Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Študentka Nadia Flora iz Kameruna v Sloveniji živi tri leta
Nadia Flora prihaja s črne celine. Njena domovina je Kamerun, ki leži v srednji Afriki in ima več kot 23 milijonov prebivalcev. Včasih mu rečejo tudi Afrika v malem, saj tam živi več kot 270 jezikovno-etničnih skupin. Nadia je od tam odšla, pri nas živi približno tri leta, zdaj jo najbolj zaposluje študij marketinga na ljubljanski ekonomski fakulteti. “V Kamerunu se učitelji bolj angažirajo, več komunicirajo s študenti, tudi če je teh več. Tega je tu manj, čeprav je treba kar pogosto k profesorju. V predavalnicah je manj ljudi, ni gneče. Naše univerze so zelo natrpane. Izpiti so tu zelo drugačni,” pravi in dodaja, da je pri nas veliko več obkrožanja, medtem ko je sama bolj vajena esejskih tipov vprašanj.
Kar zadeva predavanja, v Kamerunu predavatelji študentom včasih le pošljejo gradivo za na primer en mesec lekcij, nato pa se en dan dobijo skupaj z vsemi in jim to razložijo. Tu pa so predavanja vsak teden, dodane so jim še vaje. Tudi te imamo v Kamerunu, a gre bolj za individualno delo. Študenti morajo oblikovati skupino in posamezno vajo narediti skupaj. Morajo sodelovati.
Ocenjuje, da je Kameruncev v Sloveniji med 10 in 15, zato gre, če srečate kakšnega njenega sorojaka, za pravo redkost. Opaža, da številni Slovenci ne vedo, kje je Kamerun. Tam in tam jo vprašajo, ali je to v Aziji? Takšna in podobna vprašanja je ne motijo, smešno se ji zdi edino, ko jo vprašamo, kako je prišla v Slovenijo. Pravi, da tako kot veliko drugih ljudi – z letalom.
Zelo ji je všeč, da smo Slovenci precej športen narod:
V parkih je vedno veliko ljudi. To je nekaj, kar bi prenesla v Kamerun. Organizirala bi skupine ljudi, ki bi šle skupaj na pohod, na tek. Naša strast je nogomet, teka, hoje, skupnih izletov v hribe pa ne poznamo. Hoja je v zadnjih letih postala stalnica v mojem življenju. Nisem še šla na Triglav. Mislim, da bi za to potrebovala tri ali štiri dni, a večkrat grem na Šmarno goro. Tam sem bila večkrat. Pogosto grem v Tivoli in Rožno dolino. Včasih tudi do Iške vasi ter na Bled in v Bohinj.
Bi pa v Kamerun, če bi lahko, prenesla tudi slovenske bralne navade: “Vsekakor bi ljudi rada spodbudila, da bi več brali. Tudi Kamerunci beremo, a veliko manj kot Slovenci. Časopise beremo kot nori, veliko manj pa knjige. Za 20 milijonov imamo zelo malo knjigoljubov, morda le polovica bolj redno bere knjige. Tu pa se mi zdi, da vsi berejo.”
Poslovna četrt v Douali, Kamerun
foto: Colette Ngo Ndjom
402 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Študentka Nadia Flora iz Kameruna v Sloveniji živi tri leta
Nadia Flora prihaja s črne celine. Njena domovina je Kamerun, ki leži v srednji Afriki in ima več kot 23 milijonov prebivalcev. Včasih mu rečejo tudi Afrika v malem, saj tam živi več kot 270 jezikovno-etničnih skupin. Nadia je od tam odšla, pri nas živi približno tri leta, zdaj jo najbolj zaposluje študij marketinga na ljubljanski ekonomski fakulteti. “V Kamerunu se učitelji bolj angažirajo, več komunicirajo s študenti, tudi če je teh več. Tega je tu manj, čeprav je treba kar pogosto k profesorju. V predavalnicah je manj ljudi, ni gneče. Naše univerze so zelo natrpane. Izpiti so tu zelo drugačni,” pravi in dodaja, da je pri nas veliko več obkrožanja, medtem ko je sama bolj vajena esejskih tipov vprašanj.
