Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Štirinajstletni Mitja obiskuje četrti razred osnovne šole s prilagojenim programom. Poleg nepremagljivih učnih težav se zdi, da je nepremagljiva tudi revščina, v kateri živi z brezposelnima staršema. Skoraj stoletje in pol stare kamnite hiše tudi s tremi pečmi ni mogoče ogreti, dež skozi luknjasto streho zamaka prastaro električno napeljavo. Ker so brez kopalnice, se najstnik umiva sredi kuhinje v plastični banjici, v kateri se je kopal že kot otrok. In ker nimajo kopalnice, Mitjev starejši brat, ki zaradi težke motnje v duševnem zdravju živi v posebnem centru, že vrsto let ne more domov, niti na krajši obisk. Njihova zgodba je posebej žalostna zato, ker so z nepopisnim varčevanjem in s pomočjo drugih uspeli kupiti precej gradbenega materiala in opreme, a nimajo denarja za plačilo mojstrov.
Štirinajstletni Mitja obiskuje četrti razred osnovne šole s prilagojenim programom. Poleg nepremagljivih učnih težav se zdi, da je nepremagljiva tudi revščina, v kateri živi z brezposelnimi starši
Štirinajstletni Mitja obiskuje četrti razred osnovne šole s prilagojenim programom. Poleg nepremagljivih učnih težav se zdi, da je nepremagljiva tudi revščina, v kateri živi z brezposelnimi starši. Skoraj stoletje in pol stare kamnite hiše tudi s tremi pečmi ni mogoče ogreti, dež skozi luknjasto streho zamaka prastaro električno napeljavo. Ker so brez kopalnice, se najstnik umiva sredi kuhinje v plastični kadi, v kateri se je kopal že kot otrok. In ker nimajo kopalnice, Mitjev starejši brat, ki zaradi težke motnje v duševnem zdravju živi v posebnem centru, že več let ne pride domov niti na krajši obisk. Posebej boleče pa je, da so kupili precej materiala, ki bi njihove življenjske razmere močno izboljšal, a nimajo denarja za plačilo mojstrov.
Mitji lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo s paketi ali vrednostnimi boni, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i: BOTER5 na 1919. Pomoč lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Mitjo iz zgodbe Vala 202.
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205 26 93 in 01/544 30 43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Štirinajstletni Mitja obiskuje četrti razred osnovne šole s prilagojenim programom. Poleg nepremagljivih učnih težav se zdi, da je nepremagljiva tudi revščina, v kateri živi z brezposelnima staršema. @Botrstvo
Kako lahko pomagate? ??https://t.co/wPAiuua9g5 pic.twitter.com/pHTJCBHKVf
— ? Val 202 (@Val202) February 4, 2019
Štirinajstletni Mitja je vsaj tretja generacija v družini, ki jo močno zaznamuje revščina. Že njegova mama se spomni, da kot otroci niso imeli veliko in da so za to, da je številčna družina imela vsaj dom, ostajali tudi brez hrane: “Sedem nas je bilo, večkrat se nam je zgodilo, da smo morali jesti tudi bukovo listje, da smo se nasitili.” Najbrž tudi zato njegovo mamo toliko bolj boli, da mora v izjemno skromnih razmerah zdaj živeti tudi njen otrok s številnimi težavami v duševnem razvoju in s hudimi učnimi težavami: “Že ob vstopu v šolo so opazili, da ima številne težave, predvsem pri slovenskem jeziku ter pisanju in branju. Decembra je bil star 14 let, a je šele v četrtem razredu. Ne vem, morda ima to tudi po meni, tudi meni v šoli nikakor ni šlo …”
Kljub strokovni pomoči, rednemu jemanju zdravil in močno prilagojenemu šolskemu programu Mitja ne zmore slediti vrstnikom, večkrat je že dobil mlajše sošolce: “Zelo je razočaran, ker mu ne gre. Zdaj so ga prestavili še na nižjo stopnjo zahtevnosti šolanja, a vidijo, da mu tudi tam ne gre.”
Strokovnjaki razmišljajo, da bi ga morda raje celostno vključili v kak specializiran zavod. Ali pa da bi še letos, ko bo star 15 let, šolanje opustil in se zaposlil v posebnem invalidskem podjetju.
