Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ozavestiti moramo, da ne vemo, kaj vse se otrokom dogajalo, kakšne zlorabe, nasilje, koliko jih je doživelo izgube bližnjih. Zdaj je čas za prepoznavanje njihovih stisk in obsega znanja, nikakor za neusmiljeno pridobivanje ocen.
Ozavestiti moramo, da ne vemo, kaj vse se je otrokom dogajalo, kakšne zlorabe, nasilje, koliko jih je doživelo izgubo bližnjih. Zdaj je čas za prepoznavanje njihovih stisk, nikakor ne za neusmiljeno pridobivanje ocen
"Za vsemi temi statističnimi podatki o vse večjih psihičnih stiskah otrok so posamezniki, na katere ne moremo gledati kot na manjšino, ki se bo že nekako izvlekla iz težav. Morda, dokler ta otrok ni vaš! Če je, pa pride do povsem drugačnega pogleda na ta problem. Ni treba dramatizirati, vsekakor pa je treba problem otroških in mladostniških stisk jemati izjemno resno," je jasna Nina Babič, šolska psihologinja na OŠ Martina Konšaka v Mariboru, sodelavka Familylaba, predsednica ZPM Maribor in supervizorka svetovalcev pri TOM telefonu za otroke in mladostnike.
Po natanko štirih mesecih se danes v šole vračajo tisti osnovnošolci in dijaki zaključnih letnikov, ki ta teden še nimajo šolskih počitnic. Vračajo se z izjemno različnimi izkušnjami, nekateri zadnje mesece niso imeli nujnih pogojev, interneta, svojega računalnika, niso imeli mirnega kotička, niso dobili pomoči bližnjih, ko bi jo potrebovali. Ne vemo, koliko otrok in mladostnikov je doživelo naraščajoče družinsko nasilje ali zlorabe, koliko jih je doživelo izgube bližnjih.
"Zato si je za vračanje treba vzeti veliko časa, da dobimo dober vpogled v stanje, da jih najprej uvidimo kot otroke, potem kot učence in šele nato bo na vrsti iskanje znanja."
Ob tem je pomembno, da se raziskovanje stanja nikakor ne sprevrže v pomilovanje otrok, saj nikakor ne gre za izgubljeno generacijo, gre pa za otroke, ki potrebujejo tenkočutno prepoznavanje stisk, ki so se morda nabrale v vseh mesecih in ki so jih otroci in mladostniki v obdobju dela prek zaslonov skoraj zagotovo skušali prikriti.
"Potrebujemo čas. Vem, da obstajajo učni cilji, predpisi in zahteve po ocenah, ki so strah in trepet in ki bi morale zajeti oceno vsega znanja, vendar tega ne bomo naredili v prvem dnevu, tednu, morda tudi ne v prvem mesecu."
Ocenjevanje, ne glede na morebiten zaostanek, mora biti vsaj na začetku zares drugotnega pomena, je odločna sogovornica, saj so bile prakse izvajanja pouka na daljavo po šolah izjemno različne. Zato je zdaj tudi ogromno odprtih vprašanj sploh glede ocenjevanja tistih otrok, ki imajo velike primanjkljaje že v temeljnih znanjih.
"Mislim, da se nam odpira več vprašanj kot odgovorov. To je velika zmeda, ki zelo pogreša poenotenje na državni ravni, konkretnejša navodila, ki niso samo priporočila. Taka, ki bi poenotila delovanje na šolah, saj se šole znotraj t. i. 'priporočil' zelo različno znajdemo."
Šolanje na daljavo je vsaj na začetku predvsem najstnikom ustrezalo, številnim je bilo lažje, ker so lahko dlje spali, lažje dobivali boljše ocene, lažje razpolagali z obveznostmi in časom, a je bilo večini z vsakim tednom vse težje, celo tistim zelo uspešnim učencem, opisuje šolska psihologinja Nina Babič, ki stiske mladostnikov pozna tudi kot predsednica ZPM Maribor in kot dolgoletna supervizorka svetovalcev pri TOM telefonu za mlade.
