Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Šolanje na daljavo je tudi v jesenskem delu epidemije pokazalo, da kljub boljši pripravi izvedba pouka in šolskih obveznosti za številne šolarje in dijake še zdaleč ni preprosta, ali pa je povsem nemogoča. Tako šolanje poleg opreme in interneta zahteva tudi vešče starše, ki obvladajo tehnično podporo in so hkrati tudi učitelji svojim otrokom. V družini s petimi otroki, od katerih se šolajo trije in se hkrati šola tudi mama, je šolanje za vse izčrpavajoče, sploh zdaj, ko poteka tudi že ocenjevanje.
Če ne bi pustila službe, bi bilo šolanje treh otrok na hribovski kmetiji z enim računalnikom in katastrofalnim internetom povsem nemogoče, je prepričana mama petih otrok, ki se ob popoldnevih šola tudi sama
Pouk na daljavo imajo trije hkrati, srednješolec ima oz. bi moral imeti videopovezavo za vsako uro, ki jo ima v urniku, a je to povsem neizvedljivo, opiše mama:
"Internet imamo prek modema, a ker smo zadnji na liniji, je signal zelo slab. Med vsako videokonferenco nas je treba dvakrat ali trikrat znova prijaviti, da sploh lahko sodelujejo. Zelo je kaotično, slabe volje so tudi profesorji, ki morajo razlago ponavljati, otroci so polovico preslišali in se potem kličejo med seboj in sprašujejo, kaj so zamudili. Problem so bile Arnesove učilnice, kjer veliko stvari ni delovalo. Šola so urgirale pri operaterju, da bi okrepil signal, a se bo menda dalo šele spomladi. Ne vem, kako bomo do takrat."
"Sin je srednješolec in uporablja edini računalnik, ki smo ga imeli doslej, saj ima ves pouk prek videokonferenc. Hči v 6. razredu bi hkrati morala imeti tri ali štiri videokonference, na katerih pa ni mogla sodelovati, saj nismo imeli še enega računalnika, računalnik bi potrebovali tudi za drugošolko, ki po njem dobiva posnetke in naloge."
Pred dnevi so od ZPM Ljubljana Moste - Polje prejeli dodaten računalnik, na katerega pa je nekaj programske opreme šele treba naložiti. Čeprav je za vse šolajoče se otroke Ministrstvo za šolstvo zagotovilo brezplačen dostop do paketa Office 365, veščina nameščanja teh paketov nikakor ni samoumevna. In tudi če/ko je vse to urejeno, je za mlajše šolarje nujna asistenca staršev: "Pri hčerkah moram biti vseskozi zraven, nikoli namreč nista imeli niti priložnosti, da bi se naučili dela z računalniki. Vse jima je treba pokazati, razložiti, natisniti, najmlajša hči še ne bere dovolj dobro in ji je treba vse prebrati, razložiti, kot učitelji smo!"
Ob tem pa je treba še delati na kmetiji in skrbeti za dva mlajša otroka: "Res je težko, najmlajši je star leto in pol, vseskozi ga je treba nadzorovati, ker vse prijema in zleze vsepovsod, vseskozi ga je treba imeti na očeh. Ko hčerki razlagam snov in ji pomagam na računalniku, je to zelo naporno. Celo službo sem morala pustiti, ker sem delala v trgovini, kjer je treba biti ob petkih in svetkih. Nemogoče je ob tem še pomagati otrokom in opraviti vse potrebno. Nekaj pomaga sicer tudi mož, ki pa je invalid, zato je zelo težko. Mož se tudi ne znajde pri delu z računalnikom, zato je vse odvisno od mene. To je katastrofa, če otrok nima nikogar, ki bi mu pomagal."
