Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Spomladi smo predstavili zgodbo Nejca in Boštjana, ki živita v zelo skromnih razmerah. Že leta si namreč družina preureja staro gospodarsko poslopje, nekaj let so v njej živeli tudi brez elektrike in vode, ko je manjkala le še ureditev podstrešja, v kateri naj bi fanta končno dobila prostor zase, pa je oče hudo zbolel in napovedi niso bile prav obetavne. Mnoge, ki so zgodbo prebrali na spletu, je ganil pogled na plastično ponjavo v dnevni sobi, razpeto čez luknjo v stropu, kamor bi morale voditi stopnice do otroških sob. Finančna pomoč poslušalcev je marsikaj premaknila …
Po prejeti pomoči je življenje družine precej lažje
“Najprej smo se lotili stopnic v zgornje nadstropje, nato smo podstrešje izolirali in ga obili, vstavili prava okna in pripravili dva prostora, ki bosta kmalu postala sobici, imamo tudi že nekaj instalacij, pripravljenih za ogrevanje in za kopalnico, nas pa čaka še kar precej dela s tlaki in končnimi deli,” je na vse, kar je bilo predvsem z donacijami poslušalcev postorjeno v preteklih mesecih, ponosen oče Nejca in Boštjana, fantov, katerih zgodbo smo predstavili spomladi.
Že leta si namreč družina preureja staro gospodarsko poslopje. Nekaj let so v njej živeli tudi brez elektrike in vode. Ko je bilo treba urediti le še podstrešje, v katerem naj bi fanta končno dobila prostor zase, saj Nejc spi v dnevni sobi in se tam težko uči, pa je oče hudo zbolel in napovedi niso bile prav obetavne. Mnoge, ki so zgodbo prebrali na spletu, je ganil pogled na plastično ponjavo v dnevni sobi, razpeto čez luknjo v stropu, kamor bi morale voditi stopnice do otroških sob.
Stopnice, ki jih je ob pomoči mojstra in donacij postavil kmalu po objavi zgodbe, so zelo olajšale izdelavo podstrešja. In če ne bo večjih težav, bi fanta v svojih sobicah lahko spala že to pomlad, je optimističen oče, čeprav je dela še precej in tudi materiala, tudi keramike, luči, tlakov in notranjega stavbnega pohištva še nimajo.
“Brez te pomoči bi to lahko trajalo še leta …”
Veselje je toliko večje, ker dolgov, ki so grozili, da bo družina morda ostala brez hiše, ni več: “Ti občutki so bili res neverjetni, vse se je obrnilo na bolje. Ko smo se znebili tega bremena in so pojenjale skrbi, je bilo olajšanje neskončno, povsem drugače smo zaživeli. Res iskrena hvala vsem, ki so pomagali. Brez vaše pomoči bi danes lahko bila hiša že na dražbi, družina bi lahko bila pred razpadom, sploh si ne morem predstavljati, kaj vse bi se v najslabšem primeru lahko zgodilo …”
“Takrat sem se res izjemno slabo počutil, hodil sem še na obsevanja na Onkološki inštitut. Nato pa je iz meseca v mesec šlo na bolje, vse, kar se je dogajalo doma, mi je res vlivalo moči, posledice sicer še zmeraj so in strah pred ponovitvijo bolezni tudi, a treba se je sprijazniti s tem in živeti naprej čim lepše. Po devetih mesecih sem se tudi vrnil v službo in je zdaj, ko imam spet plačo, tudi finančno nekoliko lažje …”
Podarjeni tablični računalnik, mobilni telefon, pa tako želeni playstation so fantoma prinesli veliko veselja, s hrano in oblačili težav ni več, tudi sobici bosta kmalu, le Nejčeve želje po vključitvi v košarkarski klub so ostale neizpolnjene, čeprav je dobil precej opreme in tudi povabil. A po družinskih načrtih bo v klub zakorakal šele z novim šolskim letom.
In oče, ki je pred meseci silno obžaloval, da je vse življenje le delal in vselej nujne opravke pri urejanju hiše postavil v ospredje, je v teh mesecih prvič drznil razmišljati še o drugih vrednotah v življenju: “Odkar sva z ženo poročena, še nikoli nikjer nisva bila sama, še na poročnem potovanju nisva bila. Odkar smo družina, nismo nikoli nikamor šli, razen za nekaj dni, ki smo jih preživeli na slovenski obali. To je vse, kar smo si privoščili v vseh teh letih …”
“Res iskrena hvala vsem, z vašo pomočjo nam je vse to uspelo, tudi zdravje je veliko boljše. Prepričan sem, da tudi zato, ker sem bil razbremenjen številnih skrbi in sem se lahko posvetil tudi sebi in zdravju. Omogočili ste nam, da naše življenje vsemu navkljub normalno teče naprej …”
Podpisi pod fotografijami:
Kjer je bila lani le razpeta plastična ponjava …
… so zdaj stopnice, ki vodijo na podstrešje. Če bo šlo vse po načrtih, bosta že spomladi tam dve sobi in manjša kopalnica. Tudi sedežna garnitura je podarjena.
S popravljenimi podboji, nekaj novega pohištva, s paketi hrane in oblačil je življenje družine res lepše.
545 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Spomladi smo predstavili zgodbo Nejca in Boštjana, ki živita v zelo skromnih razmerah. Že leta si namreč družina preureja staro gospodarsko poslopje, nekaj let so v njej živeli tudi brez elektrike in vode, ko je manjkala le še ureditev podstrešja, v kateri naj bi fanta končno dobila prostor zase, pa je oče hudo zbolel in napovedi niso bile prav obetavne. Mnoge, ki so zgodbo prebrali na spletu, je ganil pogled na plastično ponjavo v dnevni sobi, razpeto čez luknjo v stropu, kamor bi morale voditi stopnice do otroških sob. Finančna pomoč poslušalcev je marsikaj premaknila …
Po prejeti pomoči je življenje družine precej lažje
“Najprej smo se lotili stopnic v zgornje nadstropje, nato smo podstrešje izolirali in ga obili, vstavili prava okna in pripravili dva prostora, ki bosta kmalu postala sobici, imamo tudi že nekaj instalacij, pripravljenih za ogrevanje in za kopalnico, nas pa čaka še kar precej dela s tlaki in končnimi deli,” je na vse, kar je bilo predvsem z donacijami poslušalcev postorjeno v preteklih mesecih, ponosen oče Nejca in Boštjana, fantov, katerih zgodbo smo predstavili spomladi.
Že leta si namreč družina preureja staro gospodarsko poslopje. Nekaj let so v njej živeli tudi brez elektrike in vode. Ko je bilo treba urediti le še podstrešje, v katerem naj bi fanta končno dobila prostor zase, saj Nejc spi v dnevni sobi in se tam težko uči, pa je oče hudo zbolel in napovedi niso bile prav obetavne. Mnoge, ki so zgodbo prebrali na spletu, je ganil pogled na plastično ponjavo v dnevni sobi, razpeto čez luknjo v stropu, kamor bi morale voditi stopnice do otroških sob.
Stopnice, ki jih je ob pomoči mojstra in donacij postavil kmalu po objavi zgodbe, so zelo olajšale izdelavo podstrešja. In če ne bo večjih težav, bi fanta v svojih sobicah lahko spala že to pomlad, je optimističen oče, čeprav je dela še precej in tudi materiala, tudi keramike, luči, tlakov in notranjega stavbnega pohištva še nimajo.
“Brez te pomoči bi to lahko trajalo še leta …”
Veselje je toliko večje, ker dolgov, ki so grozili, da bo družina morda ostala brez hiše, ni več: “Ti občutki so bili res neverjetni, vse se je obrnilo na bolje. Ko smo se znebili tega bremena in so pojenjale skrbi, je bilo olajšanje neskončno, povsem drugače smo zaživeli. Res iskrena hvala vsem, ki so pomagali. Brez vaše pomoči bi danes lahko bila hiša že na dražbi, družina bi lahko bila pred razpadom, sploh si ne morem predstavljati, kaj vse bi se v najslabšem primeru lahko zgodilo …”
“Takrat sem se res izjemno slabo počutil, hodil sem še na obsevanja na Onkološki inštitut. Nato pa je iz meseca v mesec šlo na bolje, vse, kar se je dogajalo doma, mi je res vlivalo moči, posledice sicer še zmeraj so in strah pred ponovitvijo bolezni tudi, a treba se je sprijazniti s tem in živeti naprej čim lepše. Po devetih mesecih sem se tudi vrnil v službo in je zdaj, ko imam spet plačo, tudi finančno nekoliko lažje …”
Podarjeni tablični računalnik, mobilni telefon, pa tako želeni playstation so fantoma prinesli veliko veselja, s hrano in oblačili težav ni več, tudi sobici bosta kmalu, le Nejčeve želje po vključitvi v košarkarski klub so ostale neizpolnjene, čeprav je dobil precej opreme in tudi povabil. A po družinskih načrtih bo v klub zakorakal šele z novim šolskim letom.
In oče, ki je pred meseci silno obžaloval, da je vse življenje le delal in vselej nujne opravke pri urejanju hiše postavil v ospredje, je v teh mesecih prvič drznil razmišljati še o drugih vrednotah v življenju: “Odkar sva z ženo poročena, še nikoli nikjer nisva bila sama, še na poročnem potovanju nisva bila. Odkar smo družina, nismo nikoli nikamor šli, razen za nekaj dni, ki smo jih preživeli na slovenski obali. To je vse, kar smo si privoščili v vseh teh letih …”
“Res iskrena hvala vsem, z vašo pomočjo nam je vse to uspelo, tudi zdravje je veliko boljše. Prepričan sem, da tudi zato, ker sem bil razbremenjen številnih skrbi in sem se lahko posvetil tudi sebi in zdravju. Omogočili ste nam, da naše življenje vsemu navkljub normalno teče naprej …”
Podpisi pod fotografijami:
Kjer je bila lani le razpeta plastična ponjava …
… so zdaj stopnice, ki vodijo na podstrešje. Če bo šlo vse po načrtih, bosta že spomladi tam dve sobi in manjša kopalnica. Tudi sedežna garnitura je podarjena.
S popravljenimi podboji, nekaj novega pohištva, s paketi hrane in oblačil je življenje družine res lepše.
Gospodarski rasti in majhni brezposelnosti navkljub se število prosilcev za denarno socialno pomoč vztrajno povečuje, pri Botrstvu pa opažajo tudi vse več prošenj za pomoč pri letovanju, nakupu šolskih potrebščin, plačilu položnic in žal tudi za hrano. Starši, ki vsak mesec v skladišču v ljubljanskih Mostah lahko prevzamejo paket, po večini povedo, da sami pogosto ostanejo lačni in da je hrana velik problem. Med počitnicami, ko otroci ne jedo v šoli, bo le še večji.
Že pred časom smo vam predstavili zgodbo Vita in Filipa, dveh fantkov, ki sta po očetovi smrti živela z mamo v res nemogočih razmerah, v hiši brez vodovoda, med mišmi, vlago in v skupni spalnici z mamo. Ker zaradi posebnih potreb ne zmore samostojno skrbeti za sinova, potrebuje pomoč, ki jim jo vseskozi zagotavlja lokalni center za socialno delo. Ta je bil tudi med organizatorji pomoči, ki je hiško v tem času dodobra prenovila.
Bližajoči se konec šolskega leta je čas, ko šolarji in dijaki najbolj potrebujejo pomoč pri učenju in pridobivanju ocen. Inštrukcije so za marsikoga cenovno nedosegljive, mnogi večgeneracijski centri po Sloveniji pa jih vse leto organizirajo in to brezplačno. Kaj taka pomoč prostovoljcev daje otrokom s težavami pri učenju, kaj prostovoljno delo vrača inštruktorjem in kdo vse lahko pomaga? Obiskali smo VGC Skupna točka, samo eno od točk, kjer otroci lahko dobijo to neprecenljivo pomoč.
15 večgeneracijskih centrov, ki s številnimi lokalnimi podružnicami delujejo po vsej Sloveniji, daje odlično priložnost za številne, povsem brezplačne dejavnosti ljudem prav vseh starosti iz prav vseh socialnih slojev. V Sloveniji delujejo dobri dve leti, zgled pri oblikovanju njihovih programov in načina dela ter povezovanja z lokalnimi skupnostmi pa so jim bili tudi tisti, ki delujejo v Berlinu. Ena največjih platform medgeneracijskega druženja v Berlinu je Give something back to Berlin ali Vrni nekaj Berlinu. Več kot 100 prostovoljcev skrbi za starejše, priseljence, begunce, ljudi, ki potrebujejo pravno pomoč, nasvete ali le druženje in navezovanje stikov v svoji okolici.
Več kot 4500 botrov je v lanskem letu iz mesec v mesec lajšalo življenje več kot 5000 otrokom z vseh koncev Slovenije. Projekt, ki traja 9. leto, je v vsem tem času zbral več kot 14 milijonov evrov, iz leta v leto pa se bogati tudi program, ki otrokom in njihovim družinam omogoča vse bolj večplastno pomoč in s tem manjšo izključenost iz družbe. Po lanskih dveh neodvisnih zunanjih revizijah je prejšnji teden delovanje pregledal tudi Nadzorni odbor projekta Botrstvo.
