Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje pri svojem delu z otroki in mladostniki že dalj časa opozarjajo na razslojenost šolarjev in dijakov v slovenskih šolah. V Sloveniji ogromno otrok in mladostnikov živi v premajhnih in neprimernih stanovanjih, nekateri nimajo niti svoje postelje, kaj šele svoje sobe. Mnogim otrokom in mladostnikom so šole in dijaški domovi pomenili edini odmik od nevzdržnih domačih razmer, nasilja in pomanjkanja ter lakote. Prav tako so jim pomenili edino možnost za učenje in učno pomoč. Trenutna epidemija COVID-19 je stisko teh otrok in mladostnikov še poglobila.
V imenu otrok, ki živijo v slabih razmerah, brez ustrezne pomoči in primernega dostopa do spleta, predlagajo, naj se ocenjevanje v tem šolskem letu opusti
“Klici, ki jih dobivamo zadnje tedne, so pretresljivi. Ljudje so obupani, več je nasilja, pozna se, da so se otroci iz dijaških domov preselili nazaj domov, kjer ni prostora in miru za učenje. Vemo za mladostnike, ki spijo tudi pod kuhinjsko mizo, ker ni prostora za posteljo, vse več je agresije, vse več nasilja. Ljudem zmanjkuje tudi hrane, predvsem pa so obupani nad prihodnostjo, ker ne vedo, od česa bodo živeli. Zdaj je toliko bolj jasno, kako pomembno zatočišče so bili zanje šole in dijaški domovi, kjer so dobivali podporo in imeli možnost umika. Otrokom smo pomagali do računalnikov, pomagali so jim v šolah, pomoč so ponudili donatorji. A sama oprema žal še ni dovolj, če starši ne znajo pomagati pri uporabi ali jim ne znajo razložiti nove snovi, če nimajo časa in sposobnosti z njimi opravljati vse obveznosti. Stiske otrok in mladostnikov, ki lahko močno vplivajo na uspešnost in so bile že prej spregledane, so postale še bolj skrite in za uspešnost šolanja še bolj usodne. To so razmere, v katerih se otroci in mladostniki ne morejo niti približno normalno učiti, v takšnem okolju je doseganje učnih standardov tako rekoč nemogoče,” pravi sekretarka ZPM Moste Polje Tanja Petek.
Zdaj ko se vse bolj približujemo dokončni odločitvi o tem, kako bodo šolarji, dijaki in študentje končali to šolsko leto, je v javnosti vse več pozivov predvsem k temu, naj se matura izpelje drugače. Oglasili so se maturantje, tudi s peticijo, ki jo je podpisalo že več kot 6200 ljudi, oglasili so se starši in nekateri strokovnjaki. Zelo odmevno je bilo osebno pismo učiteljice Bojane Potočnik na Facebooku, ki je opozorila ne neenakost v osnovnošolskih vrstah.
Veliko manj pozornosti kot maturantom pa je posvečene tistim dijakom, ki bi morali z zaključnimi izpiti končati triletno šolanje. V zadnjem letniku imajo namreč tudi do 19 tednov oziroma do 900 ur praktičnega dela in tisti, ki so šolsko leto začeli s praktičnim usposabljanjem, so bili letos v šoli le nekaj tednov.
Pri ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo, so v Pozivu opozorili na najranljivejše otroke in mladostnike iz vseh stopenj šolanja, katerih težave so bile že prej pogosto prezrte, zdaj ko so skrite za stenami njihovih domov, pa so opazne še toliko manj. Z nekaj argumenti, ki so jih pridobili iz praktičnih izkušenj, so odločevalce pozvali k opustitvi ocenjevanja v tem šolskem letu (poziv v celoti).
