Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tokratna gostja oddaje Evropa osebno je Margarita Ulokina, violinistka, ruska Slovenka
Tokratna gostja oddaje Evropa osebno je Margarita Ulokina, violinistka, ruska Slovenka
Obe sta postali akademsko izobraženi “skripački”, violinistki. Margaritin oče je kot solist sredi devetdesetih gostoval v Zagrebu, kjer so ga opazili kolegi iz Simfoničnega orkestra RTV in ga povabili v Ljubljano. Po posvetu z družino se je odločil, da se v Slovenijo preselijo vsi skupaj. In tako je tudi naša gostja Margarita Ulokina postala, kot zase pravi – ruska Slovenka.
“Oče je kot solist orkestra iz Sankt Peterburga igral v Zagrebu in tam so ga opazili ljudje iz Simfoničnega orkestra RTV Slovenija ter ga povabili v Ljubljano. Z mamo sta se kar hitro odločila, da se preselimo.”
“Mama je pianistka, oče je violinist, sestra prav tako. Kar nekako so pričakovali od mene, da se bom tudi jaz ukvarjala z glasbo. Pri petih letih sem tako dobila svojo prvo violino.”
Medtem, ko je bila naša gostja ob selitvi stara 3 leta in se niti ne spomni, da bi ji bilo zaradi selitve kdaj zelo težko, je bilo za sestro Ingo gotovo drugače, se spominja Margarita. Ob selitvi je bila namreč stara 14 let.
“V družini smo se vedno pogovarjali v ruščini in ko sem koga slišala govoriti rusko, sem vedno to povezala z družino. Zanimiv občutek, ko ti je zaradi jezika blizu nekdo, ki ti sploh ni blizu.”
718 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Tokratna gostja oddaje Evropa osebno je Margarita Ulokina, violinistka, ruska Slovenka
Tokratna gostja oddaje Evropa osebno je Margarita Ulokina, violinistka, ruska Slovenka
Obe sta postali akademsko izobraženi “skripački”, violinistki. Margaritin oče je kot solist sredi devetdesetih gostoval v Zagrebu, kjer so ga opazili kolegi iz Simfoničnega orkestra RTV in ga povabili v Ljubljano. Po posvetu z družino se je odločil, da se v Slovenijo preselijo vsi skupaj. In tako je tudi naša gostja Margarita Ulokina postala, kot zase pravi – ruska Slovenka.
“Oče je kot solist orkestra iz Sankt Peterburga igral v Zagrebu in tam so ga opazili ljudje iz Simfoničnega orkestra RTV Slovenija ter ga povabili v Ljubljano. Z mamo sta se kar hitro odločila, da se preselimo.”
“Mama je pianistka, oče je violinist, sestra prav tako. Kar nekako so pričakovali od mene, da se bom tudi jaz ukvarjala z glasbo. Pri petih letih sem tako dobila svojo prvo violino.”
Medtem, ko je bila naša gostja ob selitvi stara 3 leta in se niti ne spomni, da bi ji bilo zaradi selitve kdaj zelo težko, je bilo za sestro Ingo gotovo drugače, se spominja Margarita. Ob selitvi je bila namreč stara 14 let.
“V družini smo se vedno pogovarjali v ruščini in ko sem koga slišala govoriti rusko, sem vedno to povezala z družino. Zanimiv občutek, ko ti je zaradi jezika blizu nekdo, ki ti sploh ni blizu.”
Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično.
Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih.
Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo.
Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Neveljaven email naslov