Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Osnovnošolski parlamentarci Lana, Arian in Lovro so prepričani, da bi pristnejši odnosi in iskreno zanimanje za otroke bistveno olajšali življenje tudi učiteljem.
Že 27 let zapored pod okriljem ZPMS poteka tudi projekt otroškega parlamenta. Generacije otrok si vsako šolsko leto izberejo temo, o kateri nato razpravljajo na šolskih, območnih, mestnih in regijskih parlamentih, najboljši med njimi pa svoja stališča na koncu predstavijo še na državni ravni. Tema, ki so si jo izbrali za to šolsko leto, je "Šolstvo in šolski sistem". Na enem izmed območnih parlamentov so o tem, kaj jih v trenutnem šolskem sistemu moti in kakšne spremembe si želijo, razpravljali sedmošolka Lana in devetošolca Arian in Lovro. In posebej opozorili, kako na počutje v šoli in šolskih uspeh šolarjev
Osnovnošolski parlamentarci Lana, Arian in Lovro so prepričani, da bi pristnejši odnosi in iskreno zanimanje za otroke bistveno olajšali življenje tudi učiteljem
“Učitelji pogosto delajo razlike med učenci: revnejši, za katere učitelji vedo, da starši ne bodo prišli v šolo zahtevat boljše ocene, dobijo pogosto slabše ocene kot otroci premožnejših staršev. Če se kot razred upremo tej krivici, nam začnejo groziti z ocenami, zato o tem ne moremo kritično spregovoriti,” je kritičen devetošolec Arian, eden od številnih razpravljavcev na letošnjem otroškem parlamentu. Ta pod pokroviteljstvom ZPMS poteka že 27 let. Generacije otrok si vsako šolsko leto izberejo temo, o kateri nato razpravljajo na šolskih, območnih, mestnih in regijskih parlamentih, najboljši med njimi pa svoja stališča na koncu predstavijo še na državni ravni. Tema, ki so si jo izbrali za to šolsko leto, je “Šolstvo in šolski sistem“.
Na enem od območnih parlamentov sta o tem, kaj jih v zdajšnjem šolskem sistemu moti in kakšne spremembe si želijo, razpravljala sedmošolka Lana in devetošolec Lovro. In med drugim posebej opozorila, kako na počutje v šoli in šolski uspeh šolarjev vpliva revščina. “Zelo težko je učencem, ki v šoli ne razumejo snovi, a jim tudi doma nima kdo pomagati. Tisti, ki doma dobijo pomoč staršev, so v veliki prednosti,” ugotavlja Lana, Arian pa ponuja rešitev: “V šoli bi morali imeti več skupnih ur za utrjevanje snovi, da bi se učili v šoli, da ne bi toliko delali doma. Če bi šola ostala v šoli, bi se res veliko spremenilo, če bi se učitelji z nami več pogovarjali, se z nami več učili, bi bili odnosi veliko boljši in vsem bi nam šlo bolje!”
Učitelji bi otroke ne le bolje spoznali, pač pa bi tudi vedeli, kje njihovo poučevanje ni uspešno, česa otroci ne razumejo, kakšen pristop pri razlagi potrebuje kateri otrok.
Lovro meni, da bi za zmanjševanje razlik med otroki veliko večji delež pouka moral potekati na terenu, na taborih in ekskurzijah, saj se tam tkejo popolnoma drugačne vezi in odnosi kot pa v šoli, kjer se takoj po pouku razbežijo vsak na svoj konec in v svoj svet. Prav tako bi bilo nujno, da bi bili spoznavni tabori organizirani ob začetku šolskega leta, ko se v razrede vključujejo novi učenci, še posebej če gre za priseljence, ki so prvič vključeni v tisto šolo.
Ker pa plačljivost takih dejavnosti pogosto pomeni, da se jih revnejši pač ne morejo udeležiti, sogovorniki menijo, da je prav plačilo za enake možnosti najpomembnejša misija šolskega sklada in zato tega nikakor ne smejo spreminjati!