Medtem ko imajo v osnovni šoli, kjer so učitelji bolj seznanjeni z domačimi razmerami svojih učencev, precej razumevanja za te težave, pa je na srednji šoli v mestu precej drugače, zahtevana sta polna prisotnost in sodelovanje: "Srednješolcu je za vsako uro, ko ni povezan na daljavo, treba pisati opravičila, zakaj ga ni bilo." Še posebej pa se je zapletlo pri ocenjevanjih na daljavo: "Učitelj jim je poslal nalogo, ki bi jo morali rešiti in poslati nazaj v 15 minutah. Mi je v 15 minutah nismo niti prejeli, kaj šele, da bi jo rešil in poslal nazaj."
Sicer jim je bila ponujena možnost, da bi za tri otroke dobili tople obroke, kar bi jim življenje precej olajšalo, saj bi otroci lahko jedli že med poukom, a bi po obroke morali vsak dan sami v 11 kilometrov oddaljen kraj, kar je v času, ko je mama vpeta v šolanje otrok, časovno neizvedljivo, pa tudi stroškovno komajda smiselno. Pouk na daljavo, ki naj bi trajal kratek čas, a se vse bolj drastično podaljšuje, prizadeva družine z vseh koncev Slovenije in iz vseh družbenih skupin. Celostnega pregleda nad tem, koliko otrok je obsojenih na manjkajočo, neprimerno ali pomanjkljivo opremo, predvsem pa na bistveno prešibek internetni signal oz. povezave, kot kaže, nima nihče, so pa na pristojnem ministrstvu našteli nekaj več kot 800 gospodinjstev, ki signala sploh nimajo. Med njimi je tudi družina Saša Kakerja, ki je dopisnici Metki Pirc opisal vsakdan njegovih otrok v manjšem kraju na Koroškem:
"Naše šolanje na domu poteka tako, da vsak dan v službi poskušam natisniti gradivo, ki ga učitelji objavijo v spletni učilnici, kar mi vzame vsaj dve uri, toda otroci so prikrajšani za vso razlago, ki so je sošolci deležni prek videopovezav. To vse moramo sami nadomestiti doma. Če je mogoče, skušam otroke odpeljati do sorodnikov v kraje, kjer je internet, po navadi nam gre za to vse popoldne."
Epidemija je samo zelo jasno pokazala, kako vrsto let država širokopasovnega interneta ne razume kot sodobne, za normalno življenje podobno pomembne infrastrukture, kot so denimo dobra cestna povezava, vodovod ali elektrika. Prepustitev tako pomembne povezave tržnim mehanizmom je zdaj, ko tudi delo od doma postaja vse pomembnejše, postal vse bolj škodljiv bumerang. Ki ne razslojuje le otrok: "Internet je osnova pri vsaki hiši že skoraj desetletja. Pri nas pa ne le, da ni interneta, ni mobilnega omrežja, niti ni mogoča priključitev na stacionarni telefon. Omrežje je namreč tako zastarelo, da nekoga, ki se preseli v naš kraj, ni mogoče priključiti niti na stacionarno telefonsko številko. Pri operaterjih so povedali, da nismo ekonomsko zanimivi za nikogar, ker se investicija v zaselek s 30 priključki nikoli ne bo povrnila. Čeprav vemo, kakšni dobički se obračajo v teh podjetjih," je kritičen sogovornik.
Internetnih povezav se zelo na hitro ne da urediti, nekoliko lažje gre z drugo opremo. Šole in humanitarne organizacije še vedno opažajo veliko povpraševanje po dovolj zmogljivih računalnikih, sploh za srednješolce. Programsko opremo Office 365 pa je zagotovila država, dostope omogočajo šole, zato so tudi pravi naslov za vse dijake in šolarje, ki je morda še nimajo.
541 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Šolanje na daljavo je tudi v jesenskem delu epidemije pokazalo, da kljub boljši pripravi izvedba pouka in šolskih obveznosti za številne šolarje in dijake še zdaleč ni preprosta, ali pa je povsem nemogoča. Tako šolanje poleg opreme in interneta zahteva tudi vešče starše, ki obvladajo tehnično podporo in so hkrati tudi učitelji svojim otrokom. V družini s petimi otroki, od katerih se šolajo trije in se hkrati šola tudi mama, je šolanje za vse izčrpavajoče, sploh zdaj, ko poteka tudi že ocenjevanje.
