Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Študentka Nadia Flora iz Kameruna v Sloveniji živi tri leta
Nadia Flora prihaja s črne celine. Njena domovina je Kamerun, ki leži v srednji Afriki in ima več kot 23 milijonov prebivalcev. Včasih mu rečejo tudi Afrika v malem, saj tam živi več kot 270 jezikovno-etničnih skupin. Nadia je od tam odšla, pri nas živi približno tri leta, zdaj jo najbolj zaposluje študij marketinga na ljubljanski ekonomski fakulteti. “V Kamerunu se učitelji bolj angažirajo, več komunicirajo s študenti, tudi če je teh več. Tega je tu manj, čeprav je treba kar pogosto k profesorju. V predavalnicah je manj ljudi, ni gneče. Naše univerze so zelo natrpane. Izpiti so tu zelo drugačni,” pravi in dodaja, da je pri nas veliko več obkrožanja, medtem ko je sama bolj vajena esejskih tipov vprašanj.
Kar zadeva predavanja, v Kamerunu predavatelji študentom včasih le pošljejo gradivo za na primer en mesec lekcij, nato pa se en dan dobijo skupaj z vsemi in jim to razložijo. Tu pa so predavanja vsak teden, dodane so jim še vaje. Tudi te imamo v Kamerunu, a gre bolj za individualno delo. Študenti morajo oblikovati skupino in posamezno vajo narediti skupaj. Morajo sodelovati.
Ocenjuje, da je Kameruncev v Sloveniji med 10 in 15, zato gre, če srečate kakšnega njenega sorojaka, za pravo redkost. Opaža, da številni Slovenci ne vedo, kje je Kamerun. Tam in tam jo vprašajo, ali je to v Aziji? Takšna in podobna vprašanja je ne motijo, smešno se ji zdi edino, ko jo vprašamo, kako je prišla v Slovenijo. Pravi, da tako kot veliko drugih ljudi – z letalom.
Zelo ji je všeč, da smo Slovenci precej športen narod:
V parkih je vedno veliko ljudi. To je nekaj, kar bi prenesla v Kamerun. Organizirala bi skupine ljudi, ki bi šle skupaj na pohod, na tek. Naša strast je nogomet, teka, hoje, skupnih izletov v hribe pa ne poznamo. Hoja je v zadnjih letih postala stalnica v mojem življenju. Nisem še šla na Triglav. Mislim, da bi za to potrebovala tri ali štiri dni, a večkrat grem na Šmarno goro. Tam sem bila večkrat. Pogosto grem v Tivoli in Rožno dolino. Včasih tudi do Iške vasi ter na Bled in v Bohinj.
Bi pa v Kamerun, če bi lahko, prenesla tudi slovenske bralne navade: “Vsekakor bi ljudi rada spodbudila, da bi več brali. Tudi Kamerunci beremo, a veliko manj kot Slovenci. Časopise beremo kot nori, veliko manj pa knjige. Za 20 milijonov imamo zelo malo knjigoljubov, morda le polovica bolj redno bere knjige. Tu pa se mi zdi, da vsi berejo.”
Poslovna četrt v Douali, Kamerun
foto: Colette Ngo Ndjom
402 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Študentka Nadia Flora iz Kameruna v Sloveniji živi tri leta
Nadia Flora prihaja s črne celine. Njena domovina je Kamerun, ki leži v srednji Afriki in ima več kot 23 milijonov prebivalcev. Včasih mu rečejo tudi Afrika v malem, saj tam živi več kot 270 jezikovno-etničnih skupin. Nadia je od tam odšla, pri nas živi približno tri leta, zdaj jo najbolj zaposluje študij marketinga na ljubljanski ekonomski fakulteti. “V Kamerunu se učitelji bolj angažirajo, več komunicirajo s študenti, tudi če je teh več. Tega je tu manj, čeprav je treba kar pogosto k profesorju. V predavalnicah je manj ljudi, ni gneče. Naše univerze so zelo natrpane. Izpiti so tu zelo drugačni,” pravi in dodaja, da je pri nas veliko več obkrožanja, medtem ko je sama bolj vajena esejskih tipov vprašanj.
Kar zadeva predavanja, v Kamerunu predavatelji študentom včasih le pošljejo gradivo za na primer en mesec lekcij, nato pa se en dan dobijo skupaj z vsemi in jim to razložijo. Tu pa so predavanja vsak teden, dodane so jim še vaje. Tudi te imamo v Kamerunu, a gre bolj za individualno delo. Študenti morajo oblikovati skupino in posamezno vajo narediti skupaj. Morajo sodelovati.
