Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Sudarson Karki

25.02.2015

Po hindujski mitologiji naj bi Višnu imel disk, zadnje sredstvo za uničenje Zemlje. Po njem je ime dobil Sudarson Karki. Sam pravi, da je edino orožje, ki lahko karkoli spremeni, znanje. Kakšna politika. Kako se bo zaradi politike, ki ima toliko dela, da se ukvarja sama s sabo, kaj spremenilo? Znanje je tisto. Sam skuša izobraževati in osveščati s filmi, deluje v več organizacijah, tudi ekoloških. Ne moreš očistiti reke v enem dnevu, najprej moraš očistiti glave, potem boš lahko očistil okolje, meni. Sudarson pa ni le filmar in ekolog, je tudi človekoljub, ustanovitelj organizacije, ki podpira državne šole, da bi vsi otroci iz njegove vasi in okolice prišli do izobrazbe. In je tudi kmet, predvsem pa srečen človek. Saj skozi okno vsako jutro vidi tisto, kar hodijo v Nepal gledat z vsega sveta. Himalajo.

"Vesel sem, da imam to srečo, da vsako jutro, ko se zbudim, vidim gore Himalaje. Z vsega sveta prihajajo ljudje, da bi jih videli, jaz pa jih vidim vsako jutro, ko pijem kavo ali čaj."

Ime Sudarson je povezano z rešiteljem in zaščitnikom vesolja, Višnujem. Simbolom propada in novega nastanka, ki drži v roki predmet nadzemeljske moči. “To je nekakšen disk, ki se vedno vrne. Tako je zapisano v hindujski mitologiji. To orožje je zadnje sredstvo za uničenje Zemlje.”

Sudarson Karki pa je človek, ki nosi to ime in prihaja iz dežele, ki velja za Budov rojstni kraj. “Buda je bil rojen v Nepalu. V Nepalu je veliko hindujcev in veliko budistov, oboji pa verjamejo v harmonijo. Hindujci častijo Budo kot reinkarnacijo Višnuja, budisti pa častijo Šivo. Budizem in hinduizem namreč razumemo precej drugače kot preostali svet. Pri nas v Nepalu so hindujci in budisti pomešani in jih nihče ne more ločiti. Naš odnos pa temelji na harmoniji.”

Sudarson Karki je  odraščal na kmetiji in kot večina nepalskih otrok pomagal družini, skrbel za živali, delal na polju. V tem še vedno uživa. Vsega, kar ve o kmetovanju, se je naučil sam. Pravi, da je vedno delal drugače kot njegov oče. Namesto žit je posadil yacon, perujsko zemeljsko jabolko, ki je bilo prej v Nepalu neznanka. Ne uporablja gnojil in drugih agresivnih prijemov. Naravo si le sposodimo in vedno jo moramo, tako kot je bila, tudi vrniti.

“Kmetija je moja strast. Ko ne delam na kmetiji, posnamem kakšen film. S filmi želim opozoriti ljudi, povedati, kaj je prav in kaj narobe. Delam družbeno odgovorne filme, ki izobražujejo. To so filmi o življenju, o naravi, o tem, da smo sami krivi za uničeni gozd in onesnaženo vodo.”

Njegovi filmi govorijo o psih, ki so podobno kot krave v Nepalu svete živali, a ker zanje nihče ne skrbi, jih je na tamkajšnjih ulicah velikansko število. Filmi pripovedujejo o šolstvu, ekologiji. Posneti želi tudi film o zdravstveni preventivi, o tem kako preprečiti zdrs maternice, to je zdaj pri nepalskih ženskah velik problem.

A v Nepalu je vse težko. Ljudje niso neumni, so pa premalo izobraženi. Zato so potrebni koraki za spremembe in te tudi dela. “Na prvem mestu je obstoj, preživetje iz dneva v dan. Ljudje živijo za danes, ne zanima jih, kaj bo jutri. Ampak če pogledamo Katmandu, prestolnico Nepala, v njem živijo tudi premožni ljudje.”

“Reka Bagmati je najsvetejša reka v Nepalu. Zdaj je zanemarjena zaradi človeške ignorance in nemogoče jo je očistiti. Imamo celo vladni program, vsako soboto povabijo ljudi k čistilni akciji. Malo se je izboljšalo, a to pravzaprav sploh ni več voda. V Katmanduju so vsi odtoki speljani naravnost v reko. Ljudje morajo začeti razumeti, zakaj je reka tako umazana in kdo je za to odgovoren. Šele ko bodo razumeli, da so za onesnaženje krivi sami, se bo lahko kaj spremenilo.” 