Vključenost v izobraževanje ima izjemen vpliv na socializacijo mladega človeka in mu omogoča izhod iz oklepa revščine in socialnih stisk. Enako velja za zaposlitev. Prehod po vertikali socialne mobilnosti je namreč za otroke in mladostnike, ki ne živijo v najbolj optimalnih okoliščinah za akademske aspiracije, ob pomoči izobraževalnih dosežkov eno najmočnejših orodij, ki jih lahko uporabijo skozi svoje življenje. Če bo obveljala zdajšnja direktiva, da je treba ocenjevati zaradi ocenjevanja samega, bodo najbolj oškodovani otroci, ki so že tudi sicer najbolj izpostavljeni neprimernim okoliščinam za šolanje. Na pomisleke, da je vpis na fakultete za maturante zato lahko bolj zapleten, pa odgovarjajo: “Mednarodne mature ne bo in vsi, ki so program obiskovali, se bodo kljub temu vpisali na fakultete po vsem svetu, tudi na slovenske. Če bodo drugačen vpis brez mature zmogle izvesti največje svetovne univerze, jo bodo nedvomno tudi slovenske.”
Tudi zato, ker bi ocenjevanje na vseh stopnjah bolj kot pravično oceno pomenilo tveganje za diskriminacijo šibkejših, je pobudo podpisala tudi Anica Mikuš Kos, otroška psihiatrinja, predsednica Slovenske filantropije in humanitarka, ki je vse življenje posvetila deprivilegiranim in travmatiziranim otrokom z vseh koncev sveta: “Dolgoletne izkušnje in številne študije dokazujejo, da se otroci iz deprivilegiranih družin pogosto težje spopadajo s šolskimi obveznostmi in kljub enakim sposobnostim dosegajo slabše šolske uspehe. Predvsem zato, ker imajo primanjkljaje v predznanjih in veščinah, ki jih zahteva šola, ceni in jih nagrajuje, ker imajo slabše pogoje, življenjske okoliščine za učenje, pogosto tudi manj spodbud. Predvsem pa imajo manj virov pomoči ob učnih težavah. Otrokom iz družin z visoko ravnjo izobraženosti staršev in starih staršev ti pomagajo ob šolskih težavah. In seveda so tu še plačani inštruktorji. Pogosto se sprašujem, kako shajajo otroci brez teh virov pomoči in kako otroci, katerih starši ne morejo plačati inštruktorja? Opozarjam še na tisoče otrok tujcev, ki že tako ali tako imajo veliko težav z razumevanjem jezika, pa na vse tiste, ki so dobivali pomoč prostovoljcev. Toda tudi pomoč teh v zdajšnjih okoliščinah postane nedosegljiva. Hvalevredna je iniciativa študentov, ki po spletu pomagajo otrokom, toda za številne otroke iz predstavljenih skupin je tudi ta pomoč nedosegljiva.”
“Moje spoštovanje učiteljem, ki jim uspe vzpostaviti individualni stik z otroki, ki so v težavah, in učiteljem, ki glasno opozarjajo na to, o čemer pišem, in to na bolj kvalificiran način, kot to zmorem jaz, ki nisem pedagoška strokovnjakinja in sem računalniško polpismena. Vendar dobra volja in človeška zavzetost enega dela šolskih delavce ne zagotavljata enakih možnost vsem otrokom za uspešno učenje v novih okoliščinah. Kot človek, kot strokovnjakinja na področju varovanja duševnega zdravja otrok in kot aktivistka za otrokove pravice apeliram na odločevalce, naj pri svojih odločitvah glede šolanja v novih okoliščinah zrahljajo birokratska pravila in prilagodijo potek šolanja in ocenjevanje učencev in dijakov stvarnosti tistih, ki imajo največ težav in ovir in najmanj virov pomoči ter podpore. In teh otrok ni malo,” opozarja Anica Mikuš Kos. Čeprav je prav tak čas velikih zgodovinskih prelomnic, kot ga doživljamo zdaj, najboljši za uvajanje tudi radikalnejših sprememb, pa opozarja: “Ljudje smo po naravi odporni na spremembe, poleg tega pa menim, da odločevalci sami niso tako neposredno prizadeti s tem položajem, da bi bili zmožni ustvariti spremembe.”