“Učitelji se ne zanimajo preveč za otroke, za to, zakaj so nemirni, glasni, zakaj so agresivni, kaj se skriva za vsem tem. Kaj se jim dogaja doma, kakšni so kot osebnosti, zakaj se v šoli vedejo tako, kot se. Še manj se ukvarjajo s tistimi, ki so vselej tiho, zaprti vase in ki bi pozornost v resnici pogosto potrebovali veliko bolj kot največji razgrajači. Morda otroke nekoliko bolj spoznajo razredniki, učiteljev, ki učijo predmet ali dva, pogosto ne zanima nič drugega kot to, da svoje odpredavajo in zapišejo ocene, toda to ni prav!”
Šolarji si močno želijo predvsem drugačnega odnosa, boljšega spoznavanja, razumevanja svojih težav in prepričani so, da učitelji, ki tarnajo za izgubljeno avtoriteto, to izgubljajo prav zato, ker se otrokom ne znajo približati: “Ne moremo reči, da učitelj s tem, ko podeli šuse«, ker jih pač lahko, ko nadere vsakogar zaradi najmanjše zadeve, dobi avtoriteto. Veliko lažje jo dobi s tem, da je prijazen, da se šali, da zna snov pri svojem predmetu narediti zanimivo. Z vsem tem ga bodo otroci veliko bolj spoštovali. Z več komunikacije, z boljšim poznavanjem otrok, s tem, da postanemo neke vrste sodelavci, se avtoriteta dobiva in nikakor ne izgublja!”
Čeprav so naši trije sogovorniki do šole in učiteljev kritični, seveda priznavajo, da učiteljem danes z otroki ni lahko. Predvsem pa so kritični zato, ker si res želijo sprememb na bolje, ker iz prakse vedo, kako uspešnejše je sodelovanje z odličnimi, empatičnimi, človeškimi učitelji, ki jih ni malo in ki jih imajo tudi sami.
O svojih idejah o tem, kaj bi morali izboljšati v šolskem sistemu, bodo osnovnošolci iz vse Slovenije debatirali na šolskih, območnih, mestnih in regijskih parlamentih, priporočila pristojnim pa bodo 9. aprila spisali še na otroškem parlamentu na državni ravni.
545 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Osnovnošolski parlamentarci Lana, Arian in Lovro so prepričani, da bi pristnejši odnosi in iskreno zanimanje za otroke bistveno olajšali življenje tudi učiteljem.
Že 27 let zapored pod okriljem ZPMS poteka tudi projekt otroškega parlamenta. Generacije otrok si vsako šolsko leto izberejo temo, o kateri nato razpravljajo na šolskih, območnih, mestnih in regijskih parlamentih, najboljši med njimi pa svoja stališča na koncu predstavijo še na državni ravni. Tema, ki so si jo izbrali za to šolsko leto, je "Šolstvo in šolski sistem". Na enem izmed območnih parlamentov so o tem, kaj jih v trenutnem šolskem sistemu moti in kakšne spremembe si želijo, razpravljali sedmošolka Lana in devetošolca Arian in Lovro. In posebej opozorili, kako na počutje v šoli in šolskih uspeh šolarjev
Osnovnošolski parlamentarci Lana, Arian in Lovro so prepričani, da bi pristnejši odnosi in iskreno zanimanje za otroke bistveno olajšali življenje tudi učiteljem
“Učitelji pogosto delajo razlike med učenci: revnejši, za katere učitelji vedo, da starši ne bodo prišli v šolo zahtevat boljše ocene, dobijo pogosto slabše ocene kot otroci premožnejših staršev. Če se kot razred upremo tej krivici, nam začnejo groziti z ocenami, zato o tem ne moremo kritično spregovoriti,” je kritičen devetošolec Arian, eden od številnih razpravljavcev na letošnjem otroškem parlamentu. Ta pod pokroviteljstvom ZPMS poteka že 27 let. Generacije otrok si vsako šolsko leto izberejo temo, o kateri nato razpravljajo na šolskih, območnih, mestnih in regijskih parlamentih, najboljši med njimi pa svoja stališča na koncu predstavijo še na državni ravni. Tema, ki so si jo izbrali za to šolsko leto, je “Šolstvo in šolski sistem“.
