Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ryan Atkin je nogometni sodnik in aktivist. Lani je kot prvi angleški sodnik v nogometu, kjer je istospolna usmerjenost še vedno tabu, razkril, da je gej. Zdaj se bori za enakost v športu in nogometu. Po razkritju je prejel veliko podporo angleške nogometne zveze in sodniške organizacije, zdaj pa želi s svojo zgodbo pomagati drugim.
Ryan Atkin, istospolno usmerjen nogometni sodnik
Ryan Atkin je nogometni sodnik in aktivist. Lani je kot prvi angleški sodnik v nogometu, kjer je istospolna usmerjenost še vedno tabu, razkril, da je gej. Zdaj se bori za enakost v športu in nogometu. Po razkritju je prejel veliko podporo angleške nogometne zveze in sodniške organizacije, zdaj pa želi s svojo zgodbo pomagati drugim.
“Moje življenje se ni posebej spremenilo. Razlika je morda, da zdaj dobivam precej vabil, da bi spregovoril o svojih izkušnjah. To zanima veliko ljudi iz dveh razlogov. Prvič, ker sem sodnik, kar je zelo zanimiv poklic, in drugič, ker sem gej, v profesionalnem nogometu pa isto-spolno usmerjenih igralcev pravzaprav ni. Mislim, da ljudje želijo nekoga, da pokaže, da je v nogometu dobrodošel vsakdo. Mnogi niso prepričani, ali bi se odločili, da to razkrijejo svetu, in ne vedo, kako to storiti. Upam, da lahko moj primer in izkušnje pomagajo drugim, če se odločijo za to.”
Nogometaši se še vedno ne odločajo, da bi razkrili istospolno usmerjenost. Med igralsko kariero skoraj nihče, po njej pa tudi zelo redki. Najbolj znan je primer nekdanjega nemškega reprezentanta Thomasa Hitzlspergerja. Ta je pred nekaj leti dejal, da je želel razkriti, da je gej že tekom igralske kariere, a so mu takrat to odsvetovali.
“Mislim, da je nogomet zdaj bolj inkluziven v svojem pristopu, toda še vedno se ljudje skoraj nikoli ne odločijo, da bi razkrili istospolno usmerjenost. Starši običajno vedo takšne stvari o svojih otrocih, ki pa v družbi ne morejo biti to, kar so. To je zelo žalostno, saj imamo le eno življenje, hkrati pa tudi ni dobro za mentalno zdravlje človeka. Živeti v laži je zelo težko, saj moraš vseskozi paziti, kaj si komu povedal. Pri nogometaših je tu še veliko pozornosti medijev, potem pa je tu še velika družbena odgovornost, saj se ukvarjaš z otroci, si njihov zgled. To predstavlja dodaten pritisk in bojiš se, da boš izgubil spoštovanje ljudi, če razkriješ, da si istospolno usmerjen.”
So I am honoured to be nominated for the Diversity in Media Hero of the Year Award 2018….. ????
BUT I now need your votes to help me get shortlisted. Number 3 or 4.It closes 29th March!!!
Visit https://t.co/w73n0VjR48#DIMA18 ⚽️?️? pic.twitter.com/xAOPopbD1M
— Ryan Atkin (@ryantatkin) February 19, 2018
“Mislim, da je to tudi generacijska stvar. Ko sem odraščal, v šoli nisem poznal nikogar, ki bi bil LGBT. Zdaj pa imam dva nečaka, ki bosta v šoli v naslednjih letih spoznala ljudi različnih ras in veroizpovedi, ki imajo različne poglede na stvari. Pomembno je le, da drug z drugim ravnamo človeško.“
718 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Ryan Atkin je nogometni sodnik in aktivist. Lani je kot prvi angleški sodnik v nogometu, kjer je istospolna usmerjenost še vedno tabu, razkril, da je gej. Zdaj se bori za enakost v športu in nogometu. Po razkritju je prejel veliko podporo angleške nogometne zveze in sodniške organizacije, zdaj pa želi s svojo zgodbo pomagati drugim.
