Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Minuli teden je močno odmeval podatek, da je bilo na ljubljanski pediatrični kliniki v minulem letu hospitaliziranih kar za 30 % več otrok in mladostnikov po resnem poskusu samomora. Že spomladi, ko smo tudi uradno zaključili dobra dva meseca trajajoč 1. val epidemije, so strokovnjaki opozarjali, da posledice na duševnem zdravju šele pridejo. Otroci in učitelji so se na drugi val nedvomno bolje pripravili in bolje odzvali. Toda z nepričakovano dolžino trajanja šolanja na daljavo, ki vključuje tudi izjemno dolgo vsakodnevno ždenje pred zasloni vseh vrst, se soočajo z vse večjimi težavami. Po treh mesecih starši, učitelji in otroci enostavno ne zmorejo več. Dr. Marija Anderluh, predstojnica Službe za otroško psihiatrijo v UKC Ljubljana, poudarja, da so posledice tovrstnih stisk tudi tragične.
Minuli teden je močno odmeval podatek, da je bilo na ljubljanski pediatrični kliniki v minulem letu hospitaliziranih kar za 30 odstotkov več otrok in mladostnikov po resnem poskusu samomora
"V Avstraliji, kjer so imeli v oktobru in novembru sedem tedensko zaprtje šol, so imeli še višje številke, ne samo tistih po življenje ogrožajočih stanjih, pač pa tudi zaradi hujših samo poškodbenih vedenj, iskanja urgentne pomoči, zaradi duševnih stisk. Pomoč je poiskalo do 70% mladostnikov več kot običajno." Toda Avstralija ima neprimerno bolj dostopno mrežo pomoči: "Mi jih nimamo niti kam napotiti." Že zdavnaj sprejet, a nerealiziran nacionalni načrt duševnega zdravja bi moral biti med najvišjimi prioritetami te družbe celo v času epidemije, saj so duševne stiske njen izjemno pomemben del. "V svetu temu pravijo 'drugi epidemijski val', po epidemiji okužb še epidemijo težav na področju duševnega zdravja, še posebej pri mladih," opozarja dr. Marija Anderluh, predstojnica Službe za otroško psihiatrijo v UKC Ljubljana.
Če so strokovnjaki ob prvem valu opozarjali predvsem na stiske otroke iz socialnega roba, ki niso imeli opreme in starševske podpore za spremljanje pouka na daljavo, so zdaj v stiskah že tudi povsem nove skupine: "Zdaj prihajajo na površje tudi vsi ostali otroci, tisti, ki so slabše socialno vključeni, ki socialnega kontakta ne zmorejo vzdrževati niti prek spleta, ki slabše odporni na stres, imajo učne težave. Ti vse bolj zaostajajo pri učni snovi oziroma navidezno in delno sledijo dogajanju, v resnici bodo pa zaostanki zelo veliki!"
Otroci svoje stiske zelo različno izražajo, najbolj ogrožajoče oblike jih pripeljejo tudi do hospitalizacij:
"Veliko je tesnobnosti, negotovosti, skrbi, nihanj v razpoloženju, nekateri izgubljajo dnevni ritem, težko sledijo pouku in tempu, ki je sicer od šole do šole različen, težava je tudi v prekomerni uporabi različnih digitalnih medijih, tudi pozno v noč. Na naši kliniki opažamo porast otrok z izjemnimi podhranjenostmi kot posledico novo nastalih motenj hranjenja, predvsem anoreksije. To so tesnobni otroci, ki v teh negotovih razmerah ne zmorejo obvladovati življenja iz dneva v dan. Toda srečujemo se le s tistimi otroki, ki kažejo zares opazne telesne znake svojih stisk kot so denimo poskusi samomora, po sestradanosti. To nam govori, da najbrž tistih stisk, ni navzven niso opazne, niti ne zaznavamo," na ogromen problem v ozadju opozarja dr. Anderluh.