Na enem od območnih parlamentov sta o tem, kaj jih v zdajšnjem šolskem sistemu moti in kakšne spremembe si želijo, razpravljala sedmošolka Lana in devetošolec Lovro. In med drugim posebej opozorila, kako na počutje v šoli in šolski uspeh šolarjev vpliva revščina. “Zelo težko je učencem, ki v šoli ne razumejo snovi, a jim tudi doma nima kdo pomagati. Tisti, ki doma dobijo pomoč staršev, so v veliki prednosti,” ugotavlja Lana, Arian pa ponuja rešitev: “V šoli bi morali imeti več skupnih ur za utrjevanje snovi, da bi se učili v šoli, da ne bi toliko delali doma. Če bi šola ostala v šoli, bi se res veliko spremenilo, če bi se učitelji z nami več pogovarjali, se z nami več učili, bi bili odnosi veliko boljši in vsem bi nam šlo bolje!”
Učitelji bi otroke ne le bolje spoznali, pač pa bi tudi vedeli, kje njihovo poučevanje ni uspešno, česa otroci ne razumejo, kakšen pristop pri razlagi potrebuje kateri otrok.
Lovro meni, da bi za zmanjševanje razlik med otroki veliko večji delež pouka moral potekati na terenu, na taborih in ekskurzijah, saj se tam tkejo popolnoma drugačne vezi in odnosi kot pa v šoli, kjer se takoj po pouku razbežijo vsak na svoj konec in v svoj svet. Prav tako bi bilo nujno, da bi bili spoznavni tabori organizirani ob začetku šolskega leta, ko se v razrede vključujejo novi učenci, še posebej če gre za priseljence, ki so prvič vključeni v tisto šolo.
Ker pa plačljivost takih dejavnosti pogosto pomeni, da se jih revnejši pač ne morejo udeležiti, sogovorniki menijo, da je prav plačilo za enake možnosti najpomembnejša misija šolskega sklada in zato tega nikakor ne smejo spreminjati!
“Učitelji se ne zanimajo preveč za otroke, za to, zakaj so nemirni, glasni, zakaj so agresivni, kaj se skriva za vsem tem. Kaj se jim dogaja doma, kakšni so kot osebnosti, zakaj se v šoli vedejo tako, kot se. Še manj se ukvarjajo s tistimi, ki so vselej tiho, zaprti vase in ki bi pozornost v resnici pogosto potrebovali veliko bolj kot največji razgrajači. Morda otroke nekoliko bolj spoznajo razredniki, učiteljev, ki učijo predmet ali dva, pogosto ne zanima nič drugega kot to, da svoje odpredavajo in zapišejo ocene, toda to ni prav!”
Šolarji si močno želijo predvsem drugačnega odnosa, boljšega spoznavanja, razumevanja svojih težav in prepričani so, da učitelji, ki tarnajo za izgubljeno avtoriteto, to izgubljajo prav zato, ker se otrokom ne znajo približati: “Ne moremo reči, da učitelj s tem, ko podeli šuse«, ker jih pač lahko, ko nadere vsakogar zaradi najmanjše zadeve, dobi avtoriteto. Veliko lažje jo dobi s tem, da je prijazen, da se šali, da zna snov pri svojem predmetu narediti zanimivo. Z vsem tem ga bodo otroci veliko bolj spoštovali. Z več komunikacije, z boljšim poznavanjem otrok, s tem, da postanemo neke vrste sodelavci, se avtoriteta dobiva in nikakor ne izgublja!”
Čeprav so naši trije sogovorniki do šole in učiteljev kritični, seveda priznavajo, da učiteljem danes z otroki ni lahko. Predvsem pa so kritični zato, ker si res želijo sprememb na bolje, ker iz prakse vedo, kako uspešnejše je sodelovanje z odličnimi, empatičnimi, človeškimi učitelji, ki jih ni malo in ki jih imajo tudi sami.
O svojih idejah o tem, kaj bi morali izboljšati v šolskem sistemu, bodo osnovnošolci iz vse Slovenije debatirali na šolskih, območnih, mestnih in regijskih parlamentih, priporočila pristojnim pa bodo 9. aprila spisali še na otroškem parlamentu na državni ravni.
