Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Minuli teden je močno odmeval podatek, da je bilo na ljubljanski pediatrični kliniki v minulem letu hospitaliziranih kar za 30 % več otrok in mladostnikov po resnem poskusu samomora. Že spomladi, ko smo tudi uradno zaključili dobra dva meseca trajajoč 1. val epidemije, so strokovnjaki opozarjali, da posledice na duševnem zdravju šele pridejo. Otroci in učitelji so se na drugi val nedvomno bolje pripravili in bolje odzvali. Toda z nepričakovano dolžino trajanja šolanja na daljavo, ki vključuje tudi izjemno dolgo vsakodnevno ždenje pred zasloni vseh vrst, se soočajo z vse večjimi težavami. Po treh mesecih starši, učitelji in otroci enostavno ne zmorejo več. Dr. Marija Anderluh, predstojnica Službe za otroško psihiatrijo v UKC Ljubljana, poudarja, da so posledice tovrstnih stisk tudi tragične.
Minuli teden je močno odmeval podatek, da je bilo na ljubljanski pediatrični kliniki v minulem letu hospitaliziranih kar za 30 odstotkov več otrok in mladostnikov po resnem poskusu samomora
"V Avstraliji, kjer so imeli v oktobru in novembru sedem tedensko zaprtje šol, so imeli še višje številke, ne samo tistih po življenje ogrožajočih stanjih, pač pa tudi zaradi hujših samo poškodbenih vedenj, iskanja urgentne pomoči, zaradi duševnih stisk. Pomoč je poiskalo do 70% mladostnikov več kot običajno." Toda Avstralija ima neprimerno bolj dostopno mrežo pomoči: "Mi jih nimamo niti kam napotiti." Že zdavnaj sprejet, a nerealiziran nacionalni načrt duševnega zdravja bi moral biti med najvišjimi prioritetami te družbe celo v času epidemije, saj so duševne stiske njen izjemno pomemben del. "V svetu temu pravijo 'drugi epidemijski val', po epidemiji okužb še epidemijo težav na področju duševnega zdravja, še posebej pri mladih," opozarja dr. Marija Anderluh, predstojnica Službe za otroško psihiatrijo v UKC Ljubljana.
Če so strokovnjaki ob prvem valu opozarjali predvsem na stiske otroke iz socialnega roba, ki niso imeli opreme in starševske podpore za spremljanje pouka na daljavo, so zdaj v stiskah že tudi povsem nove skupine: "Zdaj prihajajo na površje tudi vsi ostali otroci, tisti, ki so slabše socialno vključeni, ki socialnega kontakta ne zmorejo vzdrževati niti prek spleta, ki slabše odporni na stres, imajo učne težave. Ti vse bolj zaostajajo pri učni snovi oziroma navidezno in delno sledijo dogajanju, v resnici bodo pa zaostanki zelo veliki!"
Otroci svoje stiske zelo različno izražajo, najbolj ogrožajoče oblike jih pripeljejo tudi do hospitalizacij:
"Veliko je tesnobnosti, negotovosti, skrbi, nihanj v razpoloženju, nekateri izgubljajo dnevni ritem, težko sledijo pouku in tempu, ki je sicer od šole do šole različen, težava je tudi v prekomerni uporabi različnih digitalnih medijih, tudi pozno v noč. Na naši kliniki opažamo porast otrok z izjemnimi podhranjenostmi kot posledico novo nastalih motenj hranjenja, predvsem anoreksije. To so tesnobni otroci, ki v teh negotovih razmerah ne zmorejo obvladovati življenja iz dneva v dan. Toda srečujemo se le s tistimi otroki, ki kažejo zares opazne telesne znake svojih stisk kot so denimo poskusi samomora, po sestradanosti. To nam govori, da najbrž tistih stisk, ni navzven niso opazne, niti ne zaznavamo," na ogromen problem v ozadju opozarja dr. Anderluh.
