Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Osnovnošolski parlamentarci Lana, Arian in Lovro so prepričani, da bi pristnejši odnosi in iskreno zanimanje za otroke bistveno olajšali življenje tudi učiteljem.
Že 27 let zapored pod okriljem ZPMS poteka tudi projekt otroškega parlamenta. Generacije otrok si vsako šolsko leto izberejo temo, o kateri nato razpravljajo na šolskih, območnih, mestnih in regijskih parlamentih, najboljši med njimi pa svoja stališča na koncu predstavijo še na državni ravni. Tema, ki so si jo izbrali za to šolsko leto, je "Šolstvo in šolski sistem". Na enem izmed območnih parlamentov so o tem, kaj jih v trenutnem šolskem sistemu moti in kakšne spremembe si želijo, razpravljali sedmošolka Lana in devetošolca Arian in Lovro. In posebej opozorili, kako na počutje v šoli in šolskih uspeh šolarjev
Osnovnošolski parlamentarci Lana, Arian in Lovro so prepričani, da bi pristnejši odnosi in iskreno zanimanje za otroke bistveno olajšali življenje tudi učiteljem
“Učitelji pogosto delajo razlike med učenci: revnejši, za katere učitelji vedo, da starši ne bodo prišli v šolo zahtevat boljše ocene, dobijo pogosto slabše ocene kot otroci premožnejših staršev. Če se kot razred upremo tej krivici, nam začnejo groziti z ocenami, zato o tem ne moremo kritično spregovoriti,” je kritičen devetošolec Arian, eden od številnih razpravljavcev na letošnjem otroškem parlamentu. Ta pod pokroviteljstvom ZPMS poteka že 27 let. Generacije otrok si vsako šolsko leto izberejo temo, o kateri nato razpravljajo na šolskih, območnih, mestnih in regijskih parlamentih, najboljši med njimi pa svoja stališča na koncu predstavijo še na državni ravni. Tema, ki so si jo izbrali za to šolsko leto, je “Šolstvo in šolski sistem“.
Na enem od območnih parlamentov sta o tem, kaj jih v zdajšnjem šolskem sistemu moti in kakšne spremembe si želijo, razpravljala sedmošolka Lana in devetošolec Lovro. In med drugim posebej opozorila, kako na počutje v šoli in šolski uspeh šolarjev vpliva revščina. “Zelo težko je učencem, ki v šoli ne razumejo snovi, a jim tudi doma nima kdo pomagati. Tisti, ki doma dobijo pomoč staršev, so v veliki prednosti,” ugotavlja Lana, Arian pa ponuja rešitev: “V šoli bi morali imeti več skupnih ur za utrjevanje snovi, da bi se učili v šoli, da ne bi toliko delali doma. Če bi šola ostala v šoli, bi se res veliko spremenilo, če bi se učitelji z nami več pogovarjali, se z nami več učili, bi bili odnosi veliko boljši in vsem bi nam šlo bolje!”
Učitelji bi otroke ne le bolje spoznali, pač pa bi tudi vedeli, kje njihovo poučevanje ni uspešno, česa otroci ne razumejo, kakšen pristop pri razlagi potrebuje kateri otrok.
Lovro meni, da bi za zmanjševanje razlik med otroki veliko večji delež pouka moral potekati na terenu, na taborih in ekskurzijah, saj se tam tkejo popolnoma drugačne vezi in odnosi kot pa v šoli, kjer se takoj po pouku razbežijo vsak na svoj konec in v svoj svet. Prav tako bi bilo nujno, da bi bili spoznavni tabori organizirani ob začetku šolskega leta, ko se v razrede vključujejo novi učenci, še posebej če gre za priseljence, ki so prvič vključeni v tisto šolo.
Ker pa plačljivost takih dejavnosti pogosto pomeni, da se jih revnejši pač ne morejo udeležiti, sogovorniki menijo, da je prav plačilo za enake možnosti najpomembnejša misija šolskega sklada in zato tega nikakor ne smejo spreminjati!