Ryan Atkin, istospolno usmerjen nogometni sodnik
Ryan Atkin je nogometni sodnik in aktivist. Lani je kot prvi angleški sodnik v nogometu, kjer je istospolna usmerjenost še vedno tabu, razkril, da je gej. Zdaj se bori za enakost v športu in nogometu. Po razkritju je prejel veliko podporo angleške nogometne zveze in sodniške organizacije, zdaj pa želi s svojo zgodbo pomagati drugim.
“Moje življenje se ni posebej spremenilo. Razlika je morda, da zdaj dobivam precej vabil, da bi spregovoril o svojih izkušnjah. To zanima veliko ljudi iz dveh razlogov. Prvič, ker sem sodnik, kar je zelo zanimiv poklic, in drugič, ker sem gej, v profesionalnem nogometu pa isto-spolno usmerjenih igralcev pravzaprav ni. Mislim, da ljudje želijo nekoga, da pokaže, da je v nogometu dobrodošel vsakdo. Mnogi niso prepričani, ali bi se odločili, da to razkrijejo svetu, in ne vedo, kako to storiti. Upam, da lahko moj primer in izkušnje pomagajo drugim, če se odločijo za to.”
Nogometaši se še vedno ne odločajo, da bi razkrili istospolno usmerjenost. Med igralsko kariero skoraj nihče, po njej pa tudi zelo redki. Najbolj znan je primer nekdanjega nemškega reprezentanta Thomasa Hitzlspergerja. Ta je pred nekaj leti dejal, da je želel razkriti, da je gej že tekom igralske kariere, a so mu takrat to odsvetovali.
“Mislim, da je nogomet zdaj bolj inkluziven v svojem pristopu, toda še vedno se ljudje skoraj nikoli ne odločijo, da bi razkrili istospolno usmerjenost. Starši običajno vedo takšne stvari o svojih otrocih, ki pa v družbi ne morejo biti to, kar so. To je zelo žalostno, saj imamo le eno življenje, hkrati pa tudi ni dobro za mentalno zdravlje človeka. Živeti v laži je zelo težko, saj moraš vseskozi paziti, kaj si komu povedal. Pri nogometaših je tu še veliko pozornosti medijev, potem pa je tu še velika družbena odgovornost, saj se ukvarjaš z otroci, si njihov zgled. To predstavlja dodaten pritisk in bojiš se, da boš izgubil spoštovanje ljudi, če razkriješ, da si istospolno usmerjen.”
So I am honoured to be nominated for the Diversity in Media Hero of the Year Award 2018….. ????
BUT I now need your votes to help me get shortlisted. Number 3 or 4.It closes 29th March!!!
Visit https://t.co/w73n0VjR48#DIMA18 ⚽️?️? pic.twitter.com/xAOPopbD1M
— Ryan Atkin (@ryantatkin) February 19, 2018
“Mislim, da je to tudi generacijska stvar. Ko sem odraščal, v šoli nisem poznal nikogar, ki bi bil LGBT. Zdaj pa imam dva nečaka, ki bosta v šoli v naslednjih letih spoznala ljudi različnih ras in veroizpovedi, ki imajo različne poglede na stvari. Pomembno je le, da drug z drugim ravnamo človeško.“
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem.
Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani .
Damir Imamović je bosansko-hercegovski pionir novega vala sevdaha. Doštudiral je filozofijo, a se posvetil glasbi. Prvo sevdalinko je odpel na zabavi, ko ga je nekdo izzval, rekoč: saj si vendar iz glasbene družine.
Od kuratorke v muzeju do Kickstarterjeve direktorice za področje dizajna in tehnologije.
Simon Chang je tajvansko-slovenski fotograf, ki ravno te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda "razstavlja" v teh razmerah nekoliko nerodna. Je pa naš gost vajen izrednih razmer, kar ne nazadnje izpričuje prav omenjena fotografska razstava "Pastirji in klavnica", v kateri Simon predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolničnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec.
Neveljaven email naslov