Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Klaus Voigt je nemški zgodovinar, ki je svojo kariero pretežno posvetil preučevanju italijanskega fašizma in nemškega nacizma. Znan je postal tudi kot urednik spominov zagrebškega Juda Joška Indiga, ene od mnogih neverjetnih medvojnih zgodb, ki so dobile tudi svojo filmsko predelavo.
Klaus Voigt, nemški zgodovinar, ki je preučeval neverjetno zgodbo o tri leta trajajočem begu skupine otrok skozi Evropo v 2. svetovni vojni
Klaus Voigt je nemški zgodovinar, ki je svojo kariero pretežno posvetil preučevanju italijanskega fašizma in nemškega nacizma. Znan je postal tudi kot urednik spominov zagrebškega Juda Joška Indiga, ene od mnogih neverjetnih medvojnih zgodb, ki so dobile tudi svojo filmsko predelavo.
V 30. letih je namreč iz Nemčije v tujino odhajalo veliko ogroženih ljudi, predvsem tistih Judov, ki so si to lahko privoščili. Med njimi so bili tudi mnogi znani pesniki in pisatelji – od Bertolda Brechta do Thomasa Manna … Judovske organizacije so v drugi polovici 30-ih let organizirale tudi skupine judovskih otrok in jih pošiljale v Palestino. Indig je v času druge svetovne vojne poskušal v Palestino spraviti skupino judovskih otrok iz Nemčije in Avstrije. Popotovanje je trajalo 3 leta, več kot pol tega časa pa so živeli v okolici Ljubljane. Zgodba je zelo zaznamovala tudi Voigtovo življenje, med drugim je zaradi nje postal častni občan Nonantola v Italiji.
“Teh 40 otrok je prišlo v lovski dvorec v Lesnem Brdu pri Horjulu, v precej skromnih razmerah so tam živeli več kot leto dni. Hrano so kupovali pri okoliških kmetih, drva so si nabirali sami. Bilo je težko, je bil pa to dober čas za njihovo sionistično vzgojo.”
Je pa primer Joška Indiga izjemen v tem, da ni podatkov o tem, da bi kaka skupina judovskih otrok sredi vojne potovala toliko časa čez toliko okupiranih držav.
“Take zgodbe so pomembne, ker gre za nenavaden način rešitve. Posebej zato, ker pokaže pripravljenost ljudi pomagati tudi v tako ekstremnih okoliščinah – govorim predvsem o prebivalcih Nonatole. Lahko nam služijo za vzgled. Tudi danes smo soočeni z begunci, ki živijo v izjemno težkih razmerah in take zgodbe nam lahko dajo dober zgled. Čeprav so zunanje okoliščine neprimerljive.”
718 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Klaus Voigt je nemški zgodovinar, ki je svojo kariero pretežno posvetil preučevanju italijanskega fašizma in nemškega nacizma. Znan je postal tudi kot urednik spominov zagrebškega Juda Joška Indiga, ene od mnogih neverjetnih medvojnih zgodb, ki so dobile tudi svojo filmsko predelavo.
Klaus Voigt, nemški zgodovinar, ki je preučeval neverjetno zgodbo o tri leta trajajočem begu skupine otrok skozi Evropo v 2. svetovni vojni
Klaus Voigt je nemški zgodovinar, ki je svojo kariero pretežno posvetil preučevanju italijanskega fašizma in nemškega nacizma. Znan je postal tudi kot urednik spominov zagrebškega Juda Joška Indiga, ene od mnogih neverjetnih medvojnih zgodb, ki so dobile tudi svojo filmsko predelavo.
V 30. letih je namreč iz Nemčije v tujino odhajalo veliko ogroženih ljudi, predvsem tistih Judov, ki so si to lahko privoščili. Med njimi so bili tudi mnogi znani pesniki in pisatelji – od Bertolda Brechta do Thomasa Manna … Judovske organizacije so v drugi polovici 30-ih let organizirale tudi skupine judovskih otrok in jih pošiljale v Palestino. Indig je v času druge svetovne vojne poskušal v Palestino spraviti skupino judovskih otrok iz Nemčije in Avstrije. Popotovanje je trajalo 3 leta, več kot pol tega časa pa so živeli v okolici Ljubljane. Zgodba je zelo zaznamovala tudi Voigtovo življenje, med drugim je zaradi nje postal častni občan Nonantola v Italiji.
“Teh 40 otrok je prišlo v lovski dvorec v Lesnem Brdu pri Horjulu, v precej skromnih razmerah so tam živeli več kot leto dni. Hrano so kupovali pri okoliških kmetih, drva so si nabirali sami. Bilo je težko, je bil pa to dober čas za njihovo sionistično vzgojo.”
Je pa primer Joška Indiga izjemen v tem, da ni podatkov o tem, da bi kaka skupina judovskih otrok sredi vojne potovala toliko časa čez toliko okupiranih držav.
“Take zgodbe so pomembne, ker gre za nenavaden način rešitve. Posebej zato, ker pokaže pripravljenost ljudi pomagati tudi v tako ekstremnih okoliščinah – govorim predvsem o prebivalcih Nonatole. Lahko nam služijo za vzgled. Tudi danes smo soočeni z begunci, ki živijo v izjemno težkih razmerah in take zgodbe nam lahko dajo dober zgled. Čeprav so zunanje okoliščine neprimerljive.”
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem.
Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani .
Damir Imamović je bosansko-hercegovski pionir novega vala sevdaha. Doštudiral je filozofijo, a se posvetil glasbi. Prvo sevdalinko je odpel na zabavi, ko ga je nekdo izzval, rekoč: saj si vendar iz glasbene družine.
Od kuratorke v muzeju do Kickstarterjeve direktorice za področje dizajna in tehnologije.
Simon Chang je tajvansko-slovenski fotograf, ki ravno te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda "razstavlja" v teh razmerah nekoliko nerodna. Je pa naš gost vajen izrednih razmer, kar ne nazadnje izpričuje prav omenjena fotografska razstava "Pastirji in klavnica", v kateri Simon predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolničnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec.
Neveljaven email naslov