila tortica, ki jo je hči dobila v dar od humanitarnega društva. Čeprav smo potem praznovali sami, saj v tak mraz ni mogoče povabiti nikogar …”
“Ker je hiša stara, so tudi stroški visoki. In nenehno je kaj v okvari. Dolžni smo še mojstru za peč, pa se je že pokvaril grelnik in imamo v kuhinji samo mrzlo vodo. Poleg tega imam še izvršbo na plačo za mamin pogreb, ker ga nikakor nisem mogla plačati. Tako da je znesek, ki ga dobim na račun, tako nizek, da pridejo dnevi, ko nimamo niti za kruh. Ironično je, da delam v trgovini, tudi strežem hrano, pa si pogosto ves delovnik ne morem privoščiti niti, da bi kaj pojedla. In potem moram, pogosto lačna, ob koncu delovnika vreči neprodano hrano stran, zaradi rokov uporabe in strogih predpisov, čeprav bi jo z veseljem pojedla ali še raje odnesla otrokom domov. Zelo trpim, ko mečem hrano stran.
Hudo mi je, ker jim ne morem dati tega, kar vidita pri sovrstnikih in kar jaz gledam v službi vsak dan. Težko mi je, ko vidim, da je hči zelo rada urejena, želi si kakšno malenkost, kak lak za nohte, kaj kozmetike, pa žal ne gre. Zelo je srečna, ker je bila povabljena za soplesalko na valeto, seveda bi rada bila lepa, »princeska«, takoj mi je omenila, da bi rada oblekico in čeveljčke, jaz pa ji tega žal ne morem dati …”
“Ne le tega, da nimamo, tudi gledati mamo, kako se trudi, da bi nama bilo bolje, pa je s plačo nemogoče preživeti, je zelo težko sprejeti. Vse dni je v službi, na koncu pa nam zmanjka za vse in ne pridemo skozi mesec. Saj skuhamo, a je zmeraj premalo, jaz bi še jedel … S sestro si tudi želiva, da bi imeli kakšne kosmiče, da ne bi nenehno zmanjkovalo mleka, da bi si kdaj lahko privoščila kaj sladkega … Pa ni možnosti,” doda srednješolec Gregor.
Pomagate lahko S POSLANIM SMS SPOROČILOM: pošljite geslo BOTER5 na 1919 in darovanih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih Urški in Gregorju.
Čeprav se najstnika trudita sprijazniti z vsem tem, tudi z vsakdanjim občutkom neenakovrednosti z vrstniki, pa so ju tudi težave v šoli in predvsem izgube bližnjih v letu babičine smrti pripeljale po tega, da jima ni uspelo izdelati razreda v osnovni oziroma srednji šoli. Letos sta znova v šolskih klopeh, a pomanjkanje čutita vsepovsod, pravi Gregor:
“Rad bi šel s prijatelji kdaj na pijačo, pa se vedno zlažem, da se mi mudi. Seveda mi kdaj tudi oni kaj plačajo, a jim tega ne morem vrniti, kar res ni dober občutek. Tudi domov nikoli nikogar ne povabim, da ne bi videli, v kakšnih razmerah živimo, in si nato ustvarili vtis o meni. Zelo bi mi bilo nerodno, če bi videli našo hišo. Že tako se ne počutim enakovrednega med njimi … Oblačila imamo takšna, kot jih pač dobimo od drugih, nikoli si ne morem izbrati stvari po svojem okusu. Potreboval bi toplejšo bundo in pa boljše čevlje, ti, ki jih imam, pogosto premočijo, da me zebe in potem še hitreje zbolim.”
“Velikokrat se skrijem pred vsemi in se zjočem. Jezi me, ker se tako trudim, ker sem toliko časa v službi, vedno na razpolago, ne zaslužim pa dovolj, da bi prišli skozi mesec. Pozabili smo že, da bi otrokoma prav prišel računalnik, pa kolesa, ker smo doma daleč od avtobusa, trgovin in vsega. Ko bi bilo dovolj za vsaj osnovne, res osnovne stvari …” si želi mama.
ZPM Ljubljana Moste – Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.