Če ne bi pustila službe, bi bilo šolanje treh otrok na hribovski kmetiji z enim računalnikom in katastrofalnim internetom povsem nemogoče, je prepričana mama petih otrok, ki se ob popoldnevih šola tudi sama
Pouk na daljavo imajo trije hkrati, srednješolec ima oz. bi moral imeti videopovezavo za vsako uro, ki jo ima v urniku, a je to povsem neizvedljivo, opiše mama:
"Internet imamo prek modema, a ker smo zadnji na liniji, je signal zelo slab. Med vsako videokonferenco nas je treba dvakrat ali trikrat znova prijaviti, da sploh lahko sodelujejo. Zelo je kaotično, slabe volje so tudi profesorji, ki morajo razlago ponavljati, otroci so polovico preslišali in se potem kličejo med seboj in sprašujejo, kaj so zamudili. Problem so bile Arnesove učilnice, kjer veliko stvari ni delovalo. Šola so urgirale pri operaterju, da bi okrepil signal, a se bo menda dalo šele spomladi. Ne vem, kako bomo do takrat."
"Sin je srednješolec in uporablja edini računalnik, ki smo ga imeli doslej, saj ima ves pouk prek videokonferenc. Hči v 6. razredu bi hkrati morala imeti tri ali štiri videokonference, na katerih pa ni mogla sodelovati, saj nismo imeli še enega računalnika, računalnik bi potrebovali tudi za drugošolko, ki po njem dobiva posnetke in naloge."
Pred dnevi so od ZPM Ljubljana Moste - Polje prejeli dodaten računalnik, na katerega pa je nekaj programske opreme šele treba naložiti. Čeprav je za vse šolajoče se otroke Ministrstvo za šolstvo zagotovilo brezplačen dostop do paketa Office 365, veščina nameščanja teh paketov nikakor ni samoumevna. In tudi če/ko je vse to urejeno, je za mlajše šolarje nujna asistenca staršev: "Pri hčerkah moram biti vseskozi zraven, nikoli namreč nista imeli niti priložnosti, da bi se naučili dela z računalniki. Vse jima je treba pokazati, razložiti, natisniti, najmlajša hči še ne bere dovolj dobro in ji je treba vse prebrati, razložiti, kot učitelji smo!"
Ob tem pa je treba še delati na kmetiji in skrbeti za dva mlajša otroka: "Res je težko, najmlajši je star leto in pol, vseskozi ga je treba nadzorovati, ker vse prijema in zleze vsepovsod, vseskozi ga je treba imeti na očeh. Ko hčerki razlagam snov in ji pomagam na računalniku, je to zelo naporno. Celo službo sem morala pustiti, ker sem delala v trgovini, kjer je treba biti ob petkih in svetkih. Nemogoče je ob tem še pomagati otrokom in opraviti vse potrebno. Nekaj pomaga sicer tudi mož, ki pa je invalid, zato je zelo težko. Mož se tudi ne znajde pri delu z računalnikom, zato je vse odvisno od mene. To je katastrofa, če otrok nima nikogar, ki bi mu pomagal."
Medtem ko imajo v osnovni šoli, kjer so učitelji bolj seznanjeni z domačimi razmerami svojih učencev, precej razumevanja za te težave, pa je na srednji šoli v mestu precej drugače, zahtevana sta polna prisotnost in sodelovanje: "Srednješolcu je za vsako uro, ko ni povezan na daljavo, treba pisati opravičila, zakaj ga ni bilo." Še posebej pa se je zapletlo pri ocenjevanjih na daljavo: "Učitelj jim je poslal nalogo, ki bi jo morali rešiti in poslati nazaj v 15 minutah. Mi je v 15 minutah nismo niti prejeli, kaj šele, da bi jo rešil in poslal nazaj."