Mitja si želi predvsem, da bi lahko živel doma, tam pa so razmere vse prej kot prijazne za življenje najstnika s posebnimi potrebami: skoraj stoletje in pol stare kamnite hiše tudi s tremi pečmi ni mogoče ogreti. Mitja spi v približno pet kvadratnih metrov majhni sobi brez vrat, v kateri je prostor le za posteljo in nočno omarico. V prostor se sploh ne da vstopiti, saj postelja že zapira vhod. Kljub majhnosti pa sobe s staro odsluženo pečjo v preddverju ni mogoče dobro ogreti. “Povsod je mrzlo, zima z vseh koncev vdira v prostore. Ko sedimo pri kosilu, sina pogosto kar trese in ga moramo oviti z odejo, da lahko sploh je. Hudo je,” opisuje mama.
Pohištvo je odslužilo že pred desetletji, prastara električna napeljava po večini teče kar nad ometi, razdelilne omarice z eno samo varovalko bi bili najbrž zelo veseli v tehničnem muzeju. Strah pred tem, da bi napeljava povzročila požar, je zelo velik, saj luknjasta streha prepušča na številnih krajih, voda pa teče po notranjih stenah in po napeljavi. “Kabli kar štrlijo iz stene, nekoč smo že skoraj pogoreli, ker deževnica teče posod: pri sinovi sobi, pri dimniku, pri luči, pri električni omarici, pri pralnem stroju. Zato včasih perem ročno, ker je tako mokro povsod, da se bojim, da bi me stresla elektrika. Strah nas je, da bo kje v hiši prišlo do kratkega stika, da bo zagorelo in bomo vsi kar umrli v tej hiši.”
Poleg tega pa s starega, zdavnaj preperelega lesenega stropa nenehno pada leseni drobir. Čeprav je še pred poldrugim desetletjem v tej res majhni hiši živelo deset ljudi iz treh generacij, ima hiša šele zadnja leta komaj delujočo WC-školjko, še vedno pa so brez umivalnika in kopalnice: “Vodo segrejem v loncu, potem pa imamo kar v kuhinji plastičen lavor za naju in plastično banjico zanj. To je ista banjica, v kateri sem ga kopala, ko je bil dojenček. Zelo mu je hudo, večkrat se razjočem, ko me sprašuje, kako naj se umije, če voda teče kar po tleh.”
Ker je Mitja kdaj pa kdaj tudi tarča posmeha sošolcev, češ da ima slaba oblačila in da smrdi, ima le malo prijateljev. Enega, s katerim se res razume, pa ne želi pripeljati v tako uboren dom, potoži mama. Ki jo še bolj od tega muči, da so katastrofalne bivanjske razmere tudi razlog, zakaj domov na obisk ne more pripeljati starejšega sina, Mitjevega starejšega brata, ki zaradi težke motnje v duševnem in telesnem razvoju že od otroštva biva v primernejšemu okolju specializiranega zavoda: “Trideset let je star, hud invalid, v pleničkah, ne govori, povsem je odvisen do drugih. Ker nimamo urejenih niti sanitarij, ga ne morem pripeljati domov, ne morem ga niti umiti. Zelo mi je hudo, večkrat se spomnim nanj, velikokrat jočem, to je vendar otrok, ki je zrasel pod mojim srcem! Ko ga obiščem in me prime za roko, vem, da mi skuša dopovedati, kako rad bi šel domov. Takrat mi je tako hudo, da bi včasih najraje kar umrla,” joče mama.
V družini, v kateri sta oče in mama brez osnovnošolske izobrazbe in je mama tako rekoč nezaposljiva, oče pa že vse življenje opravlja le občasna dela, je finančna stiska vseskozi velika. “Po dveh letih bolniške mož zdaj čaka na javna dela. Če bo uspelo, bo vsaj za malenkost lažje, vsaj za hrano in položnice. Za drugo nam tako ali tako ne ostane, že za hrano si izposojam denar, ki ga potem komaj vrnemo. Za sina tako pogosto nimamo za oblačila in obutev, sploh obutev bi fant potreboval, tudi pri hrani skrajno varčujemo.” Pogosto jim manjka pestrejša hrana, Mitja bi nujno potreboval boljšo obutev in vsaj nekaj novih oblačil. “Najbolj od vsega pa si Mitja želi kolo, ker smo brez avtomobila in je treba povsod peš,” pojasnjuje mama. “Pogosto me sprašuje, zakaj smo mi najbolj revni v vasi, zakaj imajo nekateri tudi več kopalnic, mi pa niti ene, pa mu odgovarjam, da midva žal tega ne zmoreva. Včasih ne morem kupiti niti čokoladice, ki si jo tako želi …”
Družina živi nepopisno skromno tudi zato, ker si tako zelo želi varnejši in znosnejši dom. Zato so vsak cent, ki so ga lahko, namenili nakupu materiala. In tega, predvsem bistvene dele za novo streho, kopalnico in ogrevanje, jim je na različne načine uspelo zbrati presenetljivo veliko. “Nenehno varčujemo, dobesedno si trgamo tudi od ust. Material za kopalnico imamo skoraj ves, tudi za centralno napeljavo ga večinoma imamo, imamo strešnike, nekaj lesa, mavčnih plošč … Seveda nam manjka še precej, a največja težava je, da nikakor pa ne moremo plačati delavcev. Da bi hiša zaživela, da bi lahko vsaj najljubši Mitjev sošolec prišel na obisk, da bi vsaj enkrat lahko prišel tudi starejši sin. Upam, da bomo to lahko izpeljali, dokler sem še živa,” mamo premaga jok.