Sudarson ima dva otroka, oba sta trenutno v tujini, a nekoč se bosta vrnila. Sin je na Kitajskem, kjer študira medicino, hči, ki se ukvarja z upravljanjem človeških virov, je v ZDA.

Politično je bila himalajska država Nepal 240 let pod monarhijo. Po desetletni državljanski vojni maoistov proti monarhiji, ki je vzela 13.000 življenj, je leta 2008 postal federativna demokratična republika.

Sudarson Karki ni za ekstremne športe, je le ljubitelj gora in pa tudi član nepalske planinske organizacije, ki promovira gorsko kulturo, podpira alpinizem in organizira reševalne akcije. “Nepalska planinska organizacija ima zdaj pravilo, da morajo člani odprav pustiti akontacijo in ko se vrnejo z gora in pokažejo, da so odpadke prinesli s seboj, denar dobijo nazaj.”

“Na primer, ena od ekspedicij na Daulagiri je za sabo pustila letalo, ki je strmoglavilo. Nihče ni počistil delov letala, še vedno so tam, v gorah. To je le en primer, ampak tu so še vse plastenke, embalaža, kisikove bombe. Bolj bi morali skrbeti za to. Že res, da je Nepal moja dežela, ampak vsi, ki živimo na Zemlji bi morali skrbeti za gore, za Everest, saj ta pripada vsem. Vsi so dobrodošli v naših gorah. Tu so zato, da uživamo v njih.”

Himalajo na svoji poti prečkajo tudi ptice selivke iz Sibirije in celo Anglije, ki v Nepalu prezimujejo. Simbol države je fazan, himalajski monal, ena najlepših in najbarvitejših ptic na svetu, pravi Karki, ljubitelj in fotograf ptic z dosmrtnim članstvom v nepalski organizaciji za varstvo teh živali.

“Ptice … oh, le kdo ni srečen, ko vidi ptico? Za ptice sem se začel zanimati že, ko sem bil majhen in sem živel na kmetiji. Takrat še nisem imel knjig, da bi se učil o pticah, niti fotoaparata, da bi jih fotografiral. Šele pozneje, ko sem odrasel, končal šolo in začel delati, sem začel prepoznavati vrste ptic in danes pravim, da jih streljam z fotoaparatom.”

Sudarson Karki pravi, da je srečen človek. “Vesel sem, da imam to srečo, da vsako jutro, ko se zbudim, vidim gore Himalaje. Vedno si rečem: kako krasen kraj je to. Z vsega sveta prihajajo ljudje, da bi jih videli, jaz pa jih vidim vsako jutro, ko pijem kavo ali čaj.”


Evropa osebno

718 epizod


Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.

Sudarson Karki

25.02.2015

Po hindujski mitologiji naj bi Višnu imel disk, zadnje sredstvo za uničenje Zemlje. Po njem je ime dobil Sudarson Karki. Sam pravi, da je edino orožje, ki lahko karkoli spremeni, znanje. Kakšna politika. Kako se bo zaradi politike, ki ima toliko dela, da se ukvarja sama s sabo, kaj spremenilo? Znanje je tisto. Sam skuša izobraževati in osveščati s filmi, deluje v več organizacijah, tudi ekoloških. Ne moreš očistiti reke v enem dnevu, najprej moraš očistiti glave, potem boš lahko očistil okolje, meni. Sudarson pa ni le filmar in ekolog, je tudi človekoljub, ustanovitelj organizacije, ki podpira državne šole, da bi vsi otroci iz njegove vasi in okolice prišli do izobrazbe. In je tudi kmet, predvsem pa srečen človek. Saj skozi okno vsako jutro vidi tisto, kar hodijo v Nepal gledat z vsega sveta. Himalajo.

"Vesel sem, da imam to srečo, da vsako jutro, ko se zbudim, vidim gore Himalaje. Z vsega sveta prihajajo ljudje, da bi jih videli, jaz pa jih vidim vsako jutro, ko pijem kavo ali čaj."

Ime Sudarson je povezano z rešiteljem in zaščitnikom vesolja, Višnujem. Simbolom propada in novega nastanka, ki drži v roki predmet nadzemeljske moči. “To je nekakšen disk, ki se vedno vrne. Tako je zapisano v hindujski mitologiji. To orožje je zadnje sredstvo za uničenje Zemlje.”

