Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Alpski smučar Aksel Lund Svindal, najstarejši smukaški zmagovalec v zgodovini olimpijskih iger, o uspešni karieri, številnih poškodbah, razlogih za upokojitev in športnih vrednotah, ki so pomembne za svet.
Zimske olimpijske igre na Kitajskem bodo prve po 16 letih brez Aksla Lunda Svindala v tekmovalnem dresu. Pred tremi leti je pri 35 letih končal svojo uspešno kariero. Slovo od kariere za najstarejšega olimpijskega smukaškega zmagovalca v zgodovini ni bilo boleče, so bile pa številne poškodbe, po katerih se je znova in znova vračal. Zaradi ljubezni do športa, tudi do olimpijskih iger, je ob srečanju v Söldnu razlagal Norvežan, dvakratni olimpijski zmagovalec, petkratni svetovni prvak, ki je sicer na velikih tekmovanjih zbral skupno kar 13 odličij, v svetovnem pokalu pa nanizal 36 zmag, osvojil dva velika kristalna globusa in devet malih. Njegovo kariero so zaznamovale številne poškodbe. Kakšni pa so zazlogi za konec kariere?
"Najbolj kul stvar pri tekmovalnem smučanju je smučanje samo, potem pa je tu še preživljanje časa z ekipo, druženje z reprezentančnimi kolegi. Moja težava zadnjih let je bila, da sem smučal mogoče 50 ali 30 odstotkov, v primerjavi z Jansrudom in Kildejem. Ko sta onadva potovala in smučala, sem sam sedel doma na sobnem kolesu in to je na koncu res prevladalo. Večino tistega, kar res ljubiš, pač ne moreš početi, zato je tudi padla ta odločitev. Ob tem pa obstaja še en razlog: strah, da nisi popolnoma pripravljen. Če leta smučaš le na polovici predvidenih tekem, kako lahko potem zmaguješ? Ne moreš, ne smeš. Če nekaj delaš le na pol, zadovoljstva ni več."
Aksel se je poslovil po svetovnem prvenstvu v Åreju leta 2019, potem ko je v smuku osvojil srebrno kolajno. Nedavno so o življenju 39-letnega šampiona posneli dokumentarni film Aksel: Mož pod čelado. Film sledi zadnji etapi njegove kariere; od grozljivega padca leta 2016 v Kitzbühelu, ki sta mu sledili dve operaciji kolena, do veličastne vrnitve na meji medicinskega fenomena in smukaške zmage na olimpijski igrah v Pjongčangu v Južni Koreji.
"Sam sebi si največji kritik. Ob gledanju sem se spraševal, ali bo ljudem vse skupaj sploh všeč. Včasih sem bil na trnih na startu v Kitzbühelu, pa nervozen zaradi drugih stvari, zdaj pa kar naenkrat ob gledanju filma, ker te je strah, da bo zanič. Po drugi strani pa se ob gledanju vračajo številni spomini. Na koncu sem bil pošteno utrujen, pa tudi srečen, da sem se upokojil."
Pri 35 letih je v Južni Koreji tako postal najstarejši smukaški zmagovalec v zgodovini olimpijskih iger. Veliko prahu pa dviguje aktualno dogajanje v zvezi z zimskimi olimpijskimi igrami v Pekingu. Zaradi kršenja človekovih pravic se vrstijo diplomatski bojkoti iger, ki jih je Kitajska dobila po odpovedi kandidature nekaterih veliko bolj smučarskih držav, tudi Norveške.
"Lahko govorim predvsem v imenu svoje države, ampak če država brez tradicije zimskih športov organizira igre brez predhodne demokratične odločitve, potem imamo problem. Avstrija je rekla ne, Nemčija prav tako, tudi Norveška je rekla ne. Potem pa so tu dvojna merila. S prstom kažeš na državo, ki po tvoje ne bi smela organizirati iger zaradi teh in teh razlogov, ti pa s svojo ekipo vseeno greš na te igre in tam pobereš veliko kolajn in se s tem še hvališ. Norveški novinarji radi razpredajo o tem, kje vse ne bi smeli organizirati iger, naslovnice časnikov pa so polne slik naših uspešnih športnikov. Potem bi morali tudi oni sprožiti debato o tem, ali so igre sploh še smiselne, drugače gre samo za dvojna merila. Namesto da države kažejo s prstom na druge, bi morale doseči dogovor."
718 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Alpski smučar Aksel Lund Svindal, najstarejši smukaški zmagovalec v zgodovini olimpijskih iger, o uspešni karieri, številnih poškodbah, razlogih za upokojitev in športnih vrednotah, ki so pomembne za svet.