Mitjeve razvojne težave ne dajejo veliko upanja, da bi se kdaj lahko izvlekel iz primeža revščine, ki kroji življenje njegovi družini. Trud, ki sta ga tako slabo izobražena oče in mama brez rednih zaposlitev vložila v to, da bi živeli vsaj znosnejše, je res občudovanja vreden. Zdaj brez pomoči ne zmorejo več naprej.
545 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Štirinajstletni Mitja obiskuje četrti razred osnovne šole s prilagojenim programom. Poleg nepremagljivih učnih težav se zdi, da je nepremagljiva tudi revščina, v kateri živi z brezposelnima staršema. Skoraj stoletje in pol stare kamnite hiše tudi s tremi pečmi ni mogoče ogreti, dež skozi luknjasto streho zamaka prastaro električno napeljavo. Ker so brez kopalnice, se najstnik umiva sredi kuhinje v plastični banjici, v kateri se je kopal že kot otrok. In ker nimajo kopalnice, Mitjev starejši brat, ki zaradi težke motnje v duševnem zdravju živi v posebnem centru, že vrsto let ne more domov, niti na krajši obisk. Njihova zgodba je posebej žalostna zato, ker so z nepopisnim varčevanjem in s pomočjo drugih uspeli kupiti precej gradbenega materiala in opreme, a nimajo denarja za plačilo mojstrov.
Štirinajstletni Mitja obiskuje četrti razred osnovne šole s prilagojenim programom. Poleg nepremagljivih učnih težav se zdi, da je nepremagljiva tudi revščina, v kateri živi z brezposelnimi starši
Štirinajstletni Mitja obiskuje četrti razred osnovne šole s prilagojenim programom. Poleg nepremagljivih učnih težav se zdi, da je nepremagljiva tudi revščina, v kateri živi z brezposelnimi starši. Skoraj stoletje in pol stare kamnite hiše tudi s tremi pečmi ni mogoče ogreti, dež skozi luknjasto streho zamaka prastaro električno napeljavo. Ker so brez kopalnice, se najstnik umiva sredi kuhinje v plastični kadi, v kateri se je kopal že kot otrok. In ker nimajo kopalnice, Mitjev starejši brat, ki zaradi težke motnje v duševnem zdravju živi v posebnem centru, že več let ne pride domov niti na krajši obisk. Posebej boleče pa je, da so kupili precej materiala, ki bi njihove življenjske razmere močno izboljšal, a nimajo denarja za plačilo mojstrov.
Mitji lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo s paketi ali vrednostnimi boni, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i: BOTER5 na 1919. Pomoč lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Mitjo iz zgodbe Vala 202.
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205 26 93 in 01/544 30 43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Štirinajstletni Mitja obiskuje četrti razred osnovne šole s prilagojenim programom. Poleg nepremagljivih učnih težav se zdi, da je nepremagljiva tudi revščina, v kateri živi z brezposelnima staršema. @Botrstvo
Kako lahko pomagate? ??https://t.co/wPAiuua9g5 pic.twitter.com/pHTJCBHKVf
— ? Val 202 (@Val202) February 4, 2019
Štirinajstletni Mitja je vsaj tretja generacija v družini, ki jo močno zaznamuje revščina. Že njegova mama se spomni, da kot otroci niso imeli veliko in da so za to, da je številčna družina imela vsaj dom, ostajali tudi brez hrane: “Sedem nas je bilo, večkrat se nam je zgodilo, da smo morali jesti tudi bukovo listje, da smo se nasitili.” Najbrž tudi zato njegovo mamo toliko bolj boli, da mora v izjemno skromnih razmerah zdaj živeti tudi njen otrok s številnimi težavami v duševnem razvoju in s hudimi učnimi težavami: “Že ob vstopu v šolo so opazili, da ima številne težave, predvsem pri slovenskem jeziku ter pisanju in branju. Decembra je bil star 14 let, a je šele v četrtem razredu. Ne vem, morda ima to tudi po meni, tudi meni v šoli nikakor ni šlo …”
Kljub strokovni pomoči, rednemu jemanju zdravil in močno prilagojenemu šolskemu programu Mitja ne zmore slediti vrstnikom, večkrat je že dobil mlajše sošolce: “Zelo je razočaran, ker mu ne gre. Zdaj so ga prestavili še na nižjo stopnjo zahtevnosti šolanja, a vidijo, da mu tudi tam ne gre.”
Strokovnjaki razmišljajo, da bi ga morda raje celostno vključili v kak specializiran zavod. Ali pa da bi še letos, ko bo star 15 let, šolanje opustil in se zaposlil v posebnem invalidskem podjetju.
Mitja si želi predvsem, da bi lahko živel doma, tam pa so razmere vse prej kot prijazne za življenje najstnika s posebnimi potrebami: skoraj stoletje in pol stare kamnite hiše tudi s tremi pečmi ni mogoče ogreti. Mitja spi v približno pet kvadratnih metrov majhni sobi brez vrat, v kateri je prostor le za posteljo in nočno omarico. V prostor se sploh ne da vstopiti, saj postelja že zapira vhod. Kljub majhnosti pa sobe s staro odsluženo pečjo v preddverju ni mogoče dobro ogreti. “Povsod je mrzlo, zima z vseh koncev vdira v prostore. Ko sedimo pri kosilu, sina pogosto kar trese in ga moramo oviti z odejo, da lahko sploh je. Hudo je,” opisuje mama.
Pohištvo je odslužilo že pred desetletji, prastara električna napeljava po večini teče kar nad ometi, razdelilne omarice z eno samo varovalko bi bili najbrž zelo veseli v tehničnem muzeju. Strah pred tem, da bi napeljava povzročila požar, je zelo velik, saj luknjasta streha prepušča na številnih krajih, voda pa teče po notranjih stenah in po napeljavi. “Kabli kar štrlijo iz stene, nekoč smo že skoraj pogoreli, ker deževnica teče posod: pri sinovi sobi, pri dimniku, pri luči, pri električni omarici, pri pralnem stroju. Zato včasih perem ročno, ker je tako mokro povsod, da se bojim, da bi me stresla elektrika. Strah nas je, da bo kje v hiši prišlo do kratkega stika, da bo zagorelo in bomo vsi kar umrli v tej hiši.”
Poleg tega pa s starega, zdavnaj preperelega lesenega stropa nenehno pada leseni drobir. Čeprav je še pred poldrugim desetletjem v tej res majhni hiši živelo deset ljudi iz treh generacij, ima hiša šele zadnja leta komaj delujočo WC-školjko, še vedno pa so brez umivalnika in kopalnice: “Vodo segrejem v loncu, potem pa imamo kar v kuhinji plastičen lavor za naju in plastično banjico zanj. To je ista banjica, v kateri sem ga kopala, ko je bil dojenček. Zelo mu je hudo, večkrat se razjočem, ko me sprašuje, kako naj se umije, če voda teče kar po tleh.”
Ker je Mitja kdaj pa kdaj tudi tarča posmeha sošolcev, češ da ima slaba oblačila in da smrdi, ima le malo prijateljev. Enega, s katerim se res razume, pa ne želi pripeljati v tako uboren dom, potoži mama. Ki jo še bolj od tega muči, da so katastrofalne bivanjske razmere tudi razlog, zakaj domov na obisk ne more pripeljati starejšega sina, Mitjevega starejšega brata, ki zaradi težke motnje v duševnem in telesnem razvoju že od otroštva biva v primernejšemu okolju specializiranega zavoda: “Trideset let je star, hud invalid, v pleničkah, ne govori, povsem je odvisen do drugih. Ker nimamo urejenih niti sanitarij, ga ne morem pripeljati domov, ne morem ga niti umiti. Zelo mi je hudo, večkrat se spomnim nanj, velikokrat jočem, to je vendar otrok, ki je zrasel pod mojim srcem! Ko ga obiščem in me prime za roko, vem, da mi skuša dopovedati, kako rad bi šel domov. Takrat mi je tako hudo, da bi včasih najraje kar umrla,” joče mama.
V družini, v kateri sta oče in mama brez osnovnošolske izobrazbe in je mama tako rekoč nezaposljiva, oče pa že vse življenje opravlja le občasna dela, je finančna stiska vseskozi velika. “Po dveh letih bolniške mož zdaj čaka na javna dela. Če bo uspelo, bo vsaj za malenkost lažje, vsaj za hrano in položnice. Za drugo nam tako ali tako ne ostane, že za hrano si izposojam denar, ki ga potem komaj vrnemo. Za sina tako pogosto nimamo za oblačila in obutev, sploh obutev bi fant potreboval, tudi pri hrani skrajno varčujemo.” Pogosto jim manjka pestrejša hrana, Mitja bi nujno potreboval boljšo obutev in vsaj nekaj novih oblačil. “Najbolj od vsega pa si Mitja želi kolo, ker smo brez avtomobila in je treba povsod peš,” pojasnjuje mama. “Pogosto me sprašuje, zakaj smo mi najbolj revni v vasi, zakaj imajo nekateri tudi več kopalnic, mi pa niti ene, pa mu odgovarjam, da midva žal tega ne zmoreva. Včasih ne morem kupiti niti čokoladice, ki si jo tako želi …”
Družina živi nepopisno skromno tudi zato, ker si tako zelo želi varnejši in znosnejši dom. Zato so vsak cent, ki so ga lahko, namenili nakupu materiala. In tega, predvsem bistvene dele za novo streho, kopalnico in ogrevanje, jim je na različne načine uspelo zbrati presenetljivo veliko. “Nenehno varčujemo, dobesedno si trgamo tudi od ust. Material za kopalnico imamo skoraj ves, tudi za centralno napeljavo ga večinoma imamo, imamo strešnike, nekaj lesa, mavčnih plošč … Seveda nam manjka še precej, a največja težava je, da nikakor pa ne moremo plačati delavcev. Da bi hiša zaživela, da bi lahko vsaj najljubši Mitjev sošolec prišel na obisk, da bi vsaj enkrat lahko prišel tudi starejši sin. Upam, da bomo to lahko izpeljali, dokler sem še živa,” mamo premaga jok.
Mitjeve razvojne težave ne dajejo veliko upanja, da bi se kdaj lahko izvlekel iz primeža revščine, ki kroji življenje njegovi družini. Trud, ki sta ga tako slabo izobražena oče in mama brez rednih zaposlitev vložila v to, da bi živeli vsaj znosnejše, je res občudovanja vreden. Zdaj brez pomoči ne zmorejo več naprej.
Živimo v družbi, ki je vedno bolj prepletena s tehnologijami. Zato je tudi vedno bolj pomembno, kakšne so naše digitalne veščine. Prejšnji teden je na ljubljanski Fakulteti za družbene vede potekal simpozij Digitalne neenakosti v postpandemičnem času, ki ga je organiziral Center za družboslovno informatiko. Na simpoziju so govorci med drugim izpostavili, kako je na digitalne neenakosti vplivala pandemija covida-19, katere so najbolj ranljive skupine v naši družbi in kaj lahko naredimo, da postanemo bolj vključujoča družba.
Da bodo ukrepi ob epidemiji, ki so zahtevali skorajda rekordno dolgo zaprtje vseh šol, pustili posledice tudi na gibalnih sposobnostih otrok, je bilo jasno že kmalu po začetku epidemije. Športnovzgojni karton, ki že več kot 45 let zbira podatke o otrocih, je namreč izjemno dober vir podatkov, in ti so na drastičen upad opozorili že zelo kmalu. Toda kljub jasnim pozivom strokovnjakov, da so nujni hitri ukrepi v šolah, se je zgodilo mnogo premalo. Letošnji rezultati, v katerih so že obdelani podatki več kot 40.000 otrok, to dokazujejo, so pred dnevi potrdili strokovnjaki na javni predstavitvi v organizaciji Slovenske tiskovne agencije.
Med mladimi, ki te dni zaključujejo šolsko leto, tudi letos ni Mojce. Da sta z mamo sploh lahko preživeli, ji je že od 15 leta pomagala delati v kuhinji. Ko je mama zbolela za rakom, je sama prevzela skrb tako za bolno mamo kot za finančno preživetje.
Številne napovedane spremembe v šolskem sistemu bi morale veliko pozornosti nameniti zmanjšanju razslojevanja med otroki in ustvarjanju socialno pravičnejše šole, so prepričani v Socialni zbornici Slovenije, osrednjem strokovnem združenju na področju socialnega varstva pri nas. Ker trenutno kaže, da zastavljene reforme tega ne bodo upoštevale v zadostni meri, so ustanovili posebno Sekcijo za vzgojo v skupnosti, ki bo opozarjala tako na nujne zakonske spremembe v šolstvu kot na težave v izvajanju obstoječe zakonodaje. Pomoči, ki je na papirju na voljo vsem, namreč po njihovem mnenju običajno ne dobijo tisti, ki bi jo najbolj potrebovali.
Petič v zadnjih dveh desetletjih je tudi v Sloveniji potekala mednarodna raziskava bralne pismenosti. Opravljena je med četrtošolci, ki so v 57 državah z vsega sveta reševali identične pisne teste. Po tem, ko je od leta 2001 Slovenija nenehno dobro napredovala, so najnovejši rezultati, ki zajemajo stanje v letu 2021, precej slabši. Skrbi pa tudi podatek, da v šolo hodi vse več utrujenih in lačnih otrok. Kakšno stanje je pokazala raziskava in kaj bo treba ukreniti?
"Kakih deset ali enajstkrat smo se selili," sogovornica, mama dveh otrok, prešteje začasna bivališča, ki jih je z otrokoma zamenjala v nekaj letih po odhodu iz nasilja in alkohola polnega zakona. Prav takrat je bil tudi čas vpisa hčerke v srednjo šolo. Ker sogovornica že dolgo dela v triizmenskem delu v proizvodnji za minimalno plačo, je denarja zmanjkovalo že za plačevanje najemnine, varščine, stroškov življenja in selitev, včasih tudi za hrano… Dilema, ali hčerki kljub temu omogočiti vpis v želeno šolo, zaradi katerega bi bila selitev v dijaški dom najbolj smiselna, a tudi najdražja rešitev, je bila zelo velika, saj subvencij tudi za otroke iz najrevnejših družin ni. In ker je bila hči v dijaškem domu zadovoljna, ker je po neštetih selitvah soba v domu postala ena redkih in pomembnih stalnic v njenem življenju, je bila pridobljena subvencija Dijaškega sklada programa Botrstvo izjemno dragocena in je zanjo hvaležna še sedaj, ko je hči že uspešna študentka.
Dijaški sklad programa Botrstvo v Sloveniji je pred sedmimi leti nastal zaradi slabo urejenega subvencioniranja za bivanje v dijaških domovih za tiste dijake, ki prihajajo iz finančno šibkejših okolij. Ne glede na finančne stiske družin je namreč subvencija za bivanje največ dobrih 85€, kar zadošča za približno četrtino mesečnega stroška bivanja v dijaškem domu. Dijaki že sedmo leto pomoč pri subvencioniranju lahko dobijo pri Dijaškem skladu programa Botrstvo, kjer pa je količina pomoči povsem odvisna od zbranih donacij. Po sedmih letih, v katerih je sklad več kot upravičil svoj obstoj, bi zato bil čas, da subvencije plačil za dijaške domove, ki so v lasti države in v katerih so zaposleni javni uslužbenci, prevzame država, so prepričani pri ZPM LJ Moste Polje. Svoje argumente so naslovili tudi na pristojni ministrstvi.
Društvo Delavska svetovalnica že nekaj let javnost s konkretnimi primeri svojih članov obvešča in ozavešča, kaj vse se v delovnih razmerjih dogaja najbolj podcenjenim in najnižje plačanim zaposlenim pri nas. Pogosto pa za temi zgodbami, skupaj s stiskami svojih staršev, živijo tudi otroci. Kakšna so otroštva tistih, katerih starši delajo za minimalne plače, ki težko dobijo v najem še tako slaba stanovanja, v družinah kjer ob 12-urnih izmenah zmanjka časa in energije in kako vse skupaj poslabšujejo še administrativne ovire in zakonske luknje? Z njimi se skozi včasih res težke življenjske trenutke prebija tudi predsednik Društva Delavska svetovalnica Goran Lukić.
V luči medvrstniškega nasilja, ki se med osnovnošolci zadnje čase žal prepogosto dogaja, zdaj osvetljujemo še eno pomembno osnovnošolsko tematiko. Kako mladi razumejo duševno zdravje, komu sploh zaupajo, kako nanje vpliva klima v razredu in kaj lahko starejši spremenijo, da se bodo počutili sprejete?
Vpis v srednje šole in s tem izbira poklica, morda za vse življenje, je pomembna prelomnica v življenju mladostnikov. Nanjo bi najbolj moralo vplivati predvsem to, kaj bodočega dijaka zanima, navdušuje in v čem bi lahko bil res dober, ne pa to, kako oddaljena je šola in ali starši zmorejo plačati stroške bivanja v dijaškem domu, kadar je to najboljša rešitev. A kot pravita ravnatelja dveh primorskih dijaških domov, so prav finance vse pogosteje odločilne pri tem, ali se otrok lahko vpiše na želeno smer. Ker imajo bodoči dijaki le še nekaj dni časa za morebiten prenos vlog za vpis v srednje šole, znova opozarjajo, da je pomoč Dijaškega sklada programa Botrstvo, lahko pri odločitvi za vpis zares odločilna.
Po statističnih podatkih in v primerjavi z drugimi državami Slovenija ne izstopa po številu revnih ljudi in tudi Ginijev koeficient, ki govori o enakosti pri razporejenosti prihodkov, je ob sicer pomanjkljivih podatkih evropskega statističnega urada med najboljšimi. Toda podrobnejši pregled podatkov pokaže, da je Slovenija pri nekaterih skupinah prebivalcev z izredno visokimi odstotki revščine na samem evropskem repu. Med njimi so enostarševske družine z več otroki, tisti, ki živijo sami in pa starejši, še posebej ženske. Prav podrobnejšemu raziskovanju revščine starejših oseb je namenjena pred kratkim začeta večletna študija, ki bo raziskala, kakšne so bila napake in kaj v trenutnih socialnih politikah lahko spremenimo, da bo več ljudem uspel prehod v višji družbeni sloj.
Planiški četrtek je tradicionalno namenjen otrokom. Tudi letos se ga je udeležilo več tisoč otrok z vseh koncev Slovenije in tudi iz zamejstva, mnogim so obisk omogočili različni donatorji. Med tistimi, ki so glasno spodbujali slovenske skakalce, so bili tudi otroci iz programa Botrstvo. Avtobusi so v dolino pod Poncami prispeli iz Maribora, Velenja, Novega mesta, Cerknega, Idrije, Sevnice, Ljubljane, Šentjurja, Ptuja, Ajdovščine in Metlike. Kako so se imeli in kaj se jim je še posebej vtisnilo v spomin?
Da je brezplačno kosilo za vse šolarje dober cilj, se načeloma strinjajo tako rekoč vsi vpleteni, tudi šole, kjer sicer kosil po zakonu niso dolžni zagotavljati. A imajo jih vse šole, plačujejo pa jih večinoma starši, Iz državega proračuna poravnajo znesek za dobro četrtino vseh h kosilu prijavljenih otrok. Po veljavni zakonodaji so namreč do subvencije upravičeni le otroci katerih družine dosegajo največ 3. dohodkovni razred oz zaslužijo največ 36% povprečne plače na člana. V praksi to pomeni, da v družinah, kjer dohodek na člana presega vsaj cent več kot 442.95 evrov, kosila plačujejo v celoti. Cene se od šole do šole močno razlikujejo in lahko presegajo 80 evrov mesečno za otroka. To je za družine, ki se borijo z revščino, zelo visok znesek. Število otrok, ki do subvencije niso upravičeni, iz leta v leto narašča. Kot so v svoji obrazložitvi sprememb zakona opozorili pri Inštitutu 8. marec, je število upravičencev za subvencije med letoma leta 2016 in 2020 zmanjšalo za skoraj 8 tisoč, čeprav se je v tem času število otrok, vpisanih v osnovno šolo, povečalo za dobrih 16 tisoč. Po svežih podatkih ministrstva pa se je število otrok, ki niso upravičeni do subvencije, v tem šolskem letu povečalo še za skoraj 2 odstotni točki, oz je dodeljenih okoli 3100 subvencij manj, čeprav je šolarjev bistveno več kot leto prej . Med starši, ki ne zmorejo plačati, je tudi mama šolarja, ki je po dolgotrajni bolniški, začasno prekinjeni s 4 urnim delom – v novem izračunu dohodninckega razreda za pičlih 9 evrov ostala brez subvencije za otrokovo kosilo.
Slovenska osnovna šola je na videz zelo vključujoča, tudi ustava zagotavlja brezplačno šolanje, a v praksi je razslojevanje tam vse večje. Začne se že pri potrebščinah, plačilih kosil, izletov, šol v naravi in različnih športnih, kulturnih in podobnih dnevov, za katere morajo starši (do)plačevati. Otroci, ki tega niso deležni, so izločeni ne le v času samih dejavnosti, ampak tudi pozneje, saj niso dobili enakih izkušenj in znanj, kar jim onemogoča enakovredno učenje s tistimi, ki so na dejavnostih bili, tudi zunaj šole se družijo predvsem s tistimi, ki so v podobnih stiskah. Zato so pri ZPM Ljubljana Moste-Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo, pripravili peticijo za brezplačno osnovno šolo. Predlagajo, da bi se z minimalno spremembo dveh členov Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja šolski prostor spremenil tako, da bo za vse obvezne šolske vsebine za otroke brezplačen.
Predvsem začetni dve leti epidemije sta zaznamovali številne otroke, še posebej pa najstnike na prehodu v srednje šole in na fakultete, zaznan je bil porast duševnih težav in težav z gibalnimi sposobnostmi. V tem šolskem letu v šolah vidnih znakov kot so maske, ločevanje po mehurčkih in nenehno razkuževanja morda res ni več, a nekatere posledice nikakor niso izbrisane.
Ob začetku prvega prijavnega roka za vpis na fakultete, ki že poteka, so dijaki s poklicno maturo in opravljenim petim predmetom ugotovili, da se ne morejo vpisati na nekatere študijske programe, čeprav s takimi pogoji ob njihovem vpisu na srednjo šolo niso bili seznanjeni. Spremembe razpisnih pogojev bodo prizadele predvsem kandidate za ljubljanske fakultete, drugi dve večji univerzi v Sloveniji sta težavo vsaj za nekaj časa namreč rešili. Predvsem pa vpisni pogoji prizadenejo dijake negimnazijskih programov,na katere se pogosto vpisujejo otroci, ki tudi zaradi slabših socialnoekonomskih razmer in drugih slabših življenjskih pogojev niso dosegli vse strožjih pogojev za vpis na gimnazijske programe.
Medvrstniško zbadanje, pasti družabnih omrežij in slabe samopodobe … Kako mladi razmišljajo o duševnih težavah in kako lahko šolsko okolje pripomore k temu, da se v šolah počutijo varne in slišane? Na Območnem otroškem parlamentu v Večgeneracijskem centru Skupna točka so mladi skupaj z mentorji debatirali o pomembnosti duševnega zdravja v šolskem okolju. Kako bi rešili duševne stiske, komu najlažje zaupajo in kaj jih najpogosteje teži?
11 izjemnih knjig, ki bi lahko bile dobra podlaga za filmski scenarij, se v Berlinu predstavlja na dogodku aktualnega filmskega festivala, poimenovanem "Knjige na Berlinalu". Med 190 naslovi iz več kot 30 držav so izbrali tudi delo slovenske avtorice Dijane Matković: Zakaj ne pišem. V sodobni slovenski književnosti najbrž še nismo imeli književnega dela, ki bi tako dobro in nazorno ubesedilo težave otrok iz najnižjih socialno-ekonomsko razredov in pojasnil, zakaj je družbeni razred, v katerega se nek otrok rodi, tako zelo odločujoč. Knjiga bi morala biti obvezno čtivo za vse, ki želijo razumeti stiske otrok, živečih v revščini.
Študentska prehrana je vedno aktualna tema slovenskih študentov. S pripravo stališča glede prenove sistema študentskih bonov za prehrano je Strateški svet za prehrano sicer v sklopu svojih nalog študentska kosila umestil med prioritetne. A po daljšem času nižanja kakovosti ponudbe študentske prehrane in zmanjšanju števila ponudnikov, so študenti nase opozorili v začetku tega leta. Kaplja čez rob je bil dvig maksimalne cene študentskega obroka in posledično tudi dvig maksimalne cene doplačila za študentski obrok ob koriščenju bona.
Epidemijo revnih delavcev v kulturniških in kreativnih dejavnostih zakriva podpora bližnjih
Neveljaven email naslov