"To niso več klici o zaljubljenosti, težavah z ocenami ali kako naj kakšno novico povedo staršem, pač pa gre za anksioznosti, tesnobne napade, samomorilne težnje, nasilje in zlorabe vseh vrst in ko si v stiku s temi zgodbami, so statistični podatki nepomembni."
Toda tudi ti niso več tako minorni. Po ocenah psihiatrov bo vsaj desetina, morda celo petina otrok čutila dolgotrajne psihične posledice, tudi hude, kar pomeni, da jih je v vsakem razredu vsaj nekaj. In za vsakogar nam mora biti mar.
Zdaj bo naloga, kako prepoznati stiske, učne primanjkljaje, kako zapolniti vrzeli v znanju, motivirati za delo, znova v veliki meri naložena učiteljem. Med katerimi so številni prav tako izčrpani od poučevanja na daljavo, skrbi za lastne otroke in so, kot rečeno, še brez ustreznih navodil, kateri balast dokončno oklestiti iz šolskih obveznosti.
"Papir prenese vse, zelo lahko je napisati, kako bo pouk organiziran, kaj vse bodo učitelji diferencirali, organizirali, kako individualizirali načrte za tiste z velikim primanjkljajem znanja. V praksi pa moramo nujno upoštevati, da so bili tudi učitelji med karanteno v podobnem položaju, poleg pouka na daljavo, ki je njihovo delo, obremenjeni še s svojimi otroki, zgodbami, vsem, kar se je dogajalo. Zdaj pa pričakujemo, da vse to odložijo in vstopijo v učilnico polni znanja, sposobnosti in spretnosti, da obvladajo vse, kar se je otrokom zgodilo. Mislim, da je to izjemno težko pričakovati in je zelo odvisno od posameznika. Ob tem pa ne pomaga, če je javnost, če so starši kritični do njih in ima velika pričakovanja, ne pa tudi razumevanja, da so samo ljudje. Mislim, da vsi trenutno dajemo od sebe najboljše, kar zmoremo," je (samo)kritična Nina Babič.
Način in hitrost vračanja v šolsko rutino sta zdaj izjemno pomembna in morata biti skladna z realnostjo, še opozarja.
"Otroke zdaj pošiljamo v 'boj' in od njih pričakujemo tudi stvari, ki jih morda tudi sami ne bi zmogli – da bodo 'padli noter', osvojili ritem vstajanja, sodelovanje, da se bodo zlahka odlepili od virtualnega sveta, da bo vračanje nazaj potekalo gladko in seveda pridobili ocene, kot si jih vsi želimo. Da bodo skratka delovali, kot da se nič ni zgodilo."
Ob tem vselej pomislimo, koliko od naštetega sploh zmoremo odrasli, predvsem pa verjemimo v svoje otroke, da bodo zmogli, saj sta razpoloženje in spodbuda doma v takih trenutkih izjemnega pomena.
"Kako lahko ob tem najbolj zamočimo? Zagotovo tako, da smo, šolniki in starši, samo storilnostni birokrati, ki bomo naredili vse, da pri otrocih samo 'naredimo kljukice' tam, kjer bi pač kljukice morale biti. Takrat lahko najbolj zamočimo, ker spregledamo vse, kar otroci pravzaprav so."
545 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Ozavestiti moramo, da ne vemo, kaj vse se otrokom dogajalo, kakšne zlorabe, nasilje, koliko jih je doživelo izgube bližnjih. Zdaj je čas za prepoznavanje njihovih stisk in obsega znanja, nikakor za neusmiljeno pridobivanje ocen.
Ozavestiti moramo, da ne vemo, kaj vse se je otrokom dogajalo, kakšne zlorabe, nasilje, koliko jih je doživelo izgubo bližnjih. Zdaj je čas za prepoznavanje njihovih stisk, nikakor ne za neusmiljeno pridobivanje ocen
"Za vsemi temi statističnimi podatki o vse večjih psihičnih stiskah otrok so posamezniki, na katere ne moremo gledati kot na manjšino, ki se bo že nekako izvlekla iz težav. Morda, dokler ta otrok ni vaš! Če je, pa pride do povsem drugačnega pogleda na ta problem. Ni treba dramatizirati, vsekakor pa je treba problem otroških in mladostniških stisk jemati izjemno resno," je jasna Nina Babič, šolska psihologinja na OŠ Martina Konšaka v Mariboru, sodelavka Familylaba, predsednica ZPM Maribor in supervizorka svetovalcev pri TOM telefonu za otroke in mladostnike.
