Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Po hindujski mitologiji naj bi Višnu imel disk, zadnje sredstvo za uničenje Zemlje. Po njem je ime dobil Sudarson Karki. Sam pravi, da je edino orožje, ki lahko karkoli spremeni, znanje. Kakšna politika. Kako se bo zaradi politike, ki ima toliko dela, da se ukvarja sama s sabo, kaj spremenilo? Znanje je tisto.
Sam skuša izobraževati in osveščati s filmi, deluje v več organizacijah, tudi ekoloških. Ne moreš očistiti reke v enem dnevu, najprej moraš očistiti glave, potem boš lahko očistil okolje, meni. Sudarson pa ni le filmar in ekolog, je tudi človekoljub, ustanovitelj organizacije, ki podpira državne šole, da bi vsi otroci iz njegove vasi in okolice prišli do izobrazbe.
In je tudi kmet, predvsem pa srečen človek. Saj skozi okno vsako jutro vidi tisto, kar hodijo v Nepal gledat z vsega sveta. Himalajo.
"Vesel sem, da imam to srečo, da vsako jutro, ko se zbudim, vidim gore Himalaje. Z vsega sveta prihajajo ljudje, da bi jih videli, jaz pa jih vidim vsako jutro, ko pijem kavo ali čaj."
Ime Sudarson je povezano z rešiteljem in zaščitnikom vesolja, Višnujem. Simbolom propada in novega nastanka, ki drži v roki predmet nadzemeljske moči. “To je nekakšen disk, ki se vedno vrne. Tako je zapisano v hindujski mitologiji. To orožje je zadnje sredstvo za uničenje Zemlje.”
Sudarson Karki pa je človek, ki nosi to ime in prihaja iz dežele, ki velja za Budov rojstni kraj. “Buda je bil rojen v Nepalu. V Nepalu je veliko hindujcev in veliko budistov, oboji pa verjamejo v harmonijo. Hindujci častijo Budo kot reinkarnacijo Višnuja, budisti pa častijo Šivo. Budizem in hinduizem namreč razumemo precej drugače kot preostali svet. Pri nas v Nepalu so hindujci in budisti pomešani in jih nihče ne more ločiti. Naš odnos pa temelji na harmoniji.”
Sudarson Karki je odraščal na kmetiji in kot večina nepalskih otrok pomagal družini, skrbel za živali, delal na polju. V tem še vedno uživa. Vsega, kar ve o kmetovanju, se je naučil sam. Pravi, da je vedno delal drugače kot njegov oče. Namesto žit je posadil yacon, perujsko zemeljsko jabolko, ki je bilo prej v Nepalu neznanka. Ne uporablja gnojil in drugih agresivnih prijemov. Naravo si le sposodimo in vedno jo moramo, tako kot je bila, tudi vrniti.
“Kmetija je moja strast. Ko ne delam na kmetiji, posnamem kakšen film. S filmi želim opozoriti ljudi, povedati, kaj je prav in kaj narobe. Delam družbeno odgovorne filme, ki izobražujejo. To so filmi o življenju, o naravi, o tem, da smo sami krivi za uničeni gozd in onesnaženo vodo.”
Njegovi filmi govorijo o psih, ki so podobno kot krave v Nepalu svete živali, a ker zanje nihče ne skrbi, jih je na tamkajšnjih ulicah velikansko število. Filmi pripovedujejo o šolstvu, ekologiji. Posneti želi tudi film o zdravstveni preventivi, o tem kako preprečiti zdrs maternice, to je zdaj pri nepalskih ženskah velik problem.
A v Nepalu je vse težko. Ljudje niso neumni, so pa premalo izobraženi. Zato so potrebni koraki za spremembe in te tudi dela. “Na prvem mestu je obstoj, preživetje iz dneva v dan. Ljudje živijo za danes, ne zanima jih, kaj bo jutri. Ampak če pogledamo Katmandu, prestolnico Nepala, v njem živijo tudi premožni ljudje.”