Sicer jim je bila ponujena možnost, da bi za tri otroke dobili tople obroke, kar bi jim življenje precej olajšalo, saj bi otroci lahko jedli že med poukom, a bi po obroke morali vsak dan sami v 11 kilometrov oddaljen kraj, kar je v času, ko je mama vpeta v šolanje otrok, časovno neizvedljivo, pa tudi stroškovno komajda smiselno. Pouk na daljavo, ki naj bi trajal kratek čas, a se vse bolj drastično podaljšuje, prizadeva družine z vseh koncev Slovenije in iz vseh družbenih skupin. Celostnega pregleda nad tem, koliko otrok je obsojenih na manjkajočo, neprimerno ali pomanjkljivo opremo, predvsem pa na bistveno prešibek internetni signal oz. povezave, kot kaže, nima nihče, so pa na pristojnem ministrstvu našteli nekaj več kot 800 gospodinjstev, ki signala sploh nimajo. Med njimi je tudi družina Saša Kakerja, ki je dopisnici Metki Pirc opisal vsakdan njegovih otrok v manjšem kraju na Koroškem:
"Naše šolanje na domu poteka tako, da vsak dan v službi poskušam natisniti gradivo, ki ga učitelji objavijo v spletni učilnici, kar mi vzame vsaj dve uri, toda otroci so prikrajšani za vso razlago, ki so je sošolci deležni prek videopovezav. To vse moramo sami nadomestiti doma. Če je mogoče, skušam otroke odpeljati do sorodnikov v kraje, kjer je internet, po navadi nam gre za to vse popoldne."
Epidemija je samo zelo jasno pokazala, kako vrsto let država širokopasovnega interneta ne razume kot sodobne, za normalno življenje podobno pomembne infrastrukture, kot so denimo dobra cestna povezava, vodovod ali elektrika. Prepustitev tako pomembne povezave tržnim mehanizmom je zdaj, ko tudi delo od doma postaja vse pomembnejše, postal vse bolj škodljiv bumerang. Ki ne razslojuje le otrok: "Internet je osnova pri vsaki hiši že skoraj desetletja. Pri nas pa ne le, da ni interneta, ni mobilnega omrežja, niti ni mogoča priključitev na stacionarni telefon. Omrežje je namreč tako zastarelo, da nekoga, ki se preseli v naš kraj, ni mogoče priključiti niti na stacionarno telefonsko številko. Pri operaterjih so povedali, da nismo ekonomsko zanimivi za nikogar, ker se investicija v zaselek s 30 priključki nikoli ne bo povrnila. Čeprav vemo, kakšni dobički se obračajo v teh podjetjih," je kritičen sogovornik.
Internetnih povezav se zelo na hitro ne da urediti, nekoliko lažje gre z drugo opremo. Šole in humanitarne organizacije še vedno opažajo veliko povpraševanje po dovolj zmogljivih računalnikih, sploh za srednješolce. Programsko opremo Office 365 pa je zagotovila država, dostope omogočajo šole, zato so tudi pravi naslov za vse dijake in šolarje, ki je morda še nimajo.
Kletna garsonjera za več kot 500 evrov mesečno, vmešavanje najemodajalcev, pomanjkanje tega, da bi stanovanjska problematika zavzela mesto na političnem dnevnem redu. Ker študentski domovi pokajo po šivih, generacije študentov pa so številčnejše, je večina primorana najti stanovanje na najemniškem trgu. Zdi se, da je tudi stanovanj premalo, neustreznih pogojev preveč, nadzora trga pa nobenega. Kaj lahko naredimo, da preprečimo že tako veliko razslojenost med študentkami in študenti?
Oddaje, ki so pred več kot enajstimi leti začele nastajati predvidoma le kot enoletni projekt, so skozi leta in natanko 499 arhiviranih radijskih oddaj postale del najbolj prepoznavnega projekta za pomoč otrokom pri nas: Botrstva v Sloveniji. Kako so se oddaje skozi leta spreminjale, katere spremembe so se ob pomoči številnih ljudi, ki so nam zaupali svoje zgodbe in izkušnje, in sodelavcev ZPM Ljubljana Moste - Polje v družbi vendarle zgodile in kaj lahko vsi skupaj še storimo, da otrokom vrnemo njihovo prihodnost?
