Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred stotimi leti se je končalo »dolgo« 19. stoletje, kot je trdil znameniti britanski zgodovinar Eric Hobsbawm. Leta 1918 se je končala prva svetovna vojna. Leta 1919 se je začela Pariška mirovna konferenca, na kateri so z mukotrpnimi pogajanji oblikovali mirovne pogodbe s poraženimi državami. Imperiji so padli, nastale so nove države, z njimi pa nove meje. Pred dnevi smo se spomnili prve pogodbe, ki je takrat ukrojila podobo Evrope, Versajske mirovne pogodbe z Nemčijo, podpisane 28. junija 1919. Čeprav je »kratko« 20. stoletje vsaj tako korenito poseglo na evropski politični zemljevid in v zgodovinski spomin Stare celine, seveda tudi Slovencev, se leta 2019 očitno znova sprašujemo, ali morda komu ne ustrezajo meje, začrtane pred približno stotimi leti. Razumljivo je, da se narod, ki je tako težko prišel do lastne države, kot Slovenci, z občutljivostjo odziva na mejna vprašanja. Obenem pa ukvarjanje z mejami v času, ko naj bi bile v Evropski uniji to le administrativne ločnice in ne ovire, v sodobni razmislek vnaša noto paradoksalnosti.
So sto let po prvi svetovni vojni in pariški mirovni konferenci evropske meje spet vprašanje?
Pred stotimi leti se je končalo »dolgo« 19. stoletje, kot je trdil znameniti britanski zgodovinar Eric Hobsbawm. Leta 1918 se je končala prva svetovna vojna. Leta 1919 se je začela Pariška mirovna konferenca, na kateri so z mukotrpnimi pogajanji oblikovali mirovne pogodbe s poraženimi državami. Imperiji so padli, nastale so nove države, z njimi pa nove meje. Pred dnevi smo se spomnili prve pogodbe, ki je takrat ukrojila podobo Evrope, versajske mirovne pogodbe z Nemčijo, podpisane 28. junija 1919. Čeprav je »kratko« 20. stoletje vsaj tako korenito poseglo na evropski politični zemljevid in v zgodovinski spomin stare celine, seveda tudi Slovencev, se leta 2019 očitno znova sprašujemo, ali morda komu ne ustrezajo meje, začrtane pred približno stotimi leti. Razumljivo je, da se narod, ki je tako težko prišel do lastne države kot Slovenci, z občutljivostjo odziva na mejna vprašanja. Obenem pa ukvarjanje z mejami v času, ko naj bi bile v Evropski uniji to le administrativne ločnice in ne ovire, v sodobni razmislek vnaša noto paradoksalnosti.
1163 epizod
Eppur si muove - In vendar se vrti, je pred stoletji vzkliknil nesrečni italijanski astronom Galileo. Njegove besede pa so še danes najprimernejši skupni imenovalec za redno tedensko oddajo Zunanjepolitičnega uredništva Radia Slovenija, ki ponuja petnajstminutno vzročno-posledično analizo mednarodnega dogodka ali dogajanja, ki ga v rednih dnevno-informativnih oddajah ni bilo mogoče osvetliti v zadostni meri v tednu. Oddaja v spletu analitičnega besedila, intervjujev s tujimi in domačimi strokovnjaki in analitiki, z neposrednimi udeleženci dogodkov ter z izbrano glasbeno opremo tako ponuja izčrpen odgovor na enega od petih ključnih vprašajev novinarskega dela, namreč zakaj . Zakaj je nek dogodek pomemben, kakšni so vzroki in kakšne bodo posledice, zakaj bo neka ideja našla pot v zgodovino in zakaj neka druga ne.
Pred stotimi leti se je končalo »dolgo« 19. stoletje, kot je trdil znameniti britanski zgodovinar Eric Hobsbawm. Leta 1918 se je končala prva svetovna vojna. Leta 1919 se je začela Pariška mirovna konferenca, na kateri so z mukotrpnimi pogajanji oblikovali mirovne pogodbe s poraženimi državami. Imperiji so padli, nastale so nove države, z njimi pa nove meje. Pred dnevi smo se spomnili prve pogodbe, ki je takrat ukrojila podobo Evrope, Versajske mirovne pogodbe z Nemčijo, podpisane 28. junija 1919. Čeprav je »kratko« 20. stoletje vsaj tako korenito poseglo na evropski politični zemljevid in v zgodovinski spomin Stare celine, seveda tudi Slovencev, se leta 2019 očitno znova sprašujemo, ali morda komu ne ustrezajo meje, začrtane pred približno stotimi leti. Razumljivo je, da se narod, ki je tako težko prišel do lastne države, kot Slovenci, z občutljivostjo odziva na mejna vprašanja. Obenem pa ukvarjanje z mejami v času, ko naj bi bile v Evropski uniji to le administrativne ločnice in ne ovire, v sodobni razmislek vnaša noto paradoksalnosti.
So sto let po prvi svetovni vojni in pariški mirovni konferenci evropske meje spet vprašanje?
Pred stotimi leti se je končalo »dolgo« 19. stoletje, kot je trdil znameniti britanski zgodovinar Eric Hobsbawm. Leta 1918 se je končala prva svetovna vojna. Leta 1919 se je začela Pariška mirovna konferenca, na kateri so z mukotrpnimi pogajanji oblikovali mirovne pogodbe s poraženimi državami. Imperiji so padli, nastale so nove države, z njimi pa nove meje. Pred dnevi smo se spomnili prve pogodbe, ki je takrat ukrojila podobo Evrope, versajske mirovne pogodbe z Nemčijo, podpisane 28. junija 1919. Čeprav je »kratko« 20. stoletje vsaj tako korenito poseglo na evropski politični zemljevid in v zgodovinski spomin stare celine, seveda tudi Slovencev, se leta 2019 očitno znova sprašujemo, ali morda komu ne ustrezajo meje, začrtane pred približno stotimi leti. Razumljivo je, da se narod, ki je tako težko prišel do lastne države kot Slovenci, z občutljivostjo odziva na mejna vprašanja. Obenem pa ukvarjanje z mejami v času, ko naj bi bile v Evropski uniji to le administrativne ločnice in ne ovire, v sodobni razmislek vnaša noto paradoksalnosti.
Neveljaven email naslov