Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Alpski smučar Aksel Lund Svindal, najstarejši smukaški zmagovalec v zgodovini olimpijskih iger, o uspešni karieri, številnih poškodbah, razlogih za upokojitev in športnih vrednotah, ki so pomembne za svet.
Zimske olimpijske igre na Kitajskem bodo prve po 16 letih brez Aksla Lunda Svindala v tekmovalnem dresu. Pred tremi leti je pri 35 letih končal svojo uspešno kariero. Slovo od kariere za najstarejšega olimpijskega smukaškega zmagovalca v zgodovini ni bilo boleče, so bile pa številne poškodbe, po katerih se je znova in znova vračal. Zaradi ljubezni do športa, tudi do olimpijskih iger, je ob srečanju v Söldnu razlagal Norvežan, dvakratni olimpijski zmagovalec, petkratni svetovni prvak, ki je sicer na velikih tekmovanjih zbral skupno kar 13 odličij, v svetovnem pokalu pa nanizal 36 zmag, osvojil dva velika kristalna globusa in devet malih. Njegovo kariero so zaznamovale številne poškodbe. Kakšni pa so zazlogi za konec kariere?
"Najbolj kul stvar pri tekmovalnem smučanju je smučanje samo, potem pa je tu še preživljanje časa z ekipo, druženje z reprezentančnimi kolegi. Moja težava zadnjih let je bila, da sem smučal mogoče 50 ali 30 odstotkov, v primerjavi z Jansrudom in Kildejem. Ko sta onadva potovala in smučala, sem sam sedel doma na sobnem kolesu in to je na koncu res prevladalo. Večino tistega, kar res ljubiš, pač ne moreš početi, zato je tudi padla ta odločitev. Ob tem pa obstaja še en razlog: strah, da nisi popolnoma pripravljen. Če leta smučaš le na polovici predvidenih tekem, kako lahko potem zmaguješ? Ne moreš, ne smeš. Če nekaj delaš le na pol, zadovoljstva ni več."
Aksel se je poslovil po svetovnem prvenstvu v Åreju leta 2019, potem ko je v smuku osvojil srebrno kolajno. Nedavno so o življenju 39-letnega šampiona posneli dokumentarni film Aksel: Mož pod čelado. Film sledi zadnji etapi njegove kariere; od grozljivega padca leta 2016 v Kitzbühelu, ki sta mu sledili dve operaciji kolena, do veličastne vrnitve na meji medicinskega fenomena in smukaške zmage na olimpijski igrah v Pjongčangu v Južni Koreji.
"Sam sebi si največji kritik. Ob gledanju sem se spraševal, ali bo ljudem vse skupaj sploh všeč. Včasih sem bil na trnih na startu v Kitzbühelu, pa nervozen zaradi drugih stvari, zdaj pa kar naenkrat ob gledanju filma, ker te je strah, da bo zanič. Po drugi strani pa se ob gledanju vračajo številni spomini. Na koncu sem bil pošteno utrujen, pa tudi srečen, da sem se upokojil."
Pri 35 letih je v Južni Koreji tako postal najstarejši smukaški zmagovalec v zgodovini olimpijskih iger. Veliko prahu pa dviguje aktualno dogajanje v zvezi z zimskimi olimpijskimi igrami v Pekingu. Zaradi kršenja človekovih pravic se vrstijo diplomatski bojkoti iger, ki jih je Kitajska dobila po odpovedi kandidature nekaterih veliko bolj smučarskih držav, tudi Norveške.
"Lahko govorim predvsem v imenu svoje države, ampak če država brez tradicije zimskih športov organizira igre brez predhodne demokratične odločitve, potem imamo problem. Avstrija je rekla ne, Nemčija prav tako, tudi Norveška je rekla ne. Potem pa so tu dvojna merila. S prstom kažeš na državo, ki po tvoje ne bi smela organizirati iger zaradi teh in teh razlogov, ti pa s svojo ekipo vseeno greš na te igre in tam pobereš veliko kolajn in se s tem še hvališ. Norveški novinarji radi razpredajo o tem, kje vse ne bi smeli organizirati iger, naslovnice časnikov pa so polne slik naših uspešnih športnikov. Potem bi morali tudi oni sprožiti debato o tem, ali so igre sploh še smiselne, drugače gre samo za dvojna merila. Namesto da države kažejo s prstom na druge, bi morale doseči dogovor."
718 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Alpski smučar Aksel Lund Svindal, najstarejši smukaški zmagovalec v zgodovini olimpijskih iger, o uspešni karieri, številnih poškodbah, razlogih za upokojitev in športnih vrednotah, ki so pomembne za svet.
Zimske olimpijske igre na Kitajskem bodo prve po 16 letih brez Aksla Lunda Svindala v tekmovalnem dresu. Pred tremi leti je pri 35 letih končal svojo uspešno kariero. Slovo od kariere za najstarejšega olimpijskega smukaškega zmagovalca v zgodovini ni bilo boleče, so bile pa številne poškodbe, po katerih se je znova in znova vračal. Zaradi ljubezni do športa, tudi do olimpijskih iger, je ob srečanju v Söldnu razlagal Norvežan, dvakratni olimpijski zmagovalec, petkratni svetovni prvak, ki je sicer na velikih tekmovanjih zbral skupno kar 13 odličij, v svetovnem pokalu pa nanizal 36 zmag, osvojil dva velika kristalna globusa in devet malih. Njegovo kariero so zaznamovale številne poškodbe. Kakšni pa so zazlogi za konec kariere?
"Najbolj kul stvar pri tekmovalnem smučanju je smučanje samo, potem pa je tu še preživljanje časa z ekipo, druženje z reprezentančnimi kolegi. Moja težava zadnjih let je bila, da sem smučal mogoče 50 ali 30 odstotkov, v primerjavi z Jansrudom in Kildejem. Ko sta onadva potovala in smučala, sem sam sedel doma na sobnem kolesu in to je na koncu res prevladalo. Večino tistega, kar res ljubiš, pač ne moreš početi, zato je tudi padla ta odločitev. Ob tem pa obstaja še en razlog: strah, da nisi popolnoma pripravljen. Če leta smučaš le na polovici predvidenih tekem, kako lahko potem zmaguješ? Ne moreš, ne smeš. Če nekaj delaš le na pol, zadovoljstva ni več."
Aksel se je poslovil po svetovnem prvenstvu v Åreju leta 2019, potem ko je v smuku osvojil srebrno kolajno. Nedavno so o življenju 39-letnega šampiona posneli dokumentarni film Aksel: Mož pod čelado. Film sledi zadnji etapi njegove kariere; od grozljivega padca leta 2016 v Kitzbühelu, ki sta mu sledili dve operaciji kolena, do veličastne vrnitve na meji medicinskega fenomena in smukaške zmage na olimpijski igrah v Pjongčangu v Južni Koreji.
"Sam sebi si največji kritik. Ob gledanju sem se spraševal, ali bo ljudem vse skupaj sploh všeč. Včasih sem bil na trnih na startu v Kitzbühelu, pa nervozen zaradi drugih stvari, zdaj pa kar naenkrat ob gledanju filma, ker te je strah, da bo zanič. Po drugi strani pa se ob gledanju vračajo številni spomini. Na koncu sem bil pošteno utrujen, pa tudi srečen, da sem se upokojil."
Pri 35 letih je v Južni Koreji tako postal najstarejši smukaški zmagovalec v zgodovini olimpijskih iger. Veliko prahu pa dviguje aktualno dogajanje v zvezi z zimskimi olimpijskimi igrami v Pekingu. Zaradi kršenja človekovih pravic se vrstijo diplomatski bojkoti iger, ki jih je Kitajska dobila po odpovedi kandidature nekaterih veliko bolj smučarskih držav, tudi Norveške.
"Lahko govorim predvsem v imenu svoje države, ampak če država brez tradicije zimskih športov organizira igre brez predhodne demokratične odločitve, potem imamo problem. Avstrija je rekla ne, Nemčija prav tako, tudi Norveška je rekla ne. Potem pa so tu dvojna merila. S prstom kažeš na državo, ki po tvoje ne bi smela organizirati iger zaradi teh in teh razlogov, ti pa s svojo ekipo vseeno greš na te igre in tam pobereš veliko kolajn in se s tem še hvališ. Norveški novinarji radi razpredajo o tem, kje vse ne bi smeli organizirati iger, naslovnice časnikov pa so polne slik naših uspešnih športnikov. Potem bi morali tudi oni sprožiti debato o tem, ali so igre sploh še smiselne, drugače gre samo za dvojna merila. Namesto da države kažejo s prstom na druge, bi morale doseči dogovor."
Wendy Gibbons je filozofinja in lingvistka iz Velike Britanije, ki živi v Starem gradu na Hvaru. Britansko otočje je zamenjala za majhen otok, kjer je več časa za ljudi. Tu je med drugim odkrila tudi camero obscuro.