Sudarson Karki pa je človek, ki nosi to ime in prihaja iz dežele, ki velja za Budov rojstni kraj. “Buda je bil rojen v Nepalu. V Nepalu je veliko hindujcev in veliko budistov, oboji pa verjamejo v harmonijo. Hindujci častijo Budo kot reinkarnacijo Višnuja, budisti pa častijo Šivo. Budizem in hinduizem namreč razumemo precej drugače kot preostali svet. Pri nas v Nepalu so hindujci in budisti pomešani in jih nihče ne more ločiti. Naš odnos pa temelji na harmoniji.”

Sudarson Karki je  odraščal na kmetiji in kot večina nepalskih otrok pomagal družini, skrbel za živali, delal na polju. V tem še vedno uživa. Vsega, kar ve o kmetovanju, se je naučil sam. Pravi, da je vedno delal drugače kot njegov oče. Namesto žit je posadil yacon, perujsko zemeljsko jabolko, ki je bilo prej v Nepalu neznanka. Ne uporablja gnojil in drugih agresivnih prijemov. Naravo si le sposodimo in vedno jo moramo, tako kot je bila, tudi vrniti.

“Kmetija je moja strast. Ko ne delam na kmetiji, posnamem kakšen film. S filmi želim opozoriti ljudi, povedati, kaj je prav in kaj narobe. Delam družbeno odgovorne filme, ki izobražujejo. To so filmi o življenju, o naravi, o tem, da smo sami krivi za uničeni gozd in onesnaženo vodo.”

Njegovi filmi govorijo o psih, ki so podobno kot krave v Nepalu svete živali, a ker zanje nihče ne skrbi, jih je na tamkajšnjih ulicah velikansko število. Filmi pripovedujejo o šolstvu, ekologiji. Posneti želi tudi film o zdravstveni preventivi, o tem kako preprečiti zdrs maternice, to je zdaj pri nepalskih ženskah velik problem.

A v Nepalu je vse težko. Ljudje niso neumni, so pa premalo izobraženi. Zato so potrebni koraki za spremembe in te tudi dela. “Na prvem mestu je obstoj, preživetje iz dneva v dan. Ljudje živijo za danes, ne zanima jih, kaj bo jutri. Ampak če pogledamo Katmandu, prestolnico Nepala, v njem živijo tudi premožni ljudje.”

“Reka Bagmati je najsvetejša reka v Nepalu. Zdaj je zanemarjena zaradi človeške ignorance in nemogoče jo je očistiti. Imamo celo vladni program, vsako soboto povabijo ljudi k čistilni akciji. Malo se je izboljšalo, a to pravzaprav sploh ni več voda. V Katmanduju so vsi odtoki speljani naravnost v reko. Ljudje morajo začeti razumeti, zakaj je reka tako umazana in kdo je za to odgovoren. Šele ko bodo razumeli, da so za onesnaženje krivi sami, se bo lahko kaj spremenilo.” 

Sudarson ima dva otroka, oba sta trenutno v tujini, a nekoč se bosta vrnila. Sin je na Kitajskem, kjer študira medicino, hči, ki se ukvarja z upravljanjem človeških virov, je v ZDA.

Politično je bila himalajska država Nepal 240 let pod monarhijo. Po desetletni državljanski vojni maoistov proti monarhiji, ki je vzela 13.000 življenj, je leta 2008 postal federativna demokratična republika.

Sudarson Karki ni za ekstremne športe, je le ljubitelj gora in pa tudi član nepalske planinske organizacije, ki promovira gorsko kulturo, podpira alpinizem in organizira reševalne akcije. “Nepalska planinska organizacija ima zdaj pravilo, da morajo člani odprav pustiti akontacijo in ko se vrnejo z gora in pokažejo, da so odpadke prinesli s seboj, denar dobijo nazaj.”

“Na primer, ena od ekspedicij na Daulagiri je za sabo pustila letalo, ki je strmoglavilo. Nihče ni počistil delov letala, še vedno so tam, v gorah. To je le en primer, ampak tu so še vse plastenke, embalaža, kisikove bombe. Bolj bi morali skrbeti za to. Že res, da je Nepal moja dežela, ampak vsi, ki živimo na Zemlji bi morali skrbeti za gore, za Everest, saj ta pripada vsem. Vsi so dobrodošli v naših gorah. Tu so zato, da uživamo v njih.”

