Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ozavestiti moramo, da ne vemo, kaj vse se otrokom dogajalo, kakšne zlorabe, nasilje, koliko jih je doživelo izgube bližnjih. Zdaj je čas za prepoznavanje njihovih stisk in obsega znanja, nikakor za neusmiljeno pridobivanje ocen.
Ozavestiti moramo, da ne vemo, kaj vse se je otrokom dogajalo, kakšne zlorabe, nasilje, koliko jih je doživelo izgubo bližnjih. Zdaj je čas za prepoznavanje njihovih stisk, nikakor ne za neusmiljeno pridobivanje ocen
"Za vsemi temi statističnimi podatki o vse večjih psihičnih stiskah otrok so posamezniki, na katere ne moremo gledati kot na manjšino, ki se bo že nekako izvlekla iz težav. Morda, dokler ta otrok ni vaš! Če je, pa pride do povsem drugačnega pogleda na ta problem. Ni treba dramatizirati, vsekakor pa je treba problem otroških in mladostniških stisk jemati izjemno resno," je jasna Nina Babič, šolska psihologinja na OŠ Martina Konšaka v Mariboru, sodelavka Familylaba, predsednica ZPM Maribor in supervizorka svetovalcev pri TOM telefonu za otroke in mladostnike.
Po natanko štirih mesecih se danes v šole vračajo tisti osnovnošolci in dijaki zaključnih letnikov, ki ta teden še nimajo šolskih počitnic. Vračajo se z izjemno različnimi izkušnjami, nekateri zadnje mesece niso imeli nujnih pogojev, interneta, svojega računalnika, niso imeli mirnega kotička, niso dobili pomoči bližnjih, ko bi jo potrebovali. Ne vemo, koliko otrok in mladostnikov je doživelo naraščajoče družinsko nasilje ali zlorabe, koliko jih je doživelo izgube bližnjih.
"Zato si je za vračanje treba vzeti veliko časa, da dobimo dober vpogled v stanje, da jih najprej uvidimo kot otroke, potem kot učence in šele nato bo na vrsti iskanje znanja."
Ob tem je pomembno, da se raziskovanje stanja nikakor ne sprevrže v pomilovanje otrok, saj nikakor ne gre za izgubljeno generacijo, gre pa za otroke, ki potrebujejo tenkočutno prepoznavanje stisk, ki so se morda nabrale v vseh mesecih in ki so jih otroci in mladostniki v obdobju dela prek zaslonov skoraj zagotovo skušali prikriti.
"Potrebujemo čas. Vem, da obstajajo učni cilji, predpisi in zahteve po ocenah, ki so strah in trepet in ki bi morale zajeti oceno vsega znanja, vendar tega ne bomo naredili v prvem dnevu, tednu, morda tudi ne v prvem mesecu."
Ocenjevanje, ne glede na morebiten zaostanek, mora biti vsaj na začetku zares drugotnega pomena, je odločna sogovornica, saj so bile prakse izvajanja pouka na daljavo po šolah izjemno različne. Zato je zdaj tudi ogromno odprtih vprašanj sploh glede ocenjevanja tistih otrok, ki imajo velike primanjkljaje že v temeljnih znanjih.
"Mislim, da se nam odpira več vprašanj kot odgovorov. To je velika zmeda, ki zelo pogreša poenotenje na državni ravni, konkretnejša navodila, ki niso samo priporočila. Taka, ki bi poenotila delovanje na šolah, saj se šole znotraj t. i. 'priporočil' zelo različno znajdemo."
Šolanje na daljavo je vsaj na začetku predvsem najstnikom ustrezalo, številnim je bilo lažje, ker so lahko dlje spali, lažje dobivali boljše ocene, lažje razpolagali z obveznostmi in časom, a je bilo večini z vsakim tednom vse težje, celo tistim zelo uspešnim učencem, opisuje šolska psihologinja Nina Babič, ki stiske mladostnikov pozna tudi kot predsednica ZPM Maribor in kot dolgoletna supervizorka svetovalcev pri TOM telefonu za mlade.
"To niso več klici o zaljubljenosti, težavah z ocenami ali kako naj kakšno novico povedo staršem, pač pa gre za anksioznosti, tesnobne napade, samomorilne težnje, nasilje in zlorabe vseh vrst in ko si v stiku s temi zgodbami, so statistični podatki nepomembni."
Toda tudi ti niso več tako minorni. Po ocenah psihiatrov bo vsaj desetina, morda celo petina otrok čutila dolgotrajne psihične posledice, tudi hude, kar pomeni, da jih je v vsakem razredu vsaj nekaj. In za vsakogar nam mora biti mar.