Morda je komu težko razumeti, kako lahko sprememba v načinu šolanja vpliva na denimo prehranske motnje, rezanje, druge vrste samo poškodovanja, a psihiatrinja pojasnjuje, da smo ljudje pač različno odporni in različno opremljeni za spopad s stresom, zato pri nekom posledic skoraj ni, drug pa pristane v bolnišnici. Je pa včasih prav presunljivo, kako izjemno malo empatije je del družbe sposoben razviti do mladih. Tudi z omalovaževanjem njihove stiske, češ da so mladi nekoč še kaj hujšega preživeli brez posledic, mladi s težavami pa da so pomehkuženi produkti slabe starševske vzgoje:
"Mislim, da včasih preveč sodimo po sebi, da si težko predstavljamo, da v naši državi živijo drugačni otroci, v drugačnih razmerah z drugačno starševsko podporo in da je situacija, kot je ta, vse razlike samo še poudarila. Zelo je krivično, če na podlagi izkušnje svojih otrok prezremo izkušnjo vseh ostalih."
Predvsem pa – bodimo bolj pozorni na prezrte stiske mladostnikov. Čeprav jih tudi sicer obtožujemo, da se s prijatelji raje družijo virtualno kot v živo, je stik v živo zanje izjemno pomemben: "Ker je to njihova bistvena razvojna naloga. Adolescenca je čas, ko začnejo veliko bolj ceniti odnos z vrstniki kot odnose znotraj lastne družine, kar jim nato pomaga odpreti vrata v svet. To je njihova biološka potreba, možgani so odvisni od medosebnih odnosov, vrstniških odnosov, vrstniških izkušenj. Kar se jim je zgodilo, je zelo nenaravno in v tujini že potekajo poglobljene raziskave o tem, kakšne bodo posledice na možganih, če bo to stanje trajalo dlje časa, saj digitalni stiki nikakor ne zajemajo vsega, kar predstavljajo stiki v živo. Tudi šola je bistveno več kot le učenje novih snovi in z učenjem na daljavo je učenje nekih drugih bistvenih razvojnih nalog pa je zelo potisnjeno na obrobje."
Vračanje v običajen šolski proces bo zelo dolgotrajno
Vračanje v šole samo po sebi ne bo rešilo različnih stisk, sploh, če se bo vse vrtelo le okoli tega, kako pridobiti ocene, otroci se namreč zavedajo, kako različno uspešni so bili pri pridobivanju znanja, poudarja dr. Anderluh:
"Otroke to zelo skrbi, zato se mi zdi zelo pomembno umirjati situacijo in tudi učitelje pripravljati na prepoznavanje stisk, s katerimi se bodo otroci vračali v šole. Tudi vračanje je namreč proces, ki bo terjal vsaj tako dolg čas prilagajanja, če se želimo izogniti valu novih stisk."
Vendar pa breme počasnega in empatičnega vključevanja v običajni šolski proces v šolah nikakor ne sme pasti le na šole in učitelje, potrebujemo tudi spremembe odločevalcev na sistemski ravni: "Treba je razmisliti o standardih znanja, mislim, da se vsi zavedamo, da tako učenje ni bilo enako učinkovito kot je v šoli. Kako bodo to naslovili, je v rokah strokovnjakov za šolstvo. Ato je zelo velika stvar, ki visi nad vsemi otroki, a tudi nad učitelji. Mislim, da to šolsko leto ne more biti zaključeno kot običajno leto in da je treba najti nek sistemski odgovor na to, kar se nam je zgodilo."
Iskanje pomoči je še težje kot v časih pred epidemijo, a nikakor nemogoče. Prvi korak so zagotovo strokovne službe v šoli, vsaj na daljavo so dostopni tudi centri za pomoč otrokom in mladostnikom in tudi nekatere svetovalnice nevladnih organizacij. Če to ne zadostuje, pa je treba poiskati pomoč pri otrokovem pediatru oz. šolskem zdravniku, ki bo ob presoji, da gre za življenjsko ogrožajoče stiske, otroka napoti po urgentno pomoč tudi na Pediatrično kliniko.