Kar zadeva predavanja, v Kamerunu predavatelji študentom včasih le pošljejo gradivo za na primer en mesec lekcij, nato pa se en dan dobijo skupaj z vsemi in jim to razložijo. Tu pa so predavanja vsak teden, dodane so jim še vaje. Tudi te imamo v Kamerunu, a gre bolj za individualno delo. Študenti morajo oblikovati skupino in posamezno vajo narediti skupaj. Morajo sodelovati.
Ocenjuje, da je Kameruncev v Sloveniji med 10 in 15, zato gre, če srečate kakšnega njenega sorojaka, za pravo redkost. Opaža, da številni Slovenci ne vedo, kje je Kamerun. Tam in tam jo vprašajo, ali je to v Aziji? Takšna in podobna vprašanja je ne motijo, smešno se ji zdi edino, ko jo vprašamo, kako je prišla v Slovenijo. Pravi, da tako kot veliko drugih ljudi – z letalom.
Zelo ji je všeč, da smo Slovenci precej športen narod:
V parkih je vedno veliko ljudi. To je nekaj, kar bi prenesla v Kamerun. Organizirala bi skupine ljudi, ki bi šle skupaj na pohod, na tek. Naša strast je nogomet, teka, hoje, skupnih izletov v hribe pa ne poznamo. Hoja je v zadnjih letih postala stalnica v mojem življenju. Nisem še šla na Triglav. Mislim, da bi za to potrebovala tri ali štiri dni, a večkrat grem na Šmarno goro. Tam sem bila večkrat. Pogosto grem v Tivoli in Rožno dolino. Včasih tudi do Iške vasi ter na Bled in v Bohinj.
Bi pa v Kamerun, če bi lahko, prenesla tudi slovenske bralne navade: “Vsekakor bi ljudi rada spodbudila, da bi več brali. Tudi Kamerunci beremo, a veliko manj kot Slovenci. Časopise beremo kot nori, veliko manj pa knjige. Za 20 milijonov imamo zelo malo knjigoljubov, morda le polovica bolj redno bere knjige. Tu pa se mi zdi, da vsi berejo.”
Poslovna četrt v Douali, Kamerun
foto: Colette Ngo Ndjom
Zahodnoafriška država Sierra Leone je bila v 18. stoletju pomembno središče čezatlantskega trga s sužnji, danes pa sta glavna gospodarska panoga te države rudarstvo in trgovina z diamanti. Njeno ime izhaja iz portugalskega imena za pokrajino – Serra Leoa; dobesedni prevod tega je Levja gora. Iz prestolnice Sierre Leone – Freetowna, ki ga je podjetje Sierra Leone Company leta 1792 ustanovilo kot dom za temnopolte Britance, ki so se bojevali pod britansko zastavo v ameriški vojni za neodvisnost – prihaja 23-letna Kim Camara. Že 16 let živi v Ljubljani, težave, ki jih je imela ob prihodu, pa so jo spodbudile, da je pri nas odprla prvi frizerski salon za urejanje afriškega tipa las. Tudi o tem, predvsem pa o razlikah med Slovenijo in Sierro Leone, pozneje. Drugi pogled je pripravila Andreja Gradišar.
Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni zmeraj enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiske. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za tipično slovensko, videti skozi oči drugih. V Drugem pogledu vsak torek ob 7. 40 na Prvem.
Naredili smo izračun (po Googlovem zemljevidu). Izhodišče: Cortina d'Ampezzo. Cilj: Krtina D'Ampezzo. Oddaljenost je približno 300 km ali 4 ure vožnje z avtomobilom. Torino pa je od Krtine, v kateri že 12 let živi Roberto Monas, še bolj oddaljen. Kaj imata skupnega Cortina in Krtina d'Ampezzo? Zakaj Slovenke hodijo na tečaj italijanščine, Slovenci pa na tečaj nemščine? Kaj je »kočerja« in zakaj mi Slovenci ne znamo skuhati testenin?
