Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pogovor z Američanko in vlogerko Mariah Dolenc
Američanka Mariah Dolenc se je k nam preselila pred sedmimi leti in si s Slovencem v Ljubljani ustvarila družino. Povedala nam je, da bi pri nas brez problema shajala brez znanja slovenščine, saj večina Slovencev dobro govori angleško. Kljub temu je opravila dva tečaja in poskuša čim več govoriti v slovenščini. Največja spodbuda je tašča, ki angleško ne govori. Pri tem pa sta ji nehote v pomoč tudi hčerki, saj ljudje z njima slovensko govorijo pravilneje, počasneje in predvsem razločneje.
Skloni so najtežji. Zagotovo! Vedno! Skoraj nikoli ne vem, ali je v hiši ali v hišo. S poslušanjem sem se naučila, kaj je najverjetneje prav. Sicer pa si je zelo težko zapomniti končnice.
Kalifornijčanka svojo zgodbo pripoveduje na enem bolj gledanih slovenskih vlogov – njeni videi na Youtubu imajo več 10 tisoč ogledov, najbolj gledani skoraj 100 tisoč. Tema njenih videoobjav: življenje v Sloveniji.
Sončno Kalifornijo najbolj pogreša v mrzlih zimskih dneh. Predvsem pa pogreša prostor.
V Ameriki je vse večje, bolj prostorno. Tu pa je vse malce manjše, tako domovi kot okolica. Vsakič, ko se vrnem domov, me prevzame ta neverjeten občutek odprtega prostora. Zdaj, ko imam otroke, ugotavljam tudi, da pogrešam svojo družino, saj bi rada skupaj z njo vzgajala otroke.
Je pa občutek prostornosti, ki ga opisuje, vsaj za trenutek našla tudi pri nas, v Arboretumu.
“Kako so bili jezni, ko sem rekla, da ne maram čokolina,” pove v smehu.
Naredila sem video o treh jedeh, ki jih imam rada, in o treh jedeh, ki jih ne maram. In vsi so bili tako jezni, da ne maram zaseke, čokolina in včasih tudi torte. Torte, ki jih imajo na velikih dogodkih, včasih res niso dobre. Čisto čudno mi je, da je na dnu torta čisto mokra.
Glede čokolina doda, da zdaj razume, da gre za nostalgijo. »Verjetno bi se sama počutila enako, če bi mi nekdo rekel, da ne mara arašidovega masla z marmelado,« doda. Hkrati je bilo to tudi srečanje s slovensko iskrenostjo.
Mogoče Američani nimamo poguma nekomu v obraz reči, da nam nekaj ni všeč. To storimo bolj vljudno, po ovinkih. Slovenci pa ste precej iskreni in takoj poveste, če vam kaj ni všeč. Kar ima svoje prednosti in slabosti. Mi je pa to pri možu všeč, ker vem, da je vedno iskren z menoj.
402 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Pogovor z Američanko in vlogerko Mariah Dolenc
Američanka Mariah Dolenc se je k nam preselila pred sedmimi leti in si s Slovencem v Ljubljani ustvarila družino. Povedala nam je, da bi pri nas brez problema shajala brez znanja slovenščine, saj večina Slovencev dobro govori angleško. Kljub temu je opravila dva tečaja in poskuša čim več govoriti v slovenščini. Največja spodbuda je tašča, ki angleško ne govori. Pri tem pa sta ji nehote v pomoč tudi hčerki, saj ljudje z njima slovensko govorijo pravilneje, počasneje in predvsem razločneje.
Skloni so najtežji. Zagotovo! Vedno! Skoraj nikoli ne vem, ali je v hiši ali v hišo. S poslušanjem sem se naučila, kaj je najverjetneje prav. Sicer pa si je zelo težko zapomniti končnice.
Kalifornijčanka svojo zgodbo pripoveduje na enem bolj gledanih slovenskih vlogov – njeni videi na Youtubu imajo več 10 tisoč ogledov, najbolj gledani skoraj 100 tisoč. Tema njenih videoobjav: življenje v Sloveniji.
Sončno Kalifornijo najbolj pogreša v mrzlih zimskih dneh. Predvsem pa pogreša prostor.
V Ameriki je vse večje, bolj prostorno. Tu pa je vse malce manjše, tako domovi kot okolica. Vsakič, ko se vrnem domov, me prevzame ta neverjeten občutek odprtega prostora. Zdaj, ko imam otroke, ugotavljam tudi, da pogrešam svojo družino, saj bi rada skupaj z njo vzgajala otroke.
Je pa občutek prostornosti, ki ga opisuje, vsaj za trenutek našla tudi pri nas, v Arboretumu.
“Kako so bili jezni, ko sem rekla, da ne maram čokolina,” pove v smehu.
Naredila sem video o treh jedeh, ki jih imam rada, in o treh jedeh, ki jih ne maram. In vsi so bili tako jezni, da ne maram zaseke, čokolina in včasih tudi torte. Torte, ki jih imajo na velikih dogodkih, včasih res niso dobre. Čisto čudno mi je, da je na dnu torta čisto mokra.
Glede čokolina doda, da zdaj razume, da gre za nostalgijo. »Verjetno bi se sama počutila enako, če bi mi nekdo rekel, da ne mara arašidovega masla z marmelado,« doda. Hkrati je bilo to tudi srečanje s slovensko iskrenostjo.