Morda je komu težko razumeti, kako lahko sprememba v načinu šolanja vpliva na denimo prehranske motnje, rezanje, druge vrste samo poškodovanja, a psihiatrinja pojasnjuje, da smo ljudje pač različno odporni in različno opremljeni za spopad s stresom, zato pri nekom posledic skoraj ni, drug pa pristane v bolnišnici. Je pa včasih prav presunljivo, kako izjemno malo empatije je del družbe sposoben razviti do mladih. Tudi z omalovaževanjem njihove stiske, češ da so mladi nekoč še kaj hujšega preživeli brez posledic, mladi s težavami pa da so pomehkuženi produkti slabe starševske vzgoje:
"Mislim, da včasih preveč sodimo po sebi, da si težko predstavljamo, da v naši državi živijo drugačni otroci, v drugačnih razmerah z drugačno starševsko podporo in da je situacija, kot je ta, vse razlike samo še poudarila. Zelo je krivično, če na podlagi izkušnje svojih otrok prezremo izkušnjo vseh ostalih."
Predvsem pa – bodimo bolj pozorni na prezrte stiske mladostnikov. Čeprav jih tudi sicer obtožujemo, da se s prijatelji raje družijo virtualno kot v živo, je stik v živo zanje izjemno pomemben: "Ker je to njihova bistvena razvojna naloga. Adolescenca je čas, ko začnejo veliko bolj ceniti odnos z vrstniki kot odnose znotraj lastne družine, kar jim nato pomaga odpreti vrata v svet. To je njihova biološka potreba, možgani so odvisni od medosebnih odnosov, vrstniških odnosov, vrstniških izkušenj. Kar se jim je zgodilo, je zelo nenaravno in v tujini že potekajo poglobljene raziskave o tem, kakšne bodo posledice na možganih, če bo to stanje trajalo dlje časa, saj digitalni stiki nikakor ne zajemajo vsega, kar predstavljajo stiki v živo. Tudi šola je bistveno več kot le učenje novih snovi in z učenjem na daljavo je učenje nekih drugih bistvenih razvojnih nalog pa je zelo potisnjeno na obrobje."
Vračanje v običajen šolski proces bo zelo dolgotrajno
Vračanje v šole samo po sebi ne bo rešilo različnih stisk, sploh, če se bo vse vrtelo le okoli tega, kako pridobiti ocene, otroci se namreč zavedajo, kako različno uspešni so bili pri pridobivanju znanja, poudarja dr. Anderluh:
"Otroke to zelo skrbi, zato se mi zdi zelo pomembno umirjati situacijo in tudi učitelje pripravljati na prepoznavanje stisk, s katerimi se bodo otroci vračali v šole. Tudi vračanje je namreč proces, ki bo terjal vsaj tako dolg čas prilagajanja, če se želimo izogniti valu novih stisk."
Vendar pa breme počasnega in empatičnega vključevanja v običajni šolski proces v šolah nikakor ne sme pasti le na šole in učitelje, potrebujemo tudi spremembe odločevalcev na sistemski ravni: "Treba je razmisliti o standardih znanja, mislim, da se vsi zavedamo, da tako učenje ni bilo enako učinkovito kot je v šoli. Kako bodo to naslovili, je v rokah strokovnjakov za šolstvo. Ato je zelo velika stvar, ki visi nad vsemi otroki, a tudi nad učitelji. Mislim, da to šolsko leto ne more biti zaključeno kot običajno leto in da je treba najti nek sistemski odgovor na to, kar se nam je zgodilo."
Iskanje pomoči je še težje kot v časih pred epidemijo, a nikakor nemogoče. Prvi korak so zagotovo strokovne službe v šoli, vsaj na daljavo so dostopni tudi centri za pomoč otrokom in mladostnikom in tudi nekatere svetovalnice nevladnih organizacij. Če to ne zadostuje, pa je treba poiskati pomoč pri otrokovem pediatru oz. šolskem zdravniku, ki bo ob presoji, da gre za življenjsko ogrožajoče stiske, otroka napoti po urgentno pomoč tudi na Pediatrično kliniko.
545 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Minuli teden je močno odmeval podatek, da je bilo na ljubljanski pediatrični kliniki v minulem letu hospitaliziranih kar za 30 % več otrok in mladostnikov po resnem poskusu samomora. Že spomladi, ko smo tudi uradno zaključili dobra dva meseca trajajoč 1. val epidemije, so strokovnjaki opozarjali, da posledice na duševnem zdravju šele pridejo. Otroci in učitelji so se na drugi val nedvomno bolje pripravili in bolje odzvali. Toda z nepričakovano dolžino trajanja šolanja na daljavo, ki vključuje tudi izjemno dolgo vsakodnevno ždenje pred zasloni vseh vrst, se soočajo z vse večjimi težavami. Po treh mesecih starši, učitelji in otroci enostavno ne zmorejo več. Dr. Marija Anderluh, predstojnica Službe za otroško psihiatrijo v UKC Ljubljana, poudarja, da so posledice tovrstnih stisk tudi tragične.
