Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Švicarskega pisatelja Lukasa Bärfussa je o življenju učila ulica, njegova fakulteta pa je bila knjižnica. “Na knjižnice zato ne gledam samo kot na prostor, kjer lahko bereš, ampak je to tudi prostor, v katerem je toplo in prijetno. Ta izkušnja me je nekako oblikovala. Drugače gledam na družbo in hitro opazim, kako se ta vede do najbolj ranljivih v njej.”
Zatirani, nesrečni, potisnjeni na rob … to so njegove muze. Kot recimo dekle z motnjami v duševnem razvoju Dora, ki si želi le ljubezni. “Ljubezen lahko zelo škodi, strast je lahko zelo boleča, a brez nje nismo nič. Odtis, ki ga v življenju pusti ljubezen, je ogromen. Dora vztraja pri tem, hoče ljubezen, kakršna že to je. Svojemu prijatelju ne boste nikoli dejali, naj se ne zaljubi, ker bo zaradi tega trpel, a to vsi pravijo Dori, ki pa je že na robu družbe.” Kako so njegovi starši dopustili, da se je tudi sam v preteklosti znašel na robu družbe, zakaj daje glas zatiranim in neslišanim in ali se je z izdajo romana o samomoru brata pomiril z njegovo smrtjo, je povedal v oddaji Evropa osebno.
Švicarskega pisatelja Lukasa Bärfussa je o življenju učila ulica, saj je na njej pristal še kot otrok, njegova fakulteta pa je bila knjižnica
Švicarskega pisatelja Lukasa Bärfussa je o življenju učila ulica, njegova fakulteta pa je bila knjižnica. “Na knjižnice zato ne gledam samo kot na prostor, kjer lahko bereš, ampak je to tudi prostor, v katerem je toplo in prijetno. Ta izkušnja me je nekako oblikovala. Drugače gledam na družbo in hitro opazim, kako se ta vede do najbolj ranljivih v njej.”
“V literaturi vedno obstaja zmožnost metamorfoze, to, da nekaj groznega, škodljivega spremenimo v nekaj čudovitega. Ni drugih večjih in bolj žalostnih dogodkov, ki so se mi zgodili v življenju, kot je bil samomor mojega polbrata. Spremeniti tole žalost v nekaj, kar ima pomen, to mi pomaga.”
Lukas Barfuss nima tipke vključi/izključi, ampak je vedno vklopljen. Piše v vsakem trenutku, saj je to zanj način razmišljanja, način življenja, ki ga ne prekinja. Pravi, da nikoli ne dela, ampak bere, razmišlja, uživa.
“Obseden sem z branjem. Berem ves čas, vedno oblikujem neke nove stavke, obseden sem z besedami, preberem vse, celo embalažo od mleka zjutraj pri zajtrku. Seveda že stotič. Obožujem besede in jezike, kot bi staknil virus iz nekega vzporednega vesolja. In jaz sem zelo bolan, ta virus me je popolnoma pokončal.”
Zatirani, nesrečni, potisnjeni na rob … to so njegove muze. Kot recimo dekle z motnjami v duševnem razvoju Dora, ki si želi le ljubezni. “Ljubezen lahko zelo škodi, strast je lahko zelo boleča, a brez nje nismo nič. Odtis, ki ga v življenju pusti ljubezen, je ogromen. Dora vztraja pri tem, hoče ljubezen, kakršna že to je. Svojemu prijatelju ne boste nikoli dejali, naj se ne zaljubi, ker bo zaradi tega trpel, a to vsi pravijo Dori, ki pa je že na robu družbe.”
718 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Švicarskega pisatelja Lukasa Bärfussa je o življenju učila ulica, njegova fakulteta pa je bila knjižnica. “Na knjižnice zato ne gledam samo kot na prostor, kjer lahko bereš, ampak je to tudi prostor, v katerem je toplo in prijetno. Ta izkušnja me je nekako oblikovala. Drugače gledam na družbo in hitro opazim, kako se ta vede do najbolj ranljivih v njej.”