“Reka Bagmati je najsvetejša reka v Nepalu. Zdaj je zanemarjena zaradi človeške ignorance in nemogoče jo je očistiti. Imamo celo vladni program, vsako soboto povabijo ljudi k čistilni akciji. Malo se je izboljšalo, a to pravzaprav sploh ni več voda. V Katmanduju so vsi odtoki speljani naravnost v reko. Ljudje morajo začeti razumeti, zakaj je reka tako umazana in kdo je za to odgovoren. Šele ko bodo razumeli, da so za onesnaženje krivi sami, se bo lahko kaj spremenilo.”
Sudarson ima dva otroka, oba sta trenutno v tujini, a nekoč se bosta vrnila. Sin je na Kitajskem, kjer študira medicino, hči, ki se ukvarja z upravljanjem človeških virov, je v ZDA.
Politično je bila himalajska država Nepal 240 let pod monarhijo. Po desetletni državljanski vojni maoistov proti monarhiji, ki je vzela 13.000 življenj, je leta 2008 postal federativna demokratična republika.
Sudarson Karki ni za ekstremne športe, je le ljubitelj gora in pa tudi član nepalske planinske organizacije, ki promovira gorsko kulturo, podpira alpinizem in organizira reševalne akcije. “Nepalska planinska organizacija ima zdaj pravilo, da morajo člani odprav pustiti akontacijo in ko se vrnejo z gora in pokažejo, da so odpadke prinesli s seboj, denar dobijo nazaj.”
“Na primer, ena od ekspedicij na Daulagiri je za sabo pustila letalo, ki je strmoglavilo. Nihče ni počistil delov letala, še vedno so tam, v gorah. To je le en primer, ampak tu so še vse plastenke, embalaža, kisikove bombe. Bolj bi morali skrbeti za to. Že res, da je Nepal moja dežela, ampak vsi, ki živimo na Zemlji bi morali skrbeti za gore, za Everest, saj ta pripada vsem. Vsi so dobrodošli v naših gorah. Tu so zato, da uživamo v njih.”
Himalajo na svoji poti prečkajo tudi ptice selivke iz Sibirije in celo Anglije, ki v Nepalu prezimujejo. Simbol države je fazan, himalajski monal, ena najlepših in najbarvitejših ptic na svetu, pravi Karki, ljubitelj in fotograf ptic z dosmrtnim članstvom v nepalski organizaciji za varstvo teh živali.
“Ptice … oh, le kdo ni srečen, ko vidi ptico? Za ptice sem se začel zanimati že, ko sem bil majhen in sem živel na kmetiji. Takrat še nisem imel knjig, da bi se učil o pticah, niti fotoaparata, da bi jih fotografiral. Šele pozneje, ko sem odrasel, končal šolo in začel delati, sem začel prepoznavati vrste ptic in danes pravim, da jih streljam z fotoaparatom.”
Sudarson Karki pravi, da je srečen človek. “Vesel sem, da imam to srečo, da vsako jutro, ko se zbudim, vidim gore Himalaje. Vedno si rečem: kako krasen kraj je to. Z vsega sveta prihajajo ljudje, da bi jih videli, jaz pa jih vidim vsako jutro, ko pijem kavo ali čaj.”
718 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Po hindujski mitologiji naj bi Višnu imel disk, zadnje sredstvo za uničenje Zemlje. Po njem je ime dobil Sudarson Karki. Sam pravi, da je edino orožje, ki lahko karkoli spremeni, znanje. Kakšna politika. Kako se bo zaradi politike, ki ima toliko dela, da se ukvarja sama s sabo, kaj spremenilo? Znanje je tisto.
Sam skuša izobraževati in osveščati s filmi, deluje v več organizacijah, tudi ekoloških. Ne moreš očistiti reke v enem dnevu, najprej moraš očistiti glave, potem boš lahko očistil okolje, meni. Sudarson pa ni le filmar in ekolog, je tudi človekoljub, ustanovitelj organizacije, ki podpira državne šole, da bi vsi otroci iz njegove vasi in okolice prišli do izobrazbe.
