Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Alpski smučar Aksel Lund Svindal, najstarejši smukaški zmagovalec v zgodovini olimpijskih iger, o uspešni karieri, številnih poškodbah, razlogih za upokojitev in športnih vrednotah, ki so pomembne za svet.
Zimske olimpijske igre na Kitajskem bodo prve po 16 letih brez Aksla Lunda Svindala v tekmovalnem dresu. Pred tremi leti je pri 35 letih končal svojo uspešno kariero. Slovo od kariere za najstarejšega olimpijskega smukaškega zmagovalca v zgodovini ni bilo boleče, so bile pa številne poškodbe, po katerih se je znova in znova vračal. Zaradi ljubezni do športa, tudi do olimpijskih iger, je ob srečanju v Söldnu razlagal Norvežan, dvakratni olimpijski zmagovalec, petkratni svetovni prvak, ki je sicer na velikih tekmovanjih zbral skupno kar 13 odličij, v svetovnem pokalu pa nanizal 36 zmag, osvojil dva velika kristalna globusa in devet malih. Njegovo kariero so zaznamovale številne poškodbe. Kakšni pa so zazlogi za konec kariere?
"Najbolj kul stvar pri tekmovalnem smučanju je smučanje samo, potem pa je tu še preživljanje časa z ekipo, druženje z reprezentančnimi kolegi. Moja težava zadnjih let je bila, da sem smučal mogoče 50 ali 30 odstotkov, v primerjavi z Jansrudom in Kildejem. Ko sta onadva potovala in smučala, sem sam sedel doma na sobnem kolesu in to je na koncu res prevladalo. Večino tistega, kar res ljubiš, pač ne moreš početi, zato je tudi padla ta odločitev. Ob tem pa obstaja še en razlog: strah, da nisi popolnoma pripravljen. Če leta smučaš le na polovici predvidenih tekem, kako lahko potem zmaguješ? Ne moreš, ne smeš. Če nekaj delaš le na pol, zadovoljstva ni več."
Aksel se je poslovil po svetovnem prvenstvu v Åreju leta 2019, potem ko je v smuku osvojil srebrno kolajno. Nedavno so o življenju 39-letnega šampiona posneli dokumentarni film Aksel: Mož pod čelado. Film sledi zadnji etapi njegove kariere; od grozljivega padca leta 2016 v Kitzbühelu, ki sta mu sledili dve operaciji kolena, do veličastne vrnitve na meji medicinskega fenomena in smukaške zmage na olimpijski igrah v Pjongčangu v Južni Koreji.
"Sam sebi si največji kritik. Ob gledanju sem se spraševal, ali bo ljudem vse skupaj sploh všeč. Včasih sem bil na trnih na startu v Kitzbühelu, pa nervozen zaradi drugih stvari, zdaj pa kar naenkrat ob gledanju filma, ker te je strah, da bo zanič. Po drugi strani pa se ob gledanju vračajo številni spomini. Na koncu sem bil pošteno utrujen, pa tudi srečen, da sem se upokojil."
Pri 35 letih je v Južni Koreji tako postal najstarejši smukaški zmagovalec v zgodovini olimpijskih iger. Veliko prahu pa dviguje aktualno dogajanje v zvezi z zimskimi olimpijskimi igrami v Pekingu. Zaradi kršenja človekovih pravic se vrstijo diplomatski bojkoti iger, ki jih je Kitajska dobila po odpovedi kandidature nekaterih veliko bolj smučarskih držav, tudi Norveške.
"Lahko govorim predvsem v imenu svoje države, ampak če država brez tradicije zimskih športov organizira igre brez predhodne demokratične odločitve, potem imamo problem. Avstrija je rekla ne, Nemčija prav tako, tudi Norveška je rekla ne. Potem pa so tu dvojna merila. S prstom kažeš na državo, ki po tvoje ne bi smela organizirati iger zaradi teh in teh razlogov, ti pa s svojo ekipo vseeno greš na te igre in tam pobereš veliko kolajn in se s tem še hvališ. Norveški novinarji radi razpredajo o tem, kje vse ne bi smeli organizirati iger, naslovnice časnikov pa so polne slik naših uspešnih športnikov. Potem bi morali tudi oni sprožiti debato o tem, ali so igre sploh še smiselne, drugače gre samo za dvojna merila. Namesto da države kažejo s prstom na druge, bi morale doseči dogovor."