Če bi Urški in Gregorju želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste – Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Urško in Gregorja iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Ljubljana Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.si, in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
545 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Vse bolj jasno je, da imeti zaposlitev in dobivati plačo že dolgo ne pomeni več, da lahko družina tudi dostojno preživi, sploh, če se smrti v družini kar vrstijo. Ko so se Urška, Gregor in njuna mama po letih psihičnega nasilja odselili od očeta, so živeli skupaj z babico, dedkom in stricem. V nekaj letih so ostali sami, nekaj več kot minimalna plača, od katere mama še vedno plačuje tudi stroške zadnjega pogreba, pa ne zadošča niti, da bi več kot stoletje staro in od časa močno načeto hišo vsaj dostojno ogreli.
Vso zimo nas je zeblo, prvič smo lahko zakurili šele pred dnevi…
Po letih psihičnega nasilja so se Urška, Gregor in njuna mama odselili od očeta in zaživeli skupaj z babico, dedkom in stricem: “Nekako smo si pomagali, sestavljali pokojnine s plačami in je šlo. Potem pa je najprej umrl oče, nato povsem nepričakovano brat, pred dvema letoma pa po dolgi bolezni tudi mama. Zelo je bilo hudo, otroka sta veliko pomagala tudi pri negi in sta bila zelo navezana na babico, izguba ju je zelo prizadela.”
“Moja mesečna plača za dvoizmensko delo, z vsemi dodatki za delo ob nedeljah, praznikih, s prevozom na delo in malico znaša največ 650 evrov, pogosto manj, sploh če sem odsotna zaradi bolezni. Nikoli ne vemo več kot za dan naprej, kako bomo delali, ko kdo zboli, te pokličejo in moraš takoj v službo, redko gremo domov takoj po koncu svoje izmene. Ne le da so popolni gospodarji tvojega časa, ampak si je zaradi takega urnika težko najti kakršno koli dodatno delo. Vedno moraš biti na razpolago. Preživnini naj bi sicer dobivala, vendar mi nekdanji mož od polnega zneska odšteje prav vse zneske, ki jih je porabil zanju v času stikov, vsak sladoled, vse, tako da včasih dobim nakazanih le 40 evrov.”
“Živimo v več kot stoletje stari hiši, sploh se ne spomnim, kdaj je bilo nazadnje kaj obnovljeno, vlage je ogromno, povsod je plesen. To zelo vpliva na sinovo zdravje, saj je astmatik in zato pogosto v bolnišnici, da se stanje vsaj malo popravi. A ko se vrne domov … Okna ne tesnijo, prav čutiš, kako pri špranjah vdira hladen zrak. Ko poskušamo ogreti hišo, skorajda bolj grejemo dvorišče. Letošnjo zimo je sploh težko, do pred dnevi nismo mogli kuriti, ker je stara peč popolnoma odpovedala. Potem nam je sicer uspelo dobiti prav tako staro, a še delujočo, vendar znova nismo mogli plačati mojstra, ki nam jo je prišel priklopit in preuredil vso potrebno napeljavo. Še zmeraj mu to dolgujemo.
A peč zdaj deluje in smo minulo soboto prvič v tej zimi normalno zakurili. Prej smo se sicer poskušali pogreti s kaloriferji, a se tako stare hiše z debelimi zidovi ne da ogreti na tak način. Zato smo tudi božične in novoletne praznike preživeli v bundah in skibuckah. Ko je posijalo sonce, smo se šli ven pogret, ker je bilo zunaj topleje kot v hiši. Žalostno je bilo, mrzlo, otroka sta za darilo dobila le vsak svojo čokoladico in strašansko ju je razveselila tortica, ki jo je hči dobila v dar od humanitarnega društva. Čeprav smo potem praznovali sami, saj v tak mraz ni mogoče povabiti nikogar …”
“Ker je hiša stara, so tudi stroški visoki. In nenehno je kaj v okvari. Dolžni smo še mojstru za peč, pa se je že pokvaril grelnik in imamo v kuhinji samo mrzlo vodo. Poleg tega imam še izvršbo na plačo za mamin pogreb, ker ga nikakor nisem mogla plačati. Tako da je znesek, ki ga dobim na račun, tako nizek, da pridejo dnevi, ko nimamo niti za kruh. Ironično je, da delam v trgovini, tudi strežem hrano, pa si pogosto ves delovnik ne morem privoščiti niti, da bi kaj pojedla. In potem moram, pogosto lačna, ob koncu delovnika vreči neprodano hrano stran, zaradi rokov uporabe in strogih predpisov, čeprav bi jo z veseljem pojedla ali še raje odnesla otrokom domov. Zelo trpim, ko mečem hrano stran.