Sekretarka ZPM Moste Polje Tanja Petek razmišlja, da bi bilo ob varni vrnitvi v šolske klopi preostali čas bolje kot ocenjevanju za vsako ceno nameniti razmisleku o pomembnih življenjskih lekcijah, ki jih je ta čas prinesel: “Čas koronavirusa ni le zdravstvena preizkušnja – je nedvomno tudi preizkušnja empatije, solidarnosti, medčloveških odnosov, temeljnega razumevanja pravičnosti in enakih možnosti. To pa je v teh izjemnih časih zagotovo najbolj izjemna lekcija, ki se je otroci in mladi lahko naučijo na samem koncu tega šolskega leta.”
545 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Na Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje pri svojem delu z otroki in mladostniki že dalj časa opozarjajo na razslojenost šolarjev in dijakov v slovenskih šolah. V Sloveniji ogromno otrok in mladostnikov živi v premajhnih in neprimernih stanovanjih, nekateri nimajo niti svoje postelje, kaj šele svoje sobe. Mnogim otrokom in mladostnikom so šole in dijaški domovi pomenili edini odmik od nevzdržnih domačih razmer, nasilja in pomanjkanja ter lakote. Prav tako so jim pomenili edino možnost za učenje in učno pomoč. Trenutna epidemija COVID-19 je stisko teh otrok in mladostnikov še poglobila.
V imenu otrok, ki živijo v slabih razmerah, brez ustrezne pomoči in primernega dostopa do spleta, predlagajo, naj se ocenjevanje v tem šolskem letu opusti
“Klici, ki jih dobivamo zadnje tedne, so pretresljivi. Ljudje so obupani, več je nasilja, pozna se, da so se otroci iz dijaških domov preselili nazaj domov, kjer ni prostora in miru za učenje. Vemo za mladostnike, ki spijo tudi pod kuhinjsko mizo, ker ni prostora za posteljo, vse več je agresije, vse več nasilja. Ljudem zmanjkuje tudi hrane, predvsem pa so obupani nad prihodnostjo, ker ne vedo, od česa bodo živeli. Zdaj je toliko bolj jasno, kako pomembno zatočišče so bili zanje šole in dijaški domovi, kjer so dobivali podporo in imeli možnost umika. Otrokom smo pomagali do računalnikov, pomagali so jim v šolah, pomoč so ponudili donatorji. A sama oprema žal še ni dovolj, če starši ne znajo pomagati pri uporabi ali jim ne znajo razložiti nove snovi, če nimajo časa in sposobnosti z njimi opravljati vse obveznosti. Stiske otrok in mladostnikov, ki lahko močno vplivajo na uspešnost in so bile že prej spregledane, so postale še bolj skrite in za uspešnost šolanja še bolj usodne. To so razmere, v katerih se otroci in mladostniki ne morejo niti približno normalno učiti, v takšnem okolju je doseganje učnih standardov tako rekoč nemogoče,” pravi sekretarka ZPM Moste Polje Tanja Petek.
Zdaj ko se vse bolj približujemo dokončni odločitvi o tem, kako bodo šolarji, dijaki in študentje končali to šolsko leto, je v javnosti vse več pozivov predvsem k temu, naj se matura izpelje drugače. Oglasili so se maturantje, tudi s peticijo, ki jo je podpisalo že več kot 6200 ljudi, oglasili so se starši in nekateri strokovnjaki. Zelo odmevno je bilo osebno pismo učiteljice Bojane Potočnik na Facebooku, ki je opozorila ne neenakost v osnovnošolskih vrstah.
Veliko manj pozornosti kot maturantom pa je posvečene tistim dijakom, ki bi morali z zaključnimi izpiti končati triletno šolanje. V zadnjem letniku imajo namreč tudi do 19 tednov oziroma do 900 ur praktičnega dela in tisti, ki so šolsko leto začeli s praktičnim usposabljanjem, so bili letos v šoli le nekaj tednov.
