Rimski govorec Mark Tulij Cicero, ki je živel v zadnjem stoletju pr. Kr., je v svojih Pogovorih v Tuskulu zapisal: »Kjer je dobro, tam je domovina.« Danes bi seveda najprej pomislili, da je podlegel materializmu svojega časa in zagovarjal misel, da lahko domovino izdamo tudi za svoje materialne interese. Vendar je potrebno poznati ozadje izreka »Ubi bene, ibi patria«. Že starogrški komediograf Aristofan je namreč na začetku 4. stoletja pr. Kr. v svoji zadnji komediji Bogastvo prikazal, kako bog bogastva Plutos, ki je v humorni podobi slep berač, v domu nekega Atenca sprevidi, zato vse ljudi obdari z materialnimi dobrinami. Ker jim gre tako dobro, pozabijo na bogove in na darovanje njim v čast. Bogovi trpijo lakoto in pošljejo svojega božjega sla Hermesa na Zemljo, naj uredi stvari. Bog Hermes pa ne izvrši svoje naloge, ampak si na Zemlji poišče novo službo in želi človeški svet zamenjati za Olimp, na katerem je z bogovi prebival dotlej. Ton prvotne zgodbe, v kateri je komediograf Aristofan prikazal izkušnjo izdaje svoje prave domovine in menjavo za novo, ki ti bo dajala boljši kruh, je torej izrazito komičen. Vendar je Cicero pri uporabi tega sporočila želel v resnici povedati, da domovina ne more biti glavni vir človeške sreče. Mnogi starogrški filozofi, kot pravi Cicero, so bili srečni, pa so prebivali v kolonijah ali mestnih državah daleč od svojega doma. Tudi Sokrat je sebe doživljal kot človeka, torej kot državljana sveta in ne kot pripadnika točno določene atenske države in njenih lokalnih interesov. Pregovor »Kjer je dobro, tam je domovina« nam torej želi povedati, da svoje sreče ne moremo niti pričakovati, še manj terjati od domovine, v kateri smo se rodili, ampak da smo lahko srečni kjer koli, le srečo moramo znati poiskati v sebi.