Po natanko štirih mesecih se danes v šole vračajo tisti osnovnošolci in dijaki zaključnih letnikov, ki ta teden še nimajo šolskih počitnic. Vračajo se z izjemno različnimi izkušnjami, nekateri zadnje mesece niso imeli nujnih pogojev, interneta, svojega računalnika, niso imeli mirnega kotička, niso dobili pomoči bližnjih, ko bi jo potrebovali. Ne vemo, koliko otrok in mladostnikov je doživelo naraščajoče družinsko nasilje ali zlorabe, koliko jih je doživelo izgube bližnjih.
"Zato si je za vračanje treba vzeti veliko časa, da dobimo dober vpogled v stanje, da jih najprej uvidimo kot otroke, potem kot učence in šele nato bo na vrsti iskanje znanja."
Ob tem je pomembno, da se raziskovanje stanja nikakor ne sprevrže v pomilovanje otrok, saj nikakor ne gre za izgubljeno generacijo, gre pa za otroke, ki potrebujejo tenkočutno prepoznavanje stisk, ki so se morda nabrale v vseh mesecih in ki so jih otroci in mladostniki v obdobju dela prek zaslonov skoraj zagotovo skušali prikriti.
"Potrebujemo čas. Vem, da obstajajo učni cilji, predpisi in zahteve po ocenah, ki so strah in trepet in ki bi morale zajeti oceno vsega znanja, vendar tega ne bomo naredili v prvem dnevu, tednu, morda tudi ne v prvem mesecu."
Ocenjevanje, ne glede na morebiten zaostanek, mora biti vsaj na začetku zares drugotnega pomena, je odločna sogovornica, saj so bile prakse izvajanja pouka na daljavo po šolah izjemno različne. Zato je zdaj tudi ogromno odprtih vprašanj sploh glede ocenjevanja tistih otrok, ki imajo velike primanjkljaje že v temeljnih znanjih.
"Mislim, da se nam odpira več vprašanj kot odgovorov. To je velika zmeda, ki zelo pogreša poenotenje na državni ravni, konkretnejša navodila, ki niso samo priporočila. Taka, ki bi poenotila delovanje na šolah, saj se šole znotraj t. i. 'priporočil' zelo različno znajdemo."
Šolanje na daljavo je vsaj na začetku predvsem najstnikom ustrezalo, številnim je bilo lažje, ker so lahko dlje spali, lažje dobivali boljše ocene, lažje razpolagali z obveznostmi in časom, a je bilo večini z vsakim tednom vse težje, celo tistim zelo uspešnim učencem, opisuje šolska psihologinja Nina Babič, ki stiske mladostnikov pozna tudi kot predsednica ZPM Maribor in kot dolgoletna supervizorka svetovalcev pri TOM telefonu za mlade.
"To niso več klici o zaljubljenosti, težavah z ocenami ali kako naj kakšno novico povedo staršem, pač pa gre za anksioznosti, tesnobne napade, samomorilne težnje, nasilje in zlorabe vseh vrst in ko si v stiku s temi zgodbami, so statistični podatki nepomembni."
Toda tudi ti niso več tako minorni. Po ocenah psihiatrov bo vsaj desetina, morda celo petina otrok čutila dolgotrajne psihične posledice, tudi hude, kar pomeni, da jih je v vsakem razredu vsaj nekaj. In za vsakogar nam mora biti mar.
Zdaj bo naloga, kako prepoznati stiske, učne primanjkljaje, kako zapolniti vrzeli v znanju, motivirati za delo, znova v veliki meri naložena učiteljem. Med katerimi so številni prav tako izčrpani od poučevanja na daljavo, skrbi za lastne otroke in so, kot rečeno, še brez ustreznih navodil, kateri balast dokončno oklestiti iz šolskih obveznosti.