Himalajo na svoji poti prečkajo tudi ptice selivke iz Sibirije in celo Anglije, ki v Nepalu prezimujejo. Simbol države je fazan, himalajski monal, ena najlepših in najbarvitejših ptic na svetu, pravi Karki, ljubitelj in fotograf ptic z dosmrtnim članstvom v nepalski organizaciji za varstvo teh živali.

“Ptice … oh, le kdo ni srečen, ko vidi ptico? Za ptice sem se začel zanimati že, ko sem bil majhen in sem živel na kmetiji. Takrat še nisem imel knjig, da bi se učil o pticah, niti fotoaparata, da bi jih fotografiral. Šele pozneje, ko sem odrasel, končal šolo in začel delati, sem začel prepoznavati vrste ptic in danes pravim, da jih streljam z fotoaparatom.”

Sudarson Karki pravi, da je srečen človek. “Vesel sem, da imam to srečo, da vsako jutro, ko se zbudim, vidim gore Himalaje. Vedno si rečem: kako krasen kraj je to. Z vsega sveta prihajajo ljudje, da bi jih videli, jaz pa jih vidim vsako jutro, ko pijem kavo ali čaj.”


20.05.2019

Nancy Fina, fotografinja

Nancy Fina je ameriško-italijanska fotografinja in fina sogovornica. Po dobrih treh desetletjih sodelovanja z modnimi veljaki, agencijami in modeli se je odločila za drastično spremembo. Nasvidenje moda, zdaj rešuje svet. “Ljudje imamo različne sprožilce. Mama spreminja stvari zaradi ljubezni. Jaz sem svoje življenje spremenila zaradi jeze. Nadaljevala pa sem zato, ker imam rada ta svet in želim, da postane boljši.” S projektom Zgodbe našega časa s svojimi drznimi podobami in barvami opozarja na strpnost, skrb, ljubezen in krivice.


13.05.2019

Yael Barel Ben David, izraelska komunikatorka znanosti

V tednu Evrovizije se tudi v Evropi osebno selimo na vzhodni Mediteran – v Izrael. Od tam prihaja Yael Barel Ben David, izraelska doktorska študentka komuniciranja znanosti, popotnica, solidna fotografinja, kot se sama opiše. 34-letna Yael je obiskala že 33 držav, večino po srednji šoli, ko je odslužila vojaški rok, ki je obvezen za vse Izraelce. Odraščala je v kmetijskem naselju mošav, kjer prebivalci praviloma sestavljajo zadrugo s skupnim gospodarskim načrtom. Tega je zapustila, se poročila – na Novi Zelandiji, ker se ne strinja s protokolom rabinata, ki ženski jemlje vse pravice. Zdaj je asistentka na tehnološki univerzi Technion, znanstvenica, po novem tudi mama.


06.05.2019

Cristina Battocletti, italijanska pisateljica in novinarka

Cristina Battocletti je italijanska pisateljica in novinarka, ki že dve desetletji dela in živi v velemestu Milanu. Še vedno pa se počuti malo "montanara", hribovka. Rodila se je namreč v Čedadu, očetu odvetniku, ki je pogosto na sodišču zastopal predstavnike slovenske manjšine, in mami, ki je bila tudi sama napol Slovenka. Konec aprila je v Ljubljani predstavljala prevod svojega romana Hudičevo ogrinjalo, ki opisuje posebno razpoloženje Čedada in okolice, stisnjene med gore in tik ob slovensko-italijansko mejo. Čeprav fizične meje danes uradno ni več, je še vedno ostala tista navidezna, v glavah ljudi. Kar jo straši, je to, kako denimo italijanski notranji minister pred evropskimi volitvami z mitraljezom v roki razlaga, da so oni "pripravljeni". Cristino Battocletti, ki je tudi avtorica biografije Borisa Pahorja, spoznajte v Evropi, osebno. Z njo se je pogovarjal Tadej Košmrlj.


29.04.2019

Jochen Schuemann, legenda svetovnega jadranja

Dvakrat je zlato olimpijsko kolajno dosegel pod zastavo Vzhodne Nemčije, torej Nemške demokratične republike, olimpijsko zlato in srebro pa je prijadral tudi združeni Nemčiji. Z jadranjem je povezan od otroštva in ta vez tudi danes, ko njegove nekdanje države že dolgo ni več, njegov rojstni kraj pa se je iz vzhodnega Berlina spremenil v združeni Berlin, ostaja enako močna kot takrat. Legenda svetovnega jadranja Jochen Schuemann bo kmalu dopolnil 65 let. Še vedno jadra in tudi zmaguje – zadnje velike uspehe je dosegal na slovenskem maxi regatniku Esimit Europa 2, zato je povezan tudi z našo državo.