Čez dober teden bo minilo natanko 13 let, odkar je pri ZPM Ljubljana Moste Polje zaživel program Botrstvo v Sloveniji. Od takrat se je spremenilo marsikaj, nespremenjen pa je ostal znesek, ki ga botri vsak mesec namenjajo svojim varovancem. Zdaj je sprememba zaradi številnih podražitev in inflacije postala nujna, vendar pa bo prehod na višji znesek uveden tako, da se bodo obstoječi botri za spremembo lahko odločali sami.
15-letna dijakinja Aldina Bajrović je zelo dobra opazovalka družbe. Svoje vtise o duševnem zdravju in stiskah mladih je strnila v literarnem prvencu A Bad Day Doesn't Mean a Bad Life (Slab dan še ne pomeni slabega življenja). Zakaj najstniki čutijo anksioznost v obdobju, ki se zdi odraslim brezskrbno? Kako to, da so utrujeni, čeprav po predsodkih mladost in utrujenost ne sodita skupaj? Jim več pomenita zaupanje in poslušanje ali potrditev okolice?
V sedmih letih obstoja Dijaškega sklada programa Botrstvo smo res velikokrat opozorili na sistemsko vrzel, v je kateri je strošek bivanja v dijaških domovih – čeprav so državni in so v njih zaposleni javni uslužbenci – povsem na plečih tudi najrevnejših staršev dijakov. Razen splošne subvencije za tiste, ki živijo vsaj 25 kilometrov od šole, subvencioniranja na podlagi finančnega stanja družine namreč ni.
"Živim v enostarševski družini, brat je gibalno oviran in veliko denarja gre za njegove terapije. Zelo sem si želela v izbrano srednjo šolo, a bi mi vožnja do nje vzela ogromno časa, trikrat bi morala prestopati. Šolati bi se morala na kakšni šoli v bližini, na kakšnem programu, ki me sploh ne bi zanimal. Zato hvala, da sem dobivala pomoč, ki mi je ogromno pomenila, zdaj imam poklic, ki me res osrečuje in si ga želim opravljati do konca življenja," se zahvaljuje sogovornica, zdaj že študentka, ki je s pomočjo Dijaškega sklada uspešno končala srednješolsko izobraževanje. Dijaški sklad programa Botrstvo je pomagal že več kot 800 dijakom, ki sicer ne bi mogli bivati v dijaškem domu in se zato tudi ne bi mogli izobraževati na želeni srednji šoli. Kljub javnemu pozivu pristojnima ministrstvoma maja letos, naj vsaj deloma prevzameta in sistemsko uredita tovrstno subvencijo, je ta tudi v tem šolskem letu še zmeraj povsem odvisna od donacij. Za ta sklad so pri Botrstvu v sedmih letih obstoja sklada namenili že skoraj 1,2 milijona evrov pomoči.
Po vijugasti cesti in mnogih ovinkih obiščemo eno izmed treh gorniških vasi, ki jih imamo pri nas, vas Luče v vzhodnem delu Kamniško-Savinjskih Alp. Na terenu preverjamo, v kakšnem stanju so šolski prostori in kako bo potekalo prihajajoče šolsko leto. Kakšno oporo in pomoč nudijo otrokom, ki so bili prizadeti v nedavnih ujmah?
"Opazila sem, da so pred spanjem še zmeraj vse nosile modrce, in sem vprašala, zakaj spijo z njimi, jim mar ni neudobno? Pa je eno dekle reklo, da so jo, ko je bila majhna, starši otipavali med spanjem in ji je neprijetno spati brez modrca. Kar zmrznila sem. Toda najbolj šokantno je bilo, da se nobenemu izmed deklet to ni zdelo čudno. Poslušale so, kot da bi bilo to nekaj najbolj normalnega, najbrž zato, ker so vse doživele kaj podobnega."
"Mlajši kot je otrok, več bo imel telesnih simptomov, bolel ga bo trebušček, glava, imel bo motnje spanja. Ko otrok enkrat že zmore ubesediti svojo stisko, potem se lahko z njim veliko pogovarjamo. A dajmo mu občutek, da zmoremo poskrbeti tudi zanj: 'Glej, težko je, ampak bomo zmogli'."
Donacije BOTER5 in BOTER10, ki bodo v avgustu poslane na številko 1919, bodo v celoti namenjene družinam za saniranje škode po poplavah. V program Botrstvo je trenutno vključenih več kot 6300 otrok iz vse Slovenije, seveda tudi iz močno prizadetih in poplavljenih območij. Pri ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer vodijo programe Botrstvo, Veriga dobrih ljudi in še nekaj podobnih za celostno pomoč otrokom, že od začetka poplav pripravljajo različne načine za pomoč tistim, ki jo bodo potrebovali.
Festivalsko, koncertno in na splošno kreativno-umetniško poletje je na vrhuncu, po treh letih precej okrnjenega dogajanja je tudi želja in potreba občinstva po dogodkih zelo velika. Toda pestrega poletnega dogajanja ne bi bilo brez neštetih ustvarjalnih, pogosto prekarno zaposlenih ustvarjalcev, ki so bili že pred epidemijo na robu preživetja. Epidemija je položaj na kulturno-ustvarjalnem področju močno poslabšala, zato so se štiri raziskave, ki so bile izvedene med začetkom in koncem epidemičnih ukrepov, osredotočale predvsem na vpliv takratnih ukrepov. Vendar so ob tem izrisale še številne druge, precej bolj dolgotrajne in trdovratne težave tega sektorja, ki so soodgovorne za revščino večine ustvarjalcev in s tem tudi njihovih otrok. Če se v takih razmerah sploh odločijo zanje. O usodi ustvarjalcev iz kreativnih dejavnosti in številnih drugih, ki v različnih oblikah delovnih razmerij ne morejo več preživeti, je govorila soustanoviteljica kreativnega centra Poligon in neodvisna raziskovalka Eva Matjaž.
Za tiste, ki imajo med šolskimi počitnicami pestre možnosti za druženje, spoznavanje novih krajev in ljudi, se zdi odhod na letovanja kakšne od humanitarnih organizacij morda manj privlačna možnost, a za številne je to še vedno sploh edina možnost za počitniški oddih zunaj domačega okolja. Letovanja so tudi dragocena učna priložnost, sploh za otroke, ki zaradi različnih razlogov ne morejo živeti doma. Tudi letos jih je v prvih julijskih dneh na letovanju spremljala vzgojiteljica Anja. Da letovanja otrokom veliko daje, kaže tudi to, da veliko tistih, ki so se letovanj udeleževali kot otroci, zdaj pa želijo pomagati tako, da postajajo vzgojitelji prostovoljci. Da bi tudi mlajši lahko dobili bogato življenjsko popotnico iz poletnih letovanj. Hvala vsem, ki jih omogočate tudi z donacijami.
V Strunjanu je v začetku julija letovalo 50 ukrajinskih otrok iz Kijeva in njegove okolice. To je bila druga skupina otrok na letovanju pri nas v okviru projektov Slovenske karitas, ki jih sofinancira Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. Letovanje je bilo namenjeno predvsem temu, da se otroci v času počitnic razbremenijo stisk, ki so posledica vojnega dogajanja v domovini. Otroke, stare od osem do šestnajst let, je ob pestrem programu in izletih, pa tudi likovni terapiji, spremljalo več mladih prostovoljcev.
Številni otroci, ki so bili v program Botrstvo vključeni ob njegovih začetkih pred štirinajstimi leti, so zdaj že polnoletni in samostojni ljudje ali pa svojo izobrazbeno pot pravkar končujejo. In vedo, da brez pomoči številnih donatorjev in botrov tega uspeha ne bi mogli doseči. V teh dneh diplomo na eni izmed tehniških fakultet piše tudi sogovornik.