718 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Alpski smučar Aksel Lund Svindal, najstarejši smukaški zmagovalec v zgodovini olimpijskih iger, o uspešni karieri, številnih poškodbah, razlogih za upokojitev in športnih vrednotah, ki so pomembne za svet.
Zimske olimpijske igre na Kitajskem bodo prve po 16 letih brez Aksla Lunda Svindala v tekmovalnem dresu. Pred tremi leti je pri 35 letih končal svojo uspešno kariero. Slovo od kariere za najstarejšega olimpijskega smukaškega zmagovalca v zgodovini ni bilo boleče, so bile pa številne poškodbe, po katerih se je znova in znova vračal. Zaradi ljubezni do športa, tudi do olimpijskih iger, je ob srečanju v Söldnu razlagal Norvežan, dvakratni olimpijski zmagovalec, petkratni svetovni prvak, ki je sicer na velikih tekmovanjih zbral skupno kar 13 odličij, v svetovnem pokalu pa nanizal 36 zmag, osvojil dva velika kristalna globusa in devet malih. Njegovo kariero so zaznamovale številne poškodbe. Kakšni pa so zazlogi za konec kariere?
"Najbolj kul stvar pri tekmovalnem smučanju je smučanje samo, potem pa je tu še preživljanje časa z ekipo, druženje z reprezentančnimi kolegi. Moja težava zadnjih let je bila, da sem smučal mogoče 50 ali 30 odstotkov, v primerjavi z Jansrudom in Kildejem. Ko sta onadva potovala in smučala, sem sam sedel doma na sobnem kolesu in to je na koncu res prevladalo. Večino tistega, kar res ljubiš, pač ne moreš početi, zato je tudi padla ta odločitev. Ob tem pa obstaja še en razlog: strah, da nisi popolnoma pripravljen. Če leta smučaš le na polovici predvidenih tekem, kako lahko potem zmaguješ? Ne moreš, ne smeš. Če nekaj delaš le na pol, zadovoljstva ni več."
Aksel se je poslovil po svetovnem prvenstvu v Åreju leta 2019, potem ko je v smuku osvojil srebrno kolajno. Nedavno so o življenju 39-letnega šampiona posneli dokumentarni film Aksel: Mož pod čelado. Film sledi zadnji etapi njegove kariere; od grozljivega padca leta 2016 v Kitzbühelu, ki sta mu sledili dve operaciji kolena, do veličastne vrnitve na meji medicinskega fenomena in smukaške zmage na olimpijski igrah v Pjongčangu v Južni Koreji.
"Sam sebi si največji kritik. Ob gledanju sem se spraševal, ali bo ljudem vse skupaj sploh všeč. Včasih sem bil na trnih na startu v Kitzbühelu, pa nervozen zaradi drugih stvari, zdaj pa kar naenkrat ob gledanju filma, ker te je strah, da bo zanič. Po drugi strani pa se ob gledanju vračajo številni spomini. Na koncu sem bil pošteno utrujen, pa tudi srečen, da sem se upokojil."
Pri 35 letih je v Južni Koreji tako postal najstarejši smukaški zmagovalec v zgodovini olimpijskih iger. Veliko prahu pa dviguje aktualno dogajanje v zvezi z zimskimi olimpijskimi igrami v Pekingu. Zaradi kršenja človekovih pravic se vrstijo diplomatski bojkoti iger, ki jih je Kitajska dobila po odpovedi kandidature nekaterih veliko bolj smučarskih držav, tudi Norveške.