Hudo mi je, ker jim ne morem dati tega, kar vidita pri sovrstnikih in kar jaz gledam v službi vsak dan. Težko mi je, ko vidim, da je hči zelo rada urejena, želi si kakšno malenkost, kak lak za nohte, kaj kozmetike, pa žal ne gre. Zelo je srečna, ker je bila povabljena za soplesalko na valeto, seveda bi rada bila lepa, »princeska«, takoj mi je omenila, da bi rada oblekico in čeveljčke, jaz pa ji tega žal ne morem dati …”
“Ne le tega, da nimamo, tudi gledati mamo, kako se trudi, da bi nama bilo bolje, pa je s plačo nemogoče preživeti, je zelo težko sprejeti. Vse dni je v službi, na koncu pa nam zmanjka za vse in ne pridemo skozi mesec. Saj skuhamo, a je zmeraj premalo, jaz bi še jedel … S sestro si tudi želiva, da bi imeli kakšne kosmiče, da ne bi nenehno zmanjkovalo mleka, da bi si kdaj lahko privoščila kaj sladkega … Pa ni možnosti,” doda srednješolec Gregor.
Pomagate lahko S POSLANIM SMS SPOROČILOM: pošljite geslo BOTER5 na 1919 in darovanih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih Urški in Gregorju.
Čeprav se najstnika trudita sprijazniti z vsem tem, tudi z vsakdanjim občutkom neenakovrednosti z vrstniki, pa so ju tudi težave v šoli in predvsem izgube bližnjih v letu babičine smrti pripeljale po tega, da jima ni uspelo izdelati razreda v osnovni oziroma srednji šoli. Letos sta znova v šolskih klopeh, a pomanjkanje čutita vsepovsod, pravi Gregor:
“Rad bi šel s prijatelji kdaj na pijačo, pa se vedno zlažem, da se mi mudi. Seveda mi kdaj tudi oni kaj plačajo, a jim tega ne morem vrniti, kar res ni dober občutek. Tudi domov nikoli nikogar ne povabim, da ne bi videli, v kakšnih razmerah živimo, in si nato ustvarili vtis o meni. Zelo bi mi bilo nerodno, če bi videli našo hišo. Že tako se ne počutim enakovrednega med njimi … Oblačila imamo takšna, kot jih pač dobimo od drugih, nikoli si ne morem izbrati stvari po svojem okusu. Potreboval bi toplejšo bundo in pa boljše čevlje, ti, ki jih imam, pogosto premočijo, da me zebe in potem še hitreje zbolim.”
“Velikokrat se skrijem pred vsemi in se zjočem. Jezi me, ker se tako trudim, ker sem toliko časa v službi, vedno na razpolago, ne zaslužim pa dovolj, da bi prišli skozi mesec. Pozabili smo že, da bi otrokoma prav prišel računalnik, pa kolesa, ker smo doma daleč od avtobusa, trgovin in vsega. Ko bi bilo dovolj za vsaj osnovne, res osnovne stvari …” si želi mama.
ZPM Ljubljana Moste – Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.
Če bi Urški in Gregorju želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste – Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Urško in Gregorja iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Ljubljana Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.si, in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Le še v urah štejemo trajanje letošnjih poletnih počitnic, v katerih je bilo druženje otrok in mladostnikov z vrstniki še posebej pomembno. Zanj so bili namreč poldrugo leto močno prikrajšani, zato so se ga močno veselili tudi tisti, ki živijo v spodbudnih okoljih in s šolanjem na daljavo niso imeli večjih težav. Letovanja so priložnost za sprostitev, a tudi za razmislek, kaj se otrokom dogaja in kakšni vstopajo v novo šolsko leto. Odmik od doma kamorkoli, kjer so se otroci in mladi lahko družili in se sprostili, je bil letos še posebej dragocen. Hvala prav vsem, ki ste s SMS z geslom BOTER5 ali BOTER10, poslanim na številko 1919 omogočili, da so lahko bili na letovanjih v hribih, na morju, v taborniških druženjih ali na potovanju tudi otroci iz programa Botrstvo. V naših oddajah jih bomo spremljali tudi v prihajajočem šolskem letu.
