Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Štirinajstletni Mitja obiskuje četrti razred osnovne šole s prilagojenim programom. Poleg nepremagljivih učnih težav se zdi, da je nepremagljiva tudi revščina, v kateri živi z brezposelnima staršema. Skoraj stoletje in pol stare kamnite hiše tudi s tremi pečmi ni mogoče ogreti, dež skozi luknjasto streho zamaka prastaro električno napeljavo. Ker so brez kopalnice, se najstnik umiva sredi kuhinje v plastični banjici, v kateri se je kopal že kot otrok. In ker nimajo kopalnice, Mitjev starejši brat, ki zaradi težke motnje v duševnem zdravju živi v posebnem centru, že vrsto let ne more domov, niti na krajši obisk. Njihova zgodba je posebej žalostna zato, ker so z nepopisnim varčevanjem in s pomočjo drugih uspeli kupiti precej gradbenega materiala in opreme, a nimajo denarja za plačilo mojstrov.
Štirinajstletni Mitja obiskuje četrti razred osnovne šole s prilagojenim programom. Poleg nepremagljivih učnih težav se zdi, da je nepremagljiva tudi revščina, v kateri živi z brezposelnimi starši
Štirinajstletni Mitja obiskuje četrti razred osnovne šole s prilagojenim programom. Poleg nepremagljivih učnih težav se zdi, da je nepremagljiva tudi revščina, v kateri živi z brezposelnimi starši. Skoraj stoletje in pol stare kamnite hiše tudi s tremi pečmi ni mogoče ogreti, dež skozi luknjasto streho zamaka prastaro električno napeljavo. Ker so brez kopalnice, se najstnik umiva sredi kuhinje v plastični kadi, v kateri se je kopal že kot otrok. In ker nimajo kopalnice, Mitjev starejši brat, ki zaradi težke motnje v duševnem zdravju živi v posebnem centru, že več let ne pride domov niti na krajši obisk. Posebej boleče pa je, da so kupili precej materiala, ki bi njihove življenjske razmere močno izboljšal, a nimajo denarja za plačilo mojstrov.
Mitji lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo s paketi ali vrednostnimi boni, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i: BOTER5 na 1919. Pomoč lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Mitjo iz zgodbe Vala 202.
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205 26 93 in 01/544 30 43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Štirinajstletni Mitja obiskuje četrti razred osnovne šole s prilagojenim programom. Poleg nepremagljivih učnih težav se zdi, da je nepremagljiva tudi revščina, v kateri živi z brezposelnima staršema. @Botrstvo
Kako lahko pomagate? ??https://t.co/wPAiuua9g5 pic.twitter.com/pHTJCBHKVf
— ? Val 202 (@Val202) February 4, 2019
Štirinajstletni Mitja je vsaj tretja generacija v družini, ki jo močno zaznamuje revščina. Že njegova mama se spomni, da kot otroci niso imeli veliko in da so za to, da je številčna družina imela vsaj dom, ostajali tudi brez hrane: “Sedem nas je bilo, večkrat se nam je zgodilo, da smo morali jesti tudi bukovo listje, da smo se nasitili.” Najbrž tudi zato njegovo mamo toliko bolj boli, da mora v izjemno skromnih razmerah zdaj živeti tudi njen otrok s številnimi težavami v duševnem razvoju in s hudimi učnimi težavami: “Že ob vstopu v šolo so opazili, da ima številne težave, predvsem pri slovenskem jeziku ter pisanju in branju. Decembra je bil star 14 let, a je šele v četrtem razredu. Ne vem, morda ima to tudi po meni, tudi meni v šoli nikakor ni šlo …”
Kljub strokovni pomoči, rednemu jemanju zdravil in močno prilagojenemu šolskemu programu Mitja ne zmore slediti vrstnikom, večkrat je že dobil mlajše sošolce: “Zelo je razočaran, ker mu ne gre. Zdaj so ga prestavili še na nižjo stopnjo zahtevnosti šolanja, a vidijo, da mu tudi tam ne gre.”
Strokovnjaki razmišljajo, da bi ga morda raje celostno vključili v kak specializiran zavod. Ali pa da bi še letos, ko bo star 15 let, šolanje opustil in se zaposlil v posebnem invalidskem podjetju.
