Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Edgard Gonzales pravi, da je v Sloveniji mehiška hrana dosti bolj blagega okusa
Mehika je država, ki je na letošnjem svetovnem prvenstvu v nogometu že na prvi tekmi presenetila ves svet – premagala je namreč aktualne svetovne prvake Nemce. Športa sicer ne spremlja prav pogosto, pravi naš tokratni gost oddaje Drugi pogled Edgard Gonzales, a te tekme vseeno ni zamudil. Rad potuje, ko le ima čas in ko mu to dopušča stanje v denarnici – za obisk pa vedno izbere drug kraj.
Zelo dobro se spomnim dneva, ko sem prišel prvič v Slovenijo – iz Mehike sem odletel v Francijo, tam sem ostal nekaj dni pri prijateljih, nato pa sem iz Lyona priletel v Benetke. Tja so me prišli iskat z avtom in ko smo se zapeljali čez mejo med Italijo in Slovenijo, se je nenadoma popolnoma stemnilo – povsod sama drevesa, gozdovi, nikjer nobene hiše, ljudi. To me je zelo presenetilo – seveda imamo tudi pri nas v Mehiki naravo, saj je ogromna država, a jaz prihajam iz Ciudada de Mexica, tako da tega nimamo ravno pred sabo, na dosegu roke. Kar šokantno je bilo videti gozd le nekaj metrov stran …
Ciudad de Mexico, glavno mesto Mehike, od koder prihaja, je povsem drugačno od Ljubljane, pravi. Najpomembnejša razlika, ki jo sam opazi, je javni prevoz. Prenatrpane ulice se vsakodnevno dušijo v prometu – več kot štiri milijone avtomobilov, 120 tisoč taksijev, 28 tisoč avtobusov in več deset tisoč tovornjakov, ki vozijo vsak dan v metropolitansko osrednje območje, se ne more primerjati s prometom v naši prestolnici.
Res je ogromno mesto, ljudje ves čas hitijo, so dejavni, tako da je lahko to tudi stresno. Ljubljana mi je všeč, ker je precej majhna, zlahka greš naokoli, sam se največ vozim kar s kolesom. Res je, da imate tu in tam prometne zastoje, a to ni nič v primerjavi z našim mestom. Pri nas javni prevoz res ni dobro urejen, veliko zamud je, na avtobusih je ves čas gneča. Če se zjutraj odpraviš v službo s podzemno železnico, boš izgubil veliko živcev.
Edgard Gonzales pravi, da smo pri nas premalo hvaležni za vse tisto, kar nam daje narava in se nam marsikaj zdi kar samoumevno. Pri nas poleg družine in prijateljev najbolj pogreša pristno mehiško hrano.
Slovenska in mehiška kuhinja sta zelo različni – vaši okusi so dosti bolj blagi, bolj naravni. Ker je Mehika tako velika, ima tudi različne kuhinje in okuse – večina ob omembi naše kuhinje pomisli le na pekoče jedi, a obenem pozabijo, da imamo zelo bogate okuse, ki so popolnoma drugačni od teh, ki jih lahko dobimo tu v Evropi.
Edgard Gonzales dolgoročnih načrtov za prihodnost ne dela, za zdaj mu je v Sloveniji lepo, v prihajajočih toplih poletnih dneh se bo hladil kar doma, v začetku avgusta pa se bo tudi sam odpravil na dopust – kam, še ne ve, a zagotovo nekam, kjer bodo nižje temperature kot pri nas.
402 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Edgard Gonzales pravi, da je v Sloveniji mehiška hrana dosti bolj blagega okusa
Mehika je država, ki je na letošnjem svetovnem prvenstvu v nogometu že na prvi tekmi presenetila ves svet – premagala je namreč aktualne svetovne prvake Nemce. Športa sicer ne spremlja prav pogosto, pravi naš tokratni gost oddaje Drugi pogled Edgard Gonzales, a te tekme vseeno ni zamudil. Rad potuje, ko le ima čas in ko mu to dopušča stanje v denarnici – za obisk pa vedno izbere drug kraj.
Zelo dobro se spomnim dneva, ko sem prišel prvič v Slovenijo – iz Mehike sem odletel v Francijo, tam sem ostal nekaj dni pri prijateljih, nato pa sem iz Lyona priletel v Benetke. Tja so me prišli iskat z avtom in ko smo se zapeljali čez mejo med Italijo in Slovenijo, se je nenadoma popolnoma stemnilo – povsod sama drevesa, gozdovi, nikjer nobene hiše, ljudi. To me je zelo presenetilo – seveda imamo tudi pri nas v Mehiki naravo, saj je ogromna država, a jaz prihajam iz Ciudada de Mexica, tako da tega nimamo ravno pred sabo, na dosegu roke. Kar šokantno je bilo videti gozd le nekaj metrov stran …
Ciudad de Mexico, glavno mesto Mehike, od koder prihaja, je povsem drugačno od Ljubljane, pravi. Najpomembnejša razlika, ki jo sam opazi, je javni prevoz. Prenatrpane ulice se vsakodnevno dušijo v prometu – več kot štiri milijone avtomobilov, 120 tisoč taksijev, 28 tisoč avtobusov in več deset tisoč tovornjakov, ki vozijo vsak dan v metropolitansko osrednje območje, se ne more primerjati s prometom v naši prestolnici.
Res je ogromno mesto, ljudje ves čas hitijo, so dejavni, tako da je lahko to tudi stresno. Ljubljana mi je všeč, ker je precej majhna, zlahka greš naokoli, sam se največ vozim kar s kolesom. Res je, da imate tu in tam prometne zastoje, a to ni nič v primerjavi z našim mestom. Pri nas javni prevoz res ni dobro urejen, veliko zamud je, na avtobusih je ves čas gneča. Če se zjutraj odpraviš v službo s podzemno železnico, boš izgubil veliko živcev.
Edgard Gonzales pravi, da smo pri nas premalo hvaležni za vse tisto, kar nam daje narava in se nam marsikaj zdi kar samoumevno. Pri nas poleg družine in prijateljev najbolj pogreša pristno mehiško hrano.
Slovenska in mehiška kuhinja sta zelo različni – vaši okusi so dosti bolj blagi, bolj naravni. Ker je Mehika tako velika, ima tudi različne kuhinje in okuse – večina ob omembi naše kuhinje pomisli le na pekoče jedi, a obenem pozabijo, da imamo zelo bogate okuse, ki so popolnoma drugačni od teh, ki jih lahko dobimo tu v Evropi.
Edgard Gonzales dolgoročnih načrtov za prihodnost ne dela, za zdaj mu je v Sloveniji lepo, v prihajajočih toplih poletnih dneh se bo hladil kar doma, v začetku avgusta pa se bo tudi sam odpravil na dopust – kam, še ne ve, a zagotovo nekam, kjer bodo nižje temperature kot pri nas.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Prihaja iz Armenije, več kot 20 let je živel v Rusiji in ima tudi rusko državljanstvo. Njegovi naslednji postaji sta bila Češka in Ciper. Valery Arakelov sicer še vedno veliko potuje, a njegov dom je zadnja tri leta Slovenija. Leta 2013 je namreč kupil zdraviliški kompleks Rimskih term in sčasoma se je v našo deželo tudi preselil. Andreji Čokl je med drugim povedal, da se zdaj zbuja z najlepšim razgledom na svetu, nekoliko manj pa je navdušen nad našo davčno zakonodajo.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo je Jarmila Melinec prišla pred slabimi dvajsetimi leti – in to iz države, iz katere še nismo gostili sogovornika v torkovi oddaji Drugi pogled. Pa ni prišla od daleč – iz Češke, iz države, kjer so življenje, odnosi med ljudmi in razmerja med spoloma zelo podobni kot v Sloveniji. Vseeno to ne pomeni, da naše sogovornice v Sloveniji ni nič presenetilo. Da ne obstajajo razlike. Ali da ni bilo nikoli težko. Najtežje je bilo z zaposlitvijo in s pridobivanjem dokumentov ter dovoljenj za bivanje. Ko je namreč prišla v Slovenijo, tako naša država kot Češka še nista bili članici Evropske unije in so bili postopki “zateženi”, pravi veterinarka. Danes ne opravlja svojega poklica, temveč vodi podjetje, z družino pa živi na Gorenjskem. V Slovenijo jo je torej, tako kot mnoge druge, pripeljala ljubezen. Moža je spoznala na fakulteti v Brnu, kamor je za mesec dni prišel na prakso. Dovolj je bilo prvih 15 minut srečanja z njim, da se ji je življenje zasukalo v čisto drugo smer.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Drugem pogledu je gost Ernie Mendillo - Američan z italijansko-libanonskimi koreninami. V Slovenijo ga je pred dobrimi 20 leti zvabila ljubezen. Iz kozmopolitskega New Yorka je pristal na Gorenjskem in ob tem doživel kulturni šok. Danes iskreno pove, da je njegov dom Naklo. Je glasbenik in je pred petimi leti ustanovil skupino Help, tako imenovani »tribute band«, ki izredno uspešno – tako po odzivih občinstva kot tudi kritikov – v znak spoštovanja poustvarja glasbo Beatlov. Pred mikrofon ga je povabila Barbara Belehar Drnovšek.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Kljub dolgim in zahtevnim postopkom pridobitve dokumentov ter zapletom pri priznavanju doktorata iz fizike je Kevin Meyer iz Južne Afrike že zelo kmalu dobil dober občutek o Sloveniji. To je država, ki s povračilom stroškov za malico in prevoz na delovno mesto, z obveznim pokojninskim in zdravstvenim zavarovanjem poskrbi za svoje državljane, je prepričam 46-letnik, ki je v Slovenijo skupaj z ženo prišel pred petimi leti.
Neveljaven email naslov