Ocenjuje, da je Kameruncev v Sloveniji med 10 in 15, zato gre, če srečate kakšnega njenega sorojaka, za pravo redkost. Opaža, da številni Slovenci ne vedo, kje je Kamerun. Tam in tam jo vprašajo, ali je to v Aziji? Takšna in podobna vprašanja je ne motijo, smešno se ji zdi edino, ko jo vprašamo, kako je prišla v Slovenijo. Pravi, da tako kot veliko drugih ljudi – z letalom.
Zelo ji je všeč, da smo Slovenci precej športen narod:
V parkih je vedno veliko ljudi. To je nekaj, kar bi prenesla v Kamerun. Organizirala bi skupine ljudi, ki bi šle skupaj na pohod, na tek. Naša strast je nogomet, teka, hoje, skupnih izletov v hribe pa ne poznamo. Hoja je v zadnjih letih postala stalnica v mojem življenju. Nisem še šla na Triglav. Mislim, da bi za to potrebovala tri ali štiri dni, a večkrat grem na Šmarno goro. Tam sem bila večkrat. Pogosto grem v Tivoli in Rožno dolino. Včasih tudi do Iške vasi ter na Bled in v Bohinj.
Bi pa v Kamerun, če bi lahko, prenesla tudi slovenske bralne navade: “Vsekakor bi ljudi rada spodbudila, da bi več brali. Tudi Kamerunci beremo, a veliko manj kot Slovenci. Časopise beremo kot nori, veliko manj pa knjige. Za 20 milijonov imamo zelo malo knjigoljubov, morda le polovica bolj redno bere knjige. Tu pa se mi zdi, da vsi berejo.”
Poslovna četrt v Douali, Kamerun
foto: Colette Ngo Ndjom
Pot Drugega pogleda se namreč danes začenja v jugovzhodni Aziji, v eni najbolj naseljenih držav na svetu – Indoneziji. Od tam prihaja Diah Fauziah, ki trenutno živi v Šentjurju. Novinarka je domovino zapustila v marcu, k nam jo je pripeljala ljubezen. Trenutno se ukvarja predvsem z urejanjem vse dokumentacije, ki je potrebna za bivanje v tuji državi. V načrtu ima udeležbo na tečaju slovenščine, potem pa bo čas tudi za iskanje poslovnih priložnosti.
Danes začenjamo 9. sezono oddaje Drugi pogled. In prva v sezoni je država Gvineja. Obmorska država v severozahodni Afriki je znana tudi z imenom Francoska Gvineja. To je domovina Oumarja Barryja, ki od marca 2015 živi v Ljubljani. Iz domovine so ga pregnale težave z vladajočo politiko. V Sloveniji je lepo, pravi, a vseeno pogreša dom. O prednostih in slabostih življenja pri nas pa v oddaji, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
Ahmed Hammad je model in igralec ter računovodja, ki je pred osmimi leti domačo Aleksandrijo zamenjal za dom v Ljubljani. Družina in podjetje, ki ga je pri nas odprl njegov oče, sta bila vzrok za selitev. Se je pa Ahmed leta pozneje, ko se je družina vrnila domov, odločil, da ostane v Ljubljani. Čeprav pogreša egipčansko hrano in prijetno sredozemsko klimo, življenje v Sloveniji prinaša kup drugih prednosti. Tudi o tem v prihodnjih minutah. Oddajo je pripravila Andreja Gradišar.
Z Drugim pogledom se tokrat selimo na skrajni jug afriške celine. Država, ki leži tam, je v slovenščini pogosto napačno poimenovana Južnoafriška republika, saj je slednje pravzaprav ime burske države iz druge polovice 19. stoletja, sodobna država pa je le Južna Afrika ali uradno Republika Južna Afrika. Iz Južne Afrike se je v Slovenijo pred letom in pol preselila Adel Kostanjevec, ko je po tridesetih letih končno spet našla svojo najstniško simpatijo. Zdaj živi na podeželju v okolici Ljubljane, kjer jo je obiskala Andreja Čokl, in ne more prehvaliti raznolikosti in varnosti nove domovine.
Dobro uro in pol oz. približno 140 km cest ločuje mesto, od koder prihaja, in mesto, kjer zdaj živi, Marija Marčan. Zagrebčanko je pred leti v Slovenijo za en semester pripeljal študijski program Erazmus. Pozneje se je vrnila in pri nas končala doktorat. Preden se je dokončno preselila v Ljubljano je s partnerjem nekaj časa živela v Veliki Britaniji. Danes je doktorica elektrotehnike zaposlena na področju vodenja projektov (pri katerih razvijajo programsko opremo za nove inovativne načine zdravljenja raka) pri prodjetju Cosylab. Z njo se je pogovarjala Darja Pograjc.
Anesta Nuwanrekha Barnett se je v domači Šrilanki ukvarjala z manekenstvom in igralstvom, bila je tudi učiteljica japonščine. Zato je nekaj let tudi živela na Japonskem, zdaj pa že približno 14 let v Sloveniji. Njen dom je v Mariboru, v katerem se ukvarja z ročnimi obrtmi, je torej rokodelka, občasno pa tudi poučuje japonščino. Kot pravi, mi Slovenci njeno domovino pogosto pohvalimo in jo začudeno vprašamo, zakaj neki je prišla v Slovenijo. Odgovarja, da je tudi Slovenija lepa. Kaj je tu lepega in ali jo kdaj tudi kaj zmoti, v oddaji, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
Dežela dolgega belega oblaka je domovina našega današnjega sogovornika v oddaji Drugi pogled. Tak je namreč prevod maorskega poimenovanja za Novo Zelandijo, ki se glasi Aotearoa. Največje mesto države je Auckland in od tam prihaja Demetrius King, zdaj že več kot 15 let prebivalec Maribora. Tja so ga pripeljali baletni čevlji, nekaj let je bil namreč član baletnega ansambla SNG Maribor. Danes je aktiven v računalniških vodah, prosti čas najraje preživlja z družino. Pred mikrofon Drugega pogleda ga je povabila Andreja Gradišar.
Jurybe Balsa Garantini prihaja s Filipinov, a že dobrih deset let so njen dom Trbovlje. V domovini je najprej delala v restavraciji, nato v finančnem sektorju, potem se je začela ukvarjati z masažo, kar nadaljuje tudi v Sloveniji. Z južnega dela Filipinov pa jo je zvabil Slovenec. K nam je prišla v snežnem metežu s 4-mesečnim sinom, kar ni bila najbolj prijetna izkušnja. Danes ji sneg pomeni čisto nekaj drugega. Kako ga dojema in kako vidi življenje v Sloveniji, v oddaji, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
Spoznala sem ju v prostorih kulturno-izobraževalnega društva PiNA v Kopru. Ala Tomilova in Vitalij Tomilov sta iz Harkova zaradi vojne odšla marca lani. Po letu dni življenja v Sloveniji še nista povsem prepričana o svoji slovenščini, a sta se za nas in vas potrudila ter poskusila. Kjer je volja, je pač tudi pot. Z njima se je pogovarjala Darja Pograjc.
Natalia Baymacheva je v Sloveniji že skoraj leto dni. Prišla je iz Rusije, pri nas pa študira kemijsko informatiko. Rodila se je v mestu Iževsk, ko je dopolnila 14 let, pa se je preselila v Moskvo. Kakšno je študentsko življenje, opravljanje vozniškega izpita v Sloveniji in katera je po njenem najbolj nenavadna slovenska beseda, vse to boste slišali v Drugem pogledu.
Nico Huurman je po poklicu inženir, ukvarja se s svetovanjem na področju železniške signalizacije. Njegova domovina je Nizozemska, dom pa že malce več kot 5 let Ljubljana. Razlog: žena je Slovenka. Najprej sta skupaj dobri dve leti živela na Nizozemskem, v Utrechtu, a zaradi družine, na katero je žena močno navezana, sta se leta 2018 odločila za selitev v Slovenijo. Sta pa s seboj pripeljala svoji nizozemski kolesi. Nico Huurman je gost oddaje Drugi pogled.
V Drugem pogledu gostimo enega od priseljenskih »staroselcev«. Slaba tri desetletja je Slovenija namreč že dom Turka Erola Bakirkayje. V Slovenijo je na povabilo strica, ki mu je tudi dal prvo zaposlitev – v gradbeništvu – prišel pri le 19. letih. Od takrat je počel marsikaj, trenutno pa vodi tri trgovine – s turško hrano, mesnico in z opremo za dom v Ljubljani, kjer tudi živi. Pravi, da je v tem času že posvojil veliko slovenskih navad in je zato njegov obisk Turčije ter pogled na mentaliteto rojakov precej drugačen. Erol Bakirkaya je sogovornik Andreje Gradišar.
Svoje življenje je posvetila karieri, zato je pred osmimi leti tudi prišla k nam in se preselila slabih 9000 kilometrov stran od doma. Kljub službi in izobraževanjem, ki ji vzamejo velik del časa, pa – kot že »prava Slovenka« – najde dovolj časa za svoj majhen zelenjavni vrt. Kaj takšnega, pravi, v Hongkongu, kjer je živela prej, ne bi bilo mogoče.
Domagoj Juraga se je z Reke v Koper preselil v prvi polovici lanskega leta. Ko je izvedel, da je tu izobraževalni sistem bolj prilagodljiv kot na Hrvaškem in bo tu enostavneje spremenil smer študija, se je odločil za podiplomski študij. Je pa Darji Pograjc povedal, da to ni bil edini razlog za njegov prihod v Slovenijo. Naše obalno mesto mu je že priraslo k srcu, zdi se mu "kot pomanjšana Reka, a vseeno podobno multikulturna".
Brazilija je šifra današnjega Drugega pogleda. Pérola Regina Ribeiro je klovnesa, ki že dobro desetletje živi v Sloveniji. Je programska vodja društva Rdeči noski. Milijonsko mesto Campinas v bližini Sao Paola je zamenjala sprva za Maribor. Pri nas ji veliko pomeni občutek varnosti, nogomet je zanjo umetnost, ajda in bučno olje pa dragoceni odkritji slovenske kulinarične zakladnice. Med sambo in slovensko narodno zabavno zanjo ni pretirane razlike, in odkar imajo družinskega psa sta tudi slovenska zima in sneg »kar v redu«.
Ukrajinka Iryna Hambroš v Sloveniji živi že štirinajst let. Profesorica ukrajinščine, ki je v Ukrajini poučevala učence od petega do devetega razreda na 11-letki, se je slovenščine naučila sama. »Za učenje tujega jezika je najpomembnejši besedni zaklad,« pravi Iryna Hambroš, ki ji je pot do Slovenije utrla ljubezen. Danes dela kot prodajalka v starem Kranju, ki ga rada odkriva. Osrečuje jo tudi pletenje z zahtevnimi vzorci, o njej pravi avtorica oddaje Drugi pogled, ki sledi, Aljana Jocif.
Alyson Hill ima 25 let in je doma iz Vancouvra – ameriškega, ne kanadskega – v ameriški zvezni državi Washington. V Slovenijo se je priselila in poročila leta 2020. Razlog za to, da živi v Zagorju ob Savi, je torej ljubezen. Moža je spoznala med študijem krajinske arhitekture v ZDA. Najprej sta načrtovala, da se bo on priselil v ZDA, a se je vse skupaj zaradi epidemije koronavirusa zasukalo precej drugače. Prisluhnimo Alyson Hill v oddaji Drugi pogled.
Gostja tokratne oddaje Drugi pogled je Anastasia Banovec, doktorica znanosti in glasbena pedagoginja, ki se je iz Moskve v Slovenijo zaradi ljubezni preselila pred šestimi leti. Z možem in otrokoma živijo v Ljubljani, a večkrat na teden potuje v Novo mesto, kjer vodi moški oktet Krka, in v Semič, kjer ima zasebno glasbeno šolo in kjer živijo moževi starši. V oddaji bomo spoznali njen pogled na življenje v Sloveniji, ki ji je prirasla k srcu.
Tokrat bomo sogovornico oddaje Drugi pogled poiskali v bližini Celja. Gurujoth Kaur, krajše Jo, se je rodila v Veliki Britaniji in pred prihodom v Slovenijo živela v Birminghamu. Slovenija je sploh prva tuja država, ki jo je obiskala, nato pa se je vanjo tudi preselila. Razlog je tipičen – ljubezen. Z Britanko z indijskimi koreninami bomo govorili o tem, kako je, ko udari priseljenska realnost, o spoznavanju vrtičkarstva, razočaranju ob obisku slovenskega kina, slovenski neposrednosti.
Štiridesetletni Davor Knežiček je bil rojen v Tuzli, tretjem največjem mestu Bosne in Hercegovine. Seže pa njegova vez s Slovenijo (kot boste slišali v oddaji) vsaj tri generacije v preteklost. Sogovornik v Ljubljani zdaj živi že 22 let, sem ga je pripeljala želja po študiju angleškega jezika na ljubljanski Filozofski fakulteti. O slovenski arhitekturi, bosanski kavi, besedi "vesolje" in še marsičem v današnjem Drugem pogledu!
Neveljaven email naslov