Zdaj bo naloga, kako prepoznati stiske, učne primanjkljaje, kako zapolniti vrzeli v znanju, motivirati za delo, znova v veliki meri naložena učiteljem. Med katerimi so številni prav tako izčrpani od poučevanja na daljavo, skrbi za lastne otroke in so, kot rečeno, še brez ustreznih navodil, kateri balast dokončno oklestiti iz šolskih obveznosti.
"Papir prenese vse, zelo lahko je napisati, kako bo pouk organiziran, kaj vse bodo učitelji diferencirali, organizirali, kako individualizirali načrte za tiste z velikim primanjkljajem znanja. V praksi pa moramo nujno upoštevati, da so bili tudi učitelji med karanteno v podobnem položaju, poleg pouka na daljavo, ki je njihovo delo, obremenjeni še s svojimi otroki, zgodbami, vsem, kar se je dogajalo. Zdaj pa pričakujemo, da vse to odložijo in vstopijo v učilnico polni znanja, sposobnosti in spretnosti, da obvladajo vse, kar se je otrokom zgodilo. Mislim, da je to izjemno težko pričakovati in je zelo odvisno od posameznika. Ob tem pa ne pomaga, če je javnost, če so starši kritični do njih in ima velika pričakovanja, ne pa tudi razumevanja, da so samo ljudje. Mislim, da vsi trenutno dajemo od sebe najboljše, kar zmoremo," je (samo)kritična Nina Babič.
Način in hitrost vračanja v šolsko rutino sta zdaj izjemno pomembna in morata biti skladna z realnostjo, še opozarja.
"Otroke zdaj pošiljamo v 'boj' in od njih pričakujemo tudi stvari, ki jih morda tudi sami ne bi zmogli – da bodo 'padli noter', osvojili ritem vstajanja, sodelovanje, da se bodo zlahka odlepili od virtualnega sveta, da bo vračanje nazaj potekalo gladko in seveda pridobili ocene, kot si jih vsi želimo. Da bodo skratka delovali, kot da se nič ni zgodilo."
Ob tem vselej pomislimo, koliko od naštetega sploh zmoremo odrasli, predvsem pa verjemimo v svoje otroke, da bodo zmogli, saj sta razpoloženje in spodbuda doma v takih trenutkih izjemnega pomena.
"Kako lahko ob tem najbolj zamočimo? Zagotovo tako, da smo, šolniki in starši, samo storilnostni birokrati, ki bomo naredili vse, da pri otrocih samo 'naredimo kljukice' tam, kjer bi pač kljukice morale biti. Takrat lahko najbolj zamočimo, ker spregledamo vse, kar otroci pravzaprav so."
545 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Ozavestiti moramo, da ne vemo, kaj vse se otrokom dogajalo, kakšne zlorabe, nasilje, koliko jih je doživelo izgube bližnjih. Zdaj je čas za prepoznavanje njihovih stisk in obsega znanja, nikakor za neusmiljeno pridobivanje ocen.
Ozavestiti moramo, da ne vemo, kaj vse se je otrokom dogajalo, kakšne zlorabe, nasilje, koliko jih je doživelo izgubo bližnjih. Zdaj je čas za prepoznavanje njihovih stisk, nikakor ne za neusmiljeno pridobivanje ocen
"Za vsemi temi statističnimi podatki o vse večjih psihičnih stiskah otrok so posamezniki, na katere ne moremo gledati kot na manjšino, ki se bo že nekako izvlekla iz težav. Morda, dokler ta otrok ni vaš! Če je, pa pride do povsem drugačnega pogleda na ta problem. Ni treba dramatizirati, vsekakor pa je treba problem otroških in mladostniških stisk jemati izjemno resno," je jasna Nina Babič, šolska psihologinja na OŠ Martina Konšaka v Mariboru, sodelavka Familylaba, predsednica ZPM Maribor in supervizorka svetovalcev pri TOM telefonu za otroke in mladostnike.
Po natanko štirih mesecih se danes v šole vračajo tisti osnovnošolci in dijaki zaključnih letnikov, ki ta teden še nimajo šolskih počitnic. Vračajo se z izjemno različnimi izkušnjami, nekateri zadnje mesece niso imeli nujnih pogojev, interneta, svojega računalnika, niso imeli mirnega kotička, niso dobili pomoči bližnjih, ko bi jo potrebovali. Ne vemo, koliko otrok in mladostnikov je doživelo naraščajoče družinsko nasilje ali zlorabe, koliko jih je doživelo izgube bližnjih.