Vsaj pet kilometrov nenehnega vzpona po ozki cesti je od prvega manjšega kraja do dotrajane hiše, v kateri sama živita petletni Matija in njegov oče. Matijeva mama je odšla, preden je dopolnil dve leti. Ker ima fantek nekaj razvojnih težav, ga oče vsak dan vozi v več kot 20 kilometrov oddaljeni razvojni vrtec. Stroškov je veliko že s prevozom, bori se tudi z dolgovi, ki so nastali za golo preživetje in za plačilo doma starostnikov, v katerem mora zaradi hude psihiatrične diagnoze bivati njegova mama, Matijeva babica. Za težko fizično dela prejema minimalno plačo, a je vesel, da ima službo in nadrejene, ki razumejo, kako zelo se vsak dan bori, da bi Matija imel lepše otroštvo, kot ga je imel sam, ki pri 41 letih še nikoli ni bil na morju.
Revščina pri nas je drugačna od revščine v svetu. Zagotovo je manjša, pravi doktorica Anica Mikuš Kos, specialistka otroške psihiatrije, izjemna strokovnjakinja za razmere na kriznih območjih in predsednica Slovenske filantropije. Imajo pa vse oblike pomanjkanja skupni imenovalec: to je občutek neenakosti in krivičnosti, ki lahko pripelje do popolne pasivizacije in tudi do sovražnosti. Toda vsak ukrep, čeprav najmanjši, ima lahko velik učinek.
Na praznični ponedeljek smo spomnili, da je prav vsak lahko del projekta Botrstva ali drugačne pomoči sočloveku. Našega sogovornika Sebastjana Lukmana je k projektu pripeljalo naključje, ki se je v vseh letih spletlo v trdno vez in izjemno dragoceno pomoč.
Po šestih letih delovanja je projekt Botrstvo – brezplačna pravna pomoč doživel nekaj manjših sprememb in zdaj deluje okrepljen z dodatno pomočjo. Leta izkušenj z družinami v socialni stiski iz vse Slovenije namreč kažejo, da so potrebe vsaj enako velike, področja, kjer ljudje ne zmorejo boja s sistemom, pa zelo podobna kot ob začetku projekta. Zato bo pisarna za pravno pomoč družine iz vse Slovenije sprejemala vsako sredo, brezplačni nasveti po telefonu pa bodo dostopni vsak četrtek dopoldne na številki 080 1432.
Prostor Večgeneracijskega centra Skupna točka Grosuplje je vsako leto bolj poln. Lani so imeli več kot 3000 uporabnikov in več kot 500 različnih dejavnosti, ki se jih udeležujejo upokojenci, brezposelni, socialno ogrožene družine, veliko imajo priseljencev, pa tudi Romov. Prav ti se po kakšen nasvet ali pomoč raje ustavijo v tem centru kot na tistem za socialno delo. Veliko zaslug za to ima tudi vodja centra Taja Tatjana Berk, ki sicer velja za strogo, a taka mora biti, da se kaj spremeni, pravijo nekatere uporabnice. Tudi zaradi njenega dela bodo v Grosuplju dobili prvega Roma z vozniškim izpitom.
Do jutri morajo devetošolci oddati vloge za vpis v srednje šole. Zanje je to velika življenjska odločitev, ki pa je nekaterim ne krojijo le želje in osnovnošolske ocene, pač pa tudi številke iz družinskega proračuna. Plačilo stroškov bivanja v dijaških domovih je namreč pretežno na ramenih staršev. Poseben dodatek, ki ga za bivanje prejmejo ob štipendiji, namreč tudi najrevnejšim dijakom krije kvečjemu tretjino stroškov domskega bivanja. Zato tem pomaga Dijaški sklad projekta Botrstvo.
Veliko mladih ne verjame vase, ker jim to odrasli na različne načine nenehno sporočamo, ker zelo velik pomen pripisujemo ocenam, ker od njih pričakujemo izpolnitev lastnih neizpolnjenih mladostniških ciljev. Kako pomemben steber podpore ob tem so otrokom (lahko) učitelji, sploh tistim otrokom, ki spodbud ne dobijo v družini, razmišlja svetovalna delavka na Kmetijski šoli Grm in biotehniški gimnaziji Irena Avsenik.
Dobri dve leti je, kar so poslušalci pomagali hudo bolnemu očetu, ki že od Nikolajevega rojstva sam skrbi zanj. Skrb za živahnega malčka je za tako hudega invalida z neštetimi omejitvami zelo naporno, sploh, ker sta živela le od socialnih transferjev. Kako jima je pomoč poslušalcev spremenila življenje in kakšne preskušnje ju še čakajo?