Minuli teden je močno odmeval podatek, da je bilo na ljubljanski pediatrični kliniki v minulem letu hospitaliziranih kar za 30 odstotkov več otrok in mladostnikov po resnem poskusu samomora
"V Avstraliji, kjer so imeli v oktobru in novembru sedem tedensko zaprtje šol, so imeli še višje številke, ne samo tistih po življenje ogrožajočih stanjih, pač pa tudi zaradi hujših samo poškodbenih vedenj, iskanja urgentne pomoči, zaradi duševnih stisk. Pomoč je poiskalo do 70% mladostnikov več kot običajno." Toda Avstralija ima neprimerno bolj dostopno mrežo pomoči: "Mi jih nimamo niti kam napotiti." Že zdavnaj sprejet, a nerealiziran nacionalni načrt duševnega zdravja bi moral biti med najvišjimi prioritetami te družbe celo v času epidemije, saj so duševne stiske njen izjemno pomemben del. "V svetu temu pravijo 'drugi epidemijski val', po epidemiji okužb še epidemijo težav na področju duševnega zdravja, še posebej pri mladih," opozarja dr. Marija Anderluh, predstojnica Službe za otroško psihiatrijo v UKC Ljubljana.
Če so strokovnjaki ob prvem valu opozarjali predvsem na stiske otroke iz socialnega roba, ki niso imeli opreme in starševske podpore za spremljanje pouka na daljavo, so zdaj v stiskah že tudi povsem nove skupine: "Zdaj prihajajo na površje tudi vsi ostali otroci, tisti, ki so slabše socialno vključeni, ki socialnega kontakta ne zmorejo vzdrževati niti prek spleta, ki slabše odporni na stres, imajo učne težave. Ti vse bolj zaostajajo pri učni snovi oziroma navidezno in delno sledijo dogajanju, v resnici bodo pa zaostanki zelo veliki!"
Otroci svoje stiske zelo različno izražajo, najbolj ogrožajoče oblike jih pripeljejo tudi do hospitalizacij:
"Veliko je tesnobnosti, negotovosti, skrbi, nihanj v razpoloženju, nekateri izgubljajo dnevni ritem, težko sledijo pouku in tempu, ki je sicer od šole do šole različen, težava je tudi v prekomerni uporabi različnih digitalnih medijih, tudi pozno v noč. Na naši kliniki opažamo porast otrok z izjemnimi podhranjenostmi kot posledico novo nastalih motenj hranjenja, predvsem anoreksije. To so tesnobni otroci, ki v teh negotovih razmerah ne zmorejo obvladovati življenja iz dneva v dan. Toda srečujemo se le s tistimi otroki, ki kažejo zares opazne telesne znake svojih stisk kot so denimo poskusi samomora, po sestradanosti. To nam govori, da najbrž tistih stisk, ni navzven niso opazne, niti ne zaznavamo," na ogromen problem v ozadju opozarja dr. Anderluh.
Morda je komu težko razumeti, kako lahko sprememba v načinu šolanja vpliva na denimo prehranske motnje, rezanje, druge vrste samo poškodovanja, a psihiatrinja pojasnjuje, da smo ljudje pač različno odporni in različno opremljeni za spopad s stresom, zato pri nekom posledic skoraj ni, drug pa pristane v bolnišnici. Je pa včasih prav presunljivo, kako izjemno malo empatije je del družbe sposoben razviti do mladih. Tudi z omalovaževanjem njihove stiske, češ da so mladi nekoč še kaj hujšega preživeli brez posledic, mladi s težavami pa da so pomehkuženi produkti slabe starševske vzgoje:
"Mislim, da včasih preveč sodimo po sebi, da si težko predstavljamo, da v naši državi živijo drugačni otroci, v drugačnih razmerah z drugačno starševsko podporo in da je situacija, kot je ta, vse razlike samo še poudarila. Zelo je krivično, če na podlagi izkušnje svojih otrok prezremo izkušnjo vseh ostalih."
