Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V posebni oddaji Evrovizija, Osebno bomo predstavili doktorja Deana Vuletica, ki na Dunajski univerzi predava zgodovino Evrovizije.
"Ne boste verjeli, ampak najbolj mi je všeč slovenska pesem. Zveni odlično, pevka ima odličen glas, pesem nosi pozitivno sporočilo. Odlično bi bilo, če bi tekmovanje naslednje leto gostila Ljubljana."
Dean Vuletic je doktoriral je iz popularne glasbe in politike v Jugoslaviji, zdaj pa že vrsto let preučuje in poučuje Evrovizijo. Ni Evropejec, doma je iz Perta, 10 let je živel v New Yorku, 3 leta v Italiji. Na Univerzi na Dunaju vodi projekt Evrovizija: Zgodovina Evrope skozi popularno glasbo. Pred dvema letoma se iz Italije preselil v avstrijsko prestolnico in med avstrijsko akademsko elito seveda ni požel ovacij:
“Ko sem prišel, so se mi kolegi smejali: Poglej tega čudaka, ki piše o Evroviziji. Nihče v Avstriji se ni zmenil za Evrovizijo. No, potem pa je Conchita zmagala in v hipu se je vse obrnilo na glavo! Imam ogromno dela, veliko intervjujev, na univerzi sem organiziral simpozij o tem, kaj Evrovizija pomeni za mednarodne odnose. Zdaj res uživam v svojem delu.”
Pravi, da potem ko je Conchita zmagala, na njegova predavanja sicer ni prišlo več študentov, je bilo pa med njimi več Avstrijcev. Predavanja so zelo zabavna, za razliko od drugih zgodovinski, dodaja dr. Vuletic. Ob zgodovini je študiral tudi politologijo, veliko se je ukvarjal z glasovanjem in geografsko-političnimi povezavami.
“Slovence kar dobro razumem. Sicer sem iz Avstralije, moja starša sta Hrvata. Veliko časa preživim v Sloveniji, ena mojih najboljših prijateljic je iz Ljubljane – skupaj sva živela, ko sem študiral v New Yorku. Tako da moram priznati, da mi je Slovenija res pri srcu.”
Dokaz za to je prav Avstrija. Še Nemci nikoli ne glasujejo za Avstrijce, v šali razlaga naš gost. Sicer pa letos res uživa v Evrovizijskem dogajanju, saj ga enkrat za spremembno ne sprašujejo, kdo bo zmagal, ampak kako to, da letos na Evroviziji tudi Avstralija. “To sem moral pojasnjevati tako v informativnih oddajah kot v oddajah za otroke. Otroci na Tirolskem so me spraševali o Avstraliji. Zelo smešno. Veseli me, da vlada takšno zanimanje.”
Dean Vuletic ne želi raziskovati dolgočasnih zgodovinskih tem. Zato evropsko zgodovino razlaga skozi pesmi Evrovizije. Med predavanji ne poje. Vse pesmi posluša zelo natančno. Seveda sem morala vprašati, katera mu je letos najbolj všeč in odgovor menda ni diplomatski:
“Vem, da mi ne boste verjeli, ampak najbolj mi je všeč slovenska pesem. Zveni odlično, pevka ima odličen glas, pesem nosi pozitivno sporočilo. Podobna je nizozemski pesmi, ki je bila lani druga. Le da je slovenska pesem bolj živahna. Odlično bi bilo, če bi tekmovanje naslednje leto gostila Ljubljana.”
Tako Dr. Dean Vuletic, avstralec hrvaških korenin, ki živi na Dunaju in bo med jutrišnjim polfinalom v dvorani vihtel slovensko zastavo.
718 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
V posebni oddaji Evrovizija, Osebno bomo predstavili doktorja Deana Vuletica, ki na Dunajski univerzi predava zgodovino Evrovizije.
"Ne boste verjeli, ampak najbolj mi je všeč slovenska pesem. Zveni odlično, pevka ima odličen glas, pesem nosi pozitivno sporočilo. Odlično bi bilo, če bi tekmovanje naslednje leto gostila Ljubljana."
Dean Vuletic je doktoriral je iz popularne glasbe in politike v Jugoslaviji, zdaj pa že vrsto let preučuje in poučuje Evrovizijo. Ni Evropejec, doma je iz Perta, 10 let je živel v New Yorku, 3 leta v Italiji. Na Univerzi na Dunaju vodi projekt Evrovizija: Zgodovina Evrope skozi popularno glasbo. Pred dvema letoma se iz Italije preselil v avstrijsko prestolnico in med avstrijsko akademsko elito seveda ni požel ovacij:
“Ko sem prišel, so se mi kolegi smejali: Poglej tega čudaka, ki piše o Evroviziji. Nihče v Avstriji se ni zmenil za Evrovizijo. No, potem pa je Conchita zmagala in v hipu se je vse obrnilo na glavo! Imam ogromno dela, veliko intervjujev, na univerzi sem organiziral simpozij o tem, kaj Evrovizija pomeni za mednarodne odnose. Zdaj res uživam v svojem delu.”