"Zato si je za vračanje treba vzeti veliko časa, da dobimo dober vpogled v stanje, da jih najprej uvidimo kot otroke, potem kot učence in šele nato bo na vrsti iskanje znanja."
Ob tem je pomembno, da se raziskovanje stanja nikakor ne sprevrže v pomilovanje otrok, saj nikakor ne gre za izgubljeno generacijo, gre pa za otroke, ki potrebujejo tenkočutno prepoznavanje stisk, ki so se morda nabrale v vseh mesecih in ki so jih otroci in mladostniki v obdobju dela prek zaslonov skoraj zagotovo skušali prikriti.
"Potrebujemo čas. Vem, da obstajajo učni cilji, predpisi in zahteve po ocenah, ki so strah in trepet in ki bi morale zajeti oceno vsega znanja, vendar tega ne bomo naredili v prvem dnevu, tednu, morda tudi ne v prvem mesecu."
Ocenjevanje, ne glede na morebiten zaostanek, mora biti vsaj na začetku zares drugotnega pomena, je odločna sogovornica, saj so bile prakse izvajanja pouka na daljavo po šolah izjemno različne. Zato je zdaj tudi ogromno odprtih vprašanj sploh glede ocenjevanja tistih otrok, ki imajo velike primanjkljaje že v temeljnih znanjih.
"Mislim, da se nam odpira več vprašanj kot odgovorov. To je velika zmeda, ki zelo pogreša poenotenje na državni ravni, konkretnejša navodila, ki niso samo priporočila. Taka, ki bi poenotila delovanje na šolah, saj se šole znotraj t. i. 'priporočil' zelo različno znajdemo."
Šolanje na daljavo je vsaj na začetku predvsem najstnikom ustrezalo, številnim je bilo lažje, ker so lahko dlje spali, lažje dobivali boljše ocene, lažje razpolagali z obveznostmi in časom, a je bilo večini z vsakim tednom vse težje, celo tistim zelo uspešnim učencem, opisuje šolska psihologinja Nina Babič, ki stiske mladostnikov pozna tudi kot predsednica ZPM Maribor in kot dolgoletna supervizorka svetovalcev pri TOM telefonu za mlade.
"To niso več klici o zaljubljenosti, težavah z ocenami ali kako naj kakšno novico povedo staršem, pač pa gre za anksioznosti, tesnobne napade, samomorilne težnje, nasilje in zlorabe vseh vrst in ko si v stiku s temi zgodbami, so statistični podatki nepomembni."
Toda tudi ti niso več tako minorni. Po ocenah psihiatrov bo vsaj desetina, morda celo petina otrok čutila dolgotrajne psihične posledice, tudi hude, kar pomeni, da jih je v vsakem razredu vsaj nekaj. In za vsakogar nam mora biti mar.
Zdaj bo naloga, kako prepoznati stiske, učne primanjkljaje, kako zapolniti vrzeli v znanju, motivirati za delo, znova v veliki meri naložena učiteljem. Med katerimi so številni prav tako izčrpani od poučevanja na daljavo, skrbi za lastne otroke in so, kot rečeno, še brez ustreznih navodil, kateri balast dokončno oklestiti iz šolskih obveznosti.
"Papir prenese vse, zelo lahko je napisati, kako bo pouk organiziran, kaj vse bodo učitelji diferencirali, organizirali, kako individualizirali načrte za tiste z velikim primanjkljajem znanja. V praksi pa moramo nujno upoštevati, da so bili tudi učitelji med karanteno v podobnem položaju, poleg pouka na daljavo, ki je njihovo delo, obremenjeni še s svojimi otroki, zgodbami, vsem, kar se je dogajalo. Zdaj pa pričakujemo, da vse to odložijo in vstopijo v učilnico polni znanja, sposobnosti in spretnosti, da obvladajo vse, kar se je otrokom zgodilo. Mislim, da je to izjemno težko pričakovati in je zelo odvisno od posameznika. Ob tem pa ne pomaga, če je javnost, če so starši kritični do njih in ima velika pričakovanja, ne pa tudi razumevanja, da so samo ljudje. Mislim, da vsi trenutno dajemo od sebe najboljše, kar zmoremo," je (samo)kritična Nina Babič.
Način in hitrost vračanja v šolsko rutino sta zdaj izjemno pomembna in morata biti skladna z realnostjo, še opozarja.
"Otroke zdaj pošiljamo v 'boj' in od njih pričakujemo tudi stvari, ki jih morda tudi sami ne bi zmogli – da bodo 'padli noter', osvojili ritem vstajanja, sodelovanje, da se bodo zlahka odlepili od virtualnega sveta, da bo vračanje nazaj potekalo gladko in seveda pridobili ocene, kot si jih vsi želimo. Da bodo skratka delovali, kot da se nič ni zgodilo."