In je tudi kmet, predvsem pa srečen človek. Saj skozi okno vsako jutro vidi tisto, kar hodijo v Nepal gledat z vsega sveta. Himalajo.
"Vesel sem, da imam to srečo, da vsako jutro, ko se zbudim, vidim gore Himalaje. Z vsega sveta prihajajo ljudje, da bi jih videli, jaz pa jih vidim vsako jutro, ko pijem kavo ali čaj."
Ime Sudarson je povezano z rešiteljem in zaščitnikom vesolja, Višnujem. Simbolom propada in novega nastanka, ki drži v roki predmet nadzemeljske moči. “To je nekakšen disk, ki se vedno vrne. Tako je zapisano v hindujski mitologiji. To orožje je zadnje sredstvo za uničenje Zemlje.”
Sudarson Karki pa je človek, ki nosi to ime in prihaja iz dežele, ki velja za Budov rojstni kraj. “Buda je bil rojen v Nepalu. V Nepalu je veliko hindujcev in veliko budistov, oboji pa verjamejo v harmonijo. Hindujci častijo Budo kot reinkarnacijo Višnuja, budisti pa častijo Šivo. Budizem in hinduizem namreč razumemo precej drugače kot preostali svet. Pri nas v Nepalu so hindujci in budisti pomešani in jih nihče ne more ločiti. Naš odnos pa temelji na harmoniji.”
Sudarson Karki je odraščal na kmetiji in kot večina nepalskih otrok pomagal družini, skrbel za živali, delal na polju. V tem še vedno uživa. Vsega, kar ve o kmetovanju, se je naučil sam. Pravi, da je vedno delal drugače kot njegov oče. Namesto žit je posadil yacon, perujsko zemeljsko jabolko, ki je bilo prej v Nepalu neznanka. Ne uporablja gnojil in drugih agresivnih prijemov. Naravo si le sposodimo in vedno jo moramo, tako kot je bila, tudi vrniti.
“Kmetija je moja strast. Ko ne delam na kmetiji, posnamem kakšen film. S filmi želim opozoriti ljudi, povedati, kaj je prav in kaj narobe. Delam družbeno odgovorne filme, ki izobražujejo. To so filmi o življenju, o naravi, o tem, da smo sami krivi za uničeni gozd in onesnaženo vodo.”
Njegovi filmi govorijo o psih, ki so podobno kot krave v Nepalu svete živali, a ker zanje nihče ne skrbi, jih je na tamkajšnjih ulicah velikansko število. Filmi pripovedujejo o šolstvu, ekologiji. Posneti želi tudi film o zdravstveni preventivi, o tem kako preprečiti zdrs maternice, to je zdaj pri nepalskih ženskah velik problem.
A v Nepalu je vse težko. Ljudje niso neumni, so pa premalo izobraženi. Zato so potrebni koraki za spremembe in te tudi dela. “Na prvem mestu je obstoj, preživetje iz dneva v dan. Ljudje živijo za danes, ne zanima jih, kaj bo jutri. Ampak če pogledamo Katmandu, prestolnico Nepala, v njem živijo tudi premožni ljudje.”
“Reka Bagmati je najsvetejša reka v Nepalu. Zdaj je zanemarjena zaradi človeške ignorance in nemogoče jo je očistiti. Imamo celo vladni program, vsako soboto povabijo ljudi k čistilni akciji. Malo se je izboljšalo, a to pravzaprav sploh ni več voda. V Katmanduju so vsi odtoki speljani naravnost v reko. Ljudje morajo začeti razumeti, zakaj je reka tako umazana in kdo je za to odgovoren. Šele ko bodo razumeli, da so za onesnaženje krivi sami, se bo lahko kaj spremenilo.”
Sudarson ima dva otroka, oba sta trenutno v tujini, a nekoč se bosta vrnila. Sin je na Kitajskem, kjer študira medicino, hči, ki se ukvarja z upravljanjem človeških virov, je v ZDA.
Politično je bila himalajska država Nepal 240 let pod monarhijo. Po desetletni državljanski vojni maoistov proti monarhiji, ki je vzela 13.000 življenj, je leta 2008 postal federativna demokratična republika.
Sudarson Karki ni za ekstremne športe, je le ljubitelj gora in pa tudi član nepalske planinske organizacije, ki promovira gorsko kulturo, podpira alpinizem in organizira reševalne akcije. “Nepalska planinska organizacija ima zdaj pravilo, da morajo člani odprav pustiti akontacijo in ko se vrnejo z gora in pokažejo, da so odpadke prinesli s seboj, denar dobijo nazaj.”
“Na primer, ena od ekspedicij na Daulagiri je za sabo pustila letalo, ki je strmoglavilo. Nihče ni počistil delov letala, še vedno so tam, v gorah. To je le en primer, ampak tu so še vse plastenke, embalaža, kisikove bombe. Bolj bi morali skrbeti za to. Že res, da je Nepal moja dežela, ampak vsi, ki živimo na Zemlji bi morali skrbeti za gore, za Everest, saj ta pripada vsem. Vsi so dobrodošli v naših gorah. Tu so zato, da uživamo v njih.”
Himalajo na svoji poti prečkajo tudi ptice selivke iz Sibirije in celo Anglije, ki v Nepalu prezimujejo. Simbol države je fazan, himalajski monal, ena najlepših in najbarvitejših ptic na svetu, pravi Karki, ljubitelj in fotograf ptic z dosmrtnim članstvom v nepalski organizaciji za varstvo teh živali.
“Ptice … oh, le kdo ni srečen, ko vidi ptico? Za ptice sem se začel zanimati že, ko sem bil majhen in sem živel na kmetiji. Takrat še nisem imel knjig, da bi se učil o pticah, niti fotoaparata, da bi jih fotografiral. Šele pozneje, ko sem odrasel, končal šolo in začel delati, sem začel prepoznavati vrste ptic in danes pravim, da jih streljam z fotoaparatom.”
Sudarson Karki pravi, da je srečen človek. “Vesel sem, da imam to srečo, da vsako jutro, ko se zbudim, vidim gore Himalaje. Vedno si rečem: kako krasen kraj je to. Z vsega sveta prihajajo ljudje, da bi jih videli, jaz pa jih vidim vsako jutro, ko pijem kavo ali čaj.”
Mahdi Saadi je študent violončela ljubljanske Akademije za glasbo in član Mednarodnega orkestra Ljubljana. Njegovo glasbeno pot je zaznamoval izraelsko-palestinski konflikt, vendar 19-letni glasbenik ostaja prepričan, da je glasba, ne orožje, odgovor, ki lahko vodi k miru.
Mohameda Kenawija ostanki preteklosti obkrožajo že od otroštva. Rodil se je v Egiptu, zgodovina ga je spremljala na vsakem koraku. Že kot otrok se je spraševal, kako so zgradili templje in piramide, pozneje pa je ugotovil, da sta pomembni vprašanji tudi – kdo in zakaj. Dr. Mohamed Kenawi je danes raziskovalec v Centru za helenistične študije v Aleksandriji in predava na oddelku za humanistične študije na univerzi v Cataniji na Siciliji. Od leta 2012 pa vodi mednarodne raziskave na območju zahodne delte reke Nil.
Mohameda Kenawija ostanki preteklosti obkrožajo že od otroštva. Rodil se je v Egiptu, zgodovina ga je spremljala na vsakem koraku. Že kot otrok se je spraševal, kako so zgradili templje in piramide, pozneje pa je ugotovil, da sta pomembni vprašanji tudi – kdo in zakaj. Dr. Mohamed Kenawi je danes raziskovalec v Centru za helenistične študije v Aleksandriji in predava na oddelku za humanistične študije na univerzi v Cataniji na Siciliji. Od leta 2012 pa vodi mednarodne raziskave na območju zahodne delte reke Nil.
V Portorož je pred več kot desetletjem prišla službeno, delala je v oglaševanju. Ko je prišla naslednjič, je že prišla zasebno in tukaj tudi ostala. Očaral jo je Slovenec, pomagal si je s tangom. Zdaj ga plešeta skupaj, vsako soboto se Laura obleče v najlepša plesna oblačila in odide na milongo. Sicer pa se sprošča tudi v službi, pustila je oglaševanje in si, kot pravi, postavila svoj tempelj. Že od malega je namreč želela imeti svojo čajno hišo, prostor, kjer se lahko v tem norem svetu umiriš. No, namesto v Brašovu v Transilvaniji, se ji je želja pred dvema letoma izpolnila v Ljubljani.
Oya Baydar je drobna gospa, Turkinja, ki je pred kratkim dopolnila 75 let. Z neomajnim notranjim vzgibom govori in pripoveduje o tegobah, ki kazijo sodobno Turčijo – naj bo to kurdsko vprašanje, ironija dialektike med vzhodom in zahodom ali milina odnosa človek-človek, v katerega grenko ugrizne politika. Kakšna je zgodba sociologinje in aktivistke, ki je s svojo doktorsko temo zanetila prvo zasedbo univerze v turški zgodovini in pozneje prejela kopico prestižnih literarnih nagrad, v tokratni oddaji Evropa osebno.
Glas, ki poslušalca priklene nase; roke, ki se dvigajo kvišku; noge, ki udarjajo ob tla; in dolgi rjavi lasje, ki nežno valovijo ali pa ostro režejo zrak. Telo Marie Keck utripa v ritmu flamenka. Plesalka, koreografinja in kantavtorica se je rodila v Srbiji, mladost preživela na Madžarskem, potem pa jo je ljubezen do flamenka odpeljala v Madrid, kjer živi in ustvarja danes.
Njegovo poklicno in zasebno življenje je zaznamoval kratek filmček, ki ga je leta 2000 posnel na berlinski techno paradi. Po objavi na spletu je filmček z imenom Techno Viking postal svetovni spletni fenomen, Matthias pa se z “vikingom” danes redno srečuje tudi na sodišču. Glavna zvezda filmčka ga namreč toži in kaže, da bo o primeru moralo odločati celo nemško ustavno sodišče.
Prek Nemčije je doktor anorganske kemije pred desetimi leti prišel v Slovenijo. Najbolj živ spomin na tisti čas so zanj zelene registrske tablice, ki jih je kot tujec moral obesiti na svoj avto. Spominjale so ga na rumene Davidove zvezde, še toliko bolj zato, ker je bil njegov oče židovskega porekla in je tudi sam posledice očetovega izvora čutil do samega razpada Sovjetske zveze. Evgenij danes dela na Inštitutu Jožef Stefan na oddelku za anorgansko kemijo, njegov materni jezik je ruščina, je zaveden Ukrajinec, za svoj dom pa že nekaj let (in morda celo za vedno) ponosno šteje Slovenijo.
Kaj je tisto v človeškem glasu, kar ga naredi tako privlačnega, prepričljivega ali pa odbijajočega? Kako je mogoče, da lahko vso človekovo osebnost razodeva le kombinacija zvočnih valov? Naši sogovorniki v tokratni Frekvenci X so foniatrinja, glasovni forenzik, antropolog, dramska profesorica za področje govora, pevec, ki se ukvarja z grlenim petjem in mojster beatbox tehnike. V koktajl človeških glasov so svoj delež prispevali tudi naši poslušalci.
Korejska vojna v začetku 50-ih let je za sabo pustila mnoge posledice, med drugim tudi več deset tisoč otrok po sirotišnicah. Socialni problem je sčasoma prerasel v posel in v naslednje pol stoletja so starši na zahodu posvojili več kot 200 tisoč korejskih otrok. Jee Yun so tako pri letu in pol poslali v Belgijo.
Korejska vojna v začetku 50-ih let je za sabo pustila mnoge posledice, med drugim tudi več deset tisoč otrok po sirotišnicah. Socialni problem je sčasoma prerasel v posel in v naslednje pol stoletja so starši na zahodu posvojili več kot 200 tisoč korejskih otrok. Jee Yun so tako pri letu in pol poslali v Belgijo.
Ob prvi obletnici procesa Euromaidan, ki je v Ukrajini sprožil val nasilnih protestov ter posledično privedel do tega, je Slovenijo obiskal novinar in urednik Kyiv Post, Vlad Lavrov. Bil je med prvimi, ki so potem ko je iz Ukrajine zbežal zdaj že nekdanji predsednik Viktor Janukovič, vstopili na predsedniško posestvo Mežihirijo, in tam pred uničenjem rešil skoraj 10.000 dokumentov, ki so potrdili Janukovičevo vpletenost v korupcijo, pranje denarja in druga kriminalna dejanja.
V Slovenijo se je zaradi moževe službe preselila pred dobrim letom, pred prihodom sem jo je bilo kar strah, saj je najprej mislila, da so moža poslali v Sibirijo. Danes upa, da bodo tukaj ostali čim dlje.
Alex Susanna, direktor Inštituta Ramon Llull v Barceloni, ki se jasno opredeljuje za Katalonca.
Samah Jamous in Somia Gamous sta sestri, stari 24 in 34 let. Pred slabim mesecem dni sta se videli prvič po letu 2005, ko je starejša Somia z možem in otrokom uspela prek pol Afrike prebegniti v London. Samah je ostala v Kartumu (Sudan). V Ljubljani sta se srečali zato, ker je Samah izjemoma dobila vizum za Evropo; dobila ga je zgolj zato, ker je v Ljubljanskem kliničnem centru umiral njun oče. Njega sta sestri zadnjič videli pred 11 leti, ker (kot posrednik med uporniškimi skupinami) od takrat ne sme več v svojo državo. Pozabljeni Darfur, ker, kot pravi Somia, je na svetu vedno kakšna novica pomembnejša od genocida nad pol milijona ljudmi, skozi zgodbo dveh mladih sester v Evropi, osebno.
V tokratni Evropi osebno smo se pogovarjali z Johnom Mayem, podpredsednikom Svetovne skavtske organizacije in generalnim sekretarjem mednarodne nagrade vojvode Edinburškega.
Evropa, osebno tokrat gosti mladega Brazilca Atilo Iamarina, avtorja izjemno uspešne znanstvene serije na Youtubu, Nerdologia. Atila Iamarino je postdoktorski študent biologije, ki trenutno deluje na ameriških tleh, in je – kot pravi – tipičen predstavnik mlajše generacije Brazilcev, ki je v samem svetovnem vrhu po dejavni vpetosti s svetovnim spletom.
Heidi Dahlsveen je pripovedovalka zgodb na Univerzi v Oslu, edini fakulteti, ki ponuja študij pripovedovanja zgodb.
Ali Ben Saiddan, libijski pilot na vlaku Casablanca-Marrakesh o življenju v Libiji po Gadafiju, študiju v Veliki Britaniji, neuvrščenem sodelovanju s slovensko letalsko družbo, dolgoletnem prijateljevanju z našim pilotom Borisom. Pa o libijski realnosti, poglabljajoči se krizi v državi in o tem, zakaj je orožje v Tripolisu skorajda obvezna oprema … Libijska zgodba z maroškim pridihom. Osebno.
Tadej Košmrlj se je pogovarjal z nekdanjim teniškim asom, zdaj pa uspešnim poslovnežem Borisom Beckerjem.
Neveljaven email naslov