Pravi, da potem ko je Conchita zmagala, na njegova predavanja sicer ni prišlo več študentov, je bilo pa med njimi več Avstrijcev. Predavanja so zelo zabavna, za razliko od drugih zgodovinski, dodaja dr. Vuletic. Ob zgodovini je študiral tudi politologijo, veliko se je ukvarjal z glasovanjem in geografsko-političnimi povezavami.
“Slovence kar dobro razumem. Sicer sem iz Avstralije, moja starša sta Hrvata. Veliko časa preživim v Sloveniji, ena mojih najboljših prijateljic je iz Ljubljane – skupaj sva živela, ko sem študiral v New Yorku. Tako da moram priznati, da mi je Slovenija res pri srcu.”
Dokaz za to je prav Avstrija. Še Nemci nikoli ne glasujejo za Avstrijce, v šali razlaga naš gost. Sicer pa letos res uživa v Evrovizijskem dogajanju, saj ga enkrat za spremembno ne sprašujejo, kdo bo zmagal, ampak kako to, da letos na Evroviziji tudi Avstralija. “To sem moral pojasnjevati tako v informativnih oddajah kot v oddajah za otroke. Otroci na Tirolskem so me spraševali o Avstraliji. Zelo smešno. Veseli me, da vlada takšno zanimanje.”
Dean Vuletic ne želi raziskovati dolgočasnih zgodovinskih tem. Zato evropsko zgodovino razlaga skozi pesmi Evrovizije. Med predavanji ne poje. Vse pesmi posluša zelo natančno. Seveda sem morala vprašati, katera mu je letos najbolj všeč in odgovor menda ni diplomatski:
“Vem, da mi ne boste verjeli, ampak najbolj mi je všeč slovenska pesem. Zveni odlično, pevka ima odličen glas, pesem nosi pozitivno sporočilo. Podobna je nizozemski pesmi, ki je bila lani druga. Le da je slovenska pesem bolj živahna. Odlično bi bilo, če bi tekmovanje naslednje leto gostila Ljubljana.”
Tako Dr. Dean Vuletic, avstralec hrvaških korenin, ki živi na Dunaju in bo med jutrišnjim polfinalom v dvorani vihtel slovensko zastavo.
Giannis Tzikas je lastnik manjšega bara ob košarkarskem igrišču v atenski soseski Sepolia. Prav tam so začeli igrati tudi bratje Antetokounmpo. Pomembno vlogo v njihovi karieri je imel prav gospod Tzikas, ki je poleg košarke tudi velik ljubitelj spačkov. Po Atenah nas je zapeljal z vijolično-črnim, ki je bil pred več kot 50 leti izdelan v Kopru. Giannis Tzikas je svojega spačka že peljal tudi na obisk na slovensko obalo.
Fizičarka Labrini Athanasopoulou in glasbenik Konstantinos Sachos sta par iz Grčije, ki je v Ljubljani odprl restavracijo s tradicionalno grško hrano. Eden je prišel v Slovenijo zaradi službe, drugi zaradi ljubezni. Vse se je začelo pri njiju doma s kuhanjem za prijatelje, ki so ju kmalu zatem začeli spraševati: »Zakaj ne odpreta restavracije?«
"Lepa glasba je tista, ki dviguje človekovo zavest," je prepričan nigerijski saksofonist in pevec Seun Kuti, ki se pogosto sprašuje o družbeno perečih in relevantnih tematikah. Pravi tudi, da bi morali prebrati ter slediti knjigi Krasni novi svet Aldousa Huxleyja in ignorirati take toksične posameznike. Pripoveduje o odraščanju v komuni, življenju mladih Afričanov in tudi o nadaljevanju očetove glasbene zapuščine.
Tiago Ferraro prihaja iz Sao Paola v Braziliji, že skoraj deset let pa je digitalni nomad. Ima stalni naslov, na katerem sicer ne prebiva, nanj prejema le pošto. Ob vprašanju, ali bi se kdaj ustalil, pravi, da ne, ker ga je strah “normalnega” življenja. Živi od pustolovščine do pustolovščine, obiskal je že več kot 60 držav, leta 2017 tudi Slovenijo, ki jo je prekolesaril.
