Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes se šolanje na daljavo spet začenja tudi za osnovnošolce. Na to so se šole bistveno bolje pripravile kot so bile pripravljene spomladi, a tudi pričakovanja do otrok so bistveno višja - obvezna je prisotnost po urniku, potekajo tudi že ocenjevanja. Šole se že mesece trudijo opremiti otroke z računalniki, ki so jih v manjši meri pridobili od pristojnega ministrstva za šolstvo, večinoma pa od različnih donatorjev in dobrodelnih društev. Samo pri ZPM Ljubljana Moste Polje, ki bodi tudi program Botrstvo, so jih s pomočjo donatorjev podarili več kot 900. računalnikov.
A sodelovanje pri pouku na daljavo je za marsikaterega otroka kljub temu povsem tehnično nemogoče, tudi zato, ker razvejanost internetnega omrežja tega niti slučajno ne omogoča. To pa je le ena od težav, ki jih pri šolanju na daljavo občutijo predvsem v podeželskih osnovnih šolah.
Šolajo se tudi otroci s številnimi sorojenci, v hiši brez interneta, signala, včasih celo brez elektrike
"Včasih se zdi, kot da smo na drugem planetu, nekateri nimajo niti najosnovnejših pogojev za tako šolanje, tudi staršev, veščih uporabe računalnika, ne. Signal je že tako šibek, ob malo slabšem vremenu zmanjka tudi elektrike, tudi za več ur. Številni starši delajo v Avstriji in jih ni doma do poznih ur, otroci so prepuščeni lastni iznajdljivosti," razmere, v katerih se šolajo njihovi učenci, opisuje Zdenka Keuc, ravnateljica OŠ Kungota. Šola z dvema podružnicama vključuje 399 otrok, vsaj 50 jih ni imelo računalnika: "Veliko imamo družin z več otroki, celo takšno, ki jih ima kar sedem šoloobveznih. Žal pa je veliko tudi brezposelnosti."
Prvi val epidemije je šolo zajel v času, ko so za 54 učiteljev imeli na voljo le šest prenosnih računalnikov. Še šest jih je jeseni dodalo pristojno ministrstvo, za vse ostale so se morali znajti po svoje. Te jim je z različnimi donacijami uspelo dobiti, a problem slabe internetne povezave ostaja. Ker se lahko zgodi, da od doma delajo tudi starši, je zjutraj že tako šibka zmogljivost popolnoma prezasedena.
"Internetna povezava je že tako slaba. Internet zdaj je ali pa ga ni, veliko kotičkov občine pa internetnega signala sploh nima in tukaj ne pomaga ne mobilni internet ne kakršna koli druga rešitev. S tem smo se sprijaznili, jeziti se in dobiti čir na želodcu ne pomaga. Poskušamo narediti najboljše, kar se da, če ne gre drugače, se prek telefona dogovorimo, kaj je treba postoriti."
Pristojna ministrica za šolstvo je na novinarski konferenci, na kateri je prejšnji teden napovedala šolanje na daljavo tudi za osnovnošolce, vse, ki imajo težave z internetnim dostopom, napotila, naj se obrnejo na šole, ki jim bodo zagotovo pomagale, če ne bodo mogle, pa bo lahko pomagal regijski center zavoda za šolstvo ali pa celo ministrstvo. Pa res lahko pomagajo?
"Tudi ministrstvo nima te božje moči, da bi internet pripeljalo v te naše kraje. Bo treba kar skopati kak kanal in položiti kable, potem bo morda šlo. Pozabimo tudi, da bi lahko pomagal zavod za šolstvo, verjamem pa, da bo občina Kungota v naslednjih petih letih poskrbela za širokopasovni internet. Na ta način pa verjamem, da bo kakovostno izobraževanje na daljavo dostopno vsem otrokom," je stvarna ravnateljica Zdenka Keuc.
Zato so se na OŠ Kungota odločili, da ne bodo več upoštevali predvidenega šolskega urnika: uvedli bodo daljše ure, ki so produktivnejše, manj predmetov na dan in drugačen razpored: "Otroci od 6. do 9. razreda začnejo pouk zjutraj ob 8.20, učenci 4. in 5. razred okrog 13.00, mlajši pa po 15. uri. To je bilo nujno ne le zato, da si otroci iz iste družine lahko delijo opremo, pač pa tudi zato, ker za tehnično pomoč najmlajšim nujno potrebujemo pomoč staršev."