Pri ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo, so v Pozivu opozorili na najranljivejše otroke in mladostnike iz vseh stopenj šolanja, katerih težave so bile že prej pogosto prezrte, zdaj ko so skrite za stenami njihovih domov, pa so opazne še toliko manj. Z nekaj argumenti, ki so jih pridobili iz praktičnih izkušenj, so odločevalce pozvali k opustitvi ocenjevanja v tem šolskem letu (poziv v celoti).
Vključenost v izobraževanje ima izjemen vpliv na socializacijo mladega človeka in mu omogoča izhod iz oklepa revščine in socialnih stisk. Enako velja za zaposlitev. Prehod po vertikali socialne mobilnosti je namreč za otroke in mladostnike, ki ne živijo v najbolj optimalnih okoliščinah za akademske aspiracije, ob pomoči izobraževalnih dosežkov eno najmočnejših orodij, ki jih lahko uporabijo skozi svoje življenje. Če bo obveljala zdajšnja direktiva, da je treba ocenjevati zaradi ocenjevanja samega, bodo najbolj oškodovani otroci, ki so že tudi sicer najbolj izpostavljeni neprimernim okoliščinam za šolanje. Na pomisleke, da je vpis na fakultete za maturante zato lahko bolj zapleten, pa odgovarjajo: “Mednarodne mature ne bo in vsi, ki so program obiskovali, se bodo kljub temu vpisali na fakultete po vsem svetu, tudi na slovenske. Če bodo drugačen vpis brez mature zmogle izvesti največje svetovne univerze, jo bodo nedvomno tudi slovenske.”
Tudi zato, ker bi ocenjevanje na vseh stopnjah bolj kot pravično oceno pomenilo tveganje za diskriminacijo šibkejših, je pobudo podpisala tudi Anica Mikuš Kos, otroška psihiatrinja, predsednica Slovenske filantropije in humanitarka, ki je vse življenje posvetila deprivilegiranim in travmatiziranim otrokom z vseh koncev sveta: “Dolgoletne izkušnje in številne študije dokazujejo, da se otroci iz deprivilegiranih družin pogosto težje spopadajo s šolskimi obveznostmi in kljub enakim sposobnostim dosegajo slabše šolske uspehe. Predvsem zato, ker imajo primanjkljaje v predznanjih in veščinah, ki jih zahteva šola, ceni in jih nagrajuje, ker imajo slabše pogoje, življenjske okoliščine za učenje, pogosto tudi manj spodbud. Predvsem pa imajo manj virov pomoči ob učnih težavah. Otrokom iz družin z visoko ravnjo izobraženosti staršev in starih staršev ti pomagajo ob šolskih težavah. In seveda so tu še plačani inštruktorji. Pogosto se sprašujem, kako shajajo otroci brez teh virov pomoči in kako otroci, katerih starši ne morejo plačati inštruktorja? Opozarjam še na tisoče otrok tujcev, ki že tako ali tako imajo veliko težav z razumevanjem jezika, pa na vse tiste, ki so dobivali pomoč prostovoljcev. Toda tudi pomoč teh v zdajšnjih okoliščinah postane nedosegljiva. Hvalevredna je iniciativa študentov, ki po spletu pomagajo otrokom, toda za številne otroke iz predstavljenih skupin je tudi ta pomoč nedosegljiva.”
“Moje spoštovanje učiteljem, ki jim uspe vzpostaviti individualni stik z otroki, ki so v težavah, in učiteljem, ki glasno opozarjajo na to, o čemer pišem, in to na bolj kvalificiran način, kot to zmorem jaz, ki nisem pedagoška strokovnjakinja in sem računalniško polpismena. Vendar dobra volja in človeška zavzetost enega dela šolskih delavce ne zagotavljata enakih možnost vsem otrokom za uspešno učenje v novih okoliščinah. Kot človek, kot strokovnjakinja na področju varovanja duševnega zdravja otrok in kot aktivistka za otrokove pravice apeliram na odločevalce, naj pri svojih odločitvah glede šolanja v novih okoliščinah zrahljajo birokratska pravila in prilagodijo potek šolanja in ocenjevanje učencev in dijakov stvarnosti tistih, ki imajo največ težav in ovir in najmanj virov pomoči ter podpore. In teh otrok ni malo,” opozarja Anica Mikuš Kos. Čeprav je prav tak čas velikih zgodovinskih prelomnic, kot ga doživljamo zdaj, najboljši za uvajanje tudi radikalnejših sprememb, pa opozarja: “Ljudje smo po naravi odporni na spremembe, poleg tega pa menim, da odločevalci sami niso tako neposredno prizadeti s tem položajem, da bi bili zmožni ustvariti spremembe.”
