Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Po hindujski mitologiji naj bi Višnu imel disk, zadnje sredstvo za uničenje Zemlje. Po njem je ime dobil Sudarson Karki. Sam pravi, da je edino orožje, ki lahko karkoli spremeni, znanje. Kakšna politika. Kako se bo zaradi politike, ki ima toliko dela, da se ukvarja sama s sabo, kaj spremenilo? Znanje je tisto.
Sam skuša izobraževati in osveščati s filmi, deluje v več organizacijah, tudi ekoloških. Ne moreš očistiti reke v enem dnevu, najprej moraš očistiti glave, potem boš lahko očistil okolje, meni. Sudarson pa ni le filmar in ekolog, je tudi človekoljub, ustanovitelj organizacije, ki podpira državne šole, da bi vsi otroci iz njegove vasi in okolice prišli do izobrazbe.
In je tudi kmet, predvsem pa srečen človek. Saj skozi okno vsako jutro vidi tisto, kar hodijo v Nepal gledat z vsega sveta. Himalajo.
"Vesel sem, da imam to srečo, da vsako jutro, ko se zbudim, vidim gore Himalaje. Z vsega sveta prihajajo ljudje, da bi jih videli, jaz pa jih vidim vsako jutro, ko pijem kavo ali čaj."
Ime Sudarson je povezano z rešiteljem in zaščitnikom vesolja, Višnujem. Simbolom propada in novega nastanka, ki drži v roki predmet nadzemeljske moči. “To je nekakšen disk, ki se vedno vrne. Tako je zapisano v hindujski mitologiji. To orožje je zadnje sredstvo za uničenje Zemlje.”
Sudarson Karki pa je človek, ki nosi to ime in prihaja iz dežele, ki velja za Budov rojstni kraj. “Buda je bil rojen v Nepalu. V Nepalu je veliko hindujcev in veliko budistov, oboji pa verjamejo v harmonijo. Hindujci častijo Budo kot reinkarnacijo Višnuja, budisti pa častijo Šivo. Budizem in hinduizem namreč razumemo precej drugače kot preostali svet. Pri nas v Nepalu so hindujci in budisti pomešani in jih nihče ne more ločiti. Naš odnos pa temelji na harmoniji.”
Sudarson Karki je odraščal na kmetiji in kot večina nepalskih otrok pomagal družini, skrbel za živali, delal na polju. V tem še vedno uživa. Vsega, kar ve o kmetovanju, se je naučil sam. Pravi, da je vedno delal drugače kot njegov oče. Namesto žit je posadil yacon, perujsko zemeljsko jabolko, ki je bilo prej v Nepalu neznanka. Ne uporablja gnojil in drugih agresivnih prijemov. Naravo si le sposodimo in vedno jo moramo, tako kot je bila, tudi vrniti.
“Kmetija je moja strast. Ko ne delam na kmetiji, posnamem kakšen film. S filmi želim opozoriti ljudi, povedati, kaj je prav in kaj narobe. Delam družbeno odgovorne filme, ki izobražujejo. To so filmi o življenju, o naravi, o tem, da smo sami krivi za uničeni gozd in onesnaženo vodo.”
Njegovi filmi govorijo o psih, ki so podobno kot krave v Nepalu svete živali, a ker zanje nihče ne skrbi, jih je na tamkajšnjih ulicah velikansko število. Filmi pripovedujejo o šolstvu, ekologiji. Posneti želi tudi film o zdravstveni preventivi, o tem kako preprečiti zdrs maternice, to je zdaj pri nepalskih ženskah velik problem.
A v Nepalu je vse težko. Ljudje niso neumni, so pa premalo izobraženi. Zato so potrebni koraki za spremembe in te tudi dela. “Na prvem mestu je obstoj, preživetje iz dneva v dan. Ljudje živijo za danes, ne zanima jih, kaj bo jutri. Ampak če pogledamo Katmandu, prestolnico Nepala, v njem živijo tudi premožni ljudje.”