"Papir prenese vse, zelo lahko je napisati, kako bo pouk organiziran, kaj vse bodo učitelji diferencirali, organizirali, kako individualizirali načrte za tiste z velikim primanjkljajem znanja. V praksi pa moramo nujno upoštevati, da so bili tudi učitelji med karanteno v podobnem položaju, poleg pouka na daljavo, ki je njihovo delo, obremenjeni še s svojimi otroki, zgodbami, vsem, kar se je dogajalo. Zdaj pa pričakujemo, da vse to odložijo in vstopijo v učilnico polni znanja, sposobnosti in spretnosti, da obvladajo vse, kar se je otrokom zgodilo. Mislim, da je to izjemno težko pričakovati in je zelo odvisno od posameznika. Ob tem pa ne pomaga, če je javnost, če so starši kritični do njih in ima velika pričakovanja, ne pa tudi razumevanja, da so samo ljudje. Mislim, da vsi trenutno dajemo od sebe najboljše, kar zmoremo," je (samo)kritična Nina Babič.
Način in hitrost vračanja v šolsko rutino sta zdaj izjemno pomembna in morata biti skladna z realnostjo, še opozarja.
"Otroke zdaj pošiljamo v 'boj' in od njih pričakujemo tudi stvari, ki jih morda tudi sami ne bi zmogli – da bodo 'padli noter', osvojili ritem vstajanja, sodelovanje, da se bodo zlahka odlepili od virtualnega sveta, da bo vračanje nazaj potekalo gladko in seveda pridobili ocene, kot si jih vsi želimo. Da bodo skratka delovali, kot da se nič ni zgodilo."
Ob tem vselej pomislimo, koliko od naštetega sploh zmoremo odrasli, predvsem pa verjemimo v svoje otroke, da bodo zmogli, saj sta razpoloženje in spodbuda doma v takih trenutkih izjemnega pomena.
"Kako lahko ob tem najbolj zamočimo? Zagotovo tako, da smo, šolniki in starši, samo storilnostni birokrati, ki bomo naredili vse, da pri otrocih samo 'naredimo kljukice' tam, kjer bi pač kljukice morale biti. Takrat lahko najbolj zamočimo, ker spregledamo vse, kar otroci pravzaprav so."
Med 55.000 otrok, ki jih statistični podatki potiskajo pod prag revščine in na stisko katerih te dni še posebej opozarjajo humanitarne organizacije, sodijo tudi Nika, Katja in Uroš. Zaradi pogosto bolne Nike je mama brezposelna, z očetom stikov skorajda nimajo več, socialni dohodki in 80 evrov preživnine za vse tri otroke pa pomeni, da položnice že dolgo niso plačane. Ko smo jih obiskali, jih je najbolj skrbelo, da bodo izgubili stanovanje, nekaj dni kasneje pa so že prejeli nalog za deložacijo: majhno podstrešno stanovanje morajo zaradi dolgov izprazniti prav danes ...
Nedavno je Unicef predstavil poročilo o naraščujoči revščini med otroki v skupini 41 najrazvitejših držav. Revščina ponekod, tudi v Sloveniji, narašča.V najrazvitejših državah je kar 76,5 milijona otrok, ki živijo v revščini.
Nedavno je Unicef predstavil poročilo o naraščujoči revščini med otroki v skupini 41 najrazvitejših držav. Revščina ponekod, tudi v Sloveniji, narašča.V najrazvitejših državah je kar 76,5 milijona otrok, ki živijo v revščini.
Nedavno je Unicef predstavil poročilo o naraščujoči revščini med otroki v skupini 41 najrazvitejših držav. Revščina ponekod, tudi v Sloveniji, narašča.V najrazvitejših državah je kar 76,5 milijona otrok, ki živijo v revščini.
V okviru Tedna otroka je Zveza prijateljev mladine Moste - Polje organizirala brezplačni kopalni izlet v vodni park Bohinj.
