Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Klaus Voigt je nemški zgodovinar, ki je svojo kariero pretežno posvetil preučevanju italijanskega fašizma in nemškega nacizma. Znan je postal tudi kot urednik spominov zagrebškega Juda Joška Indiga, ene od mnogih neverjetnih medvojnih zgodb, ki so dobile tudi svojo filmsko predelavo.
Klaus Voigt, nemški zgodovinar, ki je preučeval neverjetno zgodbo o tri leta trajajočem begu skupine otrok skozi Evropo v 2. svetovni vojni
Klaus Voigt je nemški zgodovinar, ki je svojo kariero pretežno posvetil preučevanju italijanskega fašizma in nemškega nacizma. Znan je postal tudi kot urednik spominov zagrebškega Juda Joška Indiga, ene od mnogih neverjetnih medvojnih zgodb, ki so dobile tudi svojo filmsko predelavo.
V 30. letih je namreč iz Nemčije v tujino odhajalo veliko ogroženih ljudi, predvsem tistih Judov, ki so si to lahko privoščili. Med njimi so bili tudi mnogi znani pesniki in pisatelji – od Bertolda Brechta do Thomasa Manna … Judovske organizacije so v drugi polovici 30-ih let organizirale tudi skupine judovskih otrok in jih pošiljale v Palestino. Indig je v času druge svetovne vojne poskušal v Palestino spraviti skupino judovskih otrok iz Nemčije in Avstrije. Popotovanje je trajalo 3 leta, več kot pol tega časa pa so živeli v okolici Ljubljane. Zgodba je zelo zaznamovala tudi Voigtovo življenje, med drugim je zaradi nje postal častni občan Nonantola v Italiji.
“Teh 40 otrok je prišlo v lovski dvorec v Lesnem Brdu pri Horjulu, v precej skromnih razmerah so tam živeli več kot leto dni. Hrano so kupovali pri okoliških kmetih, drva so si nabirali sami. Bilo je težko, je bil pa to dober čas za njihovo sionistično vzgojo.”
Je pa primer Joška Indiga izjemen v tem, da ni podatkov o tem, da bi kaka skupina judovskih otrok sredi vojne potovala toliko časa čez toliko okupiranih držav.
“Take zgodbe so pomembne, ker gre za nenavaden način rešitve. Posebej zato, ker pokaže pripravljenost ljudi pomagati tudi v tako ekstremnih okoliščinah – govorim predvsem o prebivalcih Nonatole. Lahko nam služijo za vzgled. Tudi danes smo soočeni z begunci, ki živijo v izjemno težkih razmerah in take zgodbe nam lahko dajo dober zgled. Čeprav so zunanje okoliščine neprimerljive.”
718 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Klaus Voigt je nemški zgodovinar, ki je svojo kariero pretežno posvetil preučevanju italijanskega fašizma in nemškega nacizma. Znan je postal tudi kot urednik spominov zagrebškega Juda Joška Indiga, ene od mnogih neverjetnih medvojnih zgodb, ki so dobile tudi svojo filmsko predelavo.
Klaus Voigt, nemški zgodovinar, ki je preučeval neverjetno zgodbo o tri leta trajajočem begu skupine otrok skozi Evropo v 2. svetovni vojni
Klaus Voigt je nemški zgodovinar, ki je svojo kariero pretežno posvetil preučevanju italijanskega fašizma in nemškega nacizma. Znan je postal tudi kot urednik spominov zagrebškega Juda Joška Indiga, ene od mnogih neverjetnih medvojnih zgodb, ki so dobile tudi svojo filmsko predelavo.
V 30. letih je namreč iz Nemčije v tujino odhajalo veliko ogroženih ljudi, predvsem tistih Judov, ki so si to lahko privoščili. Med njimi so bili tudi mnogi znani pesniki in pisatelji – od Bertolda Brechta do Thomasa Manna … Judovske organizacije so v drugi polovici 30-ih let organizirale tudi skupine judovskih otrok in jih pošiljale v Palestino. Indig je v času druge svetovne vojne poskušal v Palestino spraviti skupino judovskih otrok iz Nemčije in Avstrije. Popotovanje je trajalo 3 leta, več kot pol tega časa pa so živeli v okolici Ljubljane. Zgodba je zelo zaznamovala tudi Voigtovo življenje, med drugim je zaradi nje postal častni občan Nonantola v Italiji.
