Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Objektivna resničnost - dr. Vlatko Vedral (Oxford)

01.12.2011


Malokdo bi si drznil oporekati temu, da svet okrog nas res obstaja. Tla pod našimi nogami, miza, za katero sedimo, zrak, ki ga dihamo, sonce, ki ga vidimo na nebu in vse ostalo, kar sestavlja naše vesolje, je videti zelo resnično ali povedano drugače, težko bi bilo verjeti, da bi lahko bil naš svet pravzaprav nekakšna iluzija.

In čeprav še nekako razumemo, da si takšna vprašanja lahko zastavljajo filozofi, ker so pač filozofi, pa bi se nam zdelo čudno, da bi lahko o čem takem resno razpravljali tudi znanstveniki.

Ampak prav to – ali res obstaja objektiven realen svet – v zadnjih letih postaja resno vprašanje v samem osrčju fizike. Na vprašanja o objektivni resničnosti je odgovarjal profesor dr. Vlatko Vedral z Univerze Oxford

Ali vi osebno čisto trdno verjamete, da obstaja objektivna realnost, ki obstaja neodvisno zunaj nas?

Mislim, da je to zelo dobro vprašanje. Znanstveniki radi verjamemo, da zunaj nas res obstaja realnost, ki jo lahko izmerimo, z njo eksperimentiramo in tako poskušamo ugotoviti, kakšna je ta realnost. A če pogledamo na mikroskopsko raven, kjer delci ubogajo zakone kvantne mehanike, potem je videti, da realnost, ki izhaja iz tam, le ni tako objektivna, kot bi si morda želeli. Videti je, da je odvisna od tega, kakšen poskus naredimo. Torej moj odgovor je – da, mislim, da tam zunaj neka realnost obstaja, vendar pa ni podobna naši realnosti iz vsakdanjih izkušenj, ki bi bila neodvisna od našega opazovanja.

Fiziki so dolgo časa sledili Koebenhavenski interpretaciji kvantne mehanike, v zadnjem času pa so znova postale aktualne drugačne interpretacije kvantne mehanike. Zakaj je prišlo do te spremembe?

To je tudi dobro vprašanje. Menim, da sprememba izhaja iz tega, da Koebenhavenska interpretacija pravi, da moramo svet razdeliti na mikroskopske delce, ki jih merimo, in makroskopski svet ljudi, ki meritve opravljajo. Za Kopenhagensko interpretacijo je zelo pomembno, da ta delitev obstaja. Nedavno pa so eksperimenti moje skupine pokazali, da je ta delitev bolj ali manj umetna, saj lahko opazujemo kvantno-mehanske lastnosti pri vse večjih objektih. Mislim, da ni nemogoče reči, da so celo celotni živi organizmi, kot smo mi sami, prav tako kvantno-