Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pogovor z Garyjem Hartsteinom, nekdanjim uradnim zdravnikom pri formuli 1, o zakulisju tega najhitrejšega športa na svetu, odvisnosti od hitrosti in življenju v idiličnem belgijskem mestu Liege.
"Nisem oboževalec Ferarija. Res ne. Če moram izbirati, sem oboževalec McLarena."
Gary Hartstein, po poklicu anestezist in urgentni zdravnik, prihaja iz New Yorka, že več kot 30 let pa živi v belgijskem mestu Liege. Tja se je najprej odpravil na študij, nato se je vrnil zaradi boljših pogojev za družino in delo, ostal je zaradi velike ljubezni do formule 1; po spletu naključij je namreč po začetnih letih, ko je kot zdravnik-pomočnik delal na belgijskem dirkališču Spa-Francorchamps, postal uradni zdravnik pri formuli 1.
“Stalno dobivam pisma ljudi, ki me sprašujejo, kako postati zdravnik pri formuli 1. Nekateri si želijo to postati. Jaz nisem hotel postati zdravnik pri formuli 1, to se je pač zgodilo – ob pravem času sem bil na pravem mestu.”
Sprva so Garyja kot asistenta dodelili Sidu Watkinsu, dolgoletnemu prvemu zdravniku najhitejšega motošporta. “Dobil sem stroga navodila, naj poročam o težavah in da Sida zabavam s šalami ter kadim cigare z njim. Viskija nisva smela piti, čeprav sva si to zelo želela.”
Ker se je Gary z delom stalno dokazoval, je sčasoma potoval na vse več dirk za Veliko nagrado, do leta 1997, ko je prvič dobil povabilo na prav vse dirke. Po Sidovi upokojitvi pa je med leti 2005 in 2012 Gary Hartstein prevzel vodilno zdravniško vlogo na dirkah formule 1. Ko smo ga vprašali, za katero ekipo in katerega dirkača navija, je odvrnil sledeče.
“Nisem oboževalec ferarija. Res ne. Če moram izbirati, sem oboževalec McLarena. A pri voznikih je drugače. Veliko dirkačev bi letos lahko osvojilo prvenstvo. Všeč mi je Lewis, v mojem srcu je še vedno voznik McLarena.”
Danes skoraj 60-letni Hartstein se po zaključku kariere pri formuli 1 spet posveča “običajnemu” zdravniškemu delu, 4 dni v tednu dela kot anastezist, 1 dan na teden pa kot zdravnik na urgenci, kjer je včasih izjemno dinamično. Hitrost ga sicer že ves čas spremlja tudi v zasebnem življenju. “Obožujem avtomobilske dirke, tudi sam sem odvisnik od hitrosti.”
“Zdaj, ko sem že star, mi je vse manj všeč misel na to, da bi se poškodoval. Imam pa precej zmogljiv avtomobil. Res redko vozim po pravilih in dobim veliko kazni, kar me jezi.”
Jezi pa Garyja tudi marsikaj, kar se dogaja v zakulisju sveta formule 1 in o tem piše na blogu ter Twitter profilu.
718 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Pogovor z Garyjem Hartsteinom, nekdanjim uradnim zdravnikom pri formuli 1, o zakulisju tega najhitrejšega športa na svetu, odvisnosti od hitrosti in življenju v idiličnem belgijskem mestu Liege.
"Nisem oboževalec Ferarija. Res ne. Če moram izbirati, sem oboževalec McLarena."
Gary Hartstein, po poklicu anestezist in urgentni zdravnik, prihaja iz New Yorka, že več kot 30 let pa živi v belgijskem mestu Liege. Tja se je najprej odpravil na študij, nato se je vrnil zaradi boljših pogojev za družino in delo, ostal je zaradi velike ljubezni do formule 1; po spletu naključij je namreč po začetnih letih, ko je kot zdravnik-pomočnik delal na belgijskem dirkališču Spa-Francorchamps, postal uradni zdravnik pri formuli 1.
“Stalno dobivam pisma ljudi, ki me sprašujejo, kako postati zdravnik pri formuli 1. Nekateri si želijo to postati. Jaz nisem hotel postati zdravnik pri formuli 1, to se je pač zgodilo – ob pravem času sem bil na pravem mestu.”
Sprva so Garyja kot asistenta dodelili Sidu Watkinsu, dolgoletnemu prvemu zdravniku najhitejšega motošporta. “Dobil sem stroga navodila, naj poročam o težavah in da Sida zabavam s šalami ter kadim cigare z njim. Viskija nisva smela piti, čeprav sva si to zelo želela.”
Ker se je Gary z delom stalno dokazoval, je sčasoma potoval na vse več dirk za Veliko nagrado, do leta 1997, ko je prvič dobil povabilo na prav vse dirke. Po Sidovi upokojitvi pa je med leti 2005 in 2012 Gary Hartstein prevzel vodilno zdravniško vlogo na dirkah formule 1. Ko smo ga vprašali, za katero ekipo in katerega dirkača navija, je odvrnil sledeče.
“Nisem oboževalec ferarija. Res ne. Če moram izbirati, sem oboževalec McLarena. A pri voznikih je drugače. Veliko dirkačev bi letos lahko osvojilo prvenstvo. Všeč mi je Lewis, v mojem srcu je še vedno voznik McLarena.”
Danes skoraj 60-letni Hartstein se po zaključku kariere pri formuli 1 spet posveča “običajnemu” zdravniškemu delu, 4 dni v tednu dela kot anastezist, 1 dan na teden pa kot zdravnik na urgenci, kjer je včasih izjemno dinamično. Hitrost ga sicer že ves čas spremlja tudi v zasebnem življenju. “Obožujem avtomobilske dirke, tudi sam sem odvisnik od hitrosti.”
“Zdaj, ko sem že star, mi je vse manj všeč misel na to, da bi se poškodoval. Imam pa precej zmogljiv avtomobil. Res redko vozim po pravilih in dobim veliko kazni, kar me jezi.”
Jezi pa Garyja tudi marsikaj, kar se dogaja v zakulisju sveta formule 1 in o tem piše na blogu ter Twitter profilu.
Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično.
Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih.
Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo.
Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Neveljaven email naslov