545 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Minuli teden je močno odmeval podatek, da je bilo na ljubljanski pediatrični kliniki v minulem letu hospitaliziranih kar za 30 % več otrok in mladostnikov po resnem poskusu samomora. Že spomladi, ko smo tudi uradno zaključili dobra dva meseca trajajoč 1. val epidemije, so strokovnjaki opozarjali, da posledice na duševnem zdravju šele pridejo. Otroci in učitelji so se na drugi val nedvomno bolje pripravili in bolje odzvali. Toda z nepričakovano dolžino trajanja šolanja na daljavo, ki vključuje tudi izjemno dolgo vsakodnevno ždenje pred zasloni vseh vrst, se soočajo z vse večjimi težavami. Po treh mesecih starši, učitelji in otroci enostavno ne zmorejo več. Dr. Marija Anderluh, predstojnica Službe za otroško psihiatrijo v UKC Ljubljana, poudarja, da so posledice tovrstnih stisk tudi tragične.
Minuli teden je močno odmeval podatek, da je bilo na ljubljanski pediatrični kliniki v minulem letu hospitaliziranih kar za 30 odstotkov več otrok in mladostnikov po resnem poskusu samomora
"V Avstraliji, kjer so imeli v oktobru in novembru sedem tedensko zaprtje šol, so imeli še višje številke, ne samo tistih po življenje ogrožajočih stanjih, pač pa tudi zaradi hujših samo poškodbenih vedenj, iskanja urgentne pomoči, zaradi duševnih stisk. Pomoč je poiskalo do 70% mladostnikov več kot običajno." Toda Avstralija ima neprimerno bolj dostopno mrežo pomoči: "Mi jih nimamo niti kam napotiti." Že zdavnaj sprejet, a nerealiziran nacionalni načrt duševnega zdravja bi moral biti med najvišjimi prioritetami te družbe celo v času epidemije, saj so duševne stiske njen izjemno pomemben del. "V svetu temu pravijo 'drugi epidemijski val', po epidemiji okužb še epidemijo težav na področju duševnega zdravja, še posebej pri mladih," opozarja dr. Marija Anderluh, predstojnica Službe za otroško psihiatrijo v UKC Ljubljana.
Če so strokovnjaki ob prvem valu opozarjali predvsem na stiske otroke iz socialnega roba, ki niso imeli opreme in starševske podpore za spremljanje pouka na daljavo, so zdaj v stiskah že tudi povsem nove skupine: "Zdaj prihajajo na površje tudi vsi ostali otroci, tisti, ki so slabše socialno vključeni, ki socialnega kontakta ne zmorejo vzdrževati niti prek spleta, ki slabše odporni na stres, imajo učne težave. Ti vse bolj zaostajajo pri učni snovi oziroma navidezno in delno sledijo dogajanju, v resnici bodo pa zaostanki zelo veliki!"
Otroci svoje stiske zelo različno izražajo, najbolj ogrožajoče oblike jih pripeljejo tudi do hospitalizacij:
"Veliko je tesnobnosti, negotovosti, skrbi, nihanj v razpoloženju, nekateri izgubljajo dnevni ritem, težko sledijo pouku in tempu, ki je sicer od šole do šole različen, težava je tudi v prekomerni uporabi različnih digitalnih medijih, tudi pozno v noč. Na naši kliniki opažamo porast otrok z izjemnimi podhranjenostmi kot posledico novo nastalih motenj hranjenja, predvsem anoreksije. To so tesnobni otroci, ki v teh negotovih razmerah ne zmorejo obvladovati življenja iz dneva v dan. Toda srečujemo se le s tistimi otroki, ki kažejo zares opazne telesne znake svojih stisk kot so denimo poskusi samomora, po sestradanosti. To nam govori, da najbrž tistih stisk, ni navzven niso opazne, niti ne zaznavamo," na ogromen problem v ozadju opozarja dr. Anderluh.
Morda je komu težko razumeti, kako lahko sprememba v načinu šolanja vpliva na denimo prehranske motnje, rezanje, druge vrste samo poškodovanja, a psihiatrinja pojasnjuje, da smo ljudje pač različno odporni in različno opremljeni za spopad s stresom, zato pri nekom posledic skoraj ni, drug pa pristane v bolnišnici. Je pa včasih prav presunljivo, kako izjemno malo empatije je del družbe sposoben razviti do mladih. Tudi z omalovaževanjem njihove stiske, češ da so mladi nekoč še kaj hujšega preživeli brez posledic, mladi s težavami pa da so pomehkuženi produkti slabe starševske vzgoje:
"Mislim, da včasih preveč sodimo po sebi, da si težko predstavljamo, da v naši državi živijo drugačni otroci, v drugačnih razmerah z drugačno starševsko podporo in da je situacija, kot je ta, vse razlike samo še poudarila. Zelo je krivično, če na podlagi izkušnje svojih otrok prezremo izkušnjo vseh ostalih."