Sekretarka ZPM Moste Polje Tanja Petek razmišlja, da bi bilo ob varni vrnitvi v šolske klopi preostali čas bolje kot ocenjevanju za vsako ceno nameniti razmisleku o pomembnih življenjskih lekcijah, ki jih je ta čas prinesel: “Čas koronavirusa ni le zdravstvena preizkušnja – je nedvomno tudi preizkušnja empatije, solidarnosti, medčloveških odnosov, temeljnega razumevanja pravičnosti in enakih možnosti. To pa je v teh izjemnih časih zagotovo najbolj izjemna lekcija, ki se je otroci in mladi lahko naučijo na samem koncu tega šolskega leta.”
Končala se je nekajdnevna humanitarna akcija v spomin na lani umrlega mladega mariborskega humanitarca Roka Černica. Akcijo je organiziralo mariborsko društvo za pomoč brezdomcem Humanitarček, ki je z Rokom večkrat sodelovalo, med pobudniki pa je bila predsednica društva Ninna Kozorog. Za zbiranje izključno nogavic za brezdomce so se odločili zato, ker si je Rok lani zadal, da bo to zimo zanje zbral vsaj 1000 parov. Žal zime ni dočakal, so pa ljudje iz vseh koncev Slovenije in Evrope z mislijo nanj to delo opravili v preteklih dneh in zbrali več kot 6500 parov nogavic. Nogavice so zbirali na treh mestih v Mariboru in enem v Ljubljani, po pošti pa so pripotovale iz različnih mest, vse od Idrije do Kočevja, paketi so prispeli tudi iz Trsta, Nemčije, Finske, Švedske, Srbije in celo iz Avstralije. Petdeset parov nogavic so napletle članice Združenja pohorskih kmečkih žena. Med donacijami pa se ne znajdejo vedno le stvari, ki so še uporabne, zato so se člani društva Humanitarček odločili, da na to temnejšo plat humanitarnosti opozorijo tudi javno.
Kar nekaj Imen meseca na Valu 202 je bilo izbranih prav zaradi humanitarnih dejanj posameznikov. Med njimi sta tudi mlada zdravnica in vodja društva Humanitarček Ninna Kozorog in nogometni navdušenec in humanitarec Rok Černic. Njune humanitarne akcije na štajerskem koncu so se pogosto prepletale, vse do Rokove nenadne smrti lani poleti. V Humanitarčku so se zato odločili, da bodo vsako leto, ob Rokovem rojstnem dnevu, pripravili spominsko humanitarno akcijo zbiranja izključno toplih nogavic. Rokovanju, ki se začne 16. 1., se z zbirnim mestom za pomoč brezdomcem pridružuje tudi Botrstvo. Rokovanje, humanitarna akcija v spomin Roku Černicu in v opomin, kako kratko je življenje in kako pomembna je humanitarna pomoč. Roka Černica, takrat še dijaka mariborske ekonomske šole in navdušenca NK Maribor, ste na Valu 202 prvič lahko spoznali septembra 2015, ko ste ga poslušalci izbrali za Ime meseca. Rok je namreč na spletni dražbi je prodal dva dresa in kopačke iz svoje velike zbirke in tako zbral 1430 evrov. Kljub socialni stiski, ki sta jo preživljala z mamo, je del izkupička poklonil društvu Žvižgač, ki je pomagalo njemu, del pa namenil otrokom, ki potrebujejo osnovna sredstva za preživetje.