22.04.2019

Carlos Yoder, Argentinec in Slovenec

Carlos Yoder je Argentinec in Slovenec, nikakor pa ne argentinski Slovenec, za kar ga pogosto označijo. V kratkih rokavih je k nam prišel sredi polarne zime leta 2002 in tukaj ostal. Do danes je že v veliki meri izselil Argentino iz sebe, saj ne je mesa, ne mara nogometa in se zmrduje nad tangom. Čeprav je glasbenik, celo multiinstumentalist. In tudi drugace je multi: sam sebi pravi še tehnologist, učitelj, podkaster, intelektualec, lektor, feminist in večni ucenec. Dodajamo le še, da je predsednik Ukulele kluba Slovenije.


15.04.2019

Kinga Tittel

Rodila se je madžarskim staršem v Transilvaniji. Pri sedmih letih se je njena družina preselila na Madžarsko, saj je bila prihodnost tam vseeno videti bolj svetla kot v Ceausescujevi Romuniji. Sošolci so ji v novi domovini sicer hitro povedali, da ni prava Madžarka, ampak Romunka s kosmatimi nogami. Potomka duhovnika in astronoma Pala Tittela, soustanovitelja madžarske akademije znanosti in umetnosti, je odraščala v družini intelektualcev, zato ne preseneča, da kljub diplomi iz ekonomije Kinga Tittel danes živi od pisanja, prevajanja in (kot konjiček) občasno tudi vodenja turistov po Budimpešti.


01.04.2019

Ana Šerdoner

Ana Šerdoner je mlada Hrvatica, poliglotka in okoljevarstvenica, ki živi v Bruslju.


25.03.2019

Kristaps Porzingis, latvijski košarkarski in superzvezdnik

Verjetno je najbolj znan Latvijec v Evropi, gotovo najbolj znan Latvijec v Sloveniji. Z 221 centimetri je eden najvišjih Evropejcev sploh. Poliglot, za kar ni kriv zgolj talent za jezike, ampak predvsem žoga. Košarkarska. Po Latviji in Španiji zdaj živi v ZDA, zanj pa pesti, čeprav trenutno ne igra zaradi poškodbe, že tišči tudi marsikakšen Slovenec. Ime mu je Kristaps Porzingis.


18.03.2019

Laia Casas

Laia Casas, ki vodi največje združenje katalonskih študentov, je izjemno energična in zavzeta aktivistka. Zelo je osredotočena na teme, ki jih želi izpostaviti, in tudi ob drugačnih vprašanjih zelo hitro spet začne govoriti o političnih problematikah. Tudi o tem, zakaj se Katalonija, če bo nekoč samostojna država, po njenem ne bi smela pridružiti Evropski uniji. Bori se proti šolninam, išče drugačne poti v bolj pravično prihodnost, Slovenija pa ji je bližja kot Francija.


11.03.2019

Mika Sciotti

Skater iz Luksemburga, ki mu najbolj ustreza površina pred evropskim parlamentom v Bruslju. Tja se je preselil, da bi študiral kinematografijo. V oddaji pove, zakaj nikoli več ne bo šel na volitve. Na YouTube kanalu Vala 202 poglej Mikov skok čez stopnice!


04.03.2019

Gabriella Colluto, italijanska pevka

Gabriella Colluto je Italijanka, čeprav vse življenje živi v Švici. Pravzaprav si pravi kar Evropejka ali državljanka sveta. Njeni stari starši so iz Benečije po vojni prišli v Švico, kjer so kot poceni delovna sila gradili predore in prelaze. Gabriella se je izobrazila za poklic ‘tišlerke’, kot temu pravi v drugem od obeh maternih jezikov. No, potem je opazila, da se da živeti tudi od petja. Od roka prek džeza je prišla do diplome iz soprana na züriški Visoki umetniški šoli. Danes je operna in koncertna pevka.


