Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prihaja iz drugega največjega mesta na Slovaškem, Košic, ki so po velikosti in pokrajini precej primerljive z Ljubljano, v kateri živi zadnjih 11 let. Ob tem pa Mihaela Homar hitro doda, da zaradi ozke kotline, v kateri ležijo Košice, vreme s pogosto precej nizkimi temperaturami in močnim vetrom ni tako prijazno kot v naši prestolnici. Kaj je tisto, kar jo še navdušuje pri nas, zakaj je jezik kljub podobnosti včasih tudi ovira in katere domače tradicionalne jedi pogreša, je povedala Tadeji Bizilj.
Slovakinja Michaela Homar je ob selitvi v Slovenijo ostala Slovenka
Prihaja iz drugega največjega mesta na Slovaškem, Košic, ki je po velikosti in pokrajini precej primerljivo z Ljubljano, kjer živi zadnjih 11 let. Ob tem pa Mihaela Homar hitro doda, da zaradi ozke kotline, v kateri ležijo Košice, vreme s pogosto precej nizkimi temperaturami in močnim vetrom ni tako prijazno kot v naši prestolnici. O Sloveniji je ob selitvi sem vedela zelo malo, o Alpah, morju in o tem, da je bila Slovenija nekoč del Jugoslavije, sicer pa se na Slovaškem niso prav veliko učili o naši državi. A to se danes spreminja, saj veliko Slovakov Slovenije ne jemlje več le kot tranzitno deželo, temveč pridejo sem na počitnice ali celo potujejo po naši deželi. Varnost in čistoča sta sicer tisti, ki sta jo poleg drugih stvari tu najbolj prepričali.
“Lahko bi rekla, da je Ljubljana eno najbolj varnih mest na svetu, v Košicah mi na kraj pameti ne bi padlo, da bi se ponoči sprehajala tako mirno, kot to počnem tukaj. Definitivno pa najbolj pade v oči čistoča – ne rečem, da je Slovaška neko smetišče, a če jo primerjamo s Slovenijo, je vsekakor ne odnese dobro.”
Rada poudari, da je ob selitvi v Slovenijo ostala Slovenka, saj tudi na Slovaškem državljanko poimenujejo tako. Slovenščino se je začela učiti šele po selitvi in še to od zdajšnjega moža, Štajerca, ki še danes govori v štajerskem narečju. Zato Mihaelo dostikrat kličejo kar Štajerka, čeprav živi v Ljubljani – jezik pa jo še danes včasih spravi v kakšen zanimiv položaj.
“Slovaščina in slovenščina sta dosti podobni, imata veliko lažnih prijateljev, tako na primer jed v slovaščini pomeni strup, kar mora biti veliko presenečenje za Slovaka, ko v restavraciji odpre jedilni list v Sloveniji in vidi, da ponujajo jedi, stupe torej.”
Hrana na Slovaškem je sicer precej podobna naši, domača, kmečka, kot jo sama opiše, tako da z navajanjem na našo kulinariko ni imela težav, le kakšne malenkosti jo včasih zmotijo, na primer drobtine na maslu na slan način, ne s sladkorjem, kot jih delajo doma, ali pa krompirjevi svaljki na olju s solato.
Michaela Homar ob koncu še doda, da se že veseli naslednjega dopusta ter obiska domačih in domačega kraja, a da o selitvi nazaj ne razmišlja več – v Sloveniji se namreč že dolgo časa počuti kot doma.
402 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Prihaja iz drugega največjega mesta na Slovaškem, Košic, ki so po velikosti in pokrajini precej primerljive z Ljubljano, v kateri živi zadnjih 11 let. Ob tem pa Mihaela Homar hitro doda, da zaradi ozke kotline, v kateri ležijo Košice, vreme s pogosto precej nizkimi temperaturami in močnim vetrom ni tako prijazno kot v naši prestolnici. Kaj je tisto, kar jo še navdušuje pri nas, zakaj je jezik kljub podobnosti včasih tudi ovira in katere domače tradicionalne jedi pogreša, je povedala Tadeji Bizilj.