Ni čisto navaden klovn. Ali pač. Ker je preveč len, kot pravi, nima porisanega obraza, tudi pisanih oblačil ne nosi. Že od svojega petega leta starosti je vedel, da bo postal zabavljač, pri šestnajstih je zaslužil prvih 10 funtov. In od takrat se preživlja s svojimi nastopi. Britanec, ki se je zaradi ljubezni preselil na Novo Zelandijo, navdih črpal iz nastopov Charlieja Chaplina in svoje veščine dokazoval tudi na slovitem Glastonburyju, je gost Evrope osebno.
Gostja Evrope osebno je mjanmarska pisateljica, zdravnica in aktivistka Ma Thido, sicer predsednica Odbora za pisatelje v zaporu pri Mednarodnem PEN-u. Med drugim je bila v svoji bogati karieri tudi zdravstvena svetovalka in tesna sodelavka z Aung San Su Či, kontroverzno prejemnico Nobelove nagrade za mir. Zakaj trenutno ne živi v Mjanmaru, kakšni so bili njeni dnevi v zaporu in zakaj si je izbrala kariero, ki jo v domovini nenehno postavlja v nevarnost?
Roskilde je danski glasbeni festival, ki vsako leto poteka južno od mesta Roskilde. Je eden največjih glasbenih festivalov v Evropi in največji v nordijskih državah. Letos bo potekal od 24. junija do 1. julija, na njem pa bodo, tako kot vsako leto, nastopila velika imena svetovne glasbene scene, med drugim Kendrick Lamar, Burna Boy, Blur, Rosalia in drugi. V preteklosti sta nastopila tudi Post Malone in Dua Lipa, ki imata med seboj posebno vez, več o tem pa v družbi Stefana Gejsinga, glasbenega agenta omenjenega festivala.
Filmska navdušenka je postala že v mladosti, ko se je prvič srečala z italijanskimi grozljivkami, ki so jih predvajali na avstralski javni televiziji. Danes predavateljica filmskih študij na avstralski univerzi RMIT najbolj obožuje filme o duhovih, rada pa pogleda tudi dobro romantično komedijo.
Poimenovali so jo ikona kolumbijske eksperimentalne glasbe, njeno žanrsko prepletanje tradicionalnih in sodobnih zvokov pa bolero znanstvene fantastike.
Palestinska režiserka se v svojih filmih dotika tabu tem tako s perspektive tradicionalne palestinske družbe kot položaja zatiranih Palestincev v Izraelu.
Neelakandan Marath Santosh je Indijec, ki ga je Slovenija posvojila in tako rekoč osvojila pred šestimi leti. Podoktorski študent na Inštitutu Jožef Stefan v Ljubljani prihaja iz Indije, natančneje iz ene od 29 zveznih držav, iz jugozahodne Kerale. Razlaga, da je bila prilagoditev na življenje v Sloveniji preprosta, saj sta obe državi zelo zeleni, poleg tega sta v Kerali tako kot tu dobra izobraževalni in socialni sistem. V pogovoru pove tudi, kdaj in zakaj se je odločil ravno za raziskovanje v Sloveniji, zakaj je po njegovem raziskovanje na področju plazme prihodnost zelene energije in zakaj mu je življenje tu posebej všeč.
Ko je žalosten, posluša glasbo Nicka Cava, umetnosti ne vidi brez znanosti in nasprotno. Najbolj vznemirjen je, ko robot komunicira z njim tako, kot ga je sprogramiral. V Linzu se ukvarja s precej abstraktnimi pojmi, kot sta zavedno in nezavedno mišljenje v robotiki.
Eden izmed Britancev, ki je ostal vpet v delovanje evropskih institucij. Govori o tem, kam si želi, da bi šla Evropska unija v prihodnosti, kako se soočiti z evroskepticizmom in o čem se pogovarja z ljudmi, ki jih obiskuje po celotni Uniji. Spregovori pa tudi o tem, kako je bilo dan, potem ko so Britanci na referndumu izglasovali brexit.
Duško Domanović je večkrat nagrajeni srbski pesnik srednje generacije. Beograda se izogiba, tako kot se Beograd izogiba njemu in dokazuje, da “znamo brati in pisati tudi na periferiji.” Objavlja poezijo, kratko prozo in pričevanja ter pesmi za otroke. Ima tudi svoj blog, kjer bralce najprej pozdravi bankovec za več milijard dinarjev, ki so jih tiskali v časih Miloševića.