"Lahko govorim predvsem v imenu svoje države, ampak če država brez tradicije zimskih športov organizira igre brez predhodne demokratične odločitve, potem imamo problem. Avstrija je rekla ne, Nemčija prav tako, tudi Norveška je rekla ne. Potem pa so tu dvojna merila. S prstom kažeš na državo, ki po tvoje ne bi smela organizirati iger zaradi teh in teh razlogov, ti pa s svojo ekipo vseeno greš na te igre in tam pobereš veliko kolajn in se s tem še hvališ. Norveški novinarji radi razpredajo o tem, kje vse ne bi smeli organizirati iger, naslovnice časnikov pa so polne slik naših uspešnih športnikov. Potem bi morali tudi oni sprožiti debato o tem, ali so igre sploh še smiselne, drugače gre samo za dvojna merila. Namesto da države kažejo s prstom na druge, bi morale doseči dogovor."
Godfrey Duncan, britanski pripovedovalec zgodb in glasbenik gvajanskega rodu, je v Londonu najprej delal kot varilec, a ga je življenjska pot kmalu odnesla v svet glasbe in besede. Takrat se je rodil TUUP in desetletja pozneje ga pod tem imenom poznajo številni poslušalci po svetu. Neortodoksni pridigar, kakršnega še ni bilo, je danes znan kot izjemen pripovedovalec zgodb z vsega sveta.
Britanski TV voditelj na Travel Channelu Henry Cole je pred približno mesecem dni v Ljubljani pričel snemati novo sezono oddaj “Super vožnje z motorjem”, med katero ga bo pot vodila od Ljubljane do Sofije. Z njim smo se še pred začetkom motoristične avanture med drugim pogovarjali o varnosti v prometu, motorjih za hipsterje ter vožnji s Hell’s Angels.
Barbara se je rodila v Münchnu, nemškemu očetu in francosko govoreči švicarski mami. Nekaj časa je živela tudi v ZDA, potem pa spoznala pol Italijana, pol zamejskega Slovenca in se z njim poročila. Med izbiro lokacije za poroko se je atlas naključno odprl na slovenski strani, prst je pokazal bližino Škofje Loke in tako sta se tam tudi poročila. Po spletu naključij sta med iskanjem stare vaške hiše našla sebi primerno v Begunjah pri Cerknici, jo kupila in si tam ustvarila družino. Barbara je sicer operna pevka, v zadnjem času pa se aktivno ukvarja predvsem s petjem in poučevanjem pravilnega dihanja. Morda pa ste jo opazili tudi na kakšnem velikem oglasnem prostoru kje ob cesti.
Christos Panagiotopoulos, profesor socialnega dela z nikozijske univerze se je rodil v Grčiji, osem let preživel v Veliki Britaniji, danes pa živi na Cipru. Kakšno je sredozemsko družinsko, poklicno in politično življenje bo razkril v oddaji Evropa, osebno!
V posebni oddaji Evrovizija, Osebno bomo predstavili doktorja Deana Vuletica, ki na Dunajski univerzi predava zgodovino Evrovizije.
Radio je za Anno Friz veliko več kotle glasba in vmesno govorjenje. Radio je zvok, zato sama sebi pravi kar iskalka zvokov. Pred več kot dvema desetletjema je kot moderatorka začela delati na radijski postaji v Vancouvru, kjer je imela svojo oddajo o feminizmu. Sprva običajen radijski program je z leti prerasel radio in postal zvočna umetnost. Zvoke Anna danes išče povsod po svetu, delala je že v skoraj 30-ih državah sveta, tudi v Sloveniji, zadnja leta nemško-danska Kanadčanka živi na Islandiji.
Godi Keller se je rodil v Švici, a že od leta 1972 živi na Norveškem. Kot pedagog je dolgo časa deloval v waldorfskih šolah, srečeval pa se je tudi z mladimi, ki predčasno opustijo šolanje. Želi si, da bi v medsebojne odnose namesto z nadzorom stopali z več topline in zaupanja. Kot pisec in predavatelj veliko potuje, zadnjih 7 let tudi v Slovenijo: sredi aprila je nastopil na mednarodni konferenci Izzivi sodobne pedagogike, že ob koncu maja pa se vrne v Ljubljano.