Številne lutkovne in gledališke predstave, plavanje v bazenih ali zdraviliščih, izleti po Sloveniji, koncerti in kino predstave so naredili to zimo čarobnejšo za otroke in njihove družine iz projekta Botrstvo. Cilj akcije Čarobna zima so namreč prav skupna doživetja. Doslej se je dogodkov udeležilo več kot 560 družin in tako so bili praznični in počitniški dnevi lažji in prijetnejši za več kot 2400 tistih, ki si takih doživetij zaradi finančnih stisk nikakor ne bi mogli privoščiti.
Vse leto je izbor Imena tednov, ki prek izbranih imen mesecev pripelje tudi do Imena leta, tesno prepleten tudi s projektom Botrstvo. Tudi imena mesecev letošnjega izbora smo zato povprašali, kakšen je njihov pogled na ta projekt.
Več kot 2300 otrok iz botrstva je skupaj s svojimi družinami že lahko doživelo čarobnost te zime ali pa jih to čaka v prihodnjih dneh. Z zbranimi donacijami so namreč pri Botrstvu kupili vstopnice za različne priredite in jih podarili tistim, ki si skupnih izletov, predstav, športnih užitkov in drugih doživetij nikakor ne morejo privoščiti. Med prostovoljci in spremljevalci, ki so pomemben člen med donatorji in prejemniki, je bila vso lansko zimo tudi Andreja Vrbančič. Geslo BOTER5, poslano na številko na 1919 je le ena od poti, kako lahko podprete akcijo Čarobna zima, ki omogoča prav skupna doživetja staršev in otrok. Donacije v poljubnem znesku je zelo preprosto mogoče podariti tudi prek aplikacije na spletni strani čarobnazima.si
Akcija Čarobna zima je zasnovana tako, da otrokom ogled prireditev, kratke izlete ali sodelovanje v aktivnostih omogoča skupaj z njihovimi družinami. Za vse družinske člane je to velikokrat sploh edina priložnost, da skupaj izkusijo tako prijetna doživetja. Akcija Čarobna zima bo trajala vse do konca zime, več o njej najdete na spletni strani. Tam je na zelo preprost način z le nekaj kliki mogoče donirati poljubni znesek.
V Večgeneracijskem centru Skupna točka ZPM Ljubljana Moste-Polje se je zaključila okrogla miza z naslovom Pravo ali prav
“Ko smo šli na prvo prireditev, gledališko predstavo z obiskom dedka Mraza, so mi tekle solze in imela sem kar kurjo polt. Zato, ker je bilo nekomu mar za nas,” v spominih na prvo akcijo Čarobna zima mamo treh otrok znova oblijejo solze. Možnost, da so skupaj z mamo lahko obiskali prireditve, je bila neizmerna sreča tudi za mlajša otroka, za katerima so burni časi ločitve, selitev, pomanjkanja, stisk in strahov. “Obiskali smo tudi kopališče in sta lahko fanta v šoli povedala, da sta tudi ona bila nekje in sta imela lepe praznike. Hvala vsem donatorjem, ki razumejo, koliko nam to pomeni,” je hvaležna mama, ki sama preživlja tri otroke. In razumevanje tistih, ki donirajo, je res ključno. Čarobno zimo lahko podprete s posebnim nakazilom na spletni strani čarobnazima.si ali s poslanim geslom Boter5 na številko 1919.
Nova spletna stran projekta Botrstvo odslej omogoča tudi ustvarjanje kampanij. To pomeni, da ima vsakdo možnost z nekaj kliki odpreti posebno kampanjo, v kateri se sredstva zbirajo za izbrani namen. Ta možnost je namenjena predvsem tistim, ko bi namesto daril zase želeli raje obdarovati tiste, ki tako pomoč potrebujejo, pa tudi ob trenutkih, ko se družina želi odreči darovanju cvetja in sveč v humanitarne namene.
