Spoštovani, priznam, da ne bi mogel verjeti v Boga, če ne bi bilo križa. Včasih si ogledam kak budistični tempelj in opazujem podobo Bude s prekrižanimi nogami, sklenjenimi rokami, z zaprtimi očmi in spokojnim nasmeškom na obrazu, zatopljenim v zbrano premišljevanje. Strinjam se, da so odgovori na Budovo razmišljanje o trpljenju zanimivi, pohvalni in koristni. Vznesejo me, da bi tudi sam postal brezskrben nasmejani dobrovoljček in debelinko. A ko zrem vanj, se ne morem sprijazniti z njegovim pogledom, ker je oddaljen in ločen od agonije sveta, obkrožen z dišečimi lotosovimi cvetovi paradiža. Zamika me, da bi prisedel k njemu. Nato preučim Kristusa na križu: osramočen, iznakažen, izmučen, preboden, izkrvavel, strt in mrtev. V realnem svetu stisk, solza, zla, bolečin, krivic in smrti ne bi mogel zaupati Bogu, ki je na agonijo imun, neobčutljiv in izvzet iz dogajanja, ker me ne bi razumel. Če krščanstvu odvzamemo škandalozni križ, postane slabše od ostalih religij. Nedolžnega Božjega Sina je prizadelo najhujše zlo, a je Bog húdo obrnil in izpeljal v največje dobro, v odrešenje sveta. Trpljenje je edinstveno v tem, da ima vedno potencial za večje dobro (Aaron Callahan). Nič ni tako slabega, da ne bi vsebovalo nečesa koristnega. Zakaj v norost križa verujem? Sem kot fantič, ki je pritekel k očiju in mu prinesel pokazat veroučno risbo križa, na kateri je spodaj napisal KRŽ, LJUBIM GA. Oči je vedel, da gre za križ, čeprav je bilo pomanjkljivo napisano. V krščanstvo sem prepričan zato, ker se zdi pomanjkljivo, a ima to, česar druge religije nimajo – norost križa, ki je Božja modrost. Verjeti v trpečega Boga je nonsens, absurd. Credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: »Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl na križu; to je vredno verjetja zato, ker je to noro.« Norost križa mi dokazuje, da krščanstvo ni plod modrosti človeške domišljije, kajti če bi šlo za našo pogruntavščino in potegavščino, bi uporabili logiko prikladnejših načinov, samo da bi bilo prepričljivejše. Ko govorim o trpljenju, moram ločiti, kaj je dobro in kaj je dobrota oziroma dobrost, kajti ni nujno, da je deklarativno dobro tudi zares dobro. C. S. Lewis je napisal Zgodbe iz Narnije: Lev, čarovnica in omara. V njej se sprašujejo, kakšen je lev Aslan, nakar sledi odgovor, ki ga preurejam: nevaren je, ampak je dober ali pa dober je, ampak je nevaren. Ali bi se glede na izjavo upali srečati se z njim? Sodobni filozof Peter John Kreef ugotavlja, da trditev, da Bog ni dober, ker dopušča trpljenje, zahteva najprej dokaz, da sta trpljenje in Bog nezdružljiva. Šele če bi dokazali, da to drži, bi imeli neomajni dokaz, da Bog, ki trpljenje dopušča, zares ni dober. Ker pa je evidentno, da sta trpljenje in Bog križa združljiva, ne morem za zlo okriviti Boga. Če sem vstopil na napačni vlak, ne pomaga tekanje po hodniku vagona v drugo smer (Dietrich Bonhoeffer).

Spoštovani, priznam, da ne bi mogel verjeti v Boga, če ne bi bilo križa. Včasih si ogledam kak budistični tempelj in opazujem podobo Bude s prekrižanimi nogami, sklenjenimi rokami, z zaprtimi očmi in spokojnim nasmeškom na obrazu, zatopljenim v zbrano premišljevanje. Strinjam se, da so odgovori na Budovo razmišljanje o trpljenju zanimivi, pohvalni in koristni. Vznesejo me, da bi tudi sam postal brezskrben nasmejani dobrovoljček in debelinko. A ko zrem vanj, se ne morem sprijazniti z njegovim pogledom, ker je oddaljen in ločen od agonije sveta, obkrožen z dišečimi lotosovimi cvetovi paradiža. Zamika me, da bi prisedel k njemu. Nato preučim Kristusa na križu: osramočen, iznakažen, izmučen, preboden, izkrvavel, strt in mrtev. V realnem svetu stisk, solza, zla, bolečin, krivic in smrti ne bi mogel zaupati Bogu, ki je na agonijo imun, neobčutljiv in izvzet iz dogajanja, ker me ne bi razumel. Če krščanstvu odvzamemo škandalozni križ, postane slabše od ostalih religij. Nedolžnega Božjega Sina je prizadelo najhujše zlo, a je Bog húdo obrnil in izpeljal v največje dobro, v odrešenje sveta. Trpljenje je edinstveno v tem, da ima vedno potencial za večje dobro (Aaron Callahan). Nič ni tako slabega, da ne bi vsebovalo nečesa koristnega. Zakaj v norost križa verujem? Sem kot fantič, ki je pritekel k očiju in mu prinesel pokazat veroučno risbo križa, na kateri je spodaj napisal KRŽ, LJUBIM GA. Oči je vedel, da gre za križ, čeprav je bilo pomanjkljivo napisano. V krščanstvo sem prepričan zato, ker se zdi pomanjkljivo, a ima to, česar druge religije nimajo – norost križa, ki je Božja modrost. Verjeti v trpečega Boga je nonsens, absurd. Credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: »Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl na križu; to je vredno verjetja zato, ker je to noro.« Norost križa mi dokazuje, da krščanstvo ni plod modrosti človeške domišljije, kajti če bi šlo za našo pogruntavščino in potegavščino, bi uporabili logiko prikladnejših načinov, samo da bi bilo prepričljivejše. Ko govorim o trpljenju, moram ločiti, kaj je dobro in kaj je dobrota oziroma dobrost, kajti ni nujno, da je deklarativno dobro tudi zares dobro. C. S. Lewis je napisal Zgodbe iz Narnije: Lev, čarovnica in omara. V njej se sprašujejo, kakšen je lev Aslan, nakar sledi odgovor, ki ga preurejam: nevaren je, ampak je dober  ali pa dober je, ampak je nevaren. Ali bi se glede na izjavo upali srečati se z njim? Sodobni filozof Peter John Kreef ugotavlja, da trditev, da Bog ni dober, ker dopušča trpljenje, zahteva najprej dokaz, da sta trpljenje in Bog nezdružljiva. Šele če bi dokazali, da to drži, bi imeli neomajni dokaz, da Bog, ki trpljenje dopušča, zares ni dober. Ker pa je evidentno, da sta trpljenje in Bog križa združljiva, ne morem za zlo okriviti Boga. Če sem vstopil na napačni vlak, ne pomaga tekanje po hodniku vagona v drugo smer (Dietrich Bonhoeffer).