“Reka Bagmati je najsvetejša reka v Nepalu. Zdaj je zanemarjena zaradi človeške ignorance in nemogoče jo je očistiti. Imamo celo vladni program, vsako soboto povabijo ljudi k čistilni akciji. Malo se je izboljšalo, a to pravzaprav sploh ni več voda. V Katmanduju so vsi odtoki speljani naravnost v reko. Ljudje morajo začeti razumeti, zakaj je reka tako umazana in kdo je za to odgovoren. Šele ko bodo razumeli, da so za onesnaženje krivi sami, se bo lahko kaj spremenilo.”
Sudarson ima dva otroka, oba sta trenutno v tujini, a nekoč se bosta vrnila. Sin je na Kitajskem, kjer študira medicino, hči, ki se ukvarja z upravljanjem človeških virov, je v ZDA.
Politično je bila himalajska država Nepal 240 let pod monarhijo. Po desetletni državljanski vojni maoistov proti monarhiji, ki je vzela 13.000 življenj, je leta 2008 postal federativna demokratična republika.
Sudarson Karki ni za ekstremne športe, je le ljubitelj gora in pa tudi član nepalske planinske organizacije, ki promovira gorsko kulturo, podpira alpinizem in organizira reševalne akcije. “Nepalska planinska organizacija ima zdaj pravilo, da morajo člani odprav pustiti akontacijo in ko se vrnejo z gora in pokažejo, da so odpadke prinesli s seboj, denar dobijo nazaj.”
“Na primer, ena od ekspedicij na Daulagiri je za sabo pustila letalo, ki je strmoglavilo. Nihče ni počistil delov letala, še vedno so tam, v gorah. To je le en primer, ampak tu so še vse plastenke, embalaža, kisikove bombe. Bolj bi morali skrbeti za to. Že res, da je Nepal moja dežela, ampak vsi, ki živimo na Zemlji bi morali skrbeti za gore, za Everest, saj ta pripada vsem. Vsi so dobrodošli v naših gorah. Tu so zato, da uživamo v njih.”
Himalajo na svoji poti prečkajo tudi ptice selivke iz Sibirije in celo Anglije, ki v Nepalu prezimujejo. Simbol države je fazan, himalajski monal, ena najlepših in najbarvitejših ptic na svetu, pravi Karki, ljubitelj in fotograf ptic z dosmrtnim članstvom v nepalski organizaciji za varstvo teh živali.
“Ptice … oh, le kdo ni srečen, ko vidi ptico? Za ptice sem se začel zanimati že, ko sem bil majhen in sem živel na kmetiji. Takrat še nisem imel knjig, da bi se učil o pticah, niti fotoaparata, da bi jih fotografiral. Šele pozneje, ko sem odrasel, končal šolo in začel delati, sem začel prepoznavati vrste ptic in danes pravim, da jih streljam z fotoaparatom.”
Sudarson Karki pravi, da je srečen človek. “Vesel sem, da imam to srečo, da vsako jutro, ko se zbudim, vidim gore Himalaje. Vedno si rečem: kako krasen kraj je to. Z vsega sveta prihajajo ljudje, da bi jih videli, jaz pa jih vidim vsako jutro, ko pijem kavo ali čaj.”
718 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Po hindujski mitologiji naj bi Višnu imel disk, zadnje sredstvo za uničenje Zemlje. Po njem je ime dobil Sudarson Karki. Sam pravi, da je edino orožje, ki lahko karkoli spremeni, znanje. Kakšna politika. Kako se bo zaradi politike, ki ima toliko dela, da se ukvarja sama s sabo, kaj spremenilo? Znanje je tisto.
Sam skuša izobraževati in osveščati s filmi, deluje v več organizacijah, tudi ekoloških. Ne moreš očistiti reke v enem dnevu, najprej moraš očistiti glave, potem boš lahko očistil okolje, meni. Sudarson pa ni le filmar in ekolog, je tudi človekoljub, ustanovitelj organizacije, ki podpira državne šole, da bi vsi otroci iz njegove vasi in okolice prišli do izobrazbe.
In je tudi kmet, predvsem pa srečen človek. Saj skozi okno vsako jutro vidi tisto, kar hodijo v Nepal gledat z vsega sveta. Himalajo.