“Teh 40 otrok je prišlo v lovski dvorec v Lesnem Brdu pri Horjulu, v precej skromnih razmerah so tam živeli več kot leto dni. Hrano so kupovali pri okoliških kmetih, drva so si nabirali sami. Bilo je težko, je bil pa to dober čas za njihovo sionistično vzgojo.”
Je pa primer Joška Indiga izjemen v tem, da ni podatkov o tem, da bi kaka skupina judovskih otrok sredi vojne potovala toliko časa čez toliko okupiranih držav.
“Take zgodbe so pomembne, ker gre za nenavaden način rešitve. Posebej zato, ker pokaže pripravljenost ljudi pomagati tudi v tako ekstremnih okoliščinah – govorim predvsem o prebivalcih Nonatole. Lahko nam služijo za vzgled. Tudi danes smo soočeni z begunci, ki živijo v izjemno težkih razmerah in take zgodbe nam lahko dajo dober zgled. Čeprav so zunanje okoliščine neprimerljive.”
Nikolaj Lilin je psevdonim ruskega pisatelja Nikolaja Veržbickega, rojenega v nekdanji Sovjetski zvezi, danes pa je naturalizirani Italijan. Uradno je njegov rojstni kraj v Republiki Moldaviji, dejansko pa v Pridnestrski republiki, ki sicer ni mednarodno nikjer priznana država. Čeprav nima dobrega mnenja o zdajšnjih ruskih oblasteh in Putinu, obsoja ukrajinske oblasti zaradi državljanske vojne, ki so jo po njegovem ukrajinski nacionalisti zakuhali čisto po nepotrebnem. Od mladosti zaznamovane s kriminalom prek zaporov in petih vojn do petih romanov, po prvencu so posneli celo film z Johnom Malkovichem v glavni vlogi – v Evropi Osebno z Nikolajem Lilinom, ki ima v slovenščino prevedeni dve knjigi – Sibirska vzgoja in Prosti pad.
Otto Lechner je glasbenik in skladatelj, star je 50 let. Rodil se je z močno poškodbo vida in do 15. leta popolnoma oslepel. Kljub temu je končal šolo, poskusil študirati, a pravi, da se je bolj našel v glasbi. Danes je svetovno priznan harmonikar, vodja mnogih mednarodnih harmonikarskih projektov, med drugim tudi Dunajskih filharmonikarjev.
Norbert Gerold je Avstrijec, ki je pred slabimi štirimi desetletji postal še Avstralec. Tja dol je odšel kot smučarski inštruktor, delal na vseh večjih avstralskih smučiščih, ki jih po njegovih besedah ni malo, kariero pa je zaključil kot nepremičninski agent. Svoje podjetje je pred kratkim prodal, postal milijonar in zdaj uživa življenje, pravi. Tako je Norbert skoraj ves letošnji avgust preživel v Sloveniji, kjer se je pripravljal na svetovno prvenstvo kolesarjev amaterjev. Ženo je medtem poslal na romanje v Španijo. Spoznajte avstralskega prvaka v kronometru do 60 let, gospoda v havajskih oblačilih in z nešteto zgodbicami na zalogi.
Gost današnje Evrope osebno pravi, da je zelo žalostno, da Evropejci, ki so stoletja kolonizirali in ropali številne predele sveta, s tem početjem še vedno nadaljujejo, a so hkrati postavili zelo močne in nasilne meje, s katerimi preprečujejo drugim priti v Evropo. Trenutno je še vedno pod globokim vtisom razmer, ki jih je objektiv njegove kamere ujel na afriško-evropski meji v Maroku.
Gost današnje Evrope osebno pravi, da je zelo žalostno, da Evropejci, ki so stoletja kolonizirali in ropali številne predele sveta, s tem početjem še vedno nadaljujejo, a so hkrati postavili zelo močne in nasilne meje, s katerimi preprečujejo drugim priti v Evropo. Trenutno je še vedno pod globokim vtisom razmer, ki jih je objektiv njegove kamere ujel na afriško-evropski meji v Maroku.
Lahko je priti, a težko oditi je na svojem FB profilu zapisal mladi Ugandec Laban Ahimbisibwe iz vasi Bufuka, iz osrčja Afrike ob jezeru Bunyonyi na jugozahodu Ugande, preden se je z nepozabnega dopusta odpravil domov.
Ljubljana je prva evropska izkušnja Rutike Bhandari, mlade indijske oblikovalke iz okolice Mumbaja. Prek izmenjave je našo prestolnico izbrala predvsem zato, ker je bila v ponudbi mest najbližje Milanu, pove z nasmeškom na ustih. V pogovoru, ki je nastal v značilnem okolju ljubljanske mestne kulture, kot temu pravi Rutika (torej ob Ljubljanici na kavi), sta s Tadejem poleg življenja mladih Indijcev obdelala tudi bolj filozofske teme – kaj je zanjo “zahod”, na kaj pomisli ob besedi Evropa, pa tudi o nedavnih indijskih volitvah je tekla beseda.