Vsaj enako velik problem, kot sta nabava opreme in dostopen internet, je, ko se zatakne pri njuni uporabi. Še slabše je, če poleg tehnične podpore otrok potrebuje še motiviranje za sledenje snovi ali pomoč pri razumevanju snovi in izpolnjevanju nalog, pa starši iz kakršnih koli razlogov pri tem ne zmorejo pomagati: "To je zelo težko, veste," je sočutna ravnateljica, "številni med njimi zjutraj odhajajo na delo in se vračajo pozno popoldne. A tudi če starši imajo čas, je vprašanje, v kolikšni meri sploh znajo otrokom pomagati pri tem delu. Morda se nam zdi to, da zna človek odpreti svoj poštni naslov in v njem najti ikono z videokonferenčno sobo, zelo enostavno, ampak številnim uporabnikom, tudi staršem, to še zdaleč ni samoumevno."
Toda kljub naštetim težavam in dejstvu, da bo stabilna internetna povezava marsikje nedostopna še nekaj let, naj bi šolanje na daljavo že zdaj teklo, kot da težav ni. Zahteve do otrok so zdaj neprimerljivo večje, kot so bile spomladi, ponekod, sploh v srednjih šolah, pouk poteka po urniku tudi do 8 ur dnevno, zahteva se nenehna prisotnost pred vklopljeno kamero, starši pišemo opravičila za vsako uro, ko otroka ni na povezavi, poteka že ocenjevanje, pri katerem se ponekod menda zahteva tudi prazna soba in predhodni videoprikaz sobe. Kako vse to zahtevati od otrok, ki nimajo skoraj ničesar od naštetih pogojev?
"To ni mogoče, ker smo si tako različni. Fleksibilnost je tukaj nujno potrebna. Šola je pač, če poenostavim, kot življenje samo – vedno se odločamo na podlagi tega, kar imamo, in ne tistega, česar nimamo."
Pa imajo šole ob sprejetih učnih načrtih in sistemskih zahtevah sploh kaj manevrskega prostora za upoštevanje teh izjemnih razlik med otroki?
"Mislim, da je treba avtonomijo vzeti v roke. Učni načrt je pisan za povprečnega učenca, cilji pa so razdeljeni po taksonomskih stopnjah, velika odgovornost in avtonomnost učiteljev pa je, da vsaki skupini otrok prilagodi zahtevnost učenja na daljavo. So skupine ali razredi, ki bodo zmogli veliko, in so skupine, ki bodo najbrž osvojile le minimalne standarde znanja. To avtonomijo si mora vsak učitelj in vsaka šola vzeti. In v tako izjemnih okoliščinah mislim, da se mora temu prilagoditi tudi ocenjevanje."
Že spomladi so šole na vseh koncih države priznavale, da je delno tudi zaradi odsotnosti staršev nemalo učencev in dijakov izginilo z njihovega radarja, da se sploh niso javljali ne po elektronski pošti ne po videopovezavah, z nekaterimi družinami pa niso mogli vzpostaviti sodelovanja niti po telefonu.
Kot ugotavlja ravnateljica OŠ Kungota Zdenka Keuc, bo zdaj bolje, v prvem tednu šolanja na daljavo se od 189 učencev višjih razredov nista oglasila le dva.
Šola na daljavo se je torej znova začela, toda otroci brez tehnično podkovanih staršev ali tisti, ki potrebujejo pomoč pri usvajanju snovi, razumevanju nalog in pri učenju, sploh pa otroci s posebnimi potrebami, še zdaleč ne bodo v enakem položaju kot njihovi vrstniki, ki vse našteto imajo. Razlike so že zdaj ogromne, kar sogovornica ve iz osebnih izkušenj – vrsto let je namreč učila najboljše dijake mariborske 2. gimnazije, ki velja za elitno in kjer so dijaki ambiciozni, visoko motivirani, šola pa odlično opremljena in je lahko tistim brez opreme pomagala takoj. Na drugi strani pa so otroci, ki jim nista dosegljiva niti stabilna električna napetost in kakršna koli pomoč staršev.