Predvsem pa – bodimo bolj pozorni na prezrte stiske mladostnikov. Čeprav jih tudi sicer obtožujemo, da se s prijatelji raje družijo virtualno kot v živo, je stik v živo zanje izjemno pomemben: "Ker je to njihova bistvena razvojna naloga. Adolescenca je čas, ko začnejo veliko bolj ceniti odnos z vrstniki kot odnose znotraj lastne družine, kar jim nato pomaga odpreti vrata v svet. To je njihova biološka potreba, možgani so odvisni od medosebnih odnosov, vrstniških odnosov, vrstniških izkušenj. Kar se jim je zgodilo, je zelo nenaravno in v tujini že potekajo poglobljene raziskave o tem, kakšne bodo posledice na možganih, če bo to stanje trajalo dlje časa, saj digitalni stiki nikakor ne zajemajo vsega, kar predstavljajo stiki v živo. Tudi šola je bistveno več kot le učenje novih snovi in z učenjem na daljavo je učenje nekih drugih bistvenih razvojnih nalog pa je zelo potisnjeno na obrobje."
Vračanje v običajen šolski proces bo zelo dolgotrajno
Vračanje v šole samo po sebi ne bo rešilo različnih stisk, sploh, če se bo vse vrtelo le okoli tega, kako pridobiti ocene, otroci se namreč zavedajo, kako različno uspešni so bili pri pridobivanju znanja, poudarja dr. Anderluh:
"Otroke to zelo skrbi, zato se mi zdi zelo pomembno umirjati situacijo in tudi učitelje pripravljati na prepoznavanje stisk, s katerimi se bodo otroci vračali v šole. Tudi vračanje je namreč proces, ki bo terjal vsaj tako dolg čas prilagajanja, če se želimo izogniti valu novih stisk."
Vendar pa breme počasnega in empatičnega vključevanja v običajni šolski proces v šolah nikakor ne sme pasti le na šole in učitelje, potrebujemo tudi spremembe odločevalcev na sistemski ravni: "Treba je razmisliti o standardih znanja, mislim, da se vsi zavedamo, da tako učenje ni bilo enako učinkovito kot je v šoli. Kako bodo to naslovili, je v rokah strokovnjakov za šolstvo. Ato je zelo velika stvar, ki visi nad vsemi otroki, a tudi nad učitelji. Mislim, da to šolsko leto ne more biti zaključeno kot običajno leto in da je treba najti nek sistemski odgovor na to, kar se nam je zgodilo."
Iskanje pomoči je še težje kot v časih pred epidemijo, a nikakor nemogoče. Prvi korak so zagotovo strokovne službe v šoli, vsaj na daljavo so dostopni tudi centri za pomoč otrokom in mladostnikom in tudi nekatere svetovalnice nevladnih organizacij. Če to ne zadostuje, pa je treba poiskati pomoč pri otrokovem pediatru oz. šolskem zdravniku, ki bo ob presoji, da gre za življenjsko ogrožajoče stiske, otroka napoti po urgentno pomoč tudi na Pediatrično kliniko.
Različni sogovorniki o projektu Botrstvo. Kaj jih najbolj gane pri Botrstvu, zakaj mu zaupajo in kako naj se projekt razvija v prihodnje.
Več kot 2600 je bilo izpolnjenih otroških želja, ki so jih enemu od treh decembrskih dobrih mož napisali in narisali otroci iz vse Slovenije v upanju, da jim bo vsaj kdo izmed njih lahko izpolnil že dolgo neizpolnjene želje… Najpomembnejši pri tej uresničitvi so seveda vsi tisti ljudje, ki so pisemca prevzeli, jih izpolnili in lepo zavita darila že oddali na katero od štirih sprejemnih mest. Projekta pa ne bi bilo brez številnih prostovoljk in prostovoljcev, pomembnih pomočnikov projekta Trije zimski botri. Gostji oddaje bosta dve med njimi, Maša in Gordana.