Gospodarski rasti in majhni brezposelnosti navkljub se število prosilcev za denarno socialno pomoč vztrajno povečuje, pri Botrstvu pa opažajo tudi vse več prošenj za pomoč pri letovanju, nakupu šolskih potrebščin, plačilu položnic in žal tudi za hrano. Starši, ki vsak mesec v skladišču v ljubljanskih Mostah lahko prevzamejo paket, po večini povedo, da sami pogosto ostanejo lačni in da je hrana velik problem. Med počitnicami, ko otroci ne jedo v šoli, bo le še večji.
Že pred časom smo vam predstavili zgodbo Vita in Filipa, dveh fantkov, ki sta po očetovi smrti živela z mamo v res nemogočih razmerah, v hiši brez vodovoda, med mišmi, vlago in v skupni spalnici z mamo. Ker zaradi posebnih potreb ne zmore samostojno skrbeti za sinova, potrebuje pomoč, ki jim jo vseskozi zagotavlja lokalni center za socialno delo. Ta je bil tudi med organizatorji pomoči, ki je hiško v tem času dodobra prenovila.
Bližajoči se konec šolskega leta je čas, ko šolarji in dijaki najbolj potrebujejo pomoč pri učenju in pridobivanju ocen. Inštrukcije so za marsikoga cenovno nedosegljive, mnogi večgeneracijski centri po Sloveniji pa jih vse leto organizirajo in to brezplačno. Kaj taka pomoč prostovoljcev daje otrokom s težavami pri učenju, kaj prostovoljno delo vrača inštruktorjem in kdo vse lahko pomaga? Obiskali smo VGC Skupna točka, samo eno od točk, kjer otroci lahko dobijo to neprecenljivo pomoč.
15 večgeneracijskih centrov, ki s številnimi lokalnimi podružnicami delujejo po vsej Sloveniji, daje odlično priložnost za številne, povsem brezplačne dejavnosti ljudem prav vseh starosti iz prav vseh socialnih slojev. V Sloveniji delujejo dobri dve leti, zgled pri oblikovanju njihovih programov in načina dela ter povezovanja z lokalnimi skupnostmi pa so jim bili tudi tisti, ki delujejo v Berlinu. Ena največjih platform medgeneracijskega druženja v Berlinu je Give something back to Berlin ali Vrni nekaj Berlinu. Več kot 100 prostovoljcev skrbi za starejše, priseljence, begunce, ljudi, ki potrebujejo pravno pomoč, nasvete ali le druženje in navezovanje stikov v svoji okolici.
Več kot 4500 botrov je v lanskem letu iz mesec v mesec lajšalo življenje več kot 5000 otrokom z vseh koncev Slovenije. Projekt, ki traja 9. leto, je v vsem tem času zbral več kot 14 milijonov evrov, iz leta v leto pa se bogati tudi program, ki otrokom in njihovim družinam omogoča vse bolj večplastno pomoč in s tem manjšo izključenost iz družbe. Po lanskih dveh neodvisnih zunanjih revizijah je prejšnji teden delovanje pregledal tudi Nadzorni odbor projekta Botrstvo.
Vsaj pet kilometrov nenehnega vzpona po ozki cesti je od prvega manjšega kraja do dotrajane hiše, v kateri sama živita petletni Matija in njegov oče. Matijeva mama je odšla, preden je dopolnil dve leti. Ker ima fantek nekaj razvojnih težav, ga oče vsak dan vozi v več kot 20 kilometrov oddaljeni razvojni vrtec. Stroškov je veliko že s prevozom, bori se tudi z dolgovi, ki so nastali za golo preživetje in za plačilo doma starostnikov, v katerem mora zaradi hude psihiatrične diagnoze bivati njegova mama, Matijeva babica. Za težko fizično dela prejema minimalno plačo, a je vesel, da ima službo in nadrejene, ki razumejo, kako zelo se vsak dan bori, da bi Matija imel lepše otroštvo, kot ga je imel sam, ki pri 41 letih še nikoli ni bil na morju.