Zato šolanje na daljavo z vsakim tednom trajanja pomeni večje in trajnejše razslojevanje med otroki. Ravnateljica Zdenka Keuc:
"Te socialne razlike se bodo s trajanjem pouka na daljavo samo še povečale. Če imaš doma nekoga, ki je vešč uporabe računalnika in različnih virtualnih okolij, potem je tudi prilagoditev na ta način dela bistveno lažja. Če imaš doma izjemno motiviranega otroka, ki bo sam iskal načine in vire informacij, je to velik plus. Če tega nimaš, pa zna biti velik problem. Na naši šoli bomo skušali pomagati tudi z dobrim komuniciranjem, v delo bomo vključili učitelje podaljšanega bivanja in jutranjega varstva. Mislim pa, da če bo tak pouk trajal (pre)dolgo, bo ta fizična distanca pripeljala do socialnega razslojevanja naših otrok in našega osnovnega šolstva. In tega se ne da popraviti. Ne moremo zavrteti časa nazaj. Ta občutek, ki ga bodo otroci zdaj dobili, bo ostal v njih. Znanje se zmeraj da nadoknaditi, dokler je za to notranja motivacija, a občutka, da si bil nekje na robu, neenakopraven, da nisi imel niti možnosti za to, da bi lahko enakopravno sodeloval, tega pa nihče ne more popraviti."
541 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Danes se šolanje na daljavo spet začenja tudi za osnovnošolce. Na to so se šole bistveno bolje pripravile kot so bile pripravljene spomladi, a tudi pričakovanja do otrok so bistveno višja - obvezna je prisotnost po urniku, potekajo tudi že ocenjevanja. Šole se že mesece trudijo opremiti otroke z računalniki, ki so jih v manjši meri pridobili od pristojnega ministrstva za šolstvo, večinoma pa od različnih donatorjev in dobrodelnih društev. Samo pri ZPM Ljubljana Moste Polje, ki bodi tudi program Botrstvo, so jih s pomočjo donatorjev podarili več kot 900. računalnikov.
A sodelovanje pri pouku na daljavo je za marsikaterega otroka kljub temu povsem tehnično nemogoče, tudi zato, ker razvejanost internetnega omrežja tega niti slučajno ne omogoča. To pa je le ena od težav, ki jih pri šolanju na daljavo občutijo predvsem v podeželskih osnovnih šolah.
Šolajo se tudi otroci s številnimi sorojenci, v hiši brez interneta, signala, včasih celo brez elektrike
"Včasih se zdi, kot da smo na drugem planetu, nekateri nimajo niti najosnovnejših pogojev za tako šolanje, tudi staršev, veščih uporabe računalnika, ne. Signal je že tako šibek, ob malo slabšem vremenu zmanjka tudi elektrike, tudi za več ur. Številni starši delajo v Avstriji in jih ni doma do poznih ur, otroci so prepuščeni lastni iznajdljivosti," razmere, v katerih se šolajo njihovi učenci, opisuje Zdenka Keuc, ravnateljica OŠ Kungota. Šola z dvema podružnicama vključuje 399 otrok, vsaj 50 jih ni imelo računalnika: "Veliko imamo družin z več otroki, celo takšno, ki jih ima kar sedem šoloobveznih. Žal pa je veliko tudi brezposelnosti."
Prvi val epidemije je šolo zajel v času, ko so za 54 učiteljev imeli na voljo le šest prenosnih računalnikov. Še šest jih je jeseni dodalo pristojno ministrstvo, za vse ostale so se morali znajti po svoje. Te jim je z različnimi donacijami uspelo dobiti, a problem slabe internetne povezave ostaja. Ker se lahko zgodi, da od doma delajo tudi starši, je zjutraj že tako šibka zmogljivost popolnoma prezasedena.
"Internetna povezava je že tako slaba. Internet zdaj je ali pa ga ni, veliko kotičkov občine pa internetnega signala sploh nima in tukaj ne pomaga ne mobilni internet ne kakršna koli druga rešitev. S tem smo se sprijaznili, jeziti se in dobiti čir na želodcu ne pomaga. Poskušamo narediti najboljše, kar se da, če ne gre drugače, se prek telefona dogovorimo, kaj je treba postoriti."