Mama dveh otrok je po nekajletni kalvariji, preživeti v kriznih centrih, varnih hišah in materinskih domovih končno zaživela v najemniškem stanovanju in dobila službo z minimalno plačo. Zagotavljanje počitniškega varstva je brez pomoči bližnjih velikanski finančni zalogaj. Ker pa gre za otroka s čustvenimi in vedenjskimi težavami oz. z avtizmom, pa je iskanje poletnega varstva še bistveno težje. Poletje je kljub počitnicam ali prav zaradi njih za starše lahko zelo stresen čas.
Odkar je mož zbolel za rakom na ledvicah, sama pa se zaradi sina z avtizmom ne more zaposliti, sogovorničina družina ne zmore več plačati vseh stroškov. "Moja mama je delala pri Rdečem križu, tudi doma smo zato imeli 'Rdeči križ', ker je ljudem pomagala kadar koli in jim je nosila tudi stvari od doma. Vse življenje sem tudi sama pomagala drugim, zato je nepopisno težko, ko moraš sam prositi za pomoč, nikoli si nisem predstavljala, da bom kadar koli v takem položaju," je iskrena sogovornica, ki je na ZPM Ljubljana Moste - Polje prišla po šolske potrebščine in drugo pomoč za sina.
Živimo v družbi, ki je vedno bolj prepletena s tehnologijami. Zato je tudi vedno bolj pomembno, kakšne so naše digitalne veščine. Prejšnji teden je na ljubljanski Fakulteti za družbene vede potekal simpozij Digitalne neenakosti v postpandemičnem času, ki ga je organiziral Center za družboslovno informatiko. Na simpoziju so govorci med drugim izpostavili, kako je na digitalne neenakosti vplivala pandemija covida-19, katere so najbolj ranljive skupine v naši družbi in kaj lahko naredimo, da postanemo bolj vključujoča družba.
Da bodo ukrepi ob epidemiji, ki so zahtevali skorajda rekordno dolgo zaprtje vseh šol, pustili posledice tudi na gibalnih sposobnostih otrok, je bilo jasno že kmalu po začetku epidemije. Športnovzgojni karton, ki že več kot 45 let zbira podatke o otrocih, je namreč izjemno dober vir podatkov, in ti so na drastičen upad opozorili že zelo kmalu. Toda kljub jasnim pozivom strokovnjakov, da so nujni hitri ukrepi v šolah, se je zgodilo mnogo premalo. Letošnji rezultati, v katerih so že obdelani podatki več kot 40.000 otrok, to dokazujejo, so pred dnevi potrdili strokovnjaki na javni predstavitvi v organizaciji Slovenske tiskovne agencije.
Med mladimi, ki te dni zaključujejo šolsko leto, tudi letos ni Mojce. Da sta z mamo sploh lahko preživeli, ji je že od 15 leta pomagala delati v kuhinji. Ko je mama zbolela za rakom, je sama prevzela skrb tako za bolno mamo kot za finančno preživetje.
Številne napovedane spremembe v šolskem sistemu bi morale veliko pozornosti nameniti zmanjšanju razslojevanja med otroki in ustvarjanju socialno pravičnejše šole, so prepričani v Socialni zbornici Slovenije, osrednjem strokovnem združenju na področju socialnega varstva pri nas. Ker trenutno kaže, da zastavljene reforme tega ne bodo upoštevale v zadostni meri, so ustanovili posebno Sekcijo za vzgojo v skupnosti, ki bo opozarjala tako na nujne zakonske spremembe v šolstvu kot na težave v izvajanju obstoječe zakonodaje. Pomoči, ki je na papirju na voljo vsem, namreč po njihovem mnenju običajno ne dobijo tisti, ki bi jo najbolj potrebovali.
Neveljaven email naslov