Mitja si želi predvsem, da bi lahko živel doma, tam pa so razmere vse prej kot prijazne za življenje najstnika s posebnimi potrebami: skoraj stoletje in pol stare kamnite hiše tudi s tremi pečmi ni mogoče ogreti. Mitja spi v približno pet kvadratnih metrov majhni sobi brez vrat, v kateri je prostor le za posteljo in nočno omarico. V prostor se sploh ne da vstopiti, saj postelja že zapira vhod. Kljub majhnosti pa sobe s staro odsluženo pečjo v preddverju ni mogoče dobro ogreti. “Povsod je mrzlo, zima z vseh koncev vdira v prostore. Ko sedimo pri kosilu, sina pogosto kar trese in ga moramo oviti z odejo, da lahko sploh je. Hudo je,” opisuje mama.
Pohištvo je odslužilo že pred desetletji, prastara električna napeljava po večini teče kar nad ometi, razdelilne omarice z eno samo varovalko bi bili najbrž zelo veseli v tehničnem muzeju. Strah pred tem, da bi napeljava povzročila požar, je zelo velik, saj luknjasta streha prepušča na številnih krajih, voda pa teče po notranjih stenah in po napeljavi. “Kabli kar štrlijo iz stene, nekoč smo že skoraj pogoreli, ker deževnica teče posod: pri sinovi sobi, pri dimniku, pri luči, pri električni omarici, pri pralnem stroju. Zato včasih perem ročno, ker je tako mokro povsod, da se bojim, da bi me stresla elektrika. Strah nas je, da bo kje v hiši prišlo do kratkega stika, da bo zagorelo in bomo vsi kar umrli v tej hiši.”
Poleg tega pa s starega, zdavnaj preperelega lesenega stropa nenehno pada leseni drobir. Čeprav je še pred poldrugim desetletjem v tej res majhni hiši živelo deset ljudi iz treh generacij, ima hiša šele zadnja leta komaj delujočo WC-školjko, še vedno pa so brez umivalnika in kopalnice: “Vodo segrejem v loncu, potem pa imamo kar v kuhinji plastičen lavor za naju in plastično banjico zanj. To je ista banjica, v kateri sem ga kopala, ko je bil dojenček. Zelo mu je hudo, večkrat se razjočem, ko me sprašuje, kako naj se umije, če voda teče kar po tleh.”
Ker je Mitja kdaj pa kdaj tudi tarča posmeha sošolcev, češ da ima slaba oblačila in da smrdi, ima le malo prijateljev. Enega, s katerim se res razume, pa ne želi pripeljati v tako uboren dom, potoži mama. Ki jo še bolj od tega muči, da so katastrofalne bivanjske razmere tudi razlog, zakaj domov na obisk ne more pripeljati starejšega sina, Mitjevega starejšega brata, ki zaradi težke motnje v duševnem in telesnem razvoju že od otroštva biva v primernejšemu okolju specializiranega zavoda: “Trideset let je star, hud invalid, v pleničkah, ne govori, povsem je odvisen do drugih. Ker nimamo urejenih niti sanitarij, ga ne morem pripeljati domov, ne morem ga niti umiti. Zelo mi je hudo, večkrat se spomnim nanj, velikokrat jočem, to je vendar otrok, ki je zrasel pod mojim srcem! Ko ga obiščem in me prime za roko, vem, da mi skuša dopovedati, kako rad bi šel domov. Takrat mi je tako hudo, da bi včasih najraje kar umrla,” joče mama.