Mogoče Američani nimamo poguma nekomu v obraz reči, da nam nekaj ni všeč. To storimo bolj vljudno, po ovinkih. Slovenci pa ste precej iskreni in takoj poveste, če vam kaj ni všeč. Kar ima svoje prednosti in slabosti. Mi je pa to pri možu všeč, ker vem, da je vedno iskren z menoj.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Cristina Gabriela Pinto Droga Mazovec prihaja iz drugega največjega portugalskega mesta Porta in v Sloveniji živi od leta 2001. Je predsednica Društva slovensko-portugalskega prijateljstva, ki združuje okoli 40 Portugalcev. Kot pravi, se, zaradi majhnega števila Portugalcev, ki bivajo pri nas, vsi poznajo med seboj. Največ jih živi v Ljubljani, nekaj še v Mariboru in Ajdovščini, večina pa je v Slovenijo prišla oziroma tu ostala zaradi ljubezni. Ljubezen je nekoliko vplivala tudi na Gabrielino odločitev o selitvi v Slovenijo, a veliko pomembnejšo vlogo je imelo izobraževanje. Več boste izvedeli v naslednjih minutah v rubriki Drugi pogled, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
Čeprav njegov priimek pomeni: tisti, ki se bori z levi, tokratni gost oddaje Drugi pogled ne prihaja iz države, kjer v naravi živijo levi. Prihaja iz dežele, kjer je glavna nevarnost človek – in njegovo orožje. Iz Sirije. 22-letni Rami Subaie je Sirec, a ima dvojno državljanstvo – tudi slovenskega. Dobil ga je zaradi očeta. Ta se je na študij odpravil v Italijo, a pristal v na fakulteti za farmacijo v Zagrebu. Tam je spoznal Ramijevo mamo, ki je iz Bosne na Hrvaško prišla delat. Skupaj sta se nato preselila v Rogaško Slatino. Po več letih dela je lahko zaprosil za takrat jugoslovansko državljanstvo, po odcepitvi pa avtomatično, ker je živel v Sloveniji, dobil slovensko. Tudi Rami ima tako dvojno državljanstvo. Da je, ko je bil star 17 let in je moral zapustiti Sirijo, prišel v Slovenijo, torej ni naključje.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Njeno ime v kirgiščini pomeni mesečev cvet, njen priimek brez rusificirane končnice pa v muslimanskem svetu modrec. Aigul Hakimova torej prihaja iz Kirgizije, v Sloveniji živi 15 let, dela v turizmu, je mati, ki s svojim otrokom govori slovensko, in aktivistka, občutljiva na nepravičnosti v družbi. V zadnjem času v javnosti nastopa kot predstavnica Socialnega centra Rog in uporabnica Tovarne Rog, v Drugem pogledu pa smo jo spoznali v nekoliko drugačni luči.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
“Fajn se je smejati drugemu, to je priljubljena rekreacija.” To je odgovor stand-up komika Perice Jerkovića na vprašanje, zakaj se Slovenci radi smejimo vicem o Bosancih. Eden največjih poznavalcev stand-up komedije v Sloveniji, ki na tem področju deluje že 13 let, se je namreč iz Bosne v Slovenijo preselil v času vojne. V Koper je prišel z družino, a brez vsega – brez denarja, materialnih dobrin, dokumentov, brez poznanstev. Kako je biti begunec?
V tokratnem Drugem pogledu predstavljamo Liorja Kochavyja - Izraelca, ki je zaslužen za Odprto kuhno. Več o ideji za petkovo kulinarično tržnico, ki je pred 3 leti svoje mesto našla na ljubljanskem Pogačarjevem trgu, se od tam razširila še v Celje in Koper, 25. maja pa se bo premierno predstavila v Novi Gorici, v naslednjih minutah, ko boste med drugim izvedeli tudi, kakšne so razlike med Slovenci in Izraelci ter kakšno paniko lahko povzroči avgustovsko neurje. Prispevek je pripravila Andreja Gradišar, prevode je prebral Jure Franko.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Ali veste, kje so Komori? Naj vas že kar takoj malo usmerimo: južna polobla, vzhodno od Afrike, blizu Madagaskarja … Tam, v Indijskem oceanu, leži otočje in ena izmed najmajših, a tudi najgosteje naseljenih državic na svetu. Ima 800 tisoč prebivalcev, skoraj polovica jih je mlajših od 15 let. S Komorov prihaja Djonas Ahmed Abdillah (na fotografiji na desni), ki že 6 let živi v Sloveniji. Razlog: ljubezen in družina.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Sanskriti Kumar je polovico svojega življenja preživela v Indiji, polovico pa v svoji novi domovini Sloveniji. Je študentka ljubljanske Fakultete za družbene vede, ki govori v štajerskem narečju. 21-letno dekle, ki se je pri desetih letih z očetom in sestro preselilo v Slovenijo. Indijka, ki ne mara čaja, čeprav prihaja iz države, kjer je pitje časa skoraj svet obred. Poliglotka, ki se želi v Indijo vračati na obisk, živeti pa tam najbrž ne bi več mogla. Ženska, ki o svojih izkušnjah o zamenjavi domovine in napetih družinskih odnosih piše knjigo. Več o njej, njenem pogledu na Slovenijo in Slovence ter o Indiji izveste v oddaji Drugi pogled.
Neveljaven email naslov