Revščina pri nas je drugačna od revščine v svetu. Zagotovo je manjša, pravi doktorica Anica Mikuš Kos, specialistka otroške psihiatrije, izjemna strokovnjakinja za razmere na kriznih območjih in predsednica Slovenske filantropije. Imajo pa vse oblike pomanjkanja skupni imenovalec: to je občutek neenakosti in krivičnosti, ki lahko pripelje do popolne pasivizacije in tudi do sovražnosti. Toda vsak ukrep, čeprav najmanjši, ima lahko velik učinek.
Na praznični ponedeljek smo spomnili, da je prav vsak lahko del projekta Botrstva ali drugačne pomoči sočloveku. Našega sogovornika Sebastjana Lukmana je k projektu pripeljalo naključje, ki se je v vseh letih spletlo v trdno vez in izjemno dragoceno pomoč.
Po šestih letih delovanja je projekt Botrstvo – brezplačna pravna pomoč doživel nekaj manjših sprememb in zdaj deluje okrepljen z dodatno pomočjo. Leta izkušenj z družinami v socialni stiski iz vse Slovenije namreč kažejo, da so potrebe vsaj enako velike, področja, kjer ljudje ne zmorejo boja s sistemom, pa zelo podobna kot ob začetku projekta. Zato bo pisarna za pravno pomoč družine iz vse Slovenije sprejemala vsako sredo, brezplačni nasveti po telefonu pa bodo dostopni vsak četrtek dopoldne na številki 080 1432.
Prostor Večgeneracijskega centra Skupna točka Grosuplje je vsako leto bolj poln. Lani so imeli več kot 3000 uporabnikov in več kot 500 različnih dejavnosti, ki se jih udeležujejo upokojenci, brezposelni, socialno ogrožene družine, veliko imajo priseljencev, pa tudi Romov. Prav ti se po kakšen nasvet ali pomoč raje ustavijo v tem centru kot na tistem za socialno delo. Veliko zaslug za to ima tudi vodja centra Taja Tatjana Berk, ki sicer velja za strogo, a taka mora biti, da se kaj spremeni, pravijo nekatere uporabnice. Tudi zaradi njenega dela bodo v Grosuplju dobili prvega Roma z vozniškim izpitom.
Do jutri morajo devetošolci oddati vloge za vpis v srednje šole. Zanje je to velika življenjska odločitev, ki pa je nekaterim ne krojijo le želje in osnovnošolske ocene, pač pa tudi številke iz družinskega proračuna. Plačilo stroškov bivanja v dijaških domovih je namreč pretežno na ramenih staršev. Poseben dodatek, ki ga za bivanje prejmejo ob štipendiji, namreč tudi najrevnejšim dijakom krije kvečjemu tretjino stroškov domskega bivanja. Zato tem pomaga Dijaški sklad projekta Botrstvo.
Veliko mladih ne verjame vase, ker jim to odrasli na različne načine nenehno sporočamo, ker zelo velik pomen pripisujemo ocenam, ker od njih pričakujemo izpolnitev lastnih neizpolnjenih mladostniških ciljev. Kako pomemben steber podpore ob tem so otrokom (lahko) učitelji, sploh tistim otrokom, ki spodbud ne dobijo v družini, razmišlja svetovalna delavka na Kmetijski šoli Grm in biotehniški gimnaziji Irena Avsenik.
Dobri dve leti je, kar so poslušalci pomagali hudo bolnemu očetu, ki že od Nikolajevega rojstva sam skrbi zanj. Skrb za živahnega malčka je za tako hudega invalida z neštetimi omejitvami zelo naporno, sploh, ker sta živela le od socialnih transferjev. Kako jima je pomoč poslušalcev spremenila življenje in kakšne preskušnje ju še čakajo?
Novoletna zaobljuba Maje Peharc za leto 2018 je bila: vse leto brez novega kosa oblačila, nakita ali obutve. Bilo je leto polno skušnjav, v katerem jo je podpirala in zanjo navijala tudi slovenska tviteraška skupnost. Ta je na 366. dan akcije močno podprla tvit z dokazilom, da je tisoč evrov za projekt Botrstvo že nakazanih. A njena misija se ni končala že z nakupom prvega para nogavic: k (finančni) podpori je povabila prijatelje, dobila nekaj sledilcev, ki se različnim stvarem odpovedujejo letos, skupaj s partnerjem pa sta sprejela za številne presenetljivo odločitev.