“Ej, ti, ja, ti, tebe mislim! A spadaš v večino, v tistih šestdeset odstotkov, ki ne vedo, da lahko pol odstotka (oziroma za tiste, ki pijete, pet promilov) svoje dohodnine date nekomu po lastni izbiri? Da ne gre ves denar v skupno davčno malho, ampak lahko rečete ‘delež tega, kar sem prislužil, pa da dobijo točno ti’?”
Iz ponedeljka v ponedeljek vas na Valu 202 neumorno opozarjamo na različne vidike in razsežnosti revščine pri nas, ki jih občutijo otroci in družine, ki po pomoč prihajajo tudi k projektu Botrstvo v Sloveniji. Nanje bodo jutri dopoldne v Ljubljani na posebni novinarski konferenci opozorili tudi predstavniki tega projekta, še posebej na nove oblike revščine, ki se vztrajno širijo v družine redno zaposlenih in tistih, ki živijo od prekarnih oblik dela. Tistim, ki bremena negotovosti in pomanjkanja ne zdržijo več in potrebujejo tudi psihosocialno pomoč iz najhujših stisk pomaga psihoterapevtka Branka Strniša.
Že četrto leto bo z entuziazmom prostovoljcev in upajmo velikim odzivom tudi naših poslušalcev obdarjenih kakih 2000 otrok, ki te dni svoje želje pišejo in rišejo kateremu od treh zimskih mož.
Sredstva za pomoč pri šolanju iz posebnega Dijaškega sklada, ki smo ga predstavili pred dvema tednoma, prejema 80 dijakov. Razlogi, zakaj so potrebovali pomoč, so zelo raznoliki, tako kot tudi njihove želje in ambicije. Lucija je med tistimi, ki ni hotela dovoliti, da bi finančna stiska družine, grozeča izguba doma in oddaljenost od gimnazije preprečili njeno ambiciozno poklicno pot. A kljub odličnemu uspehu na zahtevni gimnaziji je le malo manjkalo, da bi šolanje morala končati le zato, ker ni bilo sredstev za plačilo bivanja v dijaškem domu …
Čeprav je mama 16 letnega Žiga in 8 letnega Luke redno zaposlena in pogosto dela v nočnih izmenah, je plača tako mizerna, da jim po plačilu položnic in dolgov ne ostane dovolj, da bi Žiga lahko vsak dan jedel zdrav, topel obrok in da bi lahko živeli brez strahu pred izgubo najemniškega stanovanja. Ne mamina izobrazba, ne redna služba, ne prizadevnost namreč ne zagotavljata družini niti minimalnega preživetja…
Vse številčnejše prošnje staršev otrok iz Botrstva, da nujno potrebujejo pomoč pri plačilih stroškov za dijaške domove, saj bodo njihovi otroci sicer prisiljeni želeno šolanje prekiniti ali celo povsem opustiti, so pripeljale do nove oblike pomoči tem otrokom: posebnega dijaškega sklada, iz katerega v tem šolskem letu 80 dijakov že dobiva pomoč.
Končujemo dvomesečno akcijo opozarjanja na pomen obšolskih dejavnosti z zgodbo najstnice Mine, ki ji ples pomeni tudi pomembno psihološko oporo. Dodajamo pa tudi nekaj dosežkov drugih otrok, ki brez Botrstva ne bi mogli razvijati svojih talentov. Hvala za vsak poslan SMS in vse donacije, celoten znesek bo brez odbitkov porabljen za udejstvovanje v želenih dejavnostih otrok iz projekta Botrstvo.
Tik pred tem, ko se bodo poslanci odločali o širitvi polne subvencije za kosila za vse revne šolarje, je še vedno moč slišati argumente, da lačnih v šolah zagotovo ni, zato je primerneje celo leto porabiti za premlevanje, ali bi sploh veljalo karkoli spreminjati in ali bi nas to preveč stalo.