Pristojna ministrica za šolstvo je na novinarski konferenci, na kateri je prejšnji teden napovedala šolanje na daljavo tudi za osnovnošolce, vse, ki imajo težave z internetnim dostopom, napotila, naj se obrnejo na šole, ki jim bodo zagotovo pomagale, če ne bodo mogle, pa bo lahko pomagal regijski center zavoda za šolstvo ali pa celo ministrstvo. Pa res lahko pomagajo?
"Tudi ministrstvo nima te božje moči, da bi internet pripeljalo v te naše kraje. Bo treba kar skopati kak kanal in položiti kable, potem bo morda šlo. Pozabimo tudi, da bi lahko pomagal zavod za šolstvo, verjamem pa, da bo občina Kungota v naslednjih petih letih poskrbela za širokopasovni internet. Na ta način pa verjamem, da bo kakovostno izobraževanje na daljavo dostopno vsem otrokom," je stvarna ravnateljica Zdenka Keuc.
Zato so se na OŠ Kungota odločili, da ne bodo več upoštevali predvidenega šolskega urnika: uvedli bodo daljše ure, ki so produktivnejše, manj predmetov na dan in drugačen razpored: "Otroci od 6. do 9. razreda začnejo pouk zjutraj ob 8.20, učenci 4. in 5. razred okrog 13.00, mlajši pa po 15. uri. To je bilo nujno ne le zato, da si otroci iz iste družine lahko delijo opremo, pač pa tudi zato, ker za tehnično pomoč najmlajšim nujno potrebujemo pomoč staršev."
Vsaj enako velik problem, kot sta nabava opreme in dostopen internet, je, ko se zatakne pri njuni uporabi. Še slabše je, če poleg tehnične podpore otrok potrebuje še motiviranje za sledenje snovi ali pomoč pri razumevanju snovi in izpolnjevanju nalog, pa starši iz kakršnih koli razlogov pri tem ne zmorejo pomagati: "To je zelo težko, veste," je sočutna ravnateljica, "številni med njimi zjutraj odhajajo na delo in se vračajo pozno popoldne. A tudi če starši imajo čas, je vprašanje, v kolikšni meri sploh znajo otrokom pomagati pri tem delu. Morda se nam zdi to, da zna človek odpreti svoj poštni naslov in v njem najti ikono z videokonferenčno sobo, zelo enostavno, ampak številnim uporabnikom, tudi staršem, to še zdaleč ni samoumevno."
Toda kljub naštetim težavam in dejstvu, da bo stabilna internetna povezava marsikje nedostopna še nekaj let, naj bi šolanje na daljavo že zdaj teklo, kot da težav ni. Zahteve do otrok so zdaj neprimerljivo večje, kot so bile spomladi, ponekod, sploh v srednjih šolah, pouk poteka po urniku tudi do 8 ur dnevno, zahteva se nenehna prisotnost pred vklopljeno kamero, starši pišemo opravičila za vsako uro, ko otroka ni na povezavi, poteka že ocenjevanje, pri katerem se ponekod menda zahteva tudi prazna soba in predhodni videoprikaz sobe. Kako vse to zahtevati od otrok, ki nimajo skoraj ničesar od naštetih pogojev?
"To ni mogoče, ker smo si tako različni. Fleksibilnost je tukaj nujno potrebna. Šola je pač, če poenostavim, kot življenje samo – vedno se odločamo na podlagi tega, kar imamo, in ne tistega, česar nimamo."
Pa imajo šole ob sprejetih učnih načrtih in sistemskih zahtevah sploh kaj manevrskega prostora za upoštevanje teh izjemnih razlik med otroki?
"Mislim, da je treba avtonomijo vzeti v roke. Učni načrt je pisan za povprečnega učenca, cilji pa so razdeljeni po taksonomskih stopnjah, velika odgovornost in avtonomnost učiteljev pa je, da vsaki skupini otrok prilagodi zahtevnost učenja na daljavo. So skupine ali razredi, ki bodo zmogli veliko, in so skupine, ki bodo najbrž osvojile le minimalne standarde znanja. To avtonomijo si mora vsak učitelj in vsaka šola vzeti. In v tako izjemnih okoliščinah mislim, da se mora temu prilagoditi tudi ocenjevanje."
Že spomladi so šole na vseh koncih države priznavale, da je delno tudi zaradi odsotnosti staršev nemalo učencev in dijakov izginilo z njihovega radarja, da se sploh niso javljali ne po elektronski pošti ne po videopovezavah, z nekaterimi družinami pa niso mogli vzpostaviti sodelovanja niti po telefonu.