Skozi leta obstoja tega najbolj prepoznavnega humanitarnega projekta za pomoč otrokom pri nas, je tudi Botrstvo močno razvejalo svojo dejavnost. Začetni ideji, da boter mesečno pomaga svojemu varovancu s 30 evri nakazila, so se prav na pobudo botrov pridružile še možnosti dodatne pomoči, tudi novoletnega obdarovanja otrok. In prav zdaj je najboljši čas, da tisti botri, ki to želijo, svojim varovancem pomagajo tudi na ta način.
Ko je kmalu po 40. letu starosti Gašperjevo in Rokovo mamo zadela možganska kap, je družina ostala brez edine, čeprav minimalne plače. Njun oče kot invalid 3. kategorije s številnimi poškodbami in boleznimi že vrsto let ni zaposljiv. V času nekajmesečne rehabilitacije je mama izgubila pravico do socialne pomoči, ko Gašper zaradi stresa ni zmogel končati letnika, je še sam izgubil štipendijo. Postali so ujetniki sistema socialnih pomoči, ki v še tako tragičnih situacijah ne odstopa od birokratskih pravil. Začeli so se izklopi elektrike in opozorila pred izgubo najemniškega stanovanja, ki je v obupno slabem stanju in nima nobenega ogrevanja. Čeprav je premajhno, razpadajoče, mrzlo in z opremo, ki sodi samo še na odpad, je njihov edini dom. Da bi ga obdržali, so močno varčevali tudi pri hrani, a izvršbe so neusmiljene. Gašper, ki je v nogometu kar preskočil nekaj starostnih kategorij, pa nujno potrebuje pomoč pri nakupu nujne športne opreme.
25-letni študent David Florjančič, ki piše magisterij iz fizike, je mladenič z izjemno misijo. Že vsa študijska leta namreč z inštrukcijami prostovoljno pomaga otrokom iz projekta Botrstvo. Inštruiral je številne otroke, njegova želja pa je vselej bila, da mu dodelijo tiste najbolj socialno izključene, od katerih so vsi dvignili roke in jim pripisali ničelne možnosti za uspeh. David pa je vanje verjel. Tudi zato, ker ni zgolj inštruktor šolskih predmetov, pač pa jim skozi proces inštruiranja postane tudi življenjski mentor. Vsi odpisani otroci, ki so vztrajali, so uspešno izdelali razred, mnogim je dal zalet za pogumnejše nadaljevanje šolanja.
V mesecu, ki se izteka, smo obeležili tudi Svetovni dan revščine. Pri ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vodi tudi projekt Botrstvo, so zato opozorili na številne posledice, ki jih revščina tudi dolgoročno pušča med vsemi generacijami, še posebej pa med otroki in mladostniki. Med strokovnjaki, ki na njen vpliv že dolgo opozarjajo, je tudi današnji sogovornik doc. dr. Srečo Dragoš iz Fakultete za socialno delo. V pogovoru z Anjo Hlača Ferjančič je najprej navedel podatek, da so evropske države seveda med najbogatejšimi na svetu in da je Sloveniji delež revnih malenkost nižji od evropskega povprečja tudi med njimi med tistimi z manj revščine.
Marko Soršak Soki je slovenski glasbenik, bobnar in učitelj bobnanja iz Maribora, ki ve, kako pomembno je živeti svoje sanje in pri tem imeti podporo. Tudi zato je pred približno štirimi leti začel s projektom 20 za 20, da bi za 20 let svojega glasbenega dela z glasbili obdaroval otroke na 20-ih osnovnih šolah. Projekt je doslej že zdavnaj presegel svoje okvire, prejšnji teden pa je bila obdarjena že stota šola, tokrat njegova, glasbena, na kateri učijo bobnanja njegovi nekdanji učenci. Projekt še zdaleč ni pri koncu, pravzaprav zdaj že kaže svoje dolgoročne učinke in prinaša sadove, o katerih tudi Soki ob začetku ni upal niti sanjati.
Nezaupanje v delo humanitarnih organizacij je precejšnje, vsaka večja ali manjša afera pa ga še spodkoplje. Tudi zato so se pri ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vodi številne projekte, tudi Botrstvo, odločili za poglobljeno neodvisno revizijo. Ta je po več kot pol leta trajajočem natančnem pregledu zdaj končana, rezultate pa bo predstavila predsednica nadzornega odbora tega projekta in celotne ZPM Ljubljana Moste Polje Milena Štular.
19-letna brucka Ana in 14-letni Luka, osnovnošolec s hudimi učnimi težavami, sta zgodaj ostala brez očeta, pred nekaj meseci pa sta nepričakovano izgubila še mamo. V majhnem, zdaj že vse bolj hladnem stanovanju, živita z ostarelo in popolnoma dementno babico. "Vse se je obrnilo na glavo, to je takšen šok, da v bistvu sploh še ne dojemamo, da je nikoli več ne bo nazaj. Oba v sebi zadržujeva to žalost in obup in vem, da naju pravi proces žalovanja šele čaka. Vem, da bo še dolgo hudo, zato si želim, da nam zdaj, ko sem odgovorna za vse, vsaj za vsak evro ne bi bilo treba tako zelo skrbeti ..." Ana je namreč morala takoj opustiti misel na redni študij, vse poletje je delala za šolnino, saj bo ob izrednem študiju več časa lahko doma in skrbela za brata in babico.
Ves september smo opozarjali na pomen dijaških domov za tiste srednješolce, ki se želijo šolati daleč od doma ali pa imajo do kraja šolanja zelo slabe prometne povezave. Država namreč solidno subvencionira prevoze dijakov, ki za vsakodnevni prevoz tudi iz krajev, ki so od mesta šolanja oddaljeni več kot 90 km, ne plačujejo več kot 50 evrov mesečno. S pomočjo pri plačilu dijaških domov pa je precej drugače. Povsem subvenconirano je bivanje le ta drugega in naslednje otroke v družini, če ti istočasno bivajo v domovih. Za druge je pomoč le delna, večina prejema 80 evrov dodatka, a to še zdaleč ni dovolj.
Leon in njegova brata so v nedokončani hiši v manjšem zaselku ostali sami z mamo, potem ko je oče obupal nad življenjem: za vse tri, šolanja in izobrazbe željne fante, zdaj skrbi sama, in to z izjemno nizko plačo. Leon si je močno želel v srednjo šolo, do katere ima zelo slabo prometno povezavo, zato je bilo bivanje v dijaškem domu zanj edina možnost. A plačilo dijaškega doma, kljub štipendiji, je za finančno tako šibke družine kot je Leonova seveda udarec za vse člane. Pomeni manj sredstev za šolanje bratov, še manj denarja za nujne življenjske stroške, tudi dobesedno za hrano. Slaba vest je bila Leonova vsakodnevna in nenehna sopotnica ali kot iskreno priznava: “Počutil sem se kot da jim jemljem kruh iz ust”. Kakšno olajšanje je bila pomoč Dijaškega sklada projekta Botrstvo in do kakšne prihodnosti mu je pomagala?
Ta mesec v naših oddajah opozarjamo na pomen Dijaškega sklada pri projektu Botrstvo, ustanovljenega pred tremi leti, ko se je izkazalo, da se vse več dijakov sploh ne vpiše na želeno smer izobraževanja zgolj zato, ker se bojijo predolgih voženj oz. vedo, da starši nimajo sredstev za plačilo dijaškega doma. Ti namreč v večini dijaških domov precej presega 200 evrov mesečno. Tudi tisti dijaki, ki prejemajo štipendijo in še poseben dodatek za bivanje v domu, ne prejmejo dovolj za poplačilo vseh stroškov. Zato je subvencija Botrstva za mnoge edina možnost, da se šolajo na želeni šoli.
V okviru projekta Botrstvo že tretje leto poteka tudi projekt Dijaški sklad, s katerim izbranim dijakom pomagajo, da lahko dosežejo želeno izobrazbo. Bivanje v dijaškem domu je za tiste iz finančno šibkejših družin zelo velik zalogaj, saj za razliko od prevoza plačilo dijaškega doma pri nas – ne glede na finančno stanje njihovih družin – ni povsem sofinancirano.
Neveljaven email naslov