Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ryan Atkin je nogometni sodnik in aktivist. Lani je kot prvi angleški sodnik v nogometu, kjer je istospolna usmerjenost še vedno tabu, razkril, da je gej. Zdaj se bori za enakost v športu in nogometu. Po razkritju je prejel veliko podporo angleške nogometne zveze in sodniške organizacije, zdaj pa želi s svojo zgodbo pomagati drugim.
Ryan Atkin, istospolno usmerjen nogometni sodnik
Ryan Atkin je nogometni sodnik in aktivist. Lani je kot prvi angleški sodnik v nogometu, kjer je istospolna usmerjenost še vedno tabu, razkril, da je gej. Zdaj se bori za enakost v športu in nogometu. Po razkritju je prejel veliko podporo angleške nogometne zveze in sodniške organizacije, zdaj pa želi s svojo zgodbo pomagati drugim.
“Moje življenje se ni posebej spremenilo. Razlika je morda, da zdaj dobivam precej vabil, da bi spregovoril o svojih izkušnjah. To zanima veliko ljudi iz dveh razlogov. Prvič, ker sem sodnik, kar je zelo zanimiv poklic, in drugič, ker sem gej, v profesionalnem nogometu pa isto-spolno usmerjenih igralcev pravzaprav ni. Mislim, da ljudje želijo nekoga, da pokaže, da je v nogometu dobrodošel vsakdo. Mnogi niso prepričani, ali bi se odločili, da to razkrijejo svetu, in ne vedo, kako to storiti. Upam, da lahko moj primer in izkušnje pomagajo drugim, če se odločijo za to.”
Nogometaši se še vedno ne odločajo, da bi razkrili istospolno usmerjenost. Med igralsko kariero skoraj nihče, po njej pa tudi zelo redki. Najbolj znan je primer nekdanjega nemškega reprezentanta Thomasa Hitzlspergerja. Ta je pred nekaj leti dejal, da je želel razkriti, da je gej že tekom igralske kariere, a so mu takrat to odsvetovali.
“Mislim, da je nogomet zdaj bolj inkluziven v svojem pristopu, toda še vedno se ljudje skoraj nikoli ne odločijo, da bi razkrili istospolno usmerjenost. Starši običajno vedo takšne stvari o svojih otrocih, ki pa v družbi ne morejo biti to, kar so. To je zelo žalostno, saj imamo le eno življenje, hkrati pa tudi ni dobro za mentalno zdravlje človeka. Živeti v laži je zelo težko, saj moraš vseskozi paziti, kaj si komu povedal. Pri nogometaših je tu še veliko pozornosti medijev, potem pa je tu še velika družbena odgovornost, saj se ukvarjaš z otroci, si njihov zgled. To predstavlja dodaten pritisk in bojiš se, da boš izgubil spoštovanje ljudi, če razkriješ, da si istospolno usmerjen.”
So I am honoured to be nominated for the Diversity in Media Hero of the Year Award 2018….. ????
BUT I now need your votes to help me get shortlisted. Number 3 or 4.It closes 29th March!!!
Visit https://t.co/w73n0VjR48#DIMA18 ⚽️?️? pic.twitter.com/xAOPopbD1M
— Ryan Atkin (@ryantatkin) February 19, 2018
“Mislim, da je to tudi generacijska stvar. Ko sem odraščal, v šoli nisem poznal nikogar, ki bi bil LGBT. Zdaj pa imam dva nečaka, ki bosta v šoli v naslednjih letih spoznala ljudi različnih ras in veroizpovedi, ki imajo različne poglede na stvari. Pomembno je le, da drug z drugim ravnamo človeško.“
718 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Ryan Atkin je nogometni sodnik in aktivist. Lani je kot prvi angleški sodnik v nogometu, kjer je istospolna usmerjenost še vedno tabu, razkril, da je gej. Zdaj se bori za enakost v športu in nogometu. Po razkritju je prejel veliko podporo angleške nogometne zveze in sodniške organizacije, zdaj pa želi s svojo zgodbo pomagati drugim.
Ryan Atkin, istospolno usmerjen nogometni sodnik
Ryan Atkin je nogometni sodnik in aktivist. Lani je kot prvi angleški sodnik v nogometu, kjer je istospolna usmerjenost še vedno tabu, razkril, da je gej. Zdaj se bori za enakost v športu in nogometu. Po razkritju je prejel veliko podporo angleške nogometne zveze in sodniške organizacije, zdaj pa želi s svojo zgodbo pomagati drugim.
“Moje življenje se ni posebej spremenilo. Razlika je morda, da zdaj dobivam precej vabil, da bi spregovoril o svojih izkušnjah. To zanima veliko ljudi iz dveh razlogov. Prvič, ker sem sodnik, kar je zelo zanimiv poklic, in drugič, ker sem gej, v profesionalnem nogometu pa isto-spolno usmerjenih igralcev pravzaprav ni. Mislim, da ljudje želijo nekoga, da pokaže, da je v nogometu dobrodošel vsakdo. Mnogi niso prepričani, ali bi se odločili, da to razkrijejo svetu, in ne vedo, kako to storiti. Upam, da lahko moj primer in izkušnje pomagajo drugim, če se odločijo za to.”
Nogometaši se še vedno ne odločajo, da bi razkrili istospolno usmerjenost. Med igralsko kariero skoraj nihče, po njej pa tudi zelo redki. Najbolj znan je primer nekdanjega nemškega reprezentanta Thomasa Hitzlspergerja. Ta je pred nekaj leti dejal, da je želel razkriti, da je gej že tekom igralske kariere, a so mu takrat to odsvetovali.
“Mislim, da je nogomet zdaj bolj inkluziven v svojem pristopu, toda še vedno se ljudje skoraj nikoli ne odločijo, da bi razkrili istospolno usmerjenost. Starši običajno vedo takšne stvari o svojih otrocih, ki pa v družbi ne morejo biti to, kar so. To je zelo žalostno, saj imamo le eno življenje, hkrati pa tudi ni dobro za mentalno zdravlje človeka. Živeti v laži je zelo težko, saj moraš vseskozi paziti, kaj si komu povedal. Pri nogometaših je tu še veliko pozornosti medijev, potem pa je tu še velika družbena odgovornost, saj se ukvarjaš z otroci, si njihov zgled. To predstavlja dodaten pritisk in bojiš se, da boš izgubil spoštovanje ljudi, če razkriješ, da si istospolno usmerjen.”
So I am honoured to be nominated for the Diversity in Media Hero of the Year Award 2018….. ????
BUT I now need your votes to help me get shortlisted. Number 3 or 4.It closes 29th March!!!
Visit https://t.co/w73n0VjR48#DIMA18 ⚽️?️? pic.twitter.com/xAOPopbD1M
— Ryan Atkin (@ryantatkin) February 19, 2018
“Mislim, da je to tudi generacijska stvar. Ko sem odraščal, v šoli nisem poznal nikogar, ki bi bil LGBT. Zdaj pa imam dva nečaka, ki bosta v šoli v naslednjih letih spoznala ljudi različnih ras in veroizpovedi, ki imajo različne poglede na stvari. Pomembno je le, da drug z drugim ravnamo človeško.“
Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično.
Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih.
Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo.
Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Neveljaven email naslov