“Učitelji se ne zanimajo preveč za otroke, za to, zakaj so nemirni, glasni, zakaj so agresivni, kaj se skriva za vsem tem. Kaj se jim dogaja doma, kakšni so kot osebnosti, zakaj se v šoli vedejo tako, kot se. Še manj se ukvarjajo s tistimi, ki so vselej tiho, zaprti vase in ki bi pozornost v resnici pogosto potrebovali veliko bolj kot največji razgrajači. Morda otroke nekoliko bolj spoznajo razredniki, učiteljev, ki učijo predmet ali dva, pogosto ne zanima nič drugega kot to, da svoje odpredavajo in zapišejo ocene, toda to ni prav!”
Šolarji si močno želijo predvsem drugačnega odnosa, boljšega spoznavanja, razumevanja svojih težav in prepričani so, da učitelji, ki tarnajo za izgubljeno avtoriteto, to izgubljajo prav zato, ker se otrokom ne znajo približati: “Ne moremo reči, da učitelj s tem, ko podeli šuse«, ker jih pač lahko, ko nadere vsakogar zaradi najmanjše zadeve, dobi avtoriteto. Veliko lažje jo dobi s tem, da je prijazen, da se šali, da zna snov pri svojem predmetu narediti zanimivo. Z vsem tem ga bodo otroci veliko bolj spoštovali. Z več komunikacije, z boljšim poznavanjem otrok, s tem, da postanemo neke vrste sodelavci, se avtoriteta dobiva in nikakor ne izgublja!”
Čeprav so naši trije sogovorniki do šole in učiteljev kritični, seveda priznavajo, da učiteljem danes z otroki ni lahko. Predvsem pa so kritični zato, ker si res želijo sprememb na bolje, ker iz prakse vedo, kako uspešnejše je sodelovanje z odličnimi, empatičnimi, človeškimi učitelji, ki jih ni malo in ki jih imajo tudi sami.
O svojih idejah o tem, kaj bi morali izboljšati v šolskem sistemu, bodo osnovnošolci iz vse Slovenije debatirali na šolskih, območnih, mestnih in regijskih parlamentih, priporočila pristojnim pa bodo 9. aprila spisali še na otroškem parlamentu na državni ravni.
545 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Osnovnošolski parlamentarci Lana, Arian in Lovro so prepričani, da bi pristnejši odnosi in iskreno zanimanje za otroke bistveno olajšali življenje tudi učiteljem.
Že 27 let zapored pod okriljem ZPMS poteka tudi projekt otroškega parlamenta. Generacije otrok si vsako šolsko leto izberejo temo, o kateri nato razpravljajo na šolskih, območnih, mestnih in regijskih parlamentih, najboljši med njimi pa svoja stališča na koncu predstavijo še na državni ravni. Tema, ki so si jo izbrali za to šolsko leto, je "Šolstvo in šolski sistem". Na enem izmed območnih parlamentov so o tem, kaj jih v trenutnem šolskem sistemu moti in kakšne spremembe si želijo, razpravljali sedmošolka Lana in devetošolca Arian in Lovro. In posebej opozorili, kako na počutje v šoli in šolskih uspeh šolarjev
Osnovnošolski parlamentarci Lana, Arian in Lovro so prepričani, da bi pristnejši odnosi in iskreno zanimanje za otroke bistveno olajšali življenje tudi učiteljem
“Učitelji pogosto delajo razlike med učenci: revnejši, za katere učitelji vedo, da starši ne bodo prišli v šolo zahtevat boljše ocene, dobijo pogosto slabše ocene kot otroci premožnejših staršev. Če se kot razred upremo tej krivici, nam začnejo groziti z ocenami, zato o tem ne moremo kritično spregovoriti,” je kritičen devetošolec Arian, eden od številnih razpravljavcev na letošnjem otroškem parlamentu. Ta pod pokroviteljstvom ZPMS poteka že 27 let. Generacije otrok si vsako šolsko leto izberejo temo, o kateri nato razpravljajo na šolskih, območnih, mestnih in regijskih parlamentih, najboljši med njimi pa svoja stališča na koncu predstavijo še na državni ravni. Tema, ki so si jo izbrali za to šolsko leto, je “Šolstvo in šolski sistem“.