"Vesel sem, da imam to srečo, da vsako jutro, ko se zbudim, vidim gore Himalaje. Z vsega sveta prihajajo ljudje, da bi jih videli, jaz pa jih vidim vsako jutro, ko pijem kavo ali čaj."
Ime Sudarson je povezano z rešiteljem in zaščitnikom vesolja, Višnujem. Simbolom propada in novega nastanka, ki drži v roki predmet nadzemeljske moči. “To je nekakšen disk, ki se vedno vrne. Tako je zapisano v hindujski mitologiji. To orožje je zadnje sredstvo za uničenje Zemlje.”
Sudarson Karki pa je človek, ki nosi to ime in prihaja iz dežele, ki velja za Budov rojstni kraj. “Buda je bil rojen v Nepalu. V Nepalu je veliko hindujcev in veliko budistov, oboji pa verjamejo v harmonijo. Hindujci častijo Budo kot reinkarnacijo Višnuja, budisti pa častijo Šivo. Budizem in hinduizem namreč razumemo precej drugače kot preostali svet. Pri nas v Nepalu so hindujci in budisti pomešani in jih nihče ne more ločiti. Naš odnos pa temelji na harmoniji.”
Sudarson Karki je odraščal na kmetiji in kot večina nepalskih otrok pomagal družini, skrbel za živali, delal na polju. V tem še vedno uživa. Vsega, kar ve o kmetovanju, se je naučil sam. Pravi, da je vedno delal drugače kot njegov oče. Namesto žit je posadil yacon, perujsko zemeljsko jabolko, ki je bilo prej v Nepalu neznanka. Ne uporablja gnojil in drugih agresivnih prijemov. Naravo si le sposodimo in vedno jo moramo, tako kot je bila, tudi vrniti.
“Kmetija je moja strast. Ko ne delam na kmetiji, posnamem kakšen film. S filmi želim opozoriti ljudi, povedati, kaj je prav in kaj narobe. Delam družbeno odgovorne filme, ki izobražujejo. To so filmi o življenju, o naravi, o tem, da smo sami krivi za uničeni gozd in onesnaženo vodo.”
Njegovi filmi govorijo o psih, ki so podobno kot krave v Nepalu svete živali, a ker zanje nihče ne skrbi, jih je na tamkajšnjih ulicah velikansko število. Filmi pripovedujejo o šolstvu, ekologiji. Posneti želi tudi film o zdravstveni preventivi, o tem kako preprečiti zdrs maternice, to je zdaj pri nepalskih ženskah velik problem.
A v Nepalu je vse težko. Ljudje niso neumni, so pa premalo izobraženi. Zato so potrebni koraki za spremembe in te tudi dela. “Na prvem mestu je obstoj, preživetje iz dneva v dan. Ljudje živijo za danes, ne zanima jih, kaj bo jutri. Ampak če pogledamo Katmandu, prestolnico Nepala, v njem živijo tudi premožni ljudje.”
“Reka Bagmati je najsvetejša reka v Nepalu. Zdaj je zanemarjena zaradi človeške ignorance in nemogoče jo je očistiti. Imamo celo vladni program, vsako soboto povabijo ljudi k čistilni akciji. Malo se je izboljšalo, a to pravzaprav sploh ni več voda. V Katmanduju so vsi odtoki speljani naravnost v reko. Ljudje morajo začeti razumeti, zakaj je reka tako umazana in kdo je za to odgovoren. Šele ko bodo razumeli, da so za onesnaženje krivi sami, se bo lahko kaj spremenilo.”
Sudarson ima dva otroka, oba sta trenutno v tujini, a nekoč se bosta vrnila. Sin je na Kitajskem, kjer študira medicino, hči, ki se ukvarja z upravljanjem človeških virov, je v ZDA.
Politično je bila himalajska država Nepal 240 let pod monarhijo. Po desetletni državljanski vojni maoistov proti monarhiji, ki je vzela 13.000 življenj, je leta 2008 postal federativna demokratična republika.
Sudarson Karki ni za ekstremne športe, je le ljubitelj gora in pa tudi član nepalske planinske organizacije, ki promovira gorsko kulturo, podpira alpinizem in organizira reševalne akcije. “Nepalska planinska organizacija ima zdaj pravilo, da morajo člani odprav pustiti akontacijo in ko se vrnejo z gora in pokažejo, da so odpadke prinesli s seboj, denar dobijo nazaj.”