Urška je dolgoletna vzgojiteljica na letovanjih ZPM Ljubljana Moste - Polje. Letos je bila vodja že štirih letovanj, prvega med prvomajskimi počitnicami, ko so bile posledice nekajmesečnega šolanja na daljavo pri otrocih zelo žive. Bistveno več je agresije, otroci so izgubili velik del veščin reševanja težav, vzpostavljanja medsebojnih stikov, nepričakovano velike spremembe se kažejo tudi pri telesni pripravljenosti. In kot še nikoli doslej je strah pred šolo in neuspehom ostal v njih tudi po začetku počitnic.
Zaupanje v delo humanitarnih organizacij in posameznikov je temeljni, a najbolj krhek del humanitarnosti tako za tiste, ki pomoč sprejemajo, kot za tiste, ki so jo pripravljeni ponuditi. Po desetletju obstoja je Botrstvo zagotovo najbolj zaupanja vreden humanitarni program za otroke pri nas. To dokazujejo ne le dolgoletni donatorji in skupaj zbranih več kot 21 milijonov evrov donacij, pač pa tudi neodvisne revizije. In Botrstvo, tako kot celotna organizacija ZPM Ljubljana Moste - Polje, kjer ga vodijo, so med redkimi humanitarci, ki so že nekaj let pod profesionalnim in neodvisnim revizorskim nadzorom, poudarja pobudnica in predsednica nadzornega sveta Botrstva Milena Štular.
Konec pouka prinaša le varljiv občutek, da je z njim tudi konec vseh stisk in posledic neprimernih in nesorazmernih ukrepov, ki so jih bili v času šolanja na daljavo deležni mladi. Počitnice so zato priložnost, da mladim pomagamo, a so tudi past, da bi mladi težave še intenzivneje reševali s pomočjo ždenja pred zasloni, z alkoholom, drogami ali drugimi oblikami zasvojenosti. Tudi na to opozarja tokratna sogovornica, članica strokovne skupine Slovenske krovne zveze za psihoterapijo, dolgoletna terapevtka v Drogart svetovalnici in zdravnica Mina Paš.
Pravkar končano šolsko leto z vsemi posebnostmi in absurdi je razgalilo že dolgo znane slabosti in slepe ulice slovenskega šolstva. A zdi se, da najbolj nenavadno šolsko leto v zgodovini samostojne države ni dobilo nobene prave evaluacije. Duševno stanje otrok se namreč ne spremlja tako sistematično kot telesno, zato je pozornost na stiske mladih med šolami zelo raznolika. V OŠ Lava v Celju so jih sistematično spremljali in beležili že od decembra lani. Kljub temu jih na agresijo, nestrpnost, napetost in apatičnost otrok nič ni moglo zares pripraviti, priznava ravnateljica Marijana Kolenko.
S še zadnjimi ustnimi izpiti svoje šolanje na srednjih šolah končujejo dijaki zaključnih letnikov, ki so bili od marca lani v šoli le nekaj tednov. Kljub temu matura poteka v skoraj nespremenjeni različici. Predvsem za dijake, ki so to priprave na maturo morali opraviti v težjih okoliščinah, je bila matura izjemno zahteven preizkus z grenkim priokusom.
Že skoraj četrt stoletja je 15. junij svetovni dan ozaveščanja o nasilju nad starejšimi, ki kljub temu pogosto ostaja neodkrito in zamolčano. Strokovnjaki ocenjujejo, da je prijavljen le vsaj 24. primer. Večjo raziskavo o nasilju nad starejšimi pri nas so pred nekaj leti naredili v Inštitutu Antona Trstenjaka. Takrat je v 70 odstotkih prevladovalo verbalno nasilje, z nekaj manj kot 15 odstotki telesno in z dobrimi desetimi odstotki ekonomsko nasilje. Večina starostnikov je nasilje doživela doma, v veliki večini so bili povzročitelji družinski člani ali znanci, kar 90 odstotkov povzročenega nasilja nad starostniki pa je bilo nehotenega.
Matura,finalno dejanje srednješolskega izobraževanja, je že v polnem teku, kljub temu, da je za letošnjimi maturanti dobro leto skrajno neobičajnega poteka šolanja. Čeprav so strokovnjaki, učitelji, dijaki in starši opozarjali, da proces učenja nikakor ni primerljiv, so odločevalci ostali neomajni. Matura poteka z minimalnimi spremembami in ob popolnem neupoštevanju tega, v kako različnih razmerah, okoliščinah in duševnih stanjih so dijaki preživeli več kot leto dni.
Nesprejemljiv je način, kako smo ravnali z otroki. Nevarna iluzija je, da so otroci vse te mesece počivali, velika napaka pa, če bomo ocenjevanja in popravne izpite raztegnili čez poletje.
Med 11.000 vključenimi v program Botrstvo je tudi Klemen, mlad košarkar, ki je mamo izgubil kmalu po rojstvu, očeta pa v najbolj občutljivih najstniških letih, prav sredi pomembnega tekmovanja. Na lastno željo je s svojo ekipo vztrajal do konca tekmovanja. Košarka mu je bila v tolažbo tudi v času, ko se je življenje brez staršev povsem spremenilo, a je finančno postajala vse večji zalogaj. Zaradi velikega talenta in vztrajnosti je bil leta 2017 izbran med prejemnike sredstev dobrodelne dražbe športnih copat Luke Dončića.
Razstava o zgodbah otrok, ki jim je program Botrstvo s pomočjo botrov in donatorjev že pomagal do boljše prihodnosti in o zgodbah, ki še čakajo na tako priložnost, je osrednji dogodek ob deseti obletnici tega najbolj prepoznavnega programa pomoči za otroke.
Šolsko leto, ki je v tako veliki meri potekalo na daljavo, je nedvomno prineslo veliko posledic. Za nekatere otroke in mladostnike celo olajšanje, večina bo čez čas nanj gledala kot na zanimiv čas posebnih preizkušenj. Nedvomno pa bo del otrok in mladostnikov še dolgo čutil negativne posledice slabih materialnih in socialnih razmer, nasilja, zanemarjanja, tudi prikrajšanosti za pomoč, po vrnitvi v šole pa tudi nerazumevanje za vse stiske, ki so se nabrale. Prav zato so pri ZPM LJ Moste Polje pred zadnjim poglavjem tega šolskega leta s posebnim pozivom opozorili na velikokrat prikrite stiske in pozvali naj bo šola predvsem dejavnik varnosti in ne dejavnik še večjih stisk.
Zoomifikacija življenja je bolj kot katerokoli generacijo prizadela mlade, takoimenovani digitalni domorodci so pred zasloni preživeli več časa, kot kadarkoli prej. V prvem valu vsak šolski dan v povprečju kar 7 ur, v drugem valu še več. Željo po učenju in življenju v živo so po letu dni izrazili tudi javno, tako na družbenih medijih kot tudi v javnem prostoru. Mladi torej želijo in potrebujejo stik v živo, raziskave pa kažejo, da mladi niso le potrošniki vsebin in zasvojeni uporabniki, temveč so stvari precej bolj kompleksne.
Epidemija je otroke in mladostnike še bolj prikovala k računalnikom, tablicam in pametnim telefonom, saj so ti postali nujno orodje za šolanje. Nekateri otroci so se prvič srečali s sodobno tehnologijo, drugim so splet in socialna omrežja dobro poznana. Miha Kramli, terapevt in vodja centra za zdravljenje zasvojenosti v novogoriškem zdravstvenem domu, opaža več zlorab sodobne tehnologije, ko so otroci in mladostniki čas pred računalniki, namesto za učenje, izkoriščali za zabavo.