Na enem od območnih parlamentov sta o tem, kaj jih v zdajšnjem šolskem sistemu moti in kakšne spremembe si želijo, razpravljala sedmošolka Lana in devetošolec Lovro. In med drugim posebej opozorila, kako na počutje v šoli in šolski uspeh šolarjev vpliva revščina. “Zelo težko je učencem, ki v šoli ne razumejo snovi, a jim tudi doma nima kdo pomagati. Tisti, ki doma dobijo pomoč staršev, so v veliki prednosti,” ugotavlja Lana, Arian pa ponuja rešitev: “V šoli bi morali imeti več skupnih ur za utrjevanje snovi, da bi se učili v šoli, da ne bi toliko delali doma. Če bi šola ostala v šoli, bi se res veliko spremenilo, če bi se učitelji z nami več pogovarjali, se z nami več učili, bi bili odnosi veliko boljši in vsem bi nam šlo bolje!”
Učitelji bi otroke ne le bolje spoznali, pač pa bi tudi vedeli, kje njihovo poučevanje ni uspešno, česa otroci ne razumejo, kakšen pristop pri razlagi potrebuje kateri otrok.
Lovro meni, da bi za zmanjševanje razlik med otroki veliko večji delež pouka moral potekati na terenu, na taborih in ekskurzijah, saj se tam tkejo popolnoma drugačne vezi in odnosi kot pa v šoli, kjer se takoj po pouku razbežijo vsak na svoj konec in v svoj svet. Prav tako bi bilo nujno, da bi bili spoznavni tabori organizirani ob začetku šolskega leta, ko se v razrede vključujejo novi učenci, še posebej če gre za priseljence, ki so prvič vključeni v tisto šolo.
Ker pa plačljivost takih dejavnosti pogosto pomeni, da se jih revnejši pač ne morejo udeležiti, sogovorniki menijo, da je prav plačilo za enake možnosti najpomembnejša misija šolskega sklada in zato tega nikakor ne smejo spreminjati!
“Učitelji se ne zanimajo preveč za otroke, za to, zakaj so nemirni, glasni, zakaj so agresivni, kaj se skriva za vsem tem. Kaj se jim dogaja doma, kakšni so kot osebnosti, zakaj se v šoli vedejo tako, kot se. Še manj se ukvarjajo s tistimi, ki so vselej tiho, zaprti vase in ki bi pozornost v resnici pogosto potrebovali veliko bolj kot največji razgrajači. Morda otroke nekoliko bolj spoznajo razredniki, učiteljev, ki učijo predmet ali dva, pogosto ne zanima nič drugega kot to, da svoje odpredavajo in zapišejo ocene, toda to ni prav!”
Šolarji si močno želijo predvsem drugačnega odnosa, boljšega spoznavanja, razumevanja svojih težav in prepričani so, da učitelji, ki tarnajo za izgubljeno avtoriteto, to izgubljajo prav zato, ker se otrokom ne znajo približati: “Ne moremo reči, da učitelj s tem, ko podeli šuse«, ker jih pač lahko, ko nadere vsakogar zaradi najmanjše zadeve, dobi avtoriteto. Veliko lažje jo dobi s tem, da je prijazen, da se šali, da zna snov pri svojem predmetu narediti zanimivo. Z vsem tem ga bodo otroci veliko bolj spoštovali. Z več komunikacije, z boljšim poznavanjem otrok, s tem, da postanemo neke vrste sodelavci, se avtoriteta dobiva in nikakor ne izgublja!”
Čeprav so naši trije sogovorniki do šole in učiteljev kritični, seveda priznavajo, da učiteljem danes z otroki ni lahko. Predvsem pa so kritični zato, ker si res želijo sprememb na bolje, ker iz prakse vedo, kako uspešnejše je sodelovanje z odličnimi, empatičnimi, človeškimi učitelji, ki jih ni malo in ki jih imajo tudi sami.
O svojih idejah o tem, kaj bi morali izboljšati v šolskem sistemu, bodo osnovnošolci iz vse Slovenije debatirali na šolskih, območnih, mestnih in regijskih parlamentih, priporočila pristojnim pa bodo 9. aprila spisali še na otroškem parlamentu na državni ravni.