“Na primer, ena od ekspedicij na Daulagiri je za sabo pustila letalo, ki je strmoglavilo. Nihče ni počistil delov letala, še vedno so tam, v gorah. To je le en primer, ampak tu so še vse plastenke, embalaža, kisikove bombe. Bolj bi morali skrbeti za to. Že res, da je Nepal moja dežela, ampak vsi, ki živimo na Zemlji bi morali skrbeti za gore, za Everest, saj ta pripada vsem. Vsi so dobrodošli v naših gorah. Tu so zato, da uživamo v njih.”
Himalajo na svoji poti prečkajo tudi ptice selivke iz Sibirije in celo Anglije, ki v Nepalu prezimujejo. Simbol države je fazan, himalajski monal, ena najlepših in najbarvitejših ptic na svetu, pravi Karki, ljubitelj in fotograf ptic z dosmrtnim članstvom v nepalski organizaciji za varstvo teh živali.
“Ptice … oh, le kdo ni srečen, ko vidi ptico? Za ptice sem se začel zanimati že, ko sem bil majhen in sem živel na kmetiji. Takrat še nisem imel knjig, da bi se učil o pticah, niti fotoaparata, da bi jih fotografiral. Šele pozneje, ko sem odrasel, končal šolo in začel delati, sem začel prepoznavati vrste ptic in danes pravim, da jih streljam z fotoaparatom.”
Sudarson Karki pravi, da je srečen človek. “Vesel sem, da imam to srečo, da vsako jutro, ko se zbudim, vidim gore Himalaje. Vedno si rečem: kako krasen kraj je to. Z vsega sveta prihajajo ljudje, da bi jih videli, jaz pa jih vidim vsako jutro, ko pijem kavo ali čaj.”
Prince Wale Soniyiki je prestolonaslednik iz Nigerije. Njegovo ime pomeni “krona vrni se domov”. Prince je moral zbežati iz svoje države zaradi skrajne skupine Boko Haram. Zdaj živi na Hrvaškem in bolj kot o tem, kako se vrniti na svoj prestol, razmišlja o tem, kako pomagati ljudem. Govori 21 jezikov, v enem od njih nam bo opisal, kako se je počutil, ko mu zaradi barve kože niso želeli postreči kave.
Rafal Zaborowski je predavatelj na londonski šoli za ekonomijo in politične vede in o sebi pravi, da je migrant. Poljak v Londonu, strokovnjak za medijske komunikacije, ki ga navdušuje japonska popularna kultura, bo spregovoril tako o hologramih, ki pojejo pred več desettisočglavimi množicami, kot o množicah beguncev, ki jim evropski mediji jemljejo imena.
Prihaja iz manjšega mesta s približno 7000 prebivalci. Od tam je bila tudi Astrid Lindgren, ki je napisala Piko Nogavičko. Samuel Gustavsson pravi, da je v tem kraju res veliko rdečih hiš, ki se pojavijo tudi v pisateljičinih knjigah. A kljub prijetnem mestu je mrzlo Švedsko zamenjal za nekoliko toplejšo Slovenijo, s seboj pa prinesel glasbo.
Z očetom in sestro se je Sanskriti še kot otrok preselila v Maribor, pri nas je zdaj že dobro desetletje. Pravi, da ima izjemno srečo, da je tukaj, ker je s tem v življenju dobila priložnosti, ki jih v Indiji gotovo ne bi. Čeprav je bilo sprva v popolnoma neznani deželi izjemno težko. In čeprav v Sloveniji še vedno doživi kak nadrealističen trenutek, posebej po izbruhu begunske krize, ko ji kdo pove, naj s svojo rahlo temnejšo poltjo ne meša slovenskih genov.
Hasan in Šaraf sta že šest let v Evropi. Živita v azilnem domu v Ljubljani. Najboljša prijatelja. Kot brata, pravi Hasan, ki je iz iraškega Kurdistana, Šaraf pa je k nam prišel iz Afganistana. Kdo sta, kaj sta? Begunca, migranta, prosilca za azil? Fanta, ki sanjata o lepšem življenju? Kako neosebna je lahko Evropa? V Evropi osebno!