Ob tem vselej pomislimo, koliko od naštetega sploh zmoremo odrasli, predvsem pa verjemimo v svoje otroke, da bodo zmogli, saj sta razpoloženje in spodbuda doma v takih trenutkih izjemnega pomena.
"Kako lahko ob tem najbolj zamočimo? Zagotovo tako, da smo, šolniki in starši, samo storilnostni birokrati, ki bomo naredili vse, da pri otrocih samo 'naredimo kljukice' tam, kjer bi pač kljukice morale biti. Takrat lahko najbolj zamočimo, ker spregledamo vse, kar otroci pravzaprav so."
Ves september smo v naših oddajah s pripovedmi otrok in utemeljitvami strokovnjakov opozarjali na to, kako pomemben je razvoj talentov in zakaj s tem, ko se otroci ne morejo vključiti v plačljive dejavnosti, izgubljamo tudi kot družba. Ta teden sledi še zadnje dejanje, ki bo pripomoglo k finančni podpori mladih športnih talentov: dobrodelna dražba rumene majice zmagovalca letošnje dirke Tour de France Chrisa Frooma. In najprej zgodba o tem, kako je ta izjemno dragocena majica zmagovalca najpomembnejše dirke na svetu sploh prišla do nas.
Opozorjamo na pomen dostopnosti do prostočasnih dejavnosti za otroke iz socialno šibkih okolij, tokrat posebej opozarjamo na šport.
Ob številnih stroških, ki jih prinaša novo šolsko leto in prihajajoča jesen, so izdatki za prostočasne dejavnosti tisti, ki prvi odpadejo iz družinskih proračunov. Toda tudi otroci iz socialno najšibkejših okolij so polni talentov in si neizmerno želijo biti športniki, glasbeniki, pevci, zelo si želijo biti uspešni in svojim talentom in veščinami vsaj na teh področjih biti enakovredni premožnim vrstnikom.
“Komaj sva čakala, da bo prišel dan, ko bova šla na morje,” še v bratčevem imenu pove Matej, ki se je pred dnevi vrnil s svoje edine letošnje počitniške dogodivščine. “Moj najboljši prijatelj je postal Tim, skupaj sva lovila rake, polžke in školjke in plavala.“ “Imeli smo odlične vzgojitelje, vrstniki so bili prijazni. Igrali smo namizne igre, uživali na plaži, plavali, skakali s pomola, zvečer pa smo imeli različne programe – ples, športne in olimpijske igre, pa iskanje nadarjenih in ,poroke’. Super je bilo, fenomenalno!” podoživlja svoja doživetja prikupna najstnica Sara, ki je na letovanju spletla številna nova prijateljstva.
Počitnice na morju so za mnoge samoumevne, za mnoge nedosegljive, za nekatere pa bodo letos tudi s pomočjo naših poslušalcev končno dosanjane sanje . . .
Letovanja brez staršev, v novem okolju, z vrstniki iz povsem drugačnih okolij, so neprecenljiva izkušnja za vse otroke, še posebej pa za tiste, ki vse leto živijo v pomanjkanju vseh vrst. Kot pravijo dolgoletni vzgojitelji Estera, Sabina, Saša, Matjaš in Boris, tisti otroci, ki na letovanja prihajajo s pomočjo donatorjev, vse pogosteje nanje prihajajo brez najosnovnejše opreme in so vse pogosteje - željni hrane.
Letovanja, ki jih pripravljajo tudi različne humanitarne organizacije, so za otroke s socialnega dna pomembna predvsem zaradi nabiranja novih doživetij, saj so pogosto tudi med šolskim letom odrinjeni na rob, za otroke, ki živijo brez materialnega pomanjkanja, pa je neprecenljiva predvsem izkušnja neobremenjenega druženja z vrstniki, s katerimi se običajno prav zaradi družbene razslojenosti ne družijo prav veliko? Mozaik letovanj nam bodo v prihodnjih oddajah pomagali sestaviti dolgoletni spremljevalci otrok na letovanjih iz ZPMS.
Muhammed Kisirisa je pri petnajstih letih v ugandskem slumu, kjer je tudi odraščal, ustanovil prvo dobrodelno organizacijo. Vse od takrat pomaga mladim iz najbolj depriviligiranih družin. S tremi prijatelji je tako ustanovil organizacijo za temeljne spremembe, ki nekaj sto otrokom omogoča izobraževanje, vodijo pa tudi nekakšno botrstvo za otroke - posamezniki lahko namreč določenemu otroku namenjajo po 30$ na mesec. Tokrat torej po svoje sorodna, a tudi povsem drugačna botrska zgodba.