Slovakinja Michaela Homar je ob selitvi v Slovenijo ostala Slovenka
Prihaja iz drugega največjega mesta na Slovaškem, Košic, ki je po velikosti in pokrajini precej primerljivo z Ljubljano, kjer živi zadnjih 11 let. Ob tem pa Mihaela Homar hitro doda, da zaradi ozke kotline, v kateri ležijo Košice, vreme s pogosto precej nizkimi temperaturami in močnim vetrom ni tako prijazno kot v naši prestolnici. O Sloveniji je ob selitvi sem vedela zelo malo, o Alpah, morju in o tem, da je bila Slovenija nekoč del Jugoslavije, sicer pa se na Slovaškem niso prav veliko učili o naši državi. A to se danes spreminja, saj veliko Slovakov Slovenije ne jemlje več le kot tranzitno deželo, temveč pridejo sem na počitnice ali celo potujejo po naši deželi. Varnost in čistoča sta sicer tisti, ki sta jo poleg drugih stvari tu najbolj prepričali.
“Lahko bi rekla, da je Ljubljana eno najbolj varnih mest na svetu, v Košicah mi na kraj pameti ne bi padlo, da bi se ponoči sprehajala tako mirno, kot to počnem tukaj. Definitivno pa najbolj pade v oči čistoča – ne rečem, da je Slovaška neko smetišče, a če jo primerjamo s Slovenijo, je vsekakor ne odnese dobro.”
Rada poudari, da je ob selitvi v Slovenijo ostala Slovenka, saj tudi na Slovaškem državljanko poimenujejo tako. Slovenščino se je začela učiti šele po selitvi in še to od zdajšnjega moža, Štajerca, ki še danes govori v štajerskem narečju. Zato Mihaelo dostikrat kličejo kar Štajerka, čeprav živi v Ljubljani – jezik pa jo še danes včasih spravi v kakšen zanimiv položaj.
“Slovaščina in slovenščina sta dosti podobni, imata veliko lažnih prijateljev, tako na primer jed v slovaščini pomeni strup, kar mora biti veliko presenečenje za Slovaka, ko v restavraciji odpre jedilni list v Sloveniji in vidi, da ponujajo jedi, stupe torej.”
Hrana na Slovaškem je sicer precej podobna naši, domača, kmečka, kot jo sama opiše, tako da z navajanjem na našo kulinariko ni imela težav, le kakšne malenkosti jo včasih zmotijo, na primer drobtine na maslu na slan način, ne s sladkorjem, kot jih delajo doma, ali pa krompirjevi svaljki na olju s solato.
Michaela Homar ob koncu še doda, da se že veseli naslednjega dopusta ter obiska domačih in domačega kraja, a da o selitvi nazaj ne razmišlja več – v Sloveniji se namreč že dolgo časa počuti kot doma.
Inacio Bintchende je prišel v Slovenijo še v času nekdanje Jugoslavije. Študiral je gozdarstvo in bil prepričan, da se bo po študiju vrnil domov v Gvinejo Bisao. Tako je tik pred diplomo domov že poslal knjige in druge svoje stvari. Potem pa so mu ponudili magistrski študij. Ostal je pri nas, se zaljubil, dobil otroke, ustanovil Afriški center v Sloveniji , televizijski gledalci pa so si ga zapomnili kot Janeza Belino.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Ko se je zimska športna sezona končala, so oči že uprte v poletne olimpijske igre v Braziliji. In od tam prihaja tudi naš sogovornik v oddaji Drugi pogled. Wesley Valiukevicius sicer ne prihaja iz Ria de Janeira, temveč je »paulistanos«. Odraščal in živel je namreč v enem največjih mest v Južni Ameriki – v São Paulu, zdaj pa je že 2 leti in pol Ljubljančan. Z njim se Špela Šebenik ni pogovarjala le o športu, temveč tudi o vremenu, ki ima na Slovence po njegovem mnenju velik vpliv, ter o aktualnih družbenih razmerah v Sloveniji in Braziliji.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Pieris je majhno mesto ob Soči v Italiji, 9 kilometrov oddaljeno od morja in 9 od Tržica oz. Monfalconeja. Od tam prihaja naša sogovornica - Lucia Lo Cascio. 18-letnica nima slovenskih korenin, a je vseeno povezana s Slovenijo. Pred dobrim letom je prišla v Ljubljano, kjer obiskuje 4. letnik Gimnazije Poljane, in kljub svoji mladosti točno ve, kaj bi v življenju rada počela - postala bi rada zdravnica brez meja, saj rada potuje. V življenju ne izbira lažjih poti, to dokazuje njena odločitev, da se šola v Ljubljani, in njena izbira maturitetnih predmetov. Da bi dobila čim več točk, ki jih potrebuje za vpis na študij medicine, bo namreč pisala test iz slovenščine kot maternega jezika. Lucia je tudi ena izmed junakinj 2. sezone dokumentarne serije Kdo si pa ti?. Na Televiziji Slovenija jo boste lahko videli marca, slišali pa jo boste že v tokratnem Drugem pogledu.