Predvsem pa – bodimo bolj pozorni na prezrte stiske mladostnikov. Čeprav jih tudi sicer obtožujemo, da se s prijatelji raje družijo virtualno kot v živo, je stik v živo zanje izjemno pomemben: "Ker je to njihova bistvena razvojna naloga. Adolescenca je čas, ko začnejo veliko bolj ceniti odnos z vrstniki kot odnose znotraj lastne družine, kar jim nato pomaga odpreti vrata v svet. To je njihova biološka potreba, možgani so odvisni od medosebnih odnosov, vrstniških odnosov, vrstniških izkušenj. Kar se jim je zgodilo, je zelo nenaravno in v tujini že potekajo poglobljene raziskave o tem, kakšne bodo posledice na možganih, če bo to stanje trajalo dlje časa, saj digitalni stiki nikakor ne zajemajo vsega, kar predstavljajo stiki v živo. Tudi šola je bistveno več kot le učenje novih snovi in z učenjem na daljavo je učenje nekih drugih bistvenih razvojnih nalog pa je zelo potisnjeno na obrobje."
Vračanje v običajen šolski proces bo zelo dolgotrajno
Vračanje v šole samo po sebi ne bo rešilo različnih stisk, sploh, če se bo vse vrtelo le okoli tega, kako pridobiti ocene, otroci se namreč zavedajo, kako različno uspešni so bili pri pridobivanju znanja, poudarja dr. Anderluh:
"Otroke to zelo skrbi, zato se mi zdi zelo pomembno umirjati situacijo in tudi učitelje pripravljati na prepoznavanje stisk, s katerimi se bodo otroci vračali v šole. Tudi vračanje je namreč proces, ki bo terjal vsaj tako dolg čas prilagajanja, če se želimo izogniti valu novih stisk."
Vendar pa breme počasnega in empatičnega vključevanja v običajni šolski proces v šolah nikakor ne sme pasti le na šole in učitelje, potrebujemo tudi spremembe odločevalcev na sistemski ravni: "Treba je razmisliti o standardih znanja, mislim, da se vsi zavedamo, da tako učenje ni bilo enako učinkovito kot je v šoli. Kako bodo to naslovili, je v rokah strokovnjakov za šolstvo. Ato je zelo velika stvar, ki visi nad vsemi otroki, a tudi nad učitelji. Mislim, da to šolsko leto ne more biti zaključeno kot običajno leto in da je treba najti nek sistemski odgovor na to, kar se nam je zgodilo."
Iskanje pomoči je še težje kot v časih pred epidemijo, a nikakor nemogoče. Prvi korak so zagotovo strokovne službe v šoli, vsaj na daljavo so dostopni tudi centri za pomoč otrokom in mladostnikom in tudi nekatere svetovalnice nevladnih organizacij. Če to ne zadostuje, pa je treba poiskati pomoč pri otrokovem pediatru oz. šolskem zdravniku, ki bo ob presoji, da gre za življenjsko ogrožajoče stiske, otroka napoti po urgentno pomoč tudi na Pediatrično kliniko.
Kako so se spremenili materialni pogoji, v katerih so otroci odraščali v zadnjem desetletju, kaj je vplivalo na velikansko povečanje tveganja revščine med otrok, najbolj drastično pri otrocih enostarševskih družin in tistih, kjer so starši brezposelni, ter kako je revščina vplivala na izobraževanje, prostočasne dejavnosti in vrednote otrok? Kakšen je njihov odnos do nasilja in medvrstniškega nasilja in zakaj se morajo raziskave bolj usmeriti na to, kako svet in svoj položaj v njem doživljajo sami otroci in ne na to, kaj o tem menimo odrasli in stroke?
Zgodbo Mance, Petre, Simone in Luke smo predstavili pred natanko tremi leti in vaša pomoč jim je močno olajšala njihovo življenje. Ne le, da so se končno lahko najedli, kot pravi njihova mama, prav vaša pomoč je otokom omogočila, da so bili ves ta čas manj zasmehovani, enakovredni in so lahko obiskovali tudi dejavnosti, starejša Manca pa je celo lahko izpolnila svoje želje po študiju!