Novoletna zaobljuba Maje Peharc za leto 2018 je bila: vse leto brez novega kosa oblačila, nakita ali obutve. Bilo je leto polno skušnjav, v katerem jo je podpirala in zanjo navijala tudi slovenska tviteraška skupnost. Ta je na 366. dan akcije močno podprla tvit z dokazilom, da je tisoč evrov za projekt Botrstvo že nakazanih. A njena misija se ni končala že z nakupom prvega para nogavic: k (finančni) podpori je povabila prijatelje, dobila nekaj sledilcev, ki se različnim stvarem odpovedujejo letos, skupaj s partnerjem pa sta sprejela za številne presenetljivo odločitev.
Kaja svojega očeta ne pozna, vse otroštvo in tudi življenje pa ji je zaznamoval očim, ki je po letih nasilja pred njenimi oči in očmi mlajšega brata umoril njuno mamo. Takrat sedemletna deklica je klicala policijo in bila edina opora bratcu, s katerim so jo še isti dan poslali v rejništvo k povsem neznanim ljudem, pri katerih sta ostala vrsto let. In imela samo drug drugega. Po spletu naključij zdaj skorajda nimata stikov in tako je Kaja še toliko bolj sama pred naslednjim velikim korakom: morebitno odločitvijo za študij in samostojno življenje.
Odličen in odmeven poletni počitniški poskus - združiti počitniško varstvo otrok in bivanje starostnikov- so v Domu Danice Vogrinec ponovili tudi med zimskimi počitnicami. Brezplačno počitniško varstvo je tudi tokrat pripravil Večgeneracijski center Štajerska. Polona Lah, ki ga vodi, je za svoj družbeni in dobrodelni angažma lani postala Ime meseca na Valu 202, kasneje pa je na izboru revije Zarja prejela naziv Ženska leta 2018. S predstavniki centra, mentorji, prostovoljci in stanovalci Doma Danice Vogrinec ter z otroki - Nejo, Zojo, Mijo, Nejcem in Matevžem - se je pred dnevi družila tudi Irena Kodrič Cizerl. Z njeno pomočjo boste doživeli utrip tega medgeneracijskega druženja, dajanja in sprejemanja, obudili pa bomo tudi nekaj spominov o preživljanju počitnic nekoč.
V družbi je veliko vrst nasilja in vse več se o njem govori. A če mislite, da je bilo o nasilju v družinah povedano že vse in da znamo tudi učinkovito ukrepati – pomislite še enkrat. Nedavno, na še enem od številnih posvetov o nasilju, tokrat v organizaciji društva Beli obroč, smo namreč slišali priznanje: po večini prepričujemo že prepričane. A prišli so jasna diagnoza in pozivi: ker v državi pristojnim prevečkrat zmanjka specifičnih znanj, žrtve ne dobijo pravih informacij in so prepuščene same sebi – zato je nujno vlagati v izobraževanje. Slišali pa smo tudi ljudi, ki se jim je uspelo izviti iz začaranega kroga.
Že tretje leto Dijaški sklad projekta Botrstvo omogoča dijakom subvencioniranje bivanja v dijaških domovih. Več kot 100 se jih letos tudi z njihovo pomočjo lahko šola na želenih šolah, in sicer brez skrbi, da bi plačilo doma obremenjevalo njihove družine.
Štirinajstletni Mitja obiskuje četrti razred osnovne šole s prilagojenim programom. Poleg nepremagljivih učnih težav se zdi, da je nepremagljiva tudi revščina, v kateri živi z brezposelnima staršema. Skoraj stoletje in pol stare kamnite hiše tudi s tremi pečmi ni mogoče ogreti, dež skozi luknjasto streho zamaka prastaro električno napeljavo. Ker so brez kopalnice, se najstnik umiva sredi kuhinje v plastični banjici, v kateri se je kopal že kot otrok. In ker nimajo kopalnice, Mitjev starejši brat, ki zaradi težke motnje v duševnem zdravju živi v posebnem centru, že vrsto let ne more domov, niti na krajši obisk. Njihova zgodba je posebej žalostna zato, ker so z nepopisnim varčevanjem in s pomočjo drugih uspeli kupiti precej gradbenega materiala in opreme, a nimajo denarja za plačilo mojstrov.
Zgodba Žige, Luke in njune mame, predstavljena pred dobrima dvema letoma, je ena tistih, ki kaže, kako zelo dobrodošla in dolgotrajna je pomoč, ki jo poslušalci prispevate ob objavi njihovih zgodb. Zbrana pomoč jim še vedno močno lajša vsakdan, v veliko oporo pa so jim sporočila podpore, ki so jih prejeli. »Vsa pisma znam na pamet, neštetokrat sem jih prebrala, še zdaj mi dajejo moč," pravi mama. Kako živijo danes?
Neveljaven email naslov