V zaključni oddaji o pomenu obšolskih dejavnosti, ki jih otrokom lahko financirate v okviru projekta Botrstvo, smo ponovno opozorili na zgodbo mladega nadebudnega smučarja Davida ter opozorili, da ste zagotovili sredstva za dejavnosti kar 21 otrok. Hvala vsem, ki pomagate!
Težko otroštvo je pogosta označba razmer, ko otroci živijo bistveno slabše od vrstnikov zatradi hudih materialnih stisk, bolezni ali smrti staršev ali drugih bližnjih, lastnih bolezni, pomanjkanja družinske podpore, ljubezni, vse pogosteje celo osnovnih dobrin kot so hrana, ogrevanje in potrebščine za šolanje. Na srečo imamo tudi pozitivne vzglede ...
Uršina družina živi brez očeta, a tako rekoč tudi brez mame, ki vseskozi v več izmenah dela slabo plačana dela, da bi le lahko zaslužila dovolj za preživetje svojih deklet. Ne morejo si privoščiti, da bi deklici obiskovali obšolske dejavnosti.
Davida, trinajstletnika iz socialnega dna, so v šolskem športnem krožku poznali predvsem kot tistega, ki se je vanj vpisal zato, da bo tudi tam nagajal in motil druge kot je to počel pri šolskem pouku. Odkar se je prvič postavil na smuči, pa je povsem drugačen – izjemno discipliniran in uspešen smučar tudi na državnih tekmah, ki je veliko uspešnejši tudi v šoli. Za učitelje je njegov primer dokaz, kako zelo lahko šport pomaga otroku v socialni stiski. Smučanje mu pomeni ne le izjemno veselje in razvijanje nedvomnega talenta, pač pa tudi beg od vsega hudega, kar se je dogajalo doma.
V oddajah Botrstva bomo v prihodnjih tednih, v času, ko potekajo vpisi v raznolike, a žal vse pogosteje tudi plačljive obšolske dejavnosti , nekoliko bolj intenzivno opozarjali na to, da je udejstvovanje otrok iz socialnega dna v takih dejavnosti izjemno pomembno in daleč od razkošja oz. luksuza. Za otroke, ki iz dneva v dan čutijo neenakost v šoli in ki pogosto doma nimajo prav nobene pomoči pri šolskih obveznosti in so tudi zato v šoli včasih manj uspešni kot bi lahko bili, je to namreč priložnost, da so v nečem pa le boljši tudi od premožnih vrstnikov... Danes pojasnimo, kako je mogoče pomagati nekaterim otrokom, ki po mnenju strokovnih sodelavcev ZPM Ljubljana Moste Polje zaradi že izkazanih talentov ali res hudih socialnih stisk še posebej potrebujejo pomoč pri plačilu dejavnosti.
Kakšen je bil uspeh zbiranja sredstev za počitnice otrok, vključenih v projekt Botrstvo v Sloveniji? Koliko jih je lahko prav zaradi številnih poslanih SMS-ov in res uspešne dobrodelne dražbe dresa (zdaj tudi uradno) najboljšega evropskega, po mnenju mnogih pa tudi svetovnega nogometaša Cristiana Ronalda, letos prvič videlo morje ter preživelo nekaj počitniških dni v gorah?
V Sloveniji je veliko otrok, ki zaradi materialne stiske ne morejo na počitnice, v šolo v naravi ali na tabor. Nekateri med njimi sploh še niso videli morja. Zveza prijateljev mladine Slovenije se je (v sodelovanju z Valom 202) zato domislila projekta Botrstvo v Sloveniji. 131 otrok je tako minuli teden letovalo v Zambratiji v hrvaški Istri. Med temi so bile tudi žrtve poplav iz Obrenovca. V Zambratijo se je odpravila Jana Samsa.