Svet se je za takrat desetletno Anabelo povsem spremenil, ko sta nekaj tednov po rojstvu umrla bratca in je mamo prizadel niz možganskih kapi. V iskanju tolažbe in bega pred vso žalostjo, je deklica zašla v povsem neprimerno družbo, se sčasoma začela rezati po vsem telesu in trikrat skušala končati svoje življenje. Čeprav sta z mamo iskali pomoč na številnih koncih, ji ponujena strokovna pomoč ni prinesla olajšanja. Nekdanja odličnjakinja je v šoli tako popustila, da je ponavljala razred … Po zamenjavi šole zdaj znova doživlja učne uspehe. A njena pot okrevanja, na kateri nujno potrebuje redno psihoterapevtsko in psihiatrično pomoč, je močno odvisna od plačljive strokovne pomoči.
Na dan, ki slavi delo, je Blaž Maljevac z Radia Koper obiskal nekaj primorskih družin, ki jim brezposelnost ali nizke plače krojijo vsakdan: brezposelno in bolno samohranilko, ki si želi delati, očeta, ki je ob izgubi partnerke ostal še brez službe, brezposelno mamo s štirimi otroki ter medicinsko sestro, ki kljub svoji in partnerjevi redni službi težko shaja skozi mesec. Otroci so nedvomno največje žrtve posledic, ki jih spremembe in vrednost dela na trgu prinašajo v življenja družin. Zato so se kolegi iz Radia Koper, ob tem, da že tretje leto vsak teden objavljajo zgodbe v podporo Botrstvu, ki jih pripravljamo na Valu 202, odločili, da otrokom v socialni stiski iz svojega okolja priskočijo na pomoč. Ta petek, 5. 5. 2017, bodo zato organizirali dobrodelno predavanje dr. Aleksandra Zadela o evolucijskem pomenu čustev. Celoten izkupiček od prodanih vstopnic bodo namenili otrokom, ki se svojih prostočasnih aktivnosti ne morejo udeleževati zaradi socialne stiske.
Ko smo minuli teden s 5. večjo dražbo zaokrožili tudi 5. obletnico naše podpore projektu Botrstvo in v zaključni ponedeljkovi oddaji pred mikrofon le privabili tudi nadvse skrivnostnega anonimnega kupca, se je zdelo, da je za nami zaključena zgodba. A je dobro uro po oddaji, na praznični ponedeljek, zazvonil telefon…in prinesel še dodaten razlog za prazničen danJ A najprej se vrnimo k samem poteku dražbe: Jana Vidic
V sredo zjutraj se je v programu Vala 202 in v neposrednem spletnem video prenosu odvila odmevna dražba violončelističnih lokov, ki sta jih projektu Botrstvo podarila 2Cellos oz. Luka Šulić in Stjepan Hauser. Z lokoma sta odigrala številne koncerte, prepotovala svet in jih v humanitarne namene podarila zato, ker sta tudi sama v času šolanja potrebovala donatorsko pomoč in ker sta prepričana, da je treba vračati družbi, ki ti je pomagala na poti do uspeha.
Na tokratni dobrodelni dražbi Vala 202 duet 2Cellos projektu Botrstvo v Sloveniji podarja dva loka za violončelo, s katerima sta Luka in Stjepan preigrala številne skladbe in na katera sta, kot pravita, zelo navezana. Celoten izkupiček dražbe bo brez odbitkov namenjen spodbujanju glasbenih talentov otrok iz projekta Botrstvo.
Na tokratni dražbi duet 2Cellos projektu Botrstvo v Sloveniji podarja enega od svojih lokov za čelo, s katerim sta Luka in Stjepan preigrala ogromno število skladb in na katerega sta, kot pravita, zelo navezana. Celoten izkupiček dražbe bo brez odbitkov namenjen spodbujanju glasbenih talentov otrok iz projekta Botrstvo. Izklicna cena za lok, ki ga bosta Luka Šulić in Stjepan Hauser oz. 2Cellos projektu Botrstvo predala ob že razprodanih koncertih v ljubljanskih Stožicah ta konec tedna, na katerih bosta nastopila s Simfoničnim orkestrom RTV, je 1000 evrov.