Kot ugotavlja ravnateljica OŠ Kungota Zdenka Keuc, bo zdaj bolje, v prvem tednu šolanja na daljavo se od 189 učencev višjih razredov nista oglasila le dva.
Šola na daljavo se je torej znova začela, toda otroci brez tehnično podkovanih staršev ali tisti, ki potrebujejo pomoč pri usvajanju snovi, razumevanju nalog in pri učenju, sploh pa otroci s posebnimi potrebami, še zdaleč ne bodo v enakem položaju kot njihovi vrstniki, ki vse našteto imajo. Razlike so že zdaj ogromne, kar sogovornica ve iz osebnih izkušenj – vrsto let je namreč učila najboljše dijake mariborske 2. gimnazije, ki velja za elitno in kjer so dijaki ambiciozni, visoko motivirani, šola pa odlično opremljena in je lahko tistim brez opreme pomagala takoj. Na drugi strani pa so otroci, ki jim nista dosegljiva niti stabilna električna napetost in kakršna koli pomoč staršev.
Zato šolanje na daljavo z vsakim tednom trajanja pomeni večje in trajnejše razslojevanje med otroki. Ravnateljica Zdenka Keuc:
"Te socialne razlike se bodo s trajanjem pouka na daljavo samo še povečale. Če imaš doma nekoga, ki je vešč uporabe računalnika in različnih virtualnih okolij, potem je tudi prilagoditev na ta način dela bistveno lažja. Če imaš doma izjemno motiviranega otroka, ki bo sam iskal načine in vire informacij, je to velik plus. Če tega nimaš, pa zna biti velik problem. Na naši šoli bomo skušali pomagati tudi z dobrim komuniciranjem, v delo bomo vključili učitelje podaljšanega bivanja in jutranjega varstva. Mislim pa, da če bo tak pouk trajal (pre)dolgo, bo ta fizična distanca pripeljala do socialnega razslojevanja naših otrok in našega osnovnega šolstva. In tega se ne da popraviti. Ne moremo zavrteti časa nazaj. Ta občutek, ki ga bodo otroci zdaj dobili, bo ostal v njih. Znanje se zmeraj da nadoknaditi, dokler je za to notranja motivacija, a občutka, da si bil nekje na robu, neenakopraven, da nisi imel niti možnosti za to, da bi lahko enakopravno sodeloval, tega pa nihče ne more popraviti."
Še tako majhen sum nepravilnosti pri zbiranju denarja za pomoč ljudem v stiski vrže senco dvoma na številna druga humanitarna društva. Zato so tudi nadzorniki ZPM Moste-Polje, ki vodi projekt Botrstvo v Sloveniji, nadvse pozorni na to, da je poslovanje racionalno in skrbno nadzorovano. Že nekaj let zapored tudi ob pomoči neodvisnih zunanjih revizorjev. Nadzorni svet Botrstva, ki ga že vse od začetka vodi pobudnica tega programa Milena Štular, je pred dnevi pod drobnogled vzel poslovanje v letu 2019.