Konzerva mačje hrane, skrbno razdeljena, da skupaj z makaroni omogoča vsaj dva topla obroka, ledeno mrzle sobe, nepopisna osamljenost in še večji strah in sram, da bi kdo izvedel, kako pošastno starost živijo. Starost nekaterih starostnikov je nepredstavljivo slaba celo za tiste, ki so vajeni marsičesa. V Humanitarčku, društvu, ki vrsto let pomaga najranljivejšim ljudem iz skrajnega roba, so se odločili, da s projektom Vida opozorijo na zgodbe starostnikov, ki so jih osebno spoznali. Zanje ne zbirajo neposredne (finančne) pomoči, pač pa z opisom njihove usode opozarjajo na to, da so ljudje, ki potrebujejo raznovrstvo pomoč, vsepovsod okoli nas. Vida je bila starostnica, ki ji »Humiji« niso uspeli pravočasno pomagati. A s projektom Vida, poimenovanem po njej, lahko pravočasno vidimo tiste, ki so še tukaj in ki živijo pod robom vsega znosnega.
Usoda najrevnejših dijakov ostaja odvisna od donacij humanitarnih društev
Polnih devet let je, kar je pri ZPM Ljubljana Moste Polje zaživel projekt Botrstvo v Sloveniji. Njegov namen je bil pomagati otrokom pri razvoju njihovih talentov, kakovostnejšem preživljanju prostega časa ali omogočiti udeležbo na plačljivih obšolskih dejavnosti. V tem času je bilo pomoči deležnih več kot 9000 otrok, zbrali pa so več kot 14,5 milijonov evrov.
Revščina je v najstniškem obdobju ena največjih možnih stigem, zato dijaki praviloma ne prosijo za pomoč
Končala se je 8. večja dobrodelna dražba za pomoč otrokom iz projekta Botrstvo. Tokrat smo ponudili ekskluziven kos zgodovine slovenskega športa. Primož Roglič je namreč rdečo majico zmagovalca Vuelte podaril Botrstvu, da bi z izkupičkom, ki je skupaj dosegel 30.000 evrov, lahko pomagali mladim talentom iz vse Slovenije.
Začenjamo 8. večjo dobrodelno dražbo za pomoč otrokom iz projekta Botrstvo. Tudi tokrat ponujamo ekskluziven kos zgodovine slovenskega športa. Primož Roglič je namreč rdečo majico zmagovalca Vuelte podaril Botrstvu, da bi z izkupičkom lahko pomagali mladim talentom iz vse Slovenije. Tistim talentom, ki ne morejo na kolo, smuči, v plesne, športne dvorane, v bazene ali na stadione. Ki torej potrebujejo pomoč, da bo njihov talent lahko dobil krila in priložnost, da ga bo sploh kdo lahko prepoznal. Podpisana rdeča majica, simbol zmage na dirki po Španiji, s katero je Primož Roglič kolesaril do vrha zmagovalnega odra, je na voljo za izklicno ceno 99 evrov. Je namreč 99. kolesar v zgodovini, ki mu je uspelo osvojiti etapne zmage na vseh treh največjih tritedenskih kolesarskih dirkah – po Italiji, Franciji in Španiji. Izkupiček dražbe bo brez slehernih odbitkov namenjen za razvoj mladih športnih talentov iz projekta Botrstvo.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Osemnajstletnik bo eden od več kot 130 dijakov, ki bodo letos prejemali subvencijo stroškov bivanja v dijaških domovih.
Včeraj popoldne se je z letovanj ob morju ali v gorah vrnila še zadnja izmena otrok iz projekta Botrstvo. Letos ste poslušalci s svojimi donacijami ta odmik od doma in vsakdana omogočili rekordnemu številu otrok, saj se jih je letovanja lahko udeležilo kar 120!