"Presenetil me je podatek, da je revščina razširjena tudi med otroki zaposlenih, enostarševskih družin in brezposelnih državljanov. V državi, kot je Slovenija, bi pričakoval, da je revščina prisotna morda le med romskimi in migrantskimi otroki. To so veliki problemi in če jih ne boste reševali sedaj, boste kasneje to obžalovali," je po štiridnevnem obisku pri nas med drugim povedal komisar Sveta Evrope za človekove pravice Nils Muižnieks. Kakšne vtise je dobil o reševanju te problematike tudi v pogovorih s številnimi nevladnimi organizacijami, med njimi tudi predstavniki Botrstva, kakšno je njegovo stališče do posledic varčevalnih ukrepov in pomenu reševanja revščine otrok v Evropi.
Pomoč pri grožnji z izgubo strehe nad glavo, pa trnova pot do pridobitve socialnih pravic, pritožbe zoper odločbe CSD, ukrepi glede neizdaje odločb v zakonitem roku, pomoč in svetovanje pri vložitvi vlog za osebni stečaj so najpogostejše težave, zaradi katerih so socialno ogroženi v minulih 4 letih iskali pomoč pri projketu Botrtvo – brezplačna pravna pomoč. V tem času, ko so svetovali več kot 1700 posameznikom in družinam, je ekipa pravnikov dosegala tudi pomembne zmage na sodišču, ki kot precedenčne sodbe lahko pomagajo vsem, ki se znajdejo v podobnih težavah. Gostji: družina, ki je na sodišču dobila precedenčno pravno bitko za stanovanje in vodja projketa Nina Zidar Klemenčič
Izjemno pomemben del naše zdaj že pet let trajajoče podpore projektu Botrstvo so tudi zgodbe otrok in njihovih družin, ki so z lastno izkušnjo skušali izpovedati, v kakšnih stiskah živijo. Bilo jih je na desetine in prav pri nobeni se ni zgodilo, da ne bi bilo odziva, pomoči, prav vsaka družina je doživela vsaj začasno olajšane, nekatere pa so po objavi doživele res prelomne spremembe. Z zbrano pomočjo so bili družinam poplačani dolgovi, donacije so zagotovile hrano, oblačila, gospodinjske, športne in druge pripomočke, opremile domove s pohištvom, nekatere so lahko obnovile povsem dotrajane bivalne prostore, dve družini sta se iz povsem neprimernih stanovanj preselili v suha, topla in finančno vzdržna najemna stanovanja, otroci so dobili možnost razvoja talentov, plačila treningov in opreme, zmanjšale so se razlike, zaradi katerih so prej izločeni iz družbe vrstnikov. Obseg pomoči je bil od zgodbe do zgodbe drugačen, med tistimi z največjim v vseh letih pa je bila tudi zgodba Nike, Katje in Uroša, ki smo jih prvič obiskali, ko jih je le nekaj dni ločilo od deložacije.
Pet let, 9,2 milijona evrov, več kot 7100 botrov in vsestranska pomoč za 8.200 otrok. Donatorji meseca so prispevali 550.000 evrov.
"Veteranki" med botri o projektu, njegovem poslanstvu in razočaranju nad državo. “Najpomembnejšima razlogoma številka ena in dve za pridružitev takrat šele nastajajočemu projektu je ime Milena Štular in Anita Ogulin, ker sem ju poznala, cenila njuno delo in sem jima povsem zaupala,” pravi gospa Mojca Randl, ki je skupaj s hčerko med več kot 7100 dosedanjimi botri v tem projketu nosi št. 2. Med “botrami veterankami” je tudi gospa Mojca Senčar, ena najstarejših boter, ne le po botrskem stažu, je bila, kljub številnim drugim humanitarnim akcijam in projektom, s katerimi se je srečevala ob svojem delu, takoj pripravljena botrovati. Poleg samega koncepta, da gre celoten znesek za točno določenega otroka, najbolj pritegnilo to, da je vodenje projekta v po njenem prepričanju zanesljivih rokah, kar se ji zdi izjemno pomembno.
Niti dva tedna po Nikolajevem rojstvu je mama odšla iz njegovega življenja in se ni nikoli več vrnila. Dveletni fantiček živi z očetom, ki pa mu trajna invalidnost komaj omogoča vsakodnevne opravke. S tem, da nikoli več ne bo mogel delati, se ne more sprijazniti, sploh ker zgolj s socialnimi prejemki izjemno težko živita in ker je s svojo boleznijo ujet še v birokratski primež dolgotrajnega čakanja na invalidsko pokojnino in na zdravstvene storitve ... Sredstev jima zmanjkuje že za doplačila vseh zdravil, oče pa malčku še zdaleč ne more kupiti vsega za zdrav razvoj. Nikolaj namreč ne hodi vrtec, ker bi lahko z vsako okužbo ogrozil življenje svojega očeta ...
Družina gospe Anke dvema otrokoma botruje že od samih začetkov tega projekta, otroke iz Botrstva pa gospa Anka vseskozi brezplačno vključuje tudi v svoje, sicer plačljive pedagoške projekte. A pomoč otrokom je jeseni dobila povsem drugačno razsežnost: v svojo petčlansko družino so sprejeli še dve begunski deklici. Ta izkušnja, ki ji sogovornica pravi izstop iz cone udobja, prinaša korenite spremembe v vsakodnevnem družinskem življenju, pa tudi spremembe v razmišljanju o humanitarnosti in medsebojnih odnosih…
Z začetkom leta pričenja delovati 15 večgeneracijskih centrov, ki bodo v naslednjih petih letih ustvarjali možnosti za raznovrstno pomoč najranljivejšim skupinam, pripravljali preventivne programe za preprečevanje socialne izključenost ranljivih skupin in nudili prostor za vnovično tkanje niti med generacijami. Centri bodo s posebnimi programi pomembna opora tudi otrokom in mladostnikom, tudi s svetovalnicami, učno pomočjo, popoldanskim varstvom in številnimi tečaji in dogodki, prav vse bo brezplačno!
Za tremi deklicami, Nino, Nušo in Najo je veliko mirnejše leto kot so ga bile vajene v času življenja z nasilnim očetom. Pomoč poslušalcev jim še leto po objavi njihove zgodbe zelo pomaga, da deklice obiskujejo želene obšolske dejavnosti, so sprejete med vrstniki in jih ne skrbi, da bi se zaradi pomanjkanja denarja morale že petič seliti, je pomirjena tudi mama: “Tisoč in eno razliko ste prinesli v naše življenje”.
»Takšni filmi bi morali biti stalna praksa in povod, da bi se o tej in sorodnih tematikah pogovarjali vsak dan, nekaj ur na dan,« je po predpremieri dokumentarnega filma »Pod mostovi« in po okrogli mizi, ki ji je sledila, povedal ustavni pravnik dr. Andraž Teršek. Mnenja še nekaterih strokovnjakov, ki se revščino poklicno ukvarjajo, smo strnili v tokratno oddajo.
Minulo leto je, spodbujen tudi z našimi oddajami v podporo Botrstvu, v nacionalni televizijski hiši nastajal dokumentarec o revščini, s pripovedmi tistih, ki jo živijo, in tistih ki se z njo ukvarjajo kot humanitarni delavci ali strokovnjaki. Avtorici Barbara Zemljič in Špela Kožar pravita, da v njej namenoma ni solzavosti in tarnjanja, je pa veliko dejstev in podatkov, ki jih nihče ne bi smel preslišati, še manj ob njih ostati brezbrižen. Predpiemierno bo film prikazan v Kinodvoru, v ponedeljek ob 12.00 na spletni strani MMC od tam prenos okrogle mize, premiero pa bo na televizijskih zaslonih doživel v torek, 10 minut pred 21h na prvem programu TV Slovenija.
Februarja začne veljati spremenjena zakonodaja o subvencioniranju šolskih kosil, k čemur je delček prispeval tudi projekt Botrstvo. Tistim otrokom, ki živijo pod uradnim pragom revščine, kar pomeni, da dohodek na družinskega člana sodi v prvi, drugi ali tretji dohodninski razred, bo namreč od 1. februarja pripadala 100 % subvencija šolskih kosil. A to bo veljalo le za otroke, ki jih bodo h kosilu prijavili starši. Šole namreč tega namesto njih ne bodo mogle narediti, čeprav družine in njihovo stisko dobro poznajo, pojasnjuje direktor direktorata za predšolsko vzgojo in osnovno šolstvo mag. Gregor Mohorčič: »Šola namreč nima podatkov o tem, ali otroku subvencija pripada ali ne. Šele ko starši otroka prijavijo, se sistem našega ministrstva poveže s tistim na MDDZSEM, od katerega tako informacijo pridobi.«
Neveljaven email naslov