Njeni nasprotniki so jo poimenovali tudi “afganistanski Sulman Rushdie” in ljudi pozivali, naj jo ubijejo. Do tega je prišlo zaradi njenega dolgoletnega opozarjanja na kršenje človekovih pravic v državi, še posebej kršenje vseh osnovnih pravic ženske – do izobrazbe, do ustreznih zdravstvenih storitev, kontracepcije, dostopa do sodnega sistema.
Philippe Ribiere je izjemno iskren, samozavesten profesionalni plezalec, ki so ga številne težke življenjske preizkušenje izoblikovale v izjemno močno osebnost. Tega ne govorimo kar tako. Takoj po rojstvu so ga zapustili starši, v svojem otroštvu je zaradi deformacije rok in nog preživel številne operacije, pri štirih letih pa ga je posvojil francoski par in ga z rodnega Martiniqua odpeljal v Francijo. Življenje zanj v Franciji ni bilo nič lažje. Philippe Ribiere je poseben človek, poln zanimivih zgodb in predvsem je poln ljubezni. Takšno – posebno – je bilo tudi predavanje prejšnji mesec v Sežani. Na njem je v sproščenem vzdušju med plezalnimi stenami ponudil vpogled v svoje – zdaj zelo izpopolnjujoče življenje. Pa ni bilo vedno tako. Kako je v mladosti občutil posmehljive poglede okolice, kaj mu je v življenje prineslo plezanje in kakšen poseben odnos goji do Slovenije in Slovencev v oddaji Evropa osebno.
V tokratni oddaji predstavljamo Omarja Escobarja, ki se je iz Hondurasa preselil na Vrhniko in z ženo Katjo tam odprl butično pražarno kave Escobar.
Annie Machon je simpatična in zgovorna plavolaska, ki ji nikoli ne bi pripisali zgodovine tajne agentke in nekdanje žvižgačice. Vohunka, ki si to ni želela postati, je bila v devetdesetih priča številnim nepravilnostim britanske obveščevalne agencije MI5, za katero je nekaj let tudi delala. Ker se z njihovo politiko dela ni strinjala, je leta 1996 zapustila te vrste in postala žvižgačica. Javnost je želela opozoriti na zlorabe, laži in nezakonite metode delovanja tajnih služb, vse to pa je prineslo tudi nekaj zelo neprijetnih posledic. Annie Machon je v Sloveniji predavala marca na seminarju Omrežne motnje, ki ga je organiziral zavod Aksioma. Ob kozarcu črnega vina smo jo pred mikrofon ujeli tudi mi.
V tokratni Evropi, osebno smo spoznali nizozemskega multimedijskega umetnika Constanta Dullaarta.
Ali R. Taha je iz Tartusa v Siriji pred tremi leti prišel v Slovenijo študirat. Najprej je sicer hotel na študij audio-vizualnih komunikacij v Avstralijo, a mu zaradi birokratskih ovir ni uspelo in po spletu naključij je pristal v Ljubljani. V treh letih je tukaj zaključil šolanje, vmes pa so se razmere v njegovi domovini tako zapletle, da zdaj praktično ne more nazaj domov, zato je Ali, sicer ljubiteljski glasbenik, v Sloveniji zaprosil za azil.
Pogovor z Garyjem Hartsteinom, nekdanjim uradnim zdravnikom pri formuli 1, o zakulisju tega najhitrejšega športa na svetu, odvisnosti od hitrosti in življenju v idiličnem belgijskem mestu Liege.
V Ljubljani je pristal po nesreči, pove z nasmeškom na obrazu. Ker ima pač njegova partnerka, Slovenka, tukaj redno službo, sam pa je tako v Ljubljani kot v Lizboni lahko samo “svobodnjak”. Eduardo Raon je portugalski harfist in skladatelj, ki tako že 4 leta živi in ustvarja pri nas. A takoj opozori, da je daleč od podobe klasičnega harfista, kot si ga predstavlja večina. Torej angelčka v belem, ki blagozvočno udarja po strunah in iz njih izvablja čudovite biblične melodije. Ustvarja predvsem eksperimentalno glasbo, z njo tudi opremlja filme; v zadnjem času pa je odkril še en ne najpogostejši instrument – daxophone.
V Ljubljani je pristal po nesreči, pove z nasmeškom na obrazu. Ker ima pač njegova partnerka, Slovenka, tukaj redno službo, sam pa je tako v Ljubljani kot v Lizboni lahko samo “svobodnjak”. Eduardo Raon je portugalski harfist in skladatelj, ki tako že 4 leta živi in ustvarja pri nas. A takoj opozori, da je daleč od podobe klasičnega harfista, kot si ga predstavlja večina. Torej angelčka v belem, ki blagozvočno udarja po strunah in iz njih izvablja čudovite biblične melodije. Ustvarja predvsem eksperimentalno glasbo, z njo tudi opremlja filme; v zadnjem času pa je odkril še en ne najpogostejši instrument – daxophone.
Alexandra Polina, v Nemčiji živeča uzbekistanska fotografinja, se pri svojem delu drži pravila, da je najbolje govoriti o stvareh, ki so ti blizu. Zato so njene fotografije tesno povezane z njeno zgodbo, zaznamovano z menjajočimi se družbenimi sistemi in državami. Rodila se je v začetku 80. let minulega stoletja v Uzbeški socialistični sovjetski republiki, mladost je preživela v Republiki Uzbekistan, leta 2006 pa se je z družino preselila v Zvezno republiko Nemčijo. Zgodbo o družini, generacijah in migracijah bo predstavila oddaja Evropa osebno.
Po hindujski mitologiji naj bi Višnu imel disk, zadnje sredstvo za uničenje Zemlje. Po njem je ime dobil Sudarson Karki. Sam pravi, da je edino orožje, ki lahko karkoli spremeni, znanje. Kakšna politika. Kako se bo zaradi politike, ki ima toliko dela, da se ukvarja sama s sabo, kaj spremenilo? Znanje je tisto. Sam skuša izobraževati in osveščati s filmi, deluje v več organizacijah, tudi ekoloških. Ne moreš očistiti reke v enem dnevu, najprej moraš očistiti glave, potem boš lahko očistil okolje, meni. Sudarson pa ni le filmar in ekolog, je tudi človekoljub, ustanovitelj organizacije, ki podpira državne šole, da bi vsi otroci iz njegove vasi in okolice prišli do izobrazbe. In je tudi kmet, predvsem pa srečen človek. Saj skozi okno vsako jutro vidi tisto, kar hodijo v Nepal gledat z vsega sveta. Himalajo.
Freuda smo zbudili iz zimskega spanja. “Ko se zjutraj zbudim, ne pomislim na to, da sem pra, pra, pra nečak Sigmunda Freuda.” S pranečakom slovitega psihoanalitika analiziramo smučanje. “Ne zanima me niti to, kar je počel Sigmund Freud, niti to, kar sta počela moja starša.V moji družini so skoraj vsi zdravniki ali odvetniki, jaz pa sem športni novinar.” Novinar časopisa Vail Daily Chris Freud o svojih sorodnikih, Tini, Lindsey in predvsem o sebi.
Gostja oddaje Evropa osebno bo Immi Wallin, Finka, ki se je prvič potopila pri dvanajstih letih. Od takrat je potapljanje del njenega življenja, njen poklic in hobi. Kot članica in motor skupine globokomorskih raziskovalcev Badewanne odkriva skrivnosti, ujete v časovni kapsuli finskega zaliva. V pogovoru za naš radio je spregovorila o zgodbah, ki jih pripovedujejo ladijske razbitine, nekatere stare tudi več stoletij.
Neveljaven email naslov