Cristian Macedonschi je podjetnik, gostinec in lokalni politik, ki pooseblja evro navdušenje v Romuniji. Je tudi del saksonske, nemško govoreče manjšine v Transilvaniji, katerega predniki so prišli tja pred 800 leti. Kot 16 letni dijak je po revoluciji zapustil svoj matično državo in se po 16 letih življenja v Nemčiji, tik preden se je Romunija pridružila EU vrnil domov. O saksoncih, Drakuli, Kralju Karlu, turizmu in še marsičem drugem se je z njim na Dan Evrope pogovarjal Miha Švalj.
Lacek Laci Takacs se je rodil kmalu po padcu železne zavese v bližini takrat po novem madžarsko-hrvaške meje. Pošali se, da so Rusi takoj dvignili roke nad Madžarsko, ko je prišel na svet. Po študiju je ostal v Budimpešti, kjer deluje kot plesalec in ulični gledališčnik. Sodeluje tudi s cirkusom in po mestu hodi kot klovn. Kako je skozi umetniške oči videti Madžarska in kako Evropa?
Alessia, Michela in Sofia so študentke v Brescii. Pravijo, da je mesto prijazno in ustvarjeno po meri človeka, a je vse teže najti primerno zaposlitev in stanovanje. Študirajo, da bi si zagotovile boljše življenje, a zdi se jim, da je to vse teže dosegljivo zaradi (pre)nizkih plač in visokih stroškov bivanja. Všeč sta jim italijanska kultura in sproščenost, včasih pa bi si želele več odločnosti mladih, da bi si izborili boljše izhodišče za življenje na svojem.
Thomas Gruber je odraščal na kmetiji, a raje izbral karierno pot v turizmu. Obožuje gore in pohodništvo. Pri 26 letih ima že zelo zahtevno službo, koordinira in vodi pisarno turizma na enem najbolj znanih avstrijskih smučišč. Kot pravi se njegova ljubezen do organizacije čuti tudi pri načrtovanju dopusta.
Lili Simon je 19-letna violinistka iz Budimpešte. Madžarsko ima rada, a ni preveč zadovoljna z vzdušjem v državi. Želi si sprememb, odpravlja se na študij v tujino, a bi se rada vrnila v domovino in kaj konkretnega spremenila. Na evropskih volitvah bo sploh prvič imela volilno pravico. Verjame v aktivno državljanstvo.
Balint Juhasz je 30-letni novinar in tržnik z Madžarske. Kot najstnik je bil ustanovitelj piratskega radia, se v študentskih letih zaposlil na javnem in po odpustitvi začel ustvarjati skupnostni radio. Pravi, da je biti neodvisni novinar na Madžarskem v tem trenutku težko, saj se politika zažira v vse pore medijskega sveta. Opozarja na dejstvo, da se mnogo mladih Madžarov izseljuje, da so najemnine na Madžarskem najvišje v Evropi v primerjavi z zaslužkom in izpostavlja nekaj, kar pri njih resnično dobro deluje - javni prevoz.
Martin Ladika je kantavtor, ki nastopa od zapora do kavča. Živi na hrvaški strani obmejne reke Kolpe. Razmišlja o žicah, mejah, Evropi, naravi … V preddverju zagrebškega džezovskega kluba pripoveduje in prepeva nekoliko drugačno zgodbo, ki je realistična in optimistična hkrati, pa tudi šaljiva in hipijevska.
Jesus Yus Diez je 30-letni doktor fizike iz Zaragoze. Dela v Centru za raziskave atmosfere Univerze v Novi Gorici. Raziskuje aerosole in vpliv majhnih trdnih delcev v ozračju na zdravje in podnebne spremembe. Primerja znanstveno-raziskovalni okolji v Sloveniji in Španiji, osmišlja pomen evropskega povezovanja, govori o aktivnem državljanstvu in na podlagi raziskav poudarja pomembnost čistega zraka.
Pred evropskimi volitvami, ki bodo 9. junija, bomo v prihodnjih dveh mesecih oddajo Evropa osebno namenili osvetlitvi težav in pričakovanj mladih prebivalcev evropskih držav. Obiskali smo Madžarsko, Avstrijo, Hrvaško in Italijo in tam mlade spraševali predvsem to, kako živijo, kakšne so njihove možnosti izobraževanja in posledično zaposlitve, kako je s stanovanjsko problematiko, kako doživljajo okoljsko krizo, kakšen je njihov pogled na življenje v državi rojstva in kaj bi radi sporočili politikom. Serijo oddaj začenja Maja Stepančič, ki se je februarja mudila v italijanski Brescii in na tamkajšnji železniški postaji nagovorila 30-letnega Antonia.
Elinda Labropoulou je izkušena grška novinarka, ki dela za največje svetovne medijske hiše. Pokrivala je grško dolžniško krizo, begunsko krizo, poročala je tudi s Kosova, Kitajske, iz Irana, v prostem času pa vodi idiličen hotel ob Jonskem morju. O novinarstvu včasih in danes ter tudi o tem, kako se je končalo snemanje vudu obreda na Haitiju, Elinda pove več v oddaji.
Perujec Luigi Mendez, ulični glasbenik, se je v Slovenijo preselil zaradi ljubezni. V življenju je spremenil in obogatil zvočno mestno kuliso v več kot 20-ih državah. Glasbeni samouk je kitaro zamenjal za manjše brenkalo ukulele, ker je priročnejše za potovanje. V pogovoru z Luigijem tudi o življenju v Sloveniji in Peruju, pravilih uličnega nastopanja in praznovanjih.
Kot študentka prevajalstva se je Beograjčanka Una Marković v Slovenijo preselila pred dobrim letom in pol. Že pred prihodom se je učila slovenščine, a pravi, da ji znanje iz učbenikov pri stiku z vsemi slovenskimi narečji ni prav veliko pomagalo. Zato je odkar živi v Ljubljani postala ena izmed najbolj predanih obiskovalk spletnega portala Fran. V pogovoru z Uno tudi o kvaliteti slovenskega bureka, živosti življenja v naši prestolnici in zborovskem petju v Akademskem pevskem zboru Tone Tomšič Univerze v Ljubljani, zaradi katerega je tukaj našla svojo skupnost.
Finka Selma Vilhunen je med drugim režiserka filma Štirje mali odrasli, ki na duhovit način preizprašuje nekatere družbeno pogojene predpostavke ljubezni. Govori o poliamoriji. Režiserka, ki je bila leta 2012 nominirana tudi za Oskarja v kategoriji kratkih filmov, je z zadnjim filmom hkrati želela narediti lep in radikalen film, opozoriti pa je želela tudi na dvojna merila v družbi.
Paolo Cossi je stripar, ki se je s to strastjo srečal že zelo zgodaj. “V otroštvu sem bil precej bolan, doma pa nismo imeli televizije. In ker moraš malega otroka z nečim zaposliti, mi je oče prinašal stripe in papir, da bi risal.” Tako se je iz hobija rodila želja po poklicu striparja. Študiral je v Milanu, pogosto je v svojih stripih obdeloval tragične dogodke iz človeške zgodovine. “Morda je ena najpomembnejših knjig, ki sem jih ustvaril, tista o armenskem genocidu.” Pri takšnem ustvarjanju moraš imeti veliko zgodovinskega znanja, pravi Paolo Cossi in dodaja, da mu je zadnja leta sicer ljubše ustvarjati za otroke. V Evropi osebno govori o svojih delih in o tem, kako prepleta dve strasti - zeliščarstvo in risanje. Fotografija: spletna stran avtorja
Urugvajec Eduardo Strauch je eden od preživelih letalske nesreče v gorovju Andi pred 53. leti. Zgodbo o ragbi ekipi iz Urugvaja, ki se je 14. oktobra leta 1972 odpravljala na prijateljsko tekmo v Čile, letalo pa je strmoglavilo, pozna ves svet. Po njej je nastala knjiga - roman Živi, že pred leti je bil po njem posnet istoimenski film, decembra lani pa tudi novi film Sociedad de la nieve - The community of the snow. Tako knjiga kot prvi film sta se dotaknila milijonov ljudi, saj govorita o pogumu, prijateljstvu in odpuščanju. Od 45 ljudi, ki so bili na krovu, jih je 72 dni v izjemnih razmerah na gori preživelo le 16 . Eden od njih je Eduardo Strauch, ki je lani obiskal Slovenijo in po 30 letih, ko o nesreči ni govoril, o njej zdaj zopet spregovoril.
Med najbolj zaposlenimi z obujanjem spominov na olimpijske igre v Sarajevu je v teh dneh gotovo Bibija Biba Kerla, ki je na domačih igrah nastopala v hitrostnem drsanju. Na drsalkah je sicer prvič stala šele slaba tri leta pred olimpijskim nastopom, vseeno pa je vztrajni Bosanki, ki se je istočasno ukvarjala s štirimi športi, uspelo potem nastopiti tudi na olimpijskih igrah v Calgaryju. V novem tisočletju se je preizkusila še v politiki, bila je poslanka v skupščini Kantona Sarajevo, danes pa se ukvarja s turizmom.
Neveljaven email naslov