Zimske olimpijske igre na Kitajskem bodo prve po 16 letih brez Aksla Lunda Svindala v tekmovalnem dresu. Pred tremi leti je pri 35 letih končal svojo uspešno kariero. Slovo od kariere za najstarejšega olimpijskega smukaškega zmagovalca v zgodovini ni bilo boleče, so bile pa številne poškodbe, po katerih se je znova in znova vračal. Zaradi ljubezni do športa, tudi do olimpijskih iger, je ob srečanju v Söldnu razlagal Norvežan, dvakratni olimpijski zmagovalec, petkratni svetovni prvak, ki je sicer na velikih tekmovanjih zbral skupno kar 13 odličij, v svetovnem pokalu pa nanizal 36 zmag, osvojil dva velika kristalna globusa in devet malih. Njegovo kariero so zaznamovale številne poškodbe. Kakšni pa so zazlogi za konec kariere?
"Najbolj kul stvar pri tekmovalnem smučanju je smučanje samo, potem pa je tu še preživljanje časa z ekipo, druženje z reprezentančnimi kolegi. Moja težava zadnjih let je bila, da sem smučal mogoče 50 ali 30 odstotkov, v primerjavi z Jansrudom in Kildejem. Ko sta onadva potovala in smučala, sem sam sedel doma na sobnem kolesu in to je na koncu res prevladalo. Večino tistega, kar res ljubiš, pač ne moreš početi, zato je tudi padla ta odločitev. Ob tem pa obstaja še en razlog: strah, da nisi popolnoma pripravljen. Če leta smučaš le na polovici predvidenih tekem, kako lahko potem zmaguješ? Ne moreš, ne smeš. Če nekaj delaš le na pol, zadovoljstva ni več."
Aksel se je poslovil po svetovnem prvenstvu v Åreju leta 2019, potem ko je v smuku osvojil srebrno kolajno. Nedavno so o življenju 39-letnega šampiona posneli dokumentarni film Aksel: Mož pod čelado. Film sledi zadnji etapi njegove kariere; od grozljivega padca leta 2016 v Kitzbühelu, ki sta mu sledili dve operaciji kolena, do veličastne vrnitve na meji medicinskega fenomena in smukaške zmage na olimpijski igrah v Pjongčangu v Južni Koreji.
"Sam sebi si največji kritik. Ob gledanju sem se spraševal, ali bo ljudem vse skupaj sploh všeč. Včasih sem bil na trnih na startu v Kitzbühelu, pa nervozen zaradi drugih stvari, zdaj pa kar naenkrat ob gledanju filma, ker te je strah, da bo zanič. Po drugi strani pa se ob gledanju vračajo številni spomini. Na koncu sem bil pošteno utrujen, pa tudi srečen, da sem se upokojil."
Pri 35 letih je v Južni Koreji tako postal najstarejši smukaški zmagovalec v zgodovini olimpijskih iger. Veliko prahu pa dviguje aktualno dogajanje v zvezi z zimskimi olimpijskimi igrami v Pekingu. Zaradi kršenja človekovih pravic se vrstijo diplomatski bojkoti iger, ki jih je Kitajska dobila po odpovedi kandidature nekaterih veliko bolj smučarskih držav, tudi Norveške.
"Lahko govorim predvsem v imenu svoje države, ampak če država brez tradicije zimskih športov organizira igre brez predhodne demokratične odločitve, potem imamo problem. Avstrija je rekla ne, Nemčija prav tako, tudi Norveška je rekla ne. Potem pa so tu dvojna merila. S prstom kažeš na državo, ki po tvoje ne bi smela organizirati iger zaradi teh in teh razlogov, ti pa s svojo ekipo vseeno greš na te igre in tam pobereš veliko kolajn in se s tem še hvališ. Norveški novinarji radi razpredajo o tem, kje vse ne bi smeli organizirati iger, naslovnice časnikov pa so polne slik naših uspešnih športnikov. Potem bi morali tudi oni sprožiti debato o tem, ali so igre sploh še smiselne, drugače gre samo za dvojna merila. Namesto da države kažejo s prstom na druge, bi morale doseči dogovor."
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem.
Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani .
Damir Imamović je bosansko-hercegovski pionir novega vala sevdaha. Doštudiral je filozofijo, a se posvetil glasbi. Prvo sevdalinko je odpel na zabavi, ko ga je nekdo izzval, rekoč: saj si vendar iz glasbene družine.
Od kuratorke v muzeju do Kickstarterjeve direktorice za področje dizajna in tehnologije.
Simon Chang je tajvansko-slovenski fotograf, ki ravno te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda "razstavlja" v teh razmerah nekoliko nerodna. Je pa naš gost vajen izrednih razmer, kar ne nazadnje izpričuje prav omenjena fotografska razstava "Pastirji in klavnica", v kateri Simon predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolničnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec.
Neveljaven email naslov