"Šokiralo nas je, koliko otrok dejansko živi v takih finančnih razmerah. Sam sem bil naivno prepričan, da je takih, ki živijo v družinah z manj kot 180 evri mesečno na člana, torej v prvem dohodninskem razredu, morda pet v vsej državi. Pa jih je skoraj 18.500! Tistih v drugem razredu je približno 19.000 in v tretjem 13.000 osnovnošolcev, skupno 50.000, to so blazne številke," je še vedno zgrožen Milan Jakopovič, ustanovitelj in predsednik dobrodelnega društva Petka za nasmeh, ki že nekaj let z zbranimi donacijami šolarjem zagotavlja topel obrok.
Šele tri tedne je minilo, odkar smo objavili zgodbo, da si Maša želi violino. Hvala anonimnežu in hvala Mašini botri, da jo je včeraj le dobila.
Ob znova zavrnjenem predlogu o pravici do brezplačnega šolskega kosila, ki pomeni, da se število upravičenih otrok vsaj do konca tega šolskega leta zelo verjetno ne bo spreminjalo, objavljamo nekaj razmišljanj in izkušenj vzgojiteljev, ki tudi otroke iz Botrstva spremljajo na letovanjih. Kot pravijo, na letovanjih že dolgo ni bilo tako hrane željnih otrok kot letos. Presunjena sta bila tako mlajša spremljevalca Petra in Rok, ki sta le nekaj let starejša od otrok, kot tudi vsega hudega vajena vzgojiteljska veterana Saša in Boris …
Minuli teden je bila z zaključno prireditvijo končana druga sezona projekta Ferfud. Kulinarično popotovanje z dobrodelno noto, kot so ga poimenovali organizatorji, se je na koncu ustavilo v Ljubljani, kjer so lahko obiskovalci poskusili tudi lastno kulinarično mojstrovino mladega kuharskega para, ki je letos potoval v tovornjaku Ferfud dve.
“Nikoli me ni prosila, naj ji pomagam. Močno se zaveda, kako velik strošek je to. A v njenem pisanju sem začutila, kako veliko ji glasba pomeni, kako pomembna opora je v njenem življenju. Ta njena stiska me je prizadela in mi nikakor ni dala miru. Čutila sem se skoraj poklicano, da ji vsaj poskušam pomagati do tako želene violine,” je povod za svojevrstno akcijo zbiranja opisala Mašina botra Mirjam. Mašo je bolje spoznala iz pisem, ki ji jih pošilja, čeprav se nista nikoli videli.
Uspehov mlade plavalke Leje zagotovo ne bi bilo brez Botrstva. Po izgubi zaposlitve njena mama sploh ni upala razmišljati o tem, da bi jo lahko vpisala v klub, 30 evrov mesečno pa je Leji odprlo vrata do bazena…in do povsem drugačnega pogleda na svet. Čeprav je udejstvovanje mnogih otrok žal vse bolj odvisno od dobrodelnosti, pa tudi številni klubi in izobraževalne ustanove nikakor niso neobčutljivi na finančne stiske družin otrok. O tem s predstavnico plesne šole, ki že vrsto let brezplačno poučuje tudi otroke iz Botrstva.
Z novim šolskim letom se prične tudi sezona vpisovanja v obšolske in zunajšolske dejavnosti. Iz leta v leto je vse več takih, ki so povsem samoplačniške, vse več jih je popolnoma nedosegljivih že za družine srednjega razreda, kaj šele za otroke, ki živijo v najhujši socialni bedi.
Vse poletje smo opozarjali na pomen dostopnosti letovanj tudi za otroke, ki jim starši tega ne morejo omogočiti. Koliko otrok jih je letos lahko doživelo prav z donacijami naših poslušalcev in kako o pomenu skupnih letovanj z otroki iz manj premožnih družin razmišljata najstnici, ki pomanjkanja še nikoli nista izkusili, sta pa o njem razmišljali prav zaradi skupne počitniške izkušnje?
Že nekaj poletnih ponedeljkov zapored vas na kratko spomnimo, kako pomembna so letovanja za otroke, ki bi sicer vse počitnice preživeli doma. Nekaj razmišljanj in vtisov je minutah nanizal vzgojitelj Boris.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Neveljaven email naslov