Kaja svojega očeta ne pozna, vse otroštvo in tudi življenje pa ji je zaznamoval očim, ki je po letih nasilja pred njenimi oči in očmi mlajšega brata umoril njuno mamo. Takrat sedemletna deklica je klicala policijo in bila edina opora bratcu, s katerim so jo še isti dan poslali v rejništvo k povsem neznanim ljudem, pri katerih sta ostala vrsto let. In imela samo drug drugega. Po spletu naključij zdaj skorajda nimata stikov in tako je Kaja še toliko bolj sama pred naslednjim velikim korakom: morebitno odločitvijo za študij in samostojno življenje.
Odličen in odmeven poletni počitniški poskus - združiti počitniško varstvo otrok in bivanje starostnikov- so v Domu Danice Vogrinec ponovili tudi med zimskimi počitnicami. Brezplačno počitniško varstvo je tudi tokrat pripravil Večgeneracijski center Štajerska. Polona Lah, ki ga vodi, je za svoj družbeni in dobrodelni angažma lani postala Ime meseca na Valu 202, kasneje pa je na izboru revije Zarja prejela naziv Ženska leta 2018. S predstavniki centra, mentorji, prostovoljci in stanovalci Doma Danice Vogrinec ter z otroki - Nejo, Zojo, Mijo, Nejcem in Matevžem - se je pred dnevi družila tudi Irena Kodrič Cizerl. Z njeno pomočjo boste doživeli utrip tega medgeneracijskega druženja, dajanja in sprejemanja, obudili pa bomo tudi nekaj spominov o preživljanju počitnic nekoč.
V družbi je veliko vrst nasilja in vse več se o njem govori. A če mislite, da je bilo o nasilju v družinah povedano že vse in da znamo tudi učinkovito ukrepati – pomislite še enkrat. Nedavno, na še enem od številnih posvetov o nasilju, tokrat v organizaciji društva Beli obroč, smo namreč slišali priznanje: po večini prepričujemo že prepričane. A prišli so jasna diagnoza in pozivi: ker v državi pristojnim prevečkrat zmanjka specifičnih znanj, žrtve ne dobijo pravih informacij in so prepuščene same sebi – zato je nujno vlagati v izobraževanje. Slišali pa smo tudi ljudi, ki se jim je uspelo izviti iz začaranega kroga.
Že tretje leto Dijaški sklad projekta Botrstvo omogoča dijakom subvencioniranje bivanja v dijaških domovih. Več kot 100 se jih letos tudi z njihovo pomočjo lahko šola na želenih šolah, in sicer brez skrbi, da bi plačilo doma obremenjevalo njihove družine.
Štirinajstletni Mitja obiskuje četrti razred osnovne šole s prilagojenim programom. Poleg nepremagljivih učnih težav se zdi, da je nepremagljiva tudi revščina, v kateri živi z brezposelnima staršema. Skoraj stoletje in pol stare kamnite hiše tudi s tremi pečmi ni mogoče ogreti, dež skozi luknjasto streho zamaka prastaro električno napeljavo. Ker so brez kopalnice, se najstnik umiva sredi kuhinje v plastični banjici, v kateri se je kopal že kot otrok. In ker nimajo kopalnice, Mitjev starejši brat, ki zaradi težke motnje v duševnem zdravju živi v posebnem centru, že vrsto let ne more domov, niti na krajši obisk. Njihova zgodba je posebej žalostna zato, ker so z nepopisnim varčevanjem in s pomočjo drugih uspeli kupiti precej gradbenega materiala in opreme, a nimajo denarja za plačilo mojstrov.
Zgodba Žige, Luke in njune mame, predstavljena pred dobrima dvema letoma, je ena tistih, ki kaže, kako zelo dobrodošla in dolgotrajna je pomoč, ki jo poslušalci prispevate ob objavi njihovih zgodb. Zbrana pomoč jim še vedno močno lajša vsakdan, v veliko oporo pa so jim sporočila podpore, ki so jih prejeli. »Vsa pisma znam na pamet, neštetokrat sem jih prebrala, še zdaj mi dajejo moč," pravi mama. Kako živijo danes?
Neveljaven email naslov