Z bonsaji se je začel ukvarjati naključno, pred desetletjem je v neki reviji naletel na članek o tej japonski umetnosti. Da, umetnosti, ki je še najbližje kiparstvu, pravi. Umetnine, ki nastajajo več desetletij, običajno rastejo na vrtu, odlično pa so videti tudi v galerijah. In seveda – ker so umetnine, lahko stanejo več tisoč evrov.
V Evropi, osebno predstavljamo Amelie Bentsdatter Andresen, korespondentko danskega parlamenta, ki je željo po potovanjih in odkrivanju novih krajev uspešno združila s svojim poklicnim življenjem.
Ronnie je učitelj matematike, ki je zrasel v Raanani pri Tel Avivu. Trdi, da je v svoji državi privilegiran, ker je Jud, zato je zadnjih deset let tudi intenziven aktivist.
Pred dobrega pol leta se je namreč odločila, da bo pustila službo in odšla okrog sveta. Vsaj za eno leto. S seboj je vzela nahrbtnik z nekaj oblekami ter potni list in 1000 dolarjev. S slabim znanjem angleščine in samo enim ciljem – spoznati svet.
Katariina Vuorinen je finska pesnica, ki je zavetje odkrila v knjigah in gozdovih. Med platnicami in pod krošnjami dreves si je ustvarjala svoj svet, ki ni bil pogojen s pričakovanji, predpisi in vlogami. Danes se v njenih pesmih, ki so bile prevedene v 11 jezikov, prepletajo ženskost, spolne vloge, nasilje, otroštvo in globoka povezanost z naravo in nagonom.
Pablo Garcia je arhitekt, umetnik in medijski arheolog, ki zase pravi, da je Američan samo takrat, ko je treba na meji pokazati potni list. Sicer je raje Newyorčan, ker to veliko več pove o njem in njegovem pogledu na svet.
Girma T. Fantaye je doma iz Etiopije, ene najbolj revnih držav na svetu. Najprej ga je zanimal samo nogomet, ko pa je postal aktiven državljan so se začele težave. Kot kritičen pesnik in novinar je moral pobegniti iz domovine, najprej v Ugando, zdaj je začasno zatočišče našel v Sloveniji.
Kusha Bahrami je, kot pravi, v prvi vrsti človek, čeprav so v zaporih in centrih za tujce, kjer je preživel pretekla leta, na to večkrat pozabili. Je pa tudi neodvisen filmski ustvarjalec in fotograf, oporečnik vesti, begunec in aktivist za človekove pravice.
Marko Pogačar, tridesetletni hrvaški pesnik in intelektualec, katerega korenine so po očetovi strani tudi slovenske. S svojo poezijo in kritičnimi besedili ni vzbudil zgolj pozornosti držav, s katerima je povezan skozi družinsko deblo, temveč tudi celotnega področja nekdanje Jugoslavije, Nemčije, Avstrije, Francije itd.
Edis Jasarević je bil eden izmed redkih, ki je med nemiri v Bosni in Hercegovini, na začetku februarja, poročal o dogajanju neposredno s prizorišča protestov, prek tviterja. Nekdanji komentator formule ena je odraščal v Tuzli, zdaj živi pa v Sarajevu, za katerega pravi, da je pravzaprav država v državi.
Evropa osebno predstavlja Američana, katerega vsakdan predstavljajo podatki. Jeff Jonas je vodilni IBM-ov znanstvenik za analitiko.
Palestinec, ki je pri komaj 23 letih pomagal ustanoviti že več velikih humanitarnih organizacij, ki delujejo tudi čez mejo v Jordaniji. Svojo srečo zadnjih sedem let išče v tujini – najprej se je šolal v ZDA, trenutno pa študira medicino v Jemnu, kjer ga je presenetila in zaznamovala arabska pomlad. Njegova zgodba je splet nesrečnih okoliščin in ujetosti v birokratske aparate, ki ga premetavajo naokoli in diktirajo tok njegovega življenja. Brez dlake na jeziku razloži, s kakšnimi težavami se Palestinci srečujejo vsak dan. A vseeno pravi, da je ekstremno optimističen in verjame, da bodo otroci današnjega dne prinesli boljši jutri.
Neveljaven email naslov