"Prvi dan je najpomembneje, kakšne znamke mobilni telefon je kdo prinesel s seboj. Čez nekaj dni pozabijo ne le, kdo ima najboljšega, ampak tudi, da jih sploh imajo s seboj," opisuje vzgojiteljica Jana enega od pomenov, ki jih ima združevanje otrok iz različnih socialnih okolij na letovanjih, t.i. kolonijah, ki jih organizirajo številna društva, tudi ZPM.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Letovanja, ki jih pripravljajo tudi različne humanitarne organizacije, so že vrsto let namenjena tako otrokom, ki jim starši take počitnice lahko plačajo, kot tudi tistim, ki morja ali počitnic v gorah ne bi doživeli brez donatorske pomoči. Letos, ko je zaradi zaostrenih pravil med njimi še manj tistih, ki jim je doslej počitniška doživetja omogočala tudi zdravstvena zavarovalnica, pa je za otroke iz socialno ogroženih družin možnosti za počitnikovanje vse manj. Čeprav pogosto slišimo, da tudi v preteklosti marsikdo ni šel na počitnice, pa vseeno preživel in odrasel, tokrat s pomočjo spremljevalk otrok v počitniških kolonijah pojasnjujemo, zakaj je taka počitniška izkušnja dandanes še toliko bolj pomembna.
Zgodbo Špele, Bojana in Jana so si poslušalci najbrž najbolj zapomnili po tem, da jim njihova mama, poklicna kuharica, ki med delovnikom pripravlja stotine zdravih obrokov v šolski kuhinji, ne more plačati šolskih kosil še za dva svoja šolarja. In čeprav je zaposlen tudi oče in občasno za res majhen honorar dela tudi najstarejši sin, po plačilu najemnine in drugih nujnih stroškov velikokrat zmanjka za najnujnejšo hrano. Kako jim je pomagala radodarna pomoč naših poslušalcev, kaj jih je morda presenetilo, koliko lažje živijo sedaj?
Glede na znane statistike je v Sloveniji približno 120 tisoč ljudi, ki so revni, kljub temu, da so zaposleni. Ena od avtoric zbornika "Revščina zaposlenih" izr. prof. dr. Vesna Leskošek s Fakultete za socialno delo opozarja, da zaposlitev danes ne pomeni več, da bomo lahko privoščili družino, otroke poslali v vrtec in šolo ter živeli človeka vredno življenje.
Čeprav sta oba starša Mance, Petre, Simona in Luke zaposlena, je zaslužka za manj kot dve minimalni plači, zato je vsemu trudu navkljub pomanjkanje hrane njihov vsakdan. Manca pravi, da jo je strah počitnic, ker že sedaj tople obroke dobijo le v šoli – če odštejemo sladko toplo vodo, v katero za večerjo namakajo star kruh, ki jim ga podarijo v bližnji pekarni. Čokolino je namreč “rezerviran” za najmlajšega, 10-letnega Luko in še on dobi le – vrečko na mesec …
Najbrž bi bil 18-letni Vid danes med tistimi, ki se že pripravljajo na gimnazijsko maturo, če ne bi pred nekaj leti po spletu nenavadnih okoliščin stanovanjski sklad prodal stanovanja, v katerem je družina živela že pred Vidovim rojstvom. Nov lastnik jih je skorajda prisilil v odkup stanovanja, in ker sta oba starša imela zaposlitev in je bil strošek profitne najemnine skoraj takšen kot obrok kredita, so se odločili zanj. Plačevali so ga tudi, ko je mama izgubila službo in so očetove plače postale vse manjše in neredno izplačane. Ko pa je vsemu trudu navkljub banka začela groziti z deložacijo, je začel honorarno delati tudi takrat 15 letni Vid. Čeprav je še zmeraj prepričan, da je bila odločitev edina mogoča, se še kako zaveda tudi, kaj vse je zaradi nje drugače. In kaj vse še bo, saj bo moral delati tudi v prihodnje – grozi jim namreč vnovična izguba najemniškega stanovanja.
Dr. Darjav Zaviršek s Fakultete za socialno delo, ki je sodelovala pri raziskavi o vplicu revščine na družine slovenskih študentov: "Šokantna je ugotovitev, da študentje dajejo svojim staršem. Skoraj petina jih je namreč odgovorila, da, ko prejmejo štipendijo ali kaj zaslužijo, s tem denarjem plačajo kakšno od družinskih položnic ali pa staršem kupijo hrano."
Neveljaven email naslov