Ko ti nekdo v matični državi reče: »Joj, to je pa tako slovensko,« potem veš, da je privajanje na novo državo uspešno. Ta stavek je od sorodnikov slišal tudi Ernesto Gainza. Odkar živi v Sloveniji, namreč s seboj na potovanje vedno vzame copate, te nosi tudi v stanovanju v Venezueli, ko obišče družino. Trikratni Guinnessov rekorder je lani na Kaninu prvič v življenju pri 40 letih obul smuči, v Bovcu pa prvič začutil željo, da bi se ustalil in poiskal parcelo za hiško. Verjetno je za ekstremnega športnika, kaskaderja in poklicnega padalca to adrenalinsko središče ob Soči res kraj, kjer mu nikoli ni dolgčas.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Anika Dziewior Pavlin ne mara, če kdo reče, da sta poljščina in slovenščina podobna jezika ter da je zato učenje lažje
Bea Tomšič Amon se je slovenskima staršema rodila v argentinski prestolnici Buenos Aires. V več milijonskem mestu je preživela otroštvo in mladost, prvo potovanje v Slovenijo pa je bilo darilo staršev ob zaključku študija arhitekture. Zaradi želje po študiju na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani je tukaj ostala. V Sloveniji živi že 30 let z vmesno štiriletno prekinitvijo.
K nam je prišel iz večini Slovencev precej nepoznane države z nenavadnim jezikom in posebno pisavo. Kljub temu, da živi na podeželju, kjer so tujci bolj izjema kot pravilo, Gruzijec Tamazi Nozadze vedno poudari, kako lepo so ga sprejeli domačini. Tu se on in njegova družina počutijo odlično, v resnici ima le en velik problem, kot pravi sam - zaradi prijaznih ljudi in številnih novih prijateljev mu vedno primanjkuje časa. Se pa čas marsikomu ustavi v njegovi gruzijski restavraciji na obrobju Ljubljane, kjer ga je obiskala Andreja Čokl.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Ime mesta Aarburg v kantonu Aargau v osrčju Švice vam verjetno ne pove prav veliko. Veliko bližje so nam Habsburžani, ena najstarejših in največjih vladarskih dinastij v Evropi, ki je velik pečat pustila tudi na naših tleh. In če niste vedeli Habsburžani izvirajo prav iz tega švicarskega kantona, iz mesta Aarburg, ki je od precej večjega Basla oddaljen 40 kilometrov, pa prihaja tudi Esther Kompare. Dolgo časa je bila vpeta v svet bančništva, pozneje je delala na matičnem uradu, po upokojitvi pa je Švico zamenjala za Slovenijo. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je za njeno selitev kriva ljubezen. Življenje v Sloveniji označuje z besedico »luksuz«, hkrati pa je v naši državi prepoznala številne neizkoriščene možnosti, prepričana je, da bi politiki morali narediti precej več, da se nam ne bi dogajal »beg možganov«. Kakšne so možnosti, da Slovenija nekoč postane druga Švica?
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Tetyana Makara iz mesta Stryi v okolici Lvova v Ukrajini je v Slovenijo prišla pred 11 leti. Poročila se je namreč s Slovencem, ki pa ga je spoznala v svoji domovini, med njegovim obiskom te nekdanje sovjetske republike. Kot je povedala kolegici Andreji Čokl, je Slovenijo brez večjih težav sprejela kot svojo novo domovino. Kadar se v njej vendarle prebudi domotožje, pa si pomaga z ukrajinsko hrano in pogovorom z ostalimi priseljenci iz držav nekdanje Sovjetske zveze. Teh v Sloveniji ni malo in radi se ustavijo v ruski trgovinici sredi Ljubljane, kjer Tetyana prodaja rusko hrano in druge izdelke iz Rusiji bližnjih dežel.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Slovenščino je poleg v Sloveniji mogoče študirati tudi v naših sosednjih državah, pa recimo v Bolgariji, Franciji, Španiji, Veliki Britaniji, celo na Japonskem in Kitajskem, če naštejemo le nekaj držav. Med njimi je tudi Poljska, kjer jo poučujejo v petih krajih – Varšavi, Gdansku, Katovicah, Krakovu in Lodžu. Iz slednjega prihaja Karolina Pyzik. V Slovenijo jo je prek študijske izmenjave leta 2013 pripeljal prav študij slovenščine, ki ji je Karolina nadela naziv hipster jezika. Kot pojasnjuje je za njeno odločitev za študij “sokriv” oče.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Neveljaven email naslov