Otroci, ki na letovanje pridejo le z nekaj kosi oblačil, otroci, ki se ne morejo naveličati tople vode, s katero se lahko tuširajo, pa otroci, ki se le tistih nekaj dni lahko do sitega najedo so ostali v spominu prostovoljca ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vrsto let na morje spremlja otroke iz vse Slovenije. Hvala vsem, ki ste tudi to poletje omogočili letovanja otrokom iz projekta Botrstvo. K temu pripomore vsaka donacija v poljubni višini oz. vsak SMS z geslom BOTER5 (pisano brez presledka), poslan na št 1919, s čimer podarite 5 evrov. Vse donacije, poslane do konca tega tedna, bodo v celoti in brez odbitkov porabljene za letovanja otrok iz projekta Botrstvo, več informacij pa najdete na naši spletni strani. Hvala vsem za pomoč!
Ob ponedeljkih vas ob pomoči vzgojiteljev, ki na letovanjih kot prostovoljci spremljajo otroke iz Botrstva, spomnimo, kako zelo veliko otrokom pomeni nekajdnevni odmik od njihovega vsakdanjika. Med prostovoljci je tudi Duško. Srečal se je z zgodbo bratca in sestrice, ki sta kljub pravilu, da so otroci v spalnicah razdeljeni po spolu, želela spati v isti sobi.
Precej v drugo polovico so se prevesile šolske počitnice in prav vsak teden tudi z vašo pomočjo ob morju ali v gorah letujejo otroci iz projekta Botrstvo. Spremljajo jih prostovoljci, med katerimi je tudi Živa s številnimi spomini na letovanja. "Z drugimi vzgojiteljicami smo priredile tržnico objemov, vse obleke smo razporedile po mizah in dejale, da se dobrine plačujejo z objemi. Spomnim se fanta, ki me je vprašal, če imamo kakšno majico in koliko stane. Rekla sem mu, da tale majčka stane pet objemov in ko sem videla obraz tega fanta, ki ni mogel pokazati čudenja, da dajemo majico za objeme. Imel je takšen izraz na obrazu kot bi zadel na loteriji. Najlepši prizor pa je bil, ko je na zajtrku pokazal, kako ima lepo majico."
Vseh 6 tednov šolskih počitnic že s svojimi donacijami pomagate, da lahko na letovanja odhajajo tudi otroci, ki jim starši tega nikakor ne bi mogli omogočiti. Mnogi otroci so si tako priložnost zelo želeli.
"Ko se prvi večer začnemo spoznavati in otroci občutijo, da ti lahko zaupajo, se začnejo odpirati. Iz njih vrejo zgodbe o tragedijah, ki so jih že doživeli. Večinoma vodim skupine mlajših otrok, starih največ deset let, pa vendar mi govorijo stvari, ki so nepredstavljive. O smrti sorojencev, o izgubi celotne družine. O življenju v rejniških družinah ali v strašnem pomanjkanju. V resnici se nam sploh ne sanja, kako ljudje živijo. Ko sem se prvič soočila s tem, ko sem slišala njihove zgodbe, sem takoj ko je bilo mogoče, poklicala svoje starše in se jim zahvalila za vse, kar so mi dali in mi omogočili," o svojih izkušnjah ob prostovoljnem delu na letovanjih pove dolgoletna prostovoljka Alenka. Da lahko čim več otrok vsaj za nekaj dni izkusi letovanja, že vrsto let pomagate tudi poslušalci s svojimi donacijami. In tudi to poletje so prav vsa SMS sporočila z geslom BOTER5 (pisano brez presledka), poslana na številko 1919 namenjena za zagotavljanje počitniških doživetij najbolj ranljivim otrokom.