Bosno in Hercegovino je med vojnami na Balkanu v 90-ih letih zapustila polovica prebivalcev – več kot 2 milijona. Starši našega mladega sogovornika v oddaji Drugi pogled so si novo življenje ustvarili v Veliki Britaniji, zato sam zase pravi, da je Bosanec v Angliji. Tibor Babić je Slovenijo sicer poznal že prej – ko so se z družino vsako poletje z avtom peljali na počitnice v Bosno, so prevozili tudi našo državo. Oktobra pa je kot študent prvič prišel v Ljubljano. Njegova slovenščina je še začinjena z bosanskim naglasom, kdaj ga zanese tudi na angleščino. Z vnetim rolerjem in tudi enim izmed junakov 2. sezone dokumentarne serije Kdo si pa ti? Televizije Slovenija, se je pogovarjala Špela Šebenik.
V Drugem pogledu na Prvem programu Radia Slovenija smo tokrat obiskali Novo mesto. Vodja in gonilna sila tamkajšnjega teniškega kluba je Čeh Jiři Volt. Po dveh tednih življenja v novi državi je takratni punci napisal dolgo pismo, da niti slučajno ne bo ostal tukaj in se bo vrnil na Češko. Stvari so se obrnile in tukaj živi že od leta 1998. Z njim se je pogovarjala Nataša Rašl.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Američan Noah Charney, pisatelj in prevajalec, ki ga je v Slovenijo pripeljalo navdušenje nad Plečnikovo arhitekturo, zadržala pa Slovenka, s katero si je v Kamniku ustvaril družino. Med drugim upa, da ga bo tašča naučila priprave slovenskega žganja, in bo lahko sodeloval na kamniškem tekmovanju za najboljši šnops. Sicer pa velik promotor Slovenije - zapise o lepotah naše dežele objavlja tudi na Twitterju pod #slovenology. Pripravlja Darja Pograjc.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
50-letni Zimbabvejec Max Zimani je v Slovenijo oz. v takratno skupno državo Jugoslavijo prišel že pred 30 leti študirat, zato je njegova zgodba različna od tistih Afričanov, ki v Slovenijo – ali pa še raje v Evropo – prihajajo v zadnjih letih. A nekaj ostaja enako, pravi – to, da je Evropa v očeh Afričanov še vedno dežela, kjer se cedita med in mleko. Z Maxom Zimanijem, vodjo Skuhne, socialnega podjetja, ki nudi svetovno kulinariko po slovensko, se je pogovarjala Špela Šebenik.
V Sloveniji živi okoli 150 Turkov in enega od njih bomo spoznali v tokratnem Drugem pogledu - Abdullah Aksu prihaja iz turške Konye, po izobrazbi je strojni inženir, po srcu in duši pa umetnik. S tradicionalno turško umetnostjo, imenovano ebru, za katero je značilno nanašanje barv na vodno osnovo in prenašanja teh vzorcev na papir, se je pričel ukvarjati v študentskih letih. Ljubezen do marmoriranja, kot še imenujemo ebru, ga je odpeljala na Portugalsko, kjer je spoznal tudi svojo ženo, od tam pa ga je pot vodila v Slovenijo. Kako se je znašel tu, kaj mu je pri nas najmanj in kaj najbolj všeč ter do kakšnih smešnih situacij pride zaradi stika slovenske in turške kulture, je povedal Andreji Gradišar.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Neveljaven email naslov