25.02.2019

Italijanka Laura Sacher - študentka evropskih študij

Laura Sacher je 22-letna Rimljanka, ki je lani večno mesto zamenjala za evropsko prestolnico in začela magisterij evropskih študij. Poliglotka, ki govori štiri evropske jezike, je pred selitvijo v Rimu ustvarjala svojo radijsko oddajo WorldReporter. Je kritična do populističnih vlad in polna upanja za prihodnost Evropske unije. “Kar zdaj opažamo, je predvsem veliko strahu. Ampak po mojem mnenju je med nami mladimi tudi veliko upanja, saj verjamemo v vse, kar je bilo storjeno v preteklosti v okviru Evropske unije. Populistične vlade so na žalost dejstvo, prihajam iz države, ki v tem hipu zelo trpi, saj nima samo enega vodje države, ampak bi lahko celo rekla, da so tam trije. Oblike vladavin se spreminjajo v času in to zelo vpliva na Evropo, spremembe so neizogibne.”


18.02.2019

Laura Martinez Vega, 26-letna španska arhitektka

Laura Martinez Vega je 26-letna arhitektka, ki je s Slovenijo v razmerju drugič. Prvič je v Mariboru prek Erasmusa študirala, zdaj se je po petih letih vrnila k nam in si poiskala delo v ljubljanskem arhitekturnem biroju. Slovenijo je za Gran Canario zamenjala zaradi kakovosti življenja, opaža pa, da beseda ‘združevanje’ niti v Španiji niti v Sloveniji ni več tako popularna, kot je bila še med njenim študijem v Mariboru.


11.02.2019

Martin Zutis

Latvijski avtor in ilustrator Martinš Zutis je po poklicu grafični oblikovalec. V Slovenijo je prišel predstavit svojo otroško knjigo Odkritje, ki ga ni bilo, s katero je požel povsem nepričakovan uspeh. V Sloveniji je spoznal, da si besedo gora razlaga napačno in da sta si Ljubljana in Riga zelo podobni.


04.02.2019

Helena Gené Škrabec

Govori pet jezikov, študira politologijo in zgodovino, trenira boks, navija za nogometnega četrtoligaša, posluša posebno muziko, s katalonskimi otroki je uprizorila Pekarno Mišmaš. Helena Gené Škrabec od rojstva živi v Barceloni, poletja pa preživlja v Ribnici. S slovensko Katalonko oziroma katalonsko Slovenko sta se srečala Luka Hvalc in Jan Grilc.


28.01.2019

Gruzijka Ketevan Neparidze

Gruzijka Ketevan Neparidze pravi, da je usodno povezana s Slovenijo. Pri nas že drugič nadaljuje študij, če ji bo življenje to omogočilo, pa vsa pridobljena znanja želi izkoristiti v domovini.


21.01.2019

Domen Brus

Domen Brus je mlad slovenski pravnik na Dunaju. V avstrijski politiki in njenem odnosu do Evrope prepozna tudi hrepenenje po nekdanjem cesarskem vplivu. V Avstriji so še vedno kar nenavadno tolerantni do kajenja v gostinskih lokalih, od Avstrijcev in njihove vloge v Evropski uniji pa bi se lahko Slovenija veliko naučila na pravnem področju. O dobrih in malo manj dobrih avstrijskih in evropskih praksah, z uslužbencem ugledne odvetniške pisarne na Dunaju. Kjer se (ne)stereotipno zares živi zelo dobro!


14.01.2019

Češka filmska režiserka Apolena Rychlikova

29-letna češka filmarka se je rodila v Brnu, zdaj pa živi v Pragi. Tam je ostala po študiju na znamenitem FAMU in rojstvu dveh otrok. Snema predvsem dokumentarne in angažirane filme o perečih družbenih tematikah, hkrati pa kot novinarka in kolumnistka piše za različne spletne portale in uveljavljene češke medije.


07.01.2019

Hande Senguler

Hande Senguler je bila rojena v Turčiji, nekaj let je živela v Združenih državah Amerike, njen trenutni dom pa je Strasbourg, kjer zadnji dve leti študira sociologijo. Je kritična opazovalka tako francoske kot turške družbe, v obe se tudi aktivno politično vključuje vendar pravi, da v Franciji svoj aktivizem izraža veliko lažje kot v svoji domovini. Kako s svojim kolesom ozavešča mlade o politični participaciji po Strasbourgu, je Gašperju Andrineku povedala v oddaji Evropa posebno.


24.12.2018

Prebivalci velikih evropskih mest so si zelo podobni

Ladislav Karda je mladi češki improvizator, ki se v svojih predstavah ukvarja z vprašanjem lastne in nacionalne identitete. Gledališčnik pripoveduje, kako je na sprejemnih izpitih skoraj skočil skozi okno, o češkem lutkarstvu in popivanju, pa tudi o vlogi Evropske unije pri podpiranju umetnosti.


Stran 10 od 36
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov