Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Stavrosa Mirogiannisa smo srečali v Bruslju na dogodku, namenjenem izkušnjam integracije beguncev. Tja je prišel, kot pravi sam, s čudovitega grškega otoka Lezbos, ki za marsikoga zadnje dve leti ni več tako čudovit prav zaradi beguncev. A ne zanj.
Nekdanji vojak se je pred dvema letoma pridružil prostovoljcem v enem od begunskih zavetišč in iz kaotičnega tabora naredil center gostoljubnosti za begunce in migrante Kara Tepe. Skupnost brez verskih, nacionalnih in drugih razlik, brez vrste za hrano, a z veliko različnimi programi, s katerimi želijo, kot pravi Stavros Mirogiannis, ljudem povrniti poteptano človeško dostojanstvo.
"Nihče nima pravice našega otoka, mojega otoka, moje države spremeniti v skladišče za ljudi, ki jih nikjer drugje nočejo."
Stavrosa Mirogiannisa smo srečali v Bruslju na dogodku, namenjenem izkušnjam integracije beguncev. Tja je prišel, kot pravi sam, s čudovitega grškega otoka Lezbos, ki za marsikoga zadnje dve leti ni več tako čudovit prav zaradi beguncev. A ne zanj.
Nekdanji vojak se je pred dvema letoma pridružil prostovoljcem v enem od begunskih zavetišč in iz kaotičnega tabora naredil center gostoljubnosti za begunce in migrante Kara Tepe. Skupnost brez verskih, nacionalnih in drugih razlik, brez vrste za hrano, a z veliko različnimi programi, s katerimi želijo, kot pravi Stavros Mirogiannis, ljudem povrniti poteptano človeško dostojanstvo.
“Pri nas živijo družine, otroci, noseče ženske, ženske, ki so na pot odšle same, starejši ljudje, invalidi. Kara Tepe je alternativno zavetišče in odprta skupnost brez verskih, nacionalnih in drugih razlik.”
Prve mesece dela v zavetišču ob začetku begunske krize je opisal kot pekel. Čez nekaj časa so kraj spremenili z delom, načrti, pomočjo nevladnih organizacij, države in Evropske unije. Razmere tam so popolnoma drugačne kot v medijsko bolj izpostavljenem begunskem taboru v vasici Moira. Stavros je tega poimenoval vroč krompir v begunski zgodbi. Gre za vladni nastanitveni center, v katerem prvič registrirajo vse prišleke. Razmere se izboljšujejo, vendar je tam preveč stvari in ljudi na premajhnem kraju.
“Tisoč ljudi v vrsti drug za drugim, ki morajo čakati na hrano tri ure. Kakšno hrano? Kaviar. Ne. Riž in fižol. Za riž tri ure. Pri meni nikoli. Imeli smo tak način, zdaj nič več. To sem ustavil, spremenil. Nič več vrst s prepiri, zakaj je nekdo iz Sirije v vrsti pred nekom iz Afganistana.”
Spoštuje vse ljudi, ki imajo vsaj načrt in zastavljen program, ki bo morda nekoč zaživel. Ne pa ljudi, ki ne počnejo nič. Prav na tem je slonela tudi njegova ureditev zavetišča. Vsi so delali za to, da je Kara Tepe to, kar je.
“Zdaj je v mojem zavetišču 800 beguncev. Na celotnem otoku približno 3000. Seveda ni pravično. Vedno pravim, da nihče nima pravice našega otoka, mojega otoka, moje države spremeni v skladišče za ljudi, ki jih nikjer drugje nočejo.”
Prav v tem, da Grke vidi kot nekakšne ambasadorje evropske gostoljubnosti, se popolni realist sam sebi zazdi malo romantičen. Morda mu malo realizma zmanjka tudi ob tem, da begunce in migrante nikoli ne kliče tako, niti jim ne reče tujci. Zanj so od vsega začetka to gostje, obiskovalci.
Stavros Mirogiannis, direktor centra gostoljubnosti za begunce in migrante v kraju Kara Tepe, pravi, da bi ljudem želel pomagati še bolj, ampak nima moči in možnosti. Je direktor, ni bog ali predsednik vlade. Je pač nekdo, ki je prelomil stereotip o grški lenobi in na otoku Lezbos poskrbel za ljudi.
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Stavrosa Mirogiannisa smo srečali v Bruslju na dogodku, namenjenem izkušnjam integracije beguncev. Tja je prišel, kot pravi sam, s čudovitega grškega otoka Lezbos, ki za marsikoga zadnje dve leti ni več tako čudovit prav zaradi beguncev. A ne zanj.
Nekdanji vojak se je pred dvema letoma pridružil prostovoljcem v enem od begunskih zavetišč in iz kaotičnega tabora naredil center gostoljubnosti za begunce in migrante Kara Tepe. Skupnost brez verskih, nacionalnih in drugih razlik, brez vrste za hrano, a z veliko različnimi programi, s katerimi želijo, kot pravi Stavros Mirogiannis, ljudem povrniti poteptano človeško dostojanstvo.
"Nihče nima pravice našega otoka, mojega otoka, moje države spremeniti v skladišče za ljudi, ki jih nikjer drugje nočejo."
Stavrosa Mirogiannisa smo srečali v Bruslju na dogodku, namenjenem izkušnjam integracije beguncev. Tja je prišel, kot pravi sam, s čudovitega grškega otoka Lezbos, ki za marsikoga zadnje dve leti ni več tako čudovit prav zaradi beguncev. A ne zanj.
Nekdanji vojak se je pred dvema letoma pridružil prostovoljcem v enem od begunskih zavetišč in iz kaotičnega tabora naredil center gostoljubnosti za begunce in migrante Kara Tepe. Skupnost brez verskih, nacionalnih in drugih razlik, brez vrste za hrano, a z veliko različnimi programi, s katerimi želijo, kot pravi Stavros Mirogiannis, ljudem povrniti poteptano človeško dostojanstvo.
“Pri nas živijo družine, otroci, noseče ženske, ženske, ki so na pot odšle same, starejši ljudje, invalidi. Kara Tepe je alternativno zavetišče in odprta skupnost brez verskih, nacionalnih in drugih razlik.”
Prve mesece dela v zavetišču ob začetku begunske krize je opisal kot pekel. Čez nekaj časa so kraj spremenili z delom, načrti, pomočjo nevladnih organizacij, države in Evropske unije. Razmere tam so popolnoma drugačne kot v medijsko bolj izpostavljenem begunskem taboru v vasici Moira. Stavros je tega poimenoval vroč krompir v begunski zgodbi. Gre za vladni nastanitveni center, v katerem prvič registrirajo vse prišleke. Razmere se izboljšujejo, vendar je tam preveč stvari in ljudi na premajhnem kraju.
“Tisoč ljudi v vrsti drug za drugim, ki morajo čakati na hrano tri ure. Kakšno hrano? Kaviar. Ne. Riž in fižol. Za riž tri ure. Pri meni nikoli. Imeli smo tak način, zdaj nič več. To sem ustavil, spremenil. Nič več vrst s prepiri, zakaj je nekdo iz Sirije v vrsti pred nekom iz Afganistana.”
Spoštuje vse ljudi, ki imajo vsaj načrt in zastavljen program, ki bo morda nekoč zaživel. Ne pa ljudi, ki ne počnejo nič. Prav na tem je slonela tudi njegova ureditev zavetišča. Vsi so delali za to, da je Kara Tepe to, kar je.
“Zdaj je v mojem zavetišču 800 beguncev. Na celotnem otoku približno 3000. Seveda ni pravično. Vedno pravim, da nihče nima pravice našega otoka, mojega otoka, moje države spremeni v skladišče za ljudi, ki jih nikjer drugje nočejo.”
Prav v tem, da Grke vidi kot nekakšne ambasadorje evropske gostoljubnosti, se popolni realist sam sebi zazdi malo romantičen. Morda mu malo realizma zmanjka tudi ob tem, da begunce in migrante nikoli ne kliče tako, niti jim ne reče tujci. Zanj so od vsega začetka to gostje, obiskovalci.
Stavros Mirogiannis, direktor centra gostoljubnosti za begunce in migrante v kraju Kara Tepe, pravi, da bi ljudem želel pomagati še bolj, ampak nima moči in možnosti. Je direktor, ni bog ali predsednik vlade. Je pač nekdo, ki je prelomil stereotip o grški lenobi in na otoku Lezbos poskrbel za ljudi.
Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih.
Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo.
Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Neveljaven email naslov