"Navdušen učitelj lahko zelo navduši učenca. Preizkušati je treba različne strategije in razviti dober odnos med otrokom in učiteljem. Ko je vzpostavljeno to zaupanje, je mogoče iz vsakega šolskega predmeta narediti 'najpomembnejši predmet', otroka je mogoče navdušiti tudi za branje," trdi ravnateljica OŠ Ivanjkovci Nada Pignar. Bralna pismenost, ki omogoča razumevanje prebranega in povezovanje znanj, je namreč zelo povezana tudi z dostopnostjo do knjig in časopisov v domačem okolju. Tudi PISA 2018 je na primer pokazala, da 15-letniki, ki prihajajo iz socialnoekonomsko šibkega okolja, v manjši meri dosegajo osnovo raven bralne pismenosti. Ker veliko šolarjev te šole izhaja prav iz takih pogojev, so že pred leti pristopili k projektu Opolnomočenje učencev z izboljšanjem bralne pismenosti in dostopa do znanja. Učenje so prilagodili otrokom in njihovim sposobnostim in individualno spremljali njihov napredek. "Ker mnogi otroci živijo v družinah, kjer malo berejo, nimajo naročenih časopisov in so knjige slabo dostopne, smo v šoli odprli krajevno knjižnico. Ta je pet dni v tednu odprta vsem. Otrok gre lahko vsak odmor v knjižnico, morda sprva le uživat v vzdušju ali posedanju na udobnih kavčih in stolčkih. Temu se bo slej ko prej pridružilo prebiranje knjig ob osebni bralni mizici ali v skupini. Tak otrok bo slej kot prej dobil notranjo motivacijo za branje. In ta je najpomembnejša," pravi ravnateljica OŠ Ivanjkovci Nada Pignar. In rezultati tretješolcev, s katerimi po teh metodah delajo že od vstopa v šolo to potrjujejo. Še pred leti so njihovi učenci dosegali rezultate pod državnim povprečjem, zdaj tretješolci že presegajo povprečje vrstnikov po Sloveniji. OŠ Ivanjkovci je za ustvarjalnost, inovativne pristope v delu z mladimi in uspešno sodelovanje z Zavodom RS za šolstvo minuli teden prejela tudi priznanje Blaža Kumerdeja. Hkrati pa je odličen primer, kako je socialno pravičnost mogoče doseči tudi le s srčnim, strokovnim in predanim delom učiteljev. OŠ Ivanjkovci je ob 20. februarju, svetovnem dnevu socialne pravičnosti , s tem lahko tudi zgled šolam, ki takega odnosa do otrok iz najmanj spodbudnih okolij (še) nimajo.
Ob deseti obletnici obstoja programa Botrstvo v Sloveniji vas bomo spomnili tudi na številne zgodbe otrok, ki smo jih nanizali skozi skoraj 400 ponedeljkov oz. zadnjih 8 let. Val 202 je postal medijski podpornik marca 2012, ko so se že kazale prve posledice nove socialne zakonodaje, sprejete v času vlade Boruta Pahorja. Da je ta močno posegla v življenja družin in socialno ogroženih ljudi, se je izkazalo že kmalu, kako vseobsegajoče in pogubne so njene posledice, pa smo spoznavali še nekaj let. Posebej takrat, ko se je gospodarska kriza še zaostrila in je stanje poslabšal še zakon o uravnoteženju javnih financ. Skozi pripovedi otrok in njihovih družin je javnost prvič lahko slišala, koliko otrok je lačnih doma, zaradi spremenjene zakonodaje pa tudi v šoli; kakšne stiske se odvijajo za stenami domov in kako nepovratne rane v otroštva so naredili ti ukrepi.
“Morda spiješ kavo manj na dan, evro na dan namreč res ni vsota, ki se ji ne bi mogla odreči. Sploh zdaj, ko vem, kako je biti ‘na drugi strani’, ko potrebuješ pomoč in ti tudi tak znesek veliko pomeni. Jaz ga zdaj zagotovo ne potrebujem tako zelo, kot ga potrebuje nekdo, ki je trenutno v stiski,” je prepričana naša sogovornica, ena izmed več kot 4500 botrov in boter, ki z mesečnim zneskom 30 evrov podpirajo svoje varovance. Prvič je botrovala pred leti, potem se je življenje zasukalo tako, da je sama potrebovala pomoč. Zato ima zdaj, ko znova sama lahko pomaga drugim, na pomoč ljudem v stiski nekoliko drugačen pogled.
Dolgotrajna revščina močno vpliva na otrokove želje, samopodobo, načrte za prihodnost. Brez vaše pomoči bi bilo otroštvo številnim pomurskih otrok bistveno manj srečno
Naši sogovornici je Botrstvo odprlo vrata do zaželene srednje šole
Številne družine, ki so v naših oddajah predstavile svoje stiske, so s svojimi pripovedmi močno pripomogle, da je javnost spoznala, kako velike razsežnosti in posledice ima revščina v naši družbi
Že vrsto let z izbiranjem imen tedna in meseca na Valu 202 opozarjamo na dosežke izjemnih posameznikov. In nemalo jih je bilo nominiranih zaradi pomoči sočloveku. Leta 2015 sta bila med njimi tudi nogometni navdušenec in humanitarec Rok Černic in zdravnica ter vodja društva Humanitarček Ninna Kozorog. Njune humanitarne akcije na Štajerskem so se pogosto prepletale, vse do Rokove nenadne smrti poleti 2018. V Humanitarčku so se zato odločili, da bodo vsako leto, pripravili spominsko humanitarno akcijo zbiranja izključno toplih nogavic. Letos bo ta akcija potekala od petka, 10. januarja do Rokovega rojstnega dne 16. januarja.
Novo leto bo pod pragom revščine pričakalo vsaj 280.000 ljudi, od tega vsaj 45.000 otrok. 150 jih še čaka na svojega botra. Minilo je leto skoraj rekordno nizke brezposelnosti, rekordno visokega proračuna in izjemnih kapitalskih dobičkov. Skoraj vse je drugače, kot je bilo pred sedmimi leti, ob največji krizi, ko smo začeli podpirati program Botrstvo. Skoraj vse, razen stisk, ki jih doživljajo najrevnejši. Nanje smo vse leto opozarjali tudi na Valu 202.
Med Imeni meseca so bili tudi taki, ki so poslušalce prepričali s svojimi humanitarnimi dejanji, s humanitarnostjo pa je izbor Imena leta povezan že vrsto let
Čeprav gredo v poseben sklad, je neposredna odločitev za izbrano organizacijo še vedno izjemno pomembna. Med okoli 6000 možnimi prejemniki je tudi ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vodi program Botrstvo v Sloveniji
Demagogija o množičnih zlorabah socialnih pomoči je načrtna in brez dokazov
Plačljiva praznična doživetja so za družine v finančni stiski popolnoma nedosegljiva, Čarobna zima pomaga podariti vsaj kanček čarobnega
Deseto leto je, kar program Botrstvo v Sloveniji s pomočjo več kot 7400 botrov pomaga otrokom v stistki. Botri so z mesečnim nakazilom 30 evrov pomagali že več kot 9200 otrokom, eden izmed njih pa je tudi naš današnji sogovornik. Da bo postal boter kar desetim otrokom, se je naš sogovornik odločil, ko je slišal oddajo s pripovedjo o revščini pri nas. To ni edina humanitarna akcija, v kateri sodeluje, je pa prepričan, da je revščina neodpravljiva samo zato, ker je človeška sebičnost neuničljiva.
"Ko bi ljudje vedeli, kako te lahko osreči vrečka hrane!" - V skladišču ZPM Moste Polje močno primanjkuje hrane za družine in projekta Botrstvo
Dolgoletni spremljevalec otrok na letovanjih, zdravnik Žiga Krušič, opozarja na dolgotrajne posledice psihosomatskih obolenj in stisk revnih otrok
Konzerva mačje hrane, skrbno razdeljena, da skupaj z makaroni omogoča vsaj dva topla obroka, ledeno mrzle sobe, nepopisna osamljenost in še večji strah in sram, da bi kdo izvedel, kako pošastno starost živijo. Starost nekaterih starostnikov je nepredstavljivo slaba celo za tiste, ki so vajeni marsičesa. V Humanitarčku, društvu, ki vrsto let pomaga najranljivejšim ljudem iz skrajnega roba, so se odločili, da s projektom Vida opozorijo na zgodbe starostnikov, ki so jih osebno spoznali. Zanje ne zbirajo neposredne (finančne) pomoči, pač pa z opisom njihove usode opozarjajo na to, da so ljudje, ki potrebujejo raznovrstvo pomoč, vsepovsod okoli nas. Vida je bila starostnica, ki ji »Humiji« niso uspeli pravočasno pomagati. A s projektom Vida, poimenovanem po njej, lahko pravočasno vidimo tiste, ki so še tukaj in ki živijo pod robom vsega znosnega.
Usoda najrevnejših dijakov ostaja odvisna od donacij humanitarnih društev
Polnih devet let je, kar je pri ZPM Ljubljana Moste Polje zaživel projekt Botrstvo v Sloveniji. Njegov namen je bil pomagati otrokom pri razvoju njihovih talentov, kakovostnejšem preživljanju prostega časa ali omogočiti udeležbo na plačljivih obšolskih dejavnosti. V tem času je bilo pomoči deležnih več kot 9000 otrok, zbrali pa so več kot 14,5 milijonov evrov.
Revščina je v najstniškem obdobju ena največjih možnih stigem, zato dijaki praviloma ne prosijo za pomoč
Neveljaven email naslov