Skoraj natanko leto dni v naših oddajah nenehno opozarjamo, da epidemija nikakor ne prizadeva le tistih, ki so okuženi ali bi jih okužba z virusom lahko ogrozila, pač pa da med najranljivejše skupine nedvomno sodijo tudi otroci in mladi. Nenehnim opozorilom navkljub pa so rezultati raziskave med študenti, ki so razkrili, da vsak četrti razmišlja o samomoru, minuli teden močno presenetili javnost.
Mojca Rodič je novomeškim romskim otrokom 13 let pomagala kot članica nevladnih organizacij, v tem šolskem letu pa na novomeški osnovni šoli Drska tudi njim nudi dodatno strokovno pomoč. Izkušnje, nabrane v neposrednem delu v romskem naselju, ji olajšajo razumevanje, kako drugačne življenjske okoliščine, jezikovne prepreke in vrednotenje izobrazbe otrokom nastavljajo komajda premostljive ovire. Telefonski klici ali komuniciranje prek družabnih omrežij so najpomembnejši načini, kako otrokom dati občutek, da šola nanje ni pozabila. Večina za kakovostno šolanje na daljavo namreč doma nima primerne računalniške in druge opreme, a četudi bi jo imeli, jim katastrofalne internetne povezave, neznanje uporabe programske opreme in pomanjkanje pomoči bližnjih onemogoča, da bi bili zares deležni šolanja na daljavo in povezovanja s sošolci, ki vse našteto imajo. Izkušnje v zadnjem letu pa so dokazale, da je prav sposobnost pomoči in podpore v domačem okolju, izobraženost staršev, pomoč sorojencev ali bližnjih, pa tudi odnos družine do izobrazbe kot vrednote, ključen dejavnik pri tem, ali bodo otroci, sploh mlajši in pa tisti z učnimi težavami, zmogli tovrstno šolanje. Romski otroci naštetega praviloma nimajo, in zato je šola zanje še pomembnejši prostor.
Protikoronski ukrepi, ki dobro leto krojijo življenje prav vsem, imajo za otroke in mlade zelo velike in tudi daljnosežne posledice. To kažejo tudi klici na svetovalni telefon TOM telefon, namenjen prav tej starostni skupini. Pred nekaj tedni so analizo klicev zadnjega leta predstavili javnosti in rezultati se precej skladajo z ugotovitvami naše današnje sogovornice, svetovalke otrokom in mladostnikom, ki ostaja anonimna, saj anonimnost njej in vsem klicateljem zagotavljajo pravila te svetovalne linije.
Skupno poročilo Evropske mreže za boj proti revščini EAPN ni le še ena akademska zbirka podatkov. Gre za zbir izkušenj iz terena, zbranih pri številnih neodvisnih nevladnih organizacijah, ki že dobri dve desetletji delujejo z roko v roki z ljudmi, ki so revščino izkusili. In prav neposredne izkušnje z uporabniki njihovih programov kažejo, da bo epidemija še poglobila revščino na evropskih tleh. Pri pripravi poročila za leto 2020, ki je bilo predstavljeno pred kratkim, so s svojimi izkušnjami s terena prvič sodelovale tudi humanitarne organizacije iz Slovenije, med drugim tudi ZPM Ljubljana Moste Polje, pod okriljem katere poteka tudi Botrstvo.
15-letna Lana se bori s hudo boleznijo mišic,13-letni Miji življenje kroji epilepsija, 8-letni Lars pa je otrok s hudimi težavami v duševnem razvoju in nikoli ne bo mogel samostojno živeti. Ob tem se je njihovemu očetu zdravstveno stanje po poškodbi, s katero je vrsto let lahko celo hodil v službo, tako poslabšalo, da je zaradi neobvladljivih bolečin še komaj pokreten in je že invalidsko upokojen.
V obdobjih raznovrstnih kriz so stiske družin še posebej velike. Anita Ogulin, predsednica ZPM Moste Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo, poudarja, da so številni moški vsekakor tudi povsem sami sposobni prevzemati bremena vzgoje več otrok. Toda njihova dolgoletna praksa kaže, da so v hudih časih kriz in stisk praviloma ženske tiste, ki nosijo večja, težja in dolgotrajnejša bremena. Prositi za pomoč, povedati, da ne zmoreš in da sploh ne vidiš več, kako naprej, je nepopisno težko.
Neveljaven email naslov