"Zadnji dan je zame najhujši, ker vem, kam se morajo vrniti. In vem, da oni vedo, kam se vračajo ...", pravi Martin, vzgojitelj prostovoljec na letovanjih, v katere so vključeni tudi otroci s projekta Botrstvo. Priznava, da vsem izkušnjam navkljub nikoli nisi pripravljen na realnost, ki jo ti otroci živijo …
“Deklice nekaj dni nisem videla jesti. Ko je naslednjič vzela jogurt in ga nesla v sobo, sem šla za njo. V torbi je poleg jogurta že imela spravljeno jabolko, hruške, tri slive še od prvega dne, deset paštet. Najprej sem bila pretresena in sem jo vprašala, zakaj to počne. Odvrnila je, da ji je mamica naročila, naj prinese domov vse, česar ne bo pojedla. To me je nepopisno zabolelo. Še danes o tem težko pripovedujem. Da tako majhen otrok hrani stvari za mamico, ki je doma lačna! Imela je slabo vest, ker je lahko jedla, mamica pa ni imela hrane. To najbrž pomeni, da deklica tudi sama doma nima dovolj. Vse do danes je nisem pozabila in tega nisem prebolela. Da je v Sloveniji dandanes nekdo lačen, da otrok ves teden hrani tri slive za mamico, se mi zdi še zdaj nerazumljivo!” močno ganjena pripoveduje Irena, ena izmed številnih vzgojiteljic in vzgojiteljev, ki otroke kot prostovoljci spremljajo na letovanjih. Vsako poletje vas spomnimo, kako dragocena je za otroke s socialnega roba izkušnja letovanja na morju, v hribih, kjer koli stran od doma, s prijatelji. Pridejo po nove izkušnje in nova doživetja. V teh letih je samo zaradi vaših donacij tako izkušnjo lahko dobilo že več kot 400 otrok in tudi letos vas bomo vsak ponedeljek spomnili, da ste s SMS-donacijo BOTER5 na 1919 ali z donacijo poljubnega zneska lahko del te lepe poletne zgodbe.
Ta konec tedna se je iztekla druga sezona oddaje Delovna akcija na POP TV, v kateri družinam v stiski prenovijo njihov dom. Oddajo s pomočjo številnih poslovnih partnerjev, ki prispevajo svoj delež h gradbenim delom ali k novi opremi, ustvarja velika ekipa ljudi. A najbolj prepoznavna je oddaja postala po voditeljici Ani Praznik, ki je spremljanju prenov in s tem usod družin dala noto spontanosti, prisrčnosti in sočutja. Kako je doživljala vse zgodbe družin, njihovo stisko, revščino, osebne tragedije in kako je ta izkušnja spremenila njo in njen pogled na življenje?
Čeprav je bila želena šola precej daleč od kraja, kjer živi naša sogovornica in je bilo jasno, da bo s šolo prišel tudi strošek bivanja v dijaškem domu, so jo starši pri odločitvi podprli, češ da naj živi svoje sanje in da bodo že kako. A vseeno je bil mesečni znesek 220 evrov, ki jim je bilo treba prišteti še potne stroške, za njihovo družino zelo težko obvladljiv. Za plačilo dijaškega doma ni ostalo skoraj nič. Zato je to, da ji dom pomaga plačati Dijaški sklad projekta Botrstvo, strašansko dragoceno. "Lažje je doma, mami ima manj skrbi, tudi oče, čeprav ga ne vidim pogosto. Sploh pa mi je všeč, ker vidim, da sta ob koncu leta oba res ponosna name. Vem pa, da je staršem hudo, ker se moram obremenjevati z njihovimi problemi in da moram biti odrasla, čeprav sem še otrok." Dijaški sklad projekta Botrstvo je v tem šolskem letu pomagal še 139 dijakom, da so lahko prebivali v dijaških domovih, obiskovali želene šole in imeli bistveno boljše pogoje za učenje in delo kot bi jih imeli, če bi se morali vsak dan več ur voziti v šolo.
To poletje bo mladi prostovoljec Damjan prvič postal vzgojitelj tudi otrokom, ki bodo letovali s pomočjo donacij v projekt Botrstvo. Zanj je to posebej ganljiva izkušnja, saj so bila v otroštvu ta letovanja zanj edina možnost, da počitnic ne preživi zgolj doma. "Res gre le za nekaj dni, a hkrati za mnogo več. Letovanje ti da spomine, o katerih se lahko pogovarjaš s sošolci, s katerimi sicer ne bi imel tem za pogovore. Navezuješ stike, ki jih ne bi, če bi ždel doma med štirimi stenami, spoznaš, da imaš veščine in talente in vse to ti da upanje, da je življenje lahko boljše tudi zate!"
Neveljaven email naslov