Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Eldar Gasimov je leta 2011 s pevko Nigar Jamal pod umetniškim imenom Ell & Nikki zmagal na tekmovanju za Pesem Evrovizije. Na to sta se pripravljala več mesecev. Po zmagi so ju na domačem letališču pričakali številni Azerbajdžanci.
“Prišli so mladi, a tudi starejši ljudje, s šopki rož in solznimi očmi. Pomislil sem, da nekateri med njimi verjetno sploh ne vedo, kaj je Evrovizija. A bili so tako ponosni, srečni. To mi je pomenilo ogromno, saj še nikoli nisem videl svojih ljudi, državljanov tako povezanih.”
Pravi, da so zelo gostoljuben narod, ko ti nekdo ponudi hrano, je preprosto ne moreš zavrniti.
“Se pa bolj držimo zase, ljudje se ne vmešavajo v tuja življenja, še vedno smo zelo tradicionalni. Kakor koli, smo na vzhodu. Če gre dekle nekam s svojim fantom, on govori namesto nje.”
Eldar Gasimov je diplomiral iz mednarodnih odnosov, govori azerski jezik, rusko, angleško in nemško, razume tudi turško in zna nekaj ukrajinščine. Prihaja iz gledališke družine, zato je že kot majhen uprizarjal svoje gledališke predstave.
“Po babičinih gledaliških predstavah sem doma pripravil sceno iz njenih rdečih naglavnih rut. Napeljal sem jih na vrv in tako naredil zaveso. Odpiral in zapiral sem zaveso kot tisto v gledališču.”
Spominja se zmage na pevskem tekmovanju, zapuščine svojih prednikov in razmišlja o medsosedskih odnosih, zlasti ozemeljskega konflikta med Azerbajdžanom in Armenijo.
718 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Eldar Gasimov je leta 2011 s pevko Nigar Jamal pod umetniškim imenom Ell & Nikki zmagal na tekmovanju za Pesem Evrovizije. Na to sta se pripravljala več mesecev. Po zmagi so ju na domačem letališču pričakali številni Azerbajdžanci.
“Prišli so mladi, a tudi starejši ljudje, s šopki rož in solznimi očmi. Pomislil sem, da nekateri med njimi verjetno sploh ne vedo, kaj je Evrovizija. A bili so tako ponosni, srečni. To mi je pomenilo ogromno, saj še nikoli nisem videl svojih ljudi, državljanov tako povezanih.”
Pravi, da so zelo gostoljuben narod, ko ti nekdo ponudi hrano, je preprosto ne moreš zavrniti.
“Se pa bolj držimo zase, ljudje se ne vmešavajo v tuja življenja, še vedno smo zelo tradicionalni. Kakor koli, smo na vzhodu. Če gre dekle nekam s svojim fantom, on govori namesto nje.”
Eldar Gasimov je diplomiral iz mednarodnih odnosov, govori azerski jezik, rusko, angleško in nemško, razume tudi turško in zna nekaj ukrajinščine. Prihaja iz gledališke družine, zato je že kot majhen uprizarjal svoje gledališke predstave.
“Po babičinih gledaliških predstavah sem doma pripravil sceno iz njenih rdečih naglavnih rut. Napeljal sem jih na vrv in tako naredil zaveso. Odpiral in zapiral sem zaveso kot tisto v gledališču.”
Spominja se zmage na pevskem tekmovanju, zapuščine svojih prednikov in razmišlja o medsosedskih odnosih, zlasti ozemeljskega konflikta med Azerbajdžanom in Armenijo.
Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično.
Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih.
Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo.
Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Neveljaven email naslov