V Evropi osebno predstavimo kontraverzno hrvaško političarko Ružo Tomašič, ki ji HDZ ni dovolj konzervativen in poslanko, ki jo je v Evropskem parlamentu zaradi njenih 180 cm ter ostre retorike težko prezreti.
Lamija Adži Bašar je več kot dve leti trpela v ujetništvu Islamske države. Avgusta leta 2014 so bojevniki te skrajne skupine v njeni vasi Kočo pobili moške, ženske pa ugrabili. Lamija je bila tedaj stara 15 let. Letos aprila ji je uspelo pobegniti, med begom je bila huje poškodovana v eksploziji mine. Ko pripoveduje svojo zgodbo, težko najde besede. Toda svojo pretresljivo usodo deli s svetovno javnostjo zato, da bi pomagala okoli 3.000 ženskam, ki so tako kot ona pripadnice jazidske manjšine in ki jih borci Islamske države še vedno zlorabljajo. Pred dnevi je za svoja prizadevanja prejela Saharovovo nagrado za svobodo misli in bila tudi gostja Vala 202.
Vedno je bil bitke – z institucijami, profesorji, družino. Morda tudi zato najpogosteje piše o vojnah – dejanskih, duševnih in družinskih. Pravi, da književnost izgublja pomen kulturnega povezovalca, namesto nje se zdaj pojavljajo novi glasniki kulture – kuharji. A Antonio Scurati vztraja, je zelo ploden pisatelj, v dvanajstih letih je napisal dvanajst knjig, leta 2005 je prejel nagrado campiello za najboljši roman, med drugim sta to nagrado dobila še dva ugledna italijanska pisatelja Primo Levi in Alberto Bevilacqua. Dvakrat je za las zgrešil nagrado strega, ki velja za največje italijansko književno priznanje, a pravi, da mu je drugo mesto prineslo še večjo slavo in naklado. Antonio Scurati je v Sloveniji predstavil svoje predzadnje delo, ki je zdaj tudi prevedeno v slovenščino – knjigo Nezvesti oče.
Rodila se je v gospodarsko cvetoči Venezueli, kamor so njeni starši s trebuhom za kruhom odšli v 50-ih. V državi na severu Južne Amerike živi več kot tisoč Slovencev in njihovih potomcev, a zanje redko slišimo, saj skupnost ni tako močno povezana kot denimo tista v Argentini ali ZDA. No, družina Danie Frank se je odločila, da se leta 91 preseli nazaj v Slovenijo, tukaj so si ustvarili nov dom, na prejšnjo domovino pa našo gostjo danes spominjajo predvsem novice o razpadanju države.
Vojislav Pejović je odraščal v Črni gori, koketiral z umetnostjo in režijo, naposled pa kot eden od najboljših študentov v letniku končal v biokemiji. Ko se je na Balkanu razbesnela vojna, je razvijal doktorat v Nemčiji, nato pa migriral v Združene države. Ob tem, da se na drugi strani Atlantika ukvarja s komuniciranjem medicine, tudi piše. Od nedavnega je na slovenskih knjižnih policah njegova zadnja knjiga Ameriški sfumato, v kateri pronicljivo razčleni spominjanje. V kaj se prelevi spomin, če ga že samo spominjanje popači?
Afganistanski računalniški strokovnjak, ki je moral pobegniti iz domovine, ker je več let delal v podjetju, ki je sodelovalo z Američani. Pravi, da želi s smehom spreminjati življenje. Tega si zdaj ureja v Sloveniji. Foto: Združenje manager
Davor Vugrinec, nestereotipni nogometaš. Skoraj 10 let je bil hrvaški nogometni reprezentant, še vedno je najboljši strelec hrvaške lige vseh časov. Znan je tudi po tem, je prosti čas med tekmami in treningi namenjal branju in učenju o umetnosti. Skoraj hkrati z začetkom nogometne kariere je začel ustvarjati svojo umetniško zbirko, ki jo je lani predstavil v zagrebškem umetniškem paviljonu, po količini in kakovosti pa presega celo mnoge muzejske zbirke.