Letošnje šolsko leto je bilo za srednješolca Vida povsem drugačno od lanskega, ko je moral veliko honorarno delati, da so z družino sploh lahko plačevali stroške, ko je sanjal o lastnem kovčku z orodjem, nujnim za praktičen del šolanja in vsaj kakšni brezskrbni uri druženja s prijatelji. Družini je namreč znova, že petič grozila selitev, negotovo pa je bilo, ali bo srednjo šolo sploh lahko končal. Leto kasneje prav zaradi pomoči poslušalcev že načrtuje šolanje na fakulteti!
Presenetljiv in presunljiv je podatek ljubljanskega zavoda Pod streh’co, da je več kot polovica njihovih uporabnikov iz družin, ki imajo mladoletne otroke. Obiskali smo jih, pa tudi preverili, koliko družin prihaja po tovrstno pomoč v druge javne kuhinje po Sloveniji.
V gledališču Glej se predstaviljajo mladi igralci, ki so sodelovali v mednarodnem projektu Generacija generaciji. Projekt je namenjen spodbujanju ustvarjanja sodobnega gledališča za najstnike z najstniki.
Pred kratkim objavljena mednarodna študija razvoja možganov in drugih razvojnih potencialov pri otrocih, ki odraščajo v romunskih sirotišnicah, je pokazala, da socialna depriviligiranost resno in dolgoročno vpliva na razvoj otrok iz socialnega roba. Morda se zdi absurdno primerjati tiste razmere s temi, v katerih živijo nekateri otroci na skrajnem socialnem robu pri nas, vendar pediatrinja dr. Tina Bregant pravi, da bi morali biti veliko bolj pozorni na to, kakšne dolgoročne posledice prinaša dejstvo, da otroci živijo v nenehnem stresu, v družinah, paraliziranih od strahu pred izgubo doma in ob neprimerni prehrani.
Galova mama je mlada ženska z visoko izobrazbo, redno službo in neskončno željo, da bi kot samohranilka svojemu edincu lahko omogočila običajno otroštvo, v katerem bi lahko raziskoval naravo, morje in živali in se še naprej ukvarjal s hokejem, ki mu tako veliko pomeni. Pred nekaj meseci so se prav vsi njuni načrti sesuli. Bolezen mami odmerja vse manjše možnosti za zmago in njena vse večja skrb je, kako svojemu fantku zagotoviti prihodnost, ko njene ne bo več…
14-letno dekle je na taboru kreativnega pisanja skozi svojo zgodbo izpovedalo težki položaj družine. V pesmih, ki jih je pokazala le mentorju, je izlila posledice stiske, ki jih sicer ne more zaupati nikomur.
“Biti odvisen od socialne pomoči, biti brez lastnega zaslužka, brez občutka, da komu koristiš, da si nekaj vreden, je grozno. In zelo težko je biti odvisen od socialne pomoči, ki je nepopisno nizka, s katero ne moreš preživeti ne sebe, kaj šele otrok. Zgodi se, da moraš po mesec ali dva čakati na odločbo, vmes pa se znajti kot se veš in znaš, to je res katastrofa,” se nekajletne brezposelnosti spominja mama treh otrok. Občutku nekoristnosti in nesposobnosti so se takrat pridružili še izvršbe, rubeži in grožnja z deložacijo. Obup je bil res popoln.
Po dobrem letu smo obiskali družino Mitje, Maje, Maše, Nejca in Primoža Takrat so bili tik pred deložacijo, razmišljali so, kam se bodo preselili, otroke pa je skrbelo, ali bodo med počitnicami sploh lahko jedli. Leto kasneje živijo “300 odstotkov bolje” ocenjuje njihova mama. Kaj vse se je spremenilo na bolje?
“Vse življenje sem samo delal, nič drugega nisem videl kot delo, s katerim bi kljub le eni skromni plači lahko otrokoma zagotovil vsaj dom. Iz gospodarskega objekta smo skušali narediti bivalne prostore, tri leta smo z otrokoma živeli brez vode in elektrike. Želel sem le, da bi lahko ustvaril normalen dom. Zdaj pa ne morem več.”
Poslušalec Mare se je po nekajletnem bivanju v tujini ob povratku domov odločil postati boter, a je imel prav zaradi izkušenj s podobnimi projekti v tujini nekoliko drugačna pričakovanja: da bo lahko otroku, skupaj s svojo družino, v pomoč pri odraščanju tudi drugače, ne le z vsakomesečno finančno pomočjo...
Neveljaven email naslov