Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rohan Dasgupta je karizmatični sitarist, ki redno koncertira na svetovnih odrih. Med svojo evropsko turnejo je v Evropi osebno med drugim povedal, kako je preživel leta strogega tradicionalnega učenja, pa tudi, da je pred tem raje brcal žogo. Ugotavlja, da je največja sprememba, ki jo danes videvamo v svetu, da ljudje postajajo vse bolj pohlepni. Namesto tega bi se morali več umetniško izražati. Njegova religija je glasba.
Rohan Dasgupta je eden najbolj perspektivnih indijskih glasbenikov, prejemnik več nagrad, ki redno koncertira po svetovnih odrih
Rohan Dasgupta je v otroštvu najprej želel postal nogometaš, potem pa ga je pri devetih letih prevzel sitar. Preselil se je k učitelju in pred njim so bila leta strogega tradicionalnega učenja.
“Ko sem prišel iz šole, sem nekaj pojedel in potem igral do večera. Pred spanjem sem naredil domačo nalogo, zjutraj pa se je vse začelo znova – popil sem čaj, pojedel zajtrk in se spet posvetil glasbi. Zame je oddih predstavljala šola.”
Danes indijsko klasično glasbo poučuje tudi sam. Med drugim je ustanovitelj društva Raga Slovenija, s katerim želi odpirati nove možnosti za ustvarjalno izmenjavo med obema kulturama. Indijci verjamejo, da rage delujejo na človekovo razpoloženje.
“Frekvence tonov naj bi imele neposredne psihološke učinke ob določenih delih dneva. Denimo raga Bhairavi naj bi najbolj ugodno učinkovala zgodaj zjutraj. Približa jutranji občutek predanosti, podoben temu, ki ga občutimo ob opazovanju sončnega vzhoda. Poznamo tudi večerne, popoldanske rage, razdeljene so glede na del dneva.”
Rohan meni, da bi se ljudje morali več izražati skozi umetnost.
“Svet je skoraj na robu vojne. Vlada negotovost. Ljudje bi se morali izražati bolj subtilno, prek umetnosti in kulture. Bolje bi bilo, če bi svoje nezadovoljstvo izražali prek pisanja ali glasbe, kot z orožjem.”
Indijski sitarist ima v Sloveniji bazo za svoje koncerte po Evropi.
“Prihajam iz 18-milijonskega mesta in tukaj se mi zdi kot v raju. Vse je zeleno, povsod diši. Toda vračam se zaradi ljudi.”
Ne more pa razumeti našega neverjetno zbirokratiziranega sistema. “Govorim lahko samo o področju kulture, ki ga edinega poznam. Sistem je zelo zakompliciran. Tega ne dojemam tako samo jaz. Igral sem že marsikje v Evropi, a česa takega še nisem videl nikjer. Tega ne razumem. Prekleto zapleteno je vse skupaj! Pojma nimam, kako to deluje. Upam, da bom nekega dne uspel to dojeti in najti neko rešitev.”
Kratka zgodovina in filozofija sitarja
Rohan Dasgupta pravi, da je pogoj za poglobljeno poslušanje indijske glasbe poznavanje njenih osnov.
*Posnetek v angleškem jeziku
718 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Rohan Dasgupta je karizmatični sitarist, ki redno koncertira na svetovnih odrih. Med svojo evropsko turnejo je v Evropi osebno med drugim povedal, kako je preživel leta strogega tradicionalnega učenja, pa tudi, da je pred tem raje brcal žogo. Ugotavlja, da je največja sprememba, ki jo danes videvamo v svetu, da ljudje postajajo vse bolj pohlepni. Namesto tega bi se morali več umetniško izražati. Njegova religija je glasba.
Rohan Dasgupta je eden najbolj perspektivnih indijskih glasbenikov, prejemnik več nagrad, ki redno koncertira po svetovnih odrih
Rohan Dasgupta je v otroštvu najprej želel postal nogometaš, potem pa ga je pri devetih letih prevzel sitar. Preselil se je k učitelju in pred njim so bila leta strogega tradicionalnega učenja.
“Ko sem prišel iz šole, sem nekaj pojedel in potem igral do večera. Pred spanjem sem naredil domačo nalogo, zjutraj pa se je vse začelo znova – popil sem čaj, pojedel zajtrk in se spet posvetil glasbi. Zame je oddih predstavljala šola.”
Danes indijsko klasično glasbo poučuje tudi sam. Med drugim je ustanovitelj društva Raga Slovenija, s katerim želi odpirati nove možnosti za ustvarjalno izmenjavo med obema kulturama. Indijci verjamejo, da rage delujejo na človekovo razpoloženje.
“Frekvence tonov naj bi imele neposredne psihološke učinke ob določenih delih dneva. Denimo raga Bhairavi naj bi najbolj ugodno učinkovala zgodaj zjutraj. Približa jutranji občutek predanosti, podoben temu, ki ga občutimo ob opazovanju sončnega vzhoda. Poznamo tudi večerne, popoldanske rage, razdeljene so glede na del dneva.”
Rohan meni, da bi se ljudje morali več izražati skozi umetnost.
“Svet je skoraj na robu vojne. Vlada negotovost. Ljudje bi se morali izražati bolj subtilno, prek umetnosti in kulture. Bolje bi bilo, če bi svoje nezadovoljstvo izražali prek pisanja ali glasbe, kot z orožjem.”
Indijski sitarist ima v Sloveniji bazo za svoje koncerte po Evropi.
“Prihajam iz 18-milijonskega mesta in tukaj se mi zdi kot v raju. Vse je zeleno, povsod diši. Toda vračam se zaradi ljudi.”
Ne more pa razumeti našega neverjetno zbirokratiziranega sistema. “Govorim lahko samo o področju kulture, ki ga edinega poznam. Sistem je zelo zakompliciran. Tega ne dojemam tako samo jaz. Igral sem že marsikje v Evropi, a česa takega še nisem videl nikjer. Tega ne razumem. Prekleto zapleteno je vse skupaj! Pojma nimam, kako to deluje. Upam, da bom nekega dne uspel to dojeti in najti neko rešitev.”
Kratka zgodovina in filozofija sitarja
Rohan Dasgupta pravi, da je pogoj za poglobljeno poslušanje indijske glasbe poznavanje njenih osnov.
*Posnetek v angleškem jeziku
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem.
Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani .
Damir Imamović je bosansko-hercegovski pionir novega vala sevdaha. Doštudiral je filozofijo, a se posvetil glasbi. Prvo sevdalinko je odpel na zabavi, ko ga je nekdo izzval, rekoč: saj si vendar iz glasbene družine.
Od kuratorke v muzeju do Kickstarterjeve direktorice za področje dizajna in tehnologije.
Simon Chang je tajvansko-slovenski fotograf, ki ravno te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda "razstavlja" v teh razmerah nekoliko nerodna. Je pa naš gost vajen izrednih razmer, kar ne nazadnje izpričuje prav omenjena fotografska razstava "Pastirji in klavnica", v kateri Simon predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolničnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec.
Neveljaven email naslov