Sin, žena, psička in japonska rezila so najpomembnejše stvari v življenju togishija oziroma mojstra poliranja japonskih rezil Massima Rossija. In ne nujno v tem vrstnem redu, hudomušno pove. Italijan, ki ima rad sproščenost in bello vito, se je hkrati pripravljen podrediti strogim pravilom japonske kulture in mentalitete. Ponižnost, poštenost in iskrenost. To ceni pri Japoncih in pogreša pri Italijanih. Zna pa vseeno v sebi združiti dve tako različni, a hkrati tako podobni si kulturi. In to na tak iskren, skoraj naiven način. O svoji zgodbi, povezanosti z Japonsko in tudi o tem, da je pred kratkim preživel potres v italijanskem Amatriceju, je govoril v Evropi osebno!
Muriel Barbery je francoska pisateljica, ki je Slovenijo pred nekaj leti očarala s svojim romanom Eleganca ježa. Je profesorica filozofije, nikakor pa ne filozofinja, pravi, po treh romanih zdaj zase že lahko reče, da je tudi pisateljica. Razpeta med Japonsko in Francijo v današnjem bučečem svetu išče predvsem tišino in čisto poezijo.
Na pozno praznično ponedeljkovo popoldne bomo utišali ropot sveta okrog nas ter v robatosti in neprivlačnosti »ježa« poskusili najti njegovo »eleganco«. Besedi, ki ju poudarjamo, sta iz naslova romana francoske avtorice Muriel Barbery. Z Eleganco ježa je zelo navdušila Slovence, pred kratkim pa je našo državo obiskala ob izidu svojega novega romana »Skrivno življenje vilinov«. Je profesorica filozofije, navdušena nad Baruchom Spinozo, razpeta med Japonsko in Francijo ter iskalka lepote, ki ji je všeč zven slovenščine.
V Parizu, kjer 29-letna pianistka zadnja leta živi, ji pravijo kar Beyonce na klavirju. Ob prejemu prestižne nagrade Echo Klassik Award pred dobrim tednom dni jo je znani nemški TV voditelj Thomas Gottschalk napovedal kot ekstravagantno pianistko iz Gruzije, ki ne samo izvenserijsko dobro igra klavir, ampak je tudi izvenserijsko lepa.
Gilles Baroin je Francoz iz Toulousa, ki svoj življenjski optimizem spaja z matematiko. Že odkar ve zase, ga navdihuje abstraktni svet matematičnih pojmov, še posebej strastno se posveča njihovemu povezovanju z glasbo.
Julian Rachlin je vrhunski violinist, ljubitelj Mozarta in Bacha, nogometa, plavanja in tenisa. Dvesto petdeset dni na leto potuje in kot solist nastopa s svetovno znanimi orkestri. Poleti se je ustavil tudi pri nas in skupaj z Mladinskim orkestrom evropske unije zaigral v slovenski filharmoniji.
Neil Brand je človek z žametno globokim glasom, mogočno postavo in prefinjenim britanskim naglasom. A to ni to, kar naredi glavni vtis. Ulovi te, ko sede za klavir, brez not, in spesni, karkoli ti pade na pamet. Njegova posebnost so nemi filmi, v minulih treh desetletjih se je povzpel v enega izmed najboljših svetovnih pianistov za spremljanje nemih filmov. Nikoli ne igra po notah, je kot neke vrste gladiator, ki se podobno kot nevedni gledalec spusti v nepredvidljivo areno filma in se pusti presenetiti.
Njen zadnji roman (Žitkovske boginje) je na Češkem sprožil pravo evforijo, saj so ga prodali že v 140 tisoč izvodih, preveden pa je do danes v 15 jezikov. Kateřina je sicer večino svoje kratke kariere delala kot kustosinja, vmes pa napisala dva izjemno uspešna romana. Skupno jima je, da vrtata po tematikah, ki ljudi vznemirjajo, pa naj gre za lezbično junakinjo zelo katoliškega okolja ali pa za sudetske Nemce, ki Čehe še vedno razdvajajo skoraj tako, kot Slovence partizani in domobranci.
Neveljaven email naslov