V družini, v kateri sta oče in mama brez osnovnošolske izobrazbe in je mama tako rekoč nezaposljiva, oče pa že vse življenje opravlja le občasna dela, je finančna stiska vseskozi velika. “Po dveh letih bolniške mož zdaj čaka na javna dela. Če bo uspelo, bo vsaj za malenkost lažje, vsaj za hrano in položnice. Za drugo nam tako ali tako ne ostane, že za hrano si izposojam denar, ki ga potem komaj vrnemo. Za sina tako pogosto nimamo za oblačila in obutev, sploh obutev bi fant potreboval, tudi pri hrani skrajno varčujemo.” Pogosto jim manjka pestrejša hrana, Mitja bi nujno potreboval boljšo obutev in vsaj nekaj novih oblačil. “Najbolj od vsega pa si Mitja želi kolo, ker smo brez avtomobila in je treba povsod peš,” pojasnjuje mama. “Pogosto me sprašuje, zakaj smo mi najbolj revni v vasi, zakaj imajo nekateri tudi več kopalnic, mi pa niti ene, pa mu odgovarjam, da midva žal tega ne zmoreva. Včasih ne morem kupiti niti čokoladice, ki si jo tako želi …”
Družina živi nepopisno skromno tudi zato, ker si tako zelo želi varnejši in znosnejši dom. Zato so vsak cent, ki so ga lahko, namenili nakupu materiala. In tega, predvsem bistvene dele za novo streho, kopalnico in ogrevanje, jim je na različne načine uspelo zbrati presenetljivo veliko. “Nenehno varčujemo, dobesedno si trgamo tudi od ust. Material za kopalnico imamo skoraj ves, tudi za centralno napeljavo ga večinoma imamo, imamo strešnike, nekaj lesa, mavčnih plošč … Seveda nam manjka še precej, a največja težava je, da nikakor pa ne moremo plačati delavcev. Da bi hiša zaživela, da bi lahko vsaj najljubši Mitjev sošolec prišel na obisk, da bi vsaj enkrat lahko prišel tudi starejši sin. Upam, da bomo to lahko izpeljali, dokler sem še živa,” mamo premaga jok.
Mitjeve razvojne težave ne dajejo veliko upanja, da bi se kdaj lahko izvlekel iz primeža revščine, ki kroji življenje njegovi družini. Trud, ki sta ga tako slabo izobražena oče in mama brez rednih zaposlitev vložila v to, da bi živeli vsaj znosnejše, je res občudovanja vreden. Zdaj brez pomoči ne zmorejo več naprej.
545 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Štirinajstletni Mitja obiskuje četrti razred osnovne šole s prilagojenim programom. Poleg nepremagljivih učnih težav se zdi, da je nepremagljiva tudi revščina, v kateri živi z brezposelnima staršema. Skoraj stoletje in pol stare kamnite hiše tudi s tremi pečmi ni mogoče ogreti, dež skozi luknjasto streho zamaka prastaro električno napeljavo. Ker so brez kopalnice, se najstnik umiva sredi kuhinje v plastični banjici, v kateri se je kopal že kot otrok. In ker nimajo kopalnice, Mitjev starejši brat, ki zaradi težke motnje v duševnem zdravju živi v posebnem centru, že vrsto let ne more domov, niti na krajši obisk. Njihova zgodba je posebej žalostna zato, ker so z nepopisnim varčevanjem in s pomočjo drugih uspeli kupiti precej gradbenega materiala in opreme, a nimajo denarja za plačilo mojstrov.
Štirinajstletni Mitja obiskuje četrti razred osnovne šole s prilagojenim programom. Poleg nepremagljivih učnih težav se zdi, da je nepremagljiva tudi revščina, v kateri živi z brezposelnimi starši
Štirinajstletni Mitja obiskuje četrti razred osnovne šole s prilagojenim programom. Poleg nepremagljivih učnih težav se zdi, da je nepremagljiva tudi revščina, v kateri živi z brezposelnimi starši. Skoraj stoletje in pol stare kamnite hiše tudi s tremi pečmi ni mogoče ogreti, dež skozi luknjasto streho zamaka prastaro električno napeljavo. Ker so brez kopalnice, se najstnik umiva sredi kuhinje v plastični kadi, v kateri se je kopal že kot otrok. In ker nimajo kopalnice, Mitjev starejši brat, ki zaradi težke motnje v duševnem zdravju živi v posebnem centru, že več let ne pride domov niti na krajši obisk. Posebej boleče pa je, da so kupili precej materiala, ki bi njihove življenjske razmere močno izboljšal, a nimajo denarja za plačilo mojstrov.
Mitji lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo s paketi ali vrednostnimi boni, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i: BOTER5 na 1919. Pomoč lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Mitjo iz zgodbe Vala 202.
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205 26 93 in 01/544 30 43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Štirinajstletni Mitja obiskuje četrti razred osnovne šole s prilagojenim programom. Poleg nepremagljivih učnih težav se zdi, da je nepremagljiva tudi revščina, v kateri živi z brezposelnima staršema. @Botrstvo
Kako lahko pomagate? ??https://t.co/wPAiuua9g5 pic.twitter.com/pHTJCBHKVf
— ? Val 202 (@Val202) February 4, 2019
Štirinajstletni Mitja je vsaj tretja generacija v družini, ki jo močno zaznamuje revščina. Že njegova mama se spomni, da kot otroci niso imeli veliko in da so za to, da je številčna družina imela vsaj dom, ostajali tudi brez hrane: “Sedem nas je bilo, večkrat se nam je zgodilo, da smo morali jesti tudi bukovo listje, da smo se nasitili.” Najbrž tudi zato njegovo mamo toliko bolj boli, da mora v izjemno skromnih razmerah zdaj živeti tudi njen otrok s številnimi težavami v duševnem razvoju in s hudimi učnimi težavami: “Že ob vstopu v šolo so opazili, da ima številne težave, predvsem pri slovenskem jeziku ter pisanju in branju. Decembra je bil star 14 let, a je šele v četrtem razredu. Ne vem, morda ima to tudi po meni, tudi meni v šoli nikakor ni šlo …”
Kljub strokovni pomoči, rednemu jemanju zdravil in močno prilagojenemu šolskemu programu Mitja ne zmore slediti vrstnikom, večkrat je že dobil mlajše sošolce: “Zelo je razočaran, ker mu ne gre. Zdaj so ga prestavili še na nižjo stopnjo zahtevnosti šolanja, a vidijo, da mu tudi tam ne gre.”
Strokovnjaki razmišljajo, da bi ga morda raje celostno vključili v kak specializiran zavod. Ali pa da bi še letos, ko bo star 15 let, šolanje opustil in se zaposlil v posebnem invalidskem podjetju.
Mitja si želi predvsem, da bi lahko živel doma, tam pa so razmere vse prej kot prijazne za življenje najstnika s posebnimi potrebami: skoraj stoletje in pol stare kamnite hiše tudi s tremi pečmi ni mogoče ogreti. Mitja spi v približno pet kvadratnih metrov majhni sobi brez vrat, v kateri je prostor le za posteljo in nočno omarico. V prostor se sploh ne da vstopiti, saj postelja že zapira vhod. Kljub majhnosti pa sobe s staro odsluženo pečjo v preddverju ni mogoče dobro ogreti. “Povsod je mrzlo, zima z vseh koncev vdira v prostore. Ko sedimo pri kosilu, sina pogosto kar trese in ga moramo oviti z odejo, da lahko sploh je. Hudo je,” opisuje mama.
Pohištvo je odslužilo že pred desetletji, prastara električna napeljava po večini teče kar nad ometi, razdelilne omarice z eno samo varovalko bi bili najbrž zelo veseli v tehničnem muzeju. Strah pred tem, da bi napeljava povzročila požar, je zelo velik, saj luknjasta streha prepušča na številnih krajih, voda pa teče po notranjih stenah in po napeljavi. “Kabli kar štrlijo iz stene, nekoč smo že skoraj pogoreli, ker deževnica teče posod: pri sinovi sobi, pri dimniku, pri luči, pri električni omarici, pri pralnem stroju. Zato včasih perem ročno, ker je tako mokro povsod, da se bojim, da bi me stresla elektrika. Strah nas je, da bo kje v hiši prišlo do kratkega stika, da bo zagorelo in bomo vsi kar umrli v tej hiši.”
Poleg tega pa s starega, zdavnaj preperelega lesenega stropa nenehno pada leseni drobir. Čeprav je še pred poldrugim desetletjem v tej res majhni hiši živelo deset ljudi iz treh generacij, ima hiša šele zadnja leta komaj delujočo WC-školjko, še vedno pa so brez umivalnika in kopalnice: “Vodo segrejem v loncu, potem pa imamo kar v kuhinji plastičen lavor za naju in plastično banjico zanj. To je ista banjica, v kateri sem ga kopala, ko je bil dojenček. Zelo mu je hudo, večkrat se razjočem, ko me sprašuje, kako naj se umije, če voda teče kar po tleh.”
Ker je Mitja kdaj pa kdaj tudi tarča posmeha sošolcev, češ da ima slaba oblačila in da smrdi, ima le malo prijateljev. Enega, s katerim se res razume, pa ne želi pripeljati v tako uboren dom, potoži mama. Ki jo še bolj od tega muči, da so katastrofalne bivanjske razmere tudi razlog, zakaj domov na obisk ne more pripeljati starejšega sina, Mitjevega starejšega brata, ki zaradi težke motnje v duševnem in telesnem razvoju že od otroštva biva v primernejšemu okolju specializiranega zavoda: “Trideset let je star, hud invalid, v pleničkah, ne govori, povsem je odvisen do drugih. Ker nimamo urejenih niti sanitarij, ga ne morem pripeljati domov, ne morem ga niti umiti. Zelo mi je hudo, večkrat se spomnim nanj, velikokrat jočem, to je vendar otrok, ki je zrasel pod mojim srcem! Ko ga obiščem in me prime za roko, vem, da mi skuša dopovedati, kako rad bi šel domov. Takrat mi je tako hudo, da bi včasih najraje kar umrla,” joče mama.
V družini, v kateri sta oče in mama brez osnovnošolske izobrazbe in je mama tako rekoč nezaposljiva, oče pa že vse življenje opravlja le občasna dela, je finančna stiska vseskozi velika. “Po dveh letih bolniške mož zdaj čaka na javna dela. Če bo uspelo, bo vsaj za malenkost lažje, vsaj za hrano in položnice. Za drugo nam tako ali tako ne ostane, že za hrano si izposojam denar, ki ga potem komaj vrnemo. Za sina tako pogosto nimamo za oblačila in obutev, sploh obutev bi fant potreboval, tudi pri hrani skrajno varčujemo.” Pogosto jim manjka pestrejša hrana, Mitja bi nujno potreboval boljšo obutev in vsaj nekaj novih oblačil. “Najbolj od vsega pa si Mitja želi kolo, ker smo brez avtomobila in je treba povsod peš,” pojasnjuje mama. “Pogosto me sprašuje, zakaj smo mi najbolj revni v vasi, zakaj imajo nekateri tudi več kopalnic, mi pa niti ene, pa mu odgovarjam, da midva žal tega ne zmoreva. Včasih ne morem kupiti niti čokoladice, ki si jo tako želi …”
Družina živi nepopisno skromno tudi zato, ker si tako zelo želi varnejši in znosnejši dom. Zato so vsak cent, ki so ga lahko, namenili nakupu materiala. In tega, predvsem bistvene dele za novo streho, kopalnico in ogrevanje, jim je na različne načine uspelo zbrati presenetljivo veliko. “Nenehno varčujemo, dobesedno si trgamo tudi od ust. Material za kopalnico imamo skoraj ves, tudi za centralno napeljavo ga večinoma imamo, imamo strešnike, nekaj lesa, mavčnih plošč … Seveda nam manjka še precej, a največja težava je, da nikakor pa ne moremo plačati delavcev. Da bi hiša zaživela, da bi lahko vsaj najljubši Mitjev sošolec prišel na obisk, da bi vsaj enkrat lahko prišel tudi starejši sin. Upam, da bomo to lahko izpeljali, dokler sem še živa,” mamo premaga jok.
Mitjeve razvojne težave ne dajejo veliko upanja, da bi se kdaj lahko izvlekel iz primeža revščine, ki kroji življenje njegovi družini. Trud, ki sta ga tako slabo izobražena oče in mama brez rednih zaposlitev vložila v to, da bi živeli vsaj znosnejše, je res občudovanja vreden. Zdaj brez pomoči ne zmorejo več naprej.
Med tistimi, ki jim je pomoč botrov in drugih donatorjev programa Botrstvo temeljito spremenilo življenje, je tudi mlada violinistka, ki te dni začenja študij na Dunaju. Pod okrilje Botrstva je prišla še kot deklica, navdušena nad violino,. Ker je po ločitvi staršev z mamo in sestro živela v materinskem domu, je potrebovala pomoč za vpis v glasbeno šolo. Ljubezen do violine je bila z leti vse večja, a brez lastnega inštrumenta ne bi bilo mogoče uspešno končati srednje šole. S pomočjo donatorjev in sočutnega goslarja je zato dobila lastno violino, ki je bila pomembna tudi pri opravljanju sprejemnih izpitov v Ljubljani, v Gradcu in na Dunaju. Slednjega je izbrala za vstopno točko v morda bleščečo glasbeno kariero.
Del podpore naše RTV hiše programu Botrstvo so že 6 let tudi dobrodelne dražbe. v petek zjutraj je v etru Vala 202 potekala 9. večja dražba, Zmagovalec dirke vseh dirk Tadej Pogačar je namreč zmagovito rumeno majico dirke po Franciji podaril za pomoč mladim športnim talentom iz programa Botrstvo v Sloveniji. Kupec, podjetje Bauhaus Slovenija, je zanjo odštel 45.000 evrov in s tem izenačil doslej najvišji izkupiček tovrstnih dražb, 45.000 evrov za zmagovite smuči Petra Prevca iz sezone 2016. Celoten izkupiček je višji še za 2009 evrov, saj je dražitelj Danilo, ki je od dražbe odstopil, končnemu znesku dodal še simbolični znesek v enakih številkah kot je bil datum konca te, za Slovence nedvomno znamenite dirke: 20.09. Skupno je bilo v 9 dražbah v 6 letih z dražbami na Valu 202 zbranih že več kot 232.000 evrov.
Program Botrstvo je že vrsto let namenjen spodbujanju enakih možnosti za razvoj otrok iz socialnega dna. In spodbuda razvoja talentov – tudi v obšolskih dejavnostih – je eno od njegovih zelo pomembnih poslanstev. Za številne otroke 30 evrov mesečno, ki jih zanje darujejo njihovi botri, pomeni prav vstopnico v šport, glasbeno, jezikovno ali kakšno drugo dejavnost. Toda za tiste, ki sodelujejo v finančno zahtevnejših dejavnostih oz. s svojim talentom tudi na tekmovanjih kažejo dobre rezultate, brezplačne dejavnosti kmalu ne zadostujejo več. In za nadaljnjo pot razvoja postane finančna sposobnost njihovih staršev odločilnejši dejavnik kot nadarjenost, prizadevnost in vztrajnost. S takšnim sistemom nepovratno izgubljamo talente, dobre rezultate in predvsem samozavest ion zdrav razvoj mladih, opozarja športni psiholog mag. Aleš Vičič.
Med več kot 8000 botri, ki so v desetletju obstoja tega programa botrovali kateremu od otrok, je tudi botra Nuša. V petih letih je botrovala dvema otrokoma, nabralo pa se je tudi kar nekaj izkušenj in razmislekov o tem zelo prepoznavnem programu za neposredno pomoč otrokom in mladostnikom v Sloveniji.
Čeprav se počitnice morda zdijo že oddaljen spomin, so se zadnji otroci, ki so letovanje uživali tudi v z vašo pomočjo, z morja vrnili pred natanko tednom dni. Letovanja v drugačnem okolju in z novimi prijatelji so bila letos še posebej pomembna zato, ker so otroci mesece dolgo živeli le doma. In ni jih malo, za katere prav dom ni varno in zdravo okolje. Zdaj, ko po le nekaj dneh pouka in novih potrjenih okužbah vse več otrok znova mora ostajati doma, znova opozarjamo, kako pomemben vlogo ima šola v življenju otrok.
Vsem strahovom in skrbem navkljub je večina humanitarnih organizacij uspela izpeljati tudi letošnje programe poletnih letovanj za otroke. Letos so bili spremembe okolja željni prav vsi, močno pa so odmik od domačega okolja potrebovali predvsem otroci, ki živijo v nespodbudnih okoljih, nasilju, pomanjkanju ali osamljenosti. Med počitnikarji so bili - tudi s pomočjo donacij naših poslušalcev - tudi otroci iz programa Botrstvo.
Poletne počitnice se počasi prevešajo v drugo polovico in marsikdo je že pomislil na novo šolsko leto, najbolj pa tisti, ki svojim otrokom ne morejo zagotoviti šolskih potrebščin oziroma to storijo zelo težko.
Starši z nižjimi prihodki se spopadajo s strahom, kako kupiti, še bolj pa kako napolniti šolske torbe. Opozarjajo, da kljub temu, da je šola brezplačna, še posebej letos, ob nenavadnem poteku leta, ostaja velik strošek. Šole omogočajo šolske sklade, vendar je ostalih šolskih potrebščin še vedno toliko, da jih nekateri svojim otrokom ne zmorejo nuditi. Nakup šolskih potrebščin bo konec poletja velika težava, ki je ne bo možno neopazno preložiti za kakšen mesec ali dva.
Med maturanti, ki so nestrpno čakali na današnje rezultate mature, je bila tudi Ana. Čeprav je zelo uspešna dijakinja brez učnih težav, je bilo šolsko leto, v katerem je končala splošno gimnazijo, tudi zanjo izjemno naporno. V družini je namreč šest otrok, zato je bilo šolanje na daljavo, vključno s pripravami na maturo, izjemno stresno. In še nikoli ni bil uspeh dijakov tako zelo odvisen od tega, v kakšnih razmerah in življenjskih okoliščinah živi njegova družina.
Počitniška letovanja so za mnoge otroke edina priložnost, da se v prijaznem vzdušju in okolju sprostijo, da uveljavijo svojo samostojnost in zanimanja. S pomočjo strokovnega vodstva se morda celo prvič počutijo sprejete in varne. Naučijo se vrednosti timskega sodelovanja, razvijajo prijateljstva in zaupanje vase ter s tem krepijo tudi zdravje. Socialnim in finančnim stiskam so se letos pridružile posledice epidemije. Poleg treh mesecev, ki so jih šolarji preživeli doma, mnogi v zelo nezdravih okoljih, je zdaj strah pred okužbami okrnil tudi nekatere programe. Je tveganje za okužbo večje kot tveganje, pred katerega so postavljeni, če ostajajo doma? To je danes naše glavno, ne pa edino vodilo. Mateja Brežan se je odpravila na Debeli rtič.
Pomanjkanje ustrezne računalniške opreme in veščin, kako jo uporabiti; premajhna stanovanja; življenje v revščini, z bolnimi starši, sorojenci, z ostarelimi sorodniki; pomanjkanje pomoči za tiste z učnimi in drugimi težavami so bili vsakdanjik številnih šolarjev in dijakov v minuli mesecih. Šolski sistem se v tako kratkem času vsem seveda ni mogel prilagoditi. Toda z dvema sogovornicama opozarjamo, da bi te probleme otrok pri načrtovanju naslednjega šolskega leta morali bolj upoštevati …
Šolsko leto, ki se končuje, je eno najbolj nenavadnih, izvedba pa izrazito odvisna od domačih razmer posameznega otroka. Težave s pomanjkanjem računalniške opreme so bile le manjši del stisk, ki so jih doživljali otroci. Večje so bile pri tistih, ki so pri delu potrebovali ogromno pomoči. Najmlajši sin naše sogovornice, ki sama živi s štirimi otroki, je hudo gibalno oviran, zelo slaboviden in potrebuje 24-urno pomoč. V osnovni šoli dobi vso potrebno pomoč, doma pa so vsa bremena šolanja padla na mamo, ki ima tudi sama hude zdravstvene težave. Pomagati je morala tudi hčerki s hudo disleksijo in diskalkulijo. Šolske obveznosti so jim dnevno vzele tudi več kot 12 ur in kot pravi mama, je bilo tako šolanje zanje izčrpavajoča in grozljiva izkušnja.
Otroci so bili v letošnjem šolskem letu prikrajšani za veliko ur telesne aktivnosti, zato profesor Gregor Starc s Fakultete za šport napoveduje, da se bo jeseni veliko šolarjev v šolske klopi vrnilo z gibalnimi težavami.
Doba korone je bila velik naravni eksperiment, ki se je zgodil brez priprave in v katerem so se otroci z odpovedovanjem stikov in drugih življenjskih stalnic zelo prilagodili. Epidemija pa je razkrila številne ranljive skupine – pri otrocih so to tudi tisti iz socialno ranljivih okolij, tisti z anksioznimi motnjami in avtizmom, ki se s težavo vračajo v običajno življenje in družine z zelo zahtevnimi otroki. Za nekatere otroke je bilo tako nevzdržno, da so potrebovali tudi psihiatrično pomoč, značilnosti korona dobe opisuje vodja Službe za otroško psihiatrijo pri Pediatrični kliniki v Ljubljani dr. Marija Anderluh.
Dva in pol meseca pa sta na družinah, ki so že pred korona obdobjem težko živele, pustile še drugačne posledice. Ljudem v stiski so vseskozi pomagali tudi številni prostovoljci in nevladne organizacije, med njimi tudi ZPM Ljubljana Moste-Polje. Družine so se zelo različno spopadale s pomanjkanjem osnovnega, z izgubo službe, morda celo vsega dohodka, s strahom pred prihodnostjo, pravi Monika Erjavec Bizjak, ki jim je bila s psihosocialno pomočjo preko telefona vseskozi na voljo. Zelo pomembno je bilo tudi, kako so bili urejeni družinski odnosi že pred krizo in kako so bili ljudje opremljeni za soočanje z različnimi stiskami. Vsi, ki bi želeli prispevati v sklad Botrstva za pomoč otrokom, lahko to storite s poslanim SMS s ključno besedo BOTER5 na 1919 in v sklad programa Botrstvo prispevate 5 eur. Če bi želeli nameniti več, lahko to storite z nakazilom, pri tem uporabite spodnje podatke.
Po dijakih zadnjih letnikov in šolarjih prve triade so se danes v šole vrnili še devetošolci. Za njimi je devet tednov šolanja oz. poskusov šolanja na domu. Vsekakor je bil to čas, ko so brez ustrezne podpore in pomoči strokovnih služb ostali tisti, ki jo najbolj potrebujejo. To sicer lahko dobijo pri različnih organizacijah, tudi takih, ki delujejo znotraj Centrov za socialno delo in delujejo na več kot tridesetih lokacijah po vsej Sloveniji.
Dva meseca učenja od doma bosta za večino otrok najbrž kmalu le zanimiv spomin na nenavaden družinski čas. Za otroke, ki jim šola ali dijaški dom pomenita pobeg od stisk, nespodbudnih domačih razmer, razpadlih družinskih odnosov, strahu, kričanja in pomanjkanja najosnovnejšega, pa je bila to dolga in boleča doba, ki je znova razgalila, v kako drugačnih razmerah živijo otroci in kako ključne so te v času šolanja na daljavo.
Med dejavnostmi, ki jih večgeneracijski centri po vsej Sloveniji nudijo mlajšim obiskovalcem, je vseskozi tudi učna pomoč. Tudi, ko je pouk še potekal normalno, je z razumevanjem snovi, zbranostjo, učnimi strategijami, motivacijo imelo težave veliko otrok. Mnogim starši ali sorojenci ne morejo pomagati, številni si ne morejo privoščiti plačane pomoči inštruktorjev in bi brez pomoči prostovoljcev težko zmogli šolske obveznosti. Zdaj, ko se je pouk popolnoma preselil med domače stene, pa so ti otroci ostali tudi brez pomoči učiteljev, specialnih pedagogov, psihologov in seveda tudi vrstnikov. Med številnimi prostovoljci, ki nudijo pomoč, so tudi prostovoljci, ki pomagajo otrokom iz VGC Skupna točka v Ljubljani. Jana Vidic se je pogovarjala z Estero Popovič, vodjo učne pomoči in drugih dejavnosti v Večgeneracijskem centru Ljubljana.
Na Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje pri svojem delu z otroki in mladostniki že dalj časa opozarjajo na razslojenost šolarjev in dijakov v slovenskih šolah. V Sloveniji ogromno otrok in mladostnikov živi v premajhnih in neprimernih stanovanjih, nekateri nimajo niti svoje postelje, kaj šele svoje sobe. Mnogim otrokom in mladostnikom so šole in dijaški domovi pomenili edini odmik od nevzdržnih domačih razmer, nasilja in pomanjkanja ter lakote. Prav tako so jim pomenili edino možnost za učenje in učno pomoč. Trenutna epidemija COVID-19 je stisko teh otrok in mladostnikov še poglobila.
Zadnje tedne je precejšen del naših dejavnosti, delo, izobraževanje in tudi prosti čas, povezan s spletom, ki nam vse to tudi omogoča. Brez nove tehnologije ne gre, še posebno v teh časih, a ločiti moramo med delom ob pomoči nove tehnologije in zabavo, ki lahko tudi zasvoji. Miha Kramli je terapevt in vodja Centra za zdravljenje zasvojenosti v zdravstvenem domu v Novi Gorici, v katerem obravnavajo tudi nekemične zasvojenosti, torej odvisnike od interneta, iger, spletnih omrežij. Te dni terapij ne izvajajo, a vseeno ljudje iščejo pomoč po telefonu, saj ta položaj, v katerem smo, lahko osvetli prav nekemične zasvojenosti tudi pri otrocih in mladostnikih. Spletni test, s katerim lahko preverite, ali so vaši otroci po malem že zasvojeni z videoigricami, so pripravili v Centru pomoči pri prekomerni rabi interneta LOGOUT, v katerem so svoje svetovanje in informiranje preselili na splet in so tako še vedno na voljo za svetovanje in pomoč.
Neveljaven email naslov