Pri nas je duet tako domač, da Gil in Yael Shoshana niti ne znata prešteti, koliko koncertov sta že imela v Sloveniji. V ljubljanskem Kinu Šiška sta nastopila tik pred korono in spet konec marca, ko smo se z njima dobili na pogovoru. Ta se je vrtel okoli tega, kako sta preživela to obdobje, kaj se je v tem času spremenilo tako v glasbenem okolju kot tudi družbi nasploh, pa o napadih na Žide, pravicah žensk in še čem.
Farzin Lotfi-Jam je arhitekt, ki živi v Združenih državah Amerike. Pravi, da je pred kratkim začel živeti ameriške sanje, ko si je v predmestju kupil svojo prvo hišo. A do tega je vodilo kar nekaj stopnic, kar nekaj preprek je bilo vmes. Farzin je namreč po rodu Iranec, rodil se je v Teheranu, pri šestih letih pa je z družino zapustil državo, saj so iskali boljše razmere za življenje v Avstraliji. Tam je zrasel, študiral, dokler ni odšel v Združene države na študij, se zaljubil in sklenil, da tam ostane. A pridobitev zelene karte je bila mučna. Domneva, da je zaradi Trumpove uvedbe prepovedi vstopa muslimanom zato nanjo čakal kar 36 mesecev, čeprav je bil poročen z Američanko, medtem ko je kolega, ki je samo Avstralec, na to čakal le sedem. Več o čakanju, o življenjskih naukih, odraščanju v Iranu in nato Avstraliji, feministični revoluciji in arhitekturi kot načinu življenja Farzin Lotfi-Jam spregovori v pogovoru.
Kanadska najstnica Alexandria Loutitt je v pretekli sezoni z dvema naslovoma svetovne prvakinje spisala eno najlepših zgodb v skakalni karavani. V mesecu dni je najprej postala mladinska in nato še članska svetovna prvakinja. 19-letnica trenira v Sloveniji, kjer zadnji dve leti tudi živi. Kljub temu, da se je lani v Planici hudo poškodovala in skoraj že končala kariero, ima na skakalnico pod Poncami čudovite spomine.
Direktorica fotografije je bila marca gostja Festivala dokumentarnega filma v Ljubljani. Na festivalu so namreč predvajali tudi dokumentarec Patrick in kit glavač, ki govori o navdušencu nad kiti, ki je v karibskih morjih vzpostavil bazo ter leta preučeval kite in z nekaterimi celo vzpostavil oseben odnos.
Mladi Norvežan Mathias Braathen je lani skakalne smuči postavil v kot in postal profesionalni snemalec zračnih posnetkov. Je eden od trojice, zaslužen, da so z letošnjega Svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju v Planici šli v svet ne le čudoviti posnetki doline pod Poncami, ampak tudi dih jemajoči posnetki smučarskih skokov posnetih s pomočjo dronov, ki so letali vsega nekaj metrov za skakalci. Za dober posnetek namreč ni dovolj, da si vrhunsko izurjen upravljalec drona, ampak moraš smučarske skoke poznati do zadnje malenkosti, poznati zakonitosti vetra, imeti uigrano ekipo in kar je najbolj pomembno, da ti nekdanji kolegi zaupajo.
Letalska družba Ryanair ne dviguje prahu le z vzletanjem in pristajanjem, ampak tudi z objavami na družabnih omrežjih. Ekipo, ki pripravlja duhovite, kritične in na trenutke tudi kar precej ostre odzive na pritoževanje potnikov ter druge aktualne tematike, vodi Michael Corcoran, ljubitelj kave in Tik Toka.
Je pustolovec, ki ima rad zimo in mraz, ter tudi nekajkratni svetovni rekorder. Kar nekaj njegovih rekordov je namreč povezanih s prvim vzponom na še nepreplezane gore v Mongoliji, Tibetu in Nepalu.
Čeprav prihaja iz države, ki ni znana po smučanju, je življenje Đorđa Srdića že vse od takrat, ko ga je oče na Jahorini naučil smučati, povezano s tem športom. Ko je bil mlajši, si je želel postati smučarski fizioterapevt ali pa trener smučanja, to pa za nekoga brez smučarske zgodovine ni lahko, zato se je odločil, da bo serviser.
Doma je v Belgiji in po čudnem naključju tudi v Sloveniji. Ker se zaveda, da je njegov priimek precej zapleten in da ga tako rekoč nihče ne izgovori pravilno, je čisto zadovoljen s tem, da mu rečemo Chris, njegovo umetniško ime pa je Mr. Chris.
Neveljaven email naslov