Zatirani, nesrečni, potisnjeni na rob … to so njegove muze. Kot recimo dekle z motnjami v duševnem razvoju Dora, ki si želi le ljubezni. “Ljubezen lahko zelo škodi, strast je lahko zelo boleča, a brez nje nismo nič. Odtis, ki ga v življenju pusti ljubezen, je ogromen. Dora vztraja pri tem, hoče ljubezen, kakršna že to je. Svojemu prijatelju ne boste nikoli dejali, naj se ne zaljubi, ker bo zaradi tega trpel, a to vsi pravijo Dori, ki pa je že na robu družbe.” Kako so njegovi starši dopustili, da se je tudi sam v preteklosti znašel na robu družbe, zakaj daje glas zatiranim in neslišanim in ali se je z izdajo romana o samomoru brata pomiril z njegovo smrtjo, je povedal v oddaji Evropa osebno.
Švicarskega pisatelja Lukasa Bärfussa je o življenju učila ulica, saj je na njej pristal še kot otrok, njegova fakulteta pa je bila knjižnica
Švicarskega pisatelja Lukasa Bärfussa je o življenju učila ulica, njegova fakulteta pa je bila knjižnica. “Na knjižnice zato ne gledam samo kot na prostor, kjer lahko bereš, ampak je to tudi prostor, v katerem je toplo in prijetno. Ta izkušnja me je nekako oblikovala. Drugače gledam na družbo in hitro opazim, kako se ta vede do najbolj ranljivih v njej.”
“V literaturi vedno obstaja zmožnost metamorfoze, to, da nekaj groznega, škodljivega spremenimo v nekaj čudovitega. Ni drugih večjih in bolj žalostnih dogodkov, ki so se mi zgodili v življenju, kot je bil samomor mojega polbrata. Spremeniti tole žalost v nekaj, kar ima pomen, to mi pomaga.”
Lukas Barfuss nima tipke vključi/izključi, ampak je vedno vklopljen. Piše v vsakem trenutku, saj je to zanj način razmišljanja, način življenja, ki ga ne prekinja. Pravi, da nikoli ne dela, ampak bere, razmišlja, uživa.
“Obseden sem z branjem. Berem ves čas, vedno oblikujem neke nove stavke, obseden sem z besedami, preberem vse, celo embalažo od mleka zjutraj pri zajtrku. Seveda že stotič. Obožujem besede in jezike, kot bi staknil virus iz nekega vzporednega vesolja. In jaz sem zelo bolan, ta virus me je popolnoma pokončal.”
Zatirani, nesrečni, potisnjeni na rob … to so njegove muze. Kot recimo dekle z motnjami v duševnem razvoju Dora, ki si želi le ljubezni. “Ljubezen lahko zelo škodi, strast je lahko zelo boleča, a brez nje nismo nič. Odtis, ki ga v življenju pusti ljubezen, je ogromen. Dora vztraja pri tem, hoče ljubezen, kakršna že to je. Svojemu prijatelju ne boste nikoli dejali, naj se ne zaljubi, ker bo zaradi tega trpel, a to vsi pravijo Dori, ki pa je že na robu družbe.”
Johannes Tralla je novinar več kot 10 let. Vodi osrednja dnevna poročila, tedensko pripravlja zunanjepolitično oddajo ter pogovorno oddajo, v kateri gosti politike, gospodarstvenike. Šest let je bil bruseljski dopisnik.
Juliana Kaltakhchan je ruska podjetnica, ukulelistka in poliglotka. Moskovčanka armenskega porekla, rojena v Beogradu in izobražena v Londonu zdaj že desetletje živi v Sloveniji.
Pionir hrvaške grafitarske scene Krešimir Golubić - Leon GSK o grafitarstvu, iskanju navdiha, družbenem angažmaju grafitov in tem, zakaj jih še vedno povezujemo s huliganstvom.
Srbski igralec, režiser in producent Dragan Bjelogrlić se noče pretirano politično izpostavljati, a njegove filmske in televizijske uprizoritve ves čas hodijo na meji političnih čustev.
Marion Foucart živi v Sloveniji že 11 let. Pravi, da je njena družina klasičen proizvod Erasmusa; v Dublinu je spoznala partnerja, z njim začela življenje v Parizu, okoliščine pa so ju pripeljale do Ljubljane.
Erling Kagge je prvi dosegel tri vrhove - severni in južni pol ter goro Everest. Je človek, ki v teh hrupnih časih išče tišino, ki v tej vozeči se družbi hodi, saj pravi, da so najboljše stvari v življenju pač zastonj.
Direktor tekem svetovnega pokala Peter Gerdol o največjih zvezdnicah belega cirkusa, o težkih odločitvah zaradi pretoplih zim in tudi o svojem prvem športu, košarki.
Vsestranski umetnik. Intelektualec. Genij. Svetovni kilo car. Ekoaktivist. Letnik 1963. Jadralec. Avtor skovanke turbofolk. Izvrstni glasbenik. Predvsem pa zgolj in samo homo sapiens.
Jonas Sonnenschein je po rodu Nemec in je eden vodilnih strokovnjakov za okoljsko ekonomijo pri nas.
Šport in glasba sta tesno povezana, pravi Djibril Cissé. Z Liverpoolom je osvojil ligo prvakov, za francosko reprezentanco je zbral 41 nastopov, zdaj pa se ukvarja z glasbo.
Daniela Slavik je Izraelka, rodila se je v Jeruzalemu, vendar že skoraj vse življenje živi ob morju, v Tel Avivu. Nekdanja plesalka baleta se danes ukvarja z menedžerskim svetovanjem, zaposluje jo tudi pisanje scenarijev za televizijske serije.
Milorad Bata Nikolić je rojen v Prištini, v primerjavi z večino Srbov pa zelo uspešno sobiva z večinskim albanskim prebivalstvom na Kosovu. Bata odlično ponazarja včasih težko predstavljiva čudesa Balkana.
Kristian Ranđelović je ljubitelj reklam in se ukvarja s psihodramo. Je tudi interspolna oseba, ki je kmalu po rojstvu doživela medicinski poseg, s katerim so ji določili spol.
Eldar Gasimov je leta 2011 s pevko Nigar Jamal pod umetniškim imenom Ell & Nikki zmagal na tekmovanju za Pesem Evrovizije. Na to sta se pripravljala več mesecev. Po zmagi so ju na domačem letališču pričakali številni Azerbajdžanci.
David Cirici je učitelj književnosti in mladinski pisatelj. Na Twitterju ima v šaljivi predstavitvi zapisano, da je njegova družina pred dvema tisočletjema imela hišo v Pompejih, s čimer namiguje na svoj italijansko zveneč priimek. Pred svoje opise najpogosteje dopiše katalonski.
Oto Horvat je pesnik, pisatelj in prevajalec. Srbski po mestu rojstva, madžarski po imenu in priimku. 7 let begunec v Nemčiji, zdaj pa že dolga leta živeč v Italiji.
Kasper Rune Larsen je danski filmski režiser, ki se je slovenskemu občinstvu na Liffu predstavil s celovečernim filmom Danska.
Dr. Pieter Judson je svetovno priznan ameriški zgodovinar, rojen na Nizozemskem, ki je sprva imel za zgodovinarja nenavadne ambicije, hotel je postati politik.
Meik Wiking direktor danskega Inštituta za raziskovanje sreče. Veliko se smeji, čeprav ni najsrečnejši človek na svetu. Ve pa, kdo bi to lahko bil. S strokovnimi ugotovitvami o sreči pomaga Svetovni zdravstveni organizaciji, podjetjem in vladnim organizacijam po vsem svetu.
Tudi v Sloveniji je Nick Fellows znan, čeprav ga mnogi ljubitelji alpskega smučanja ne poznajo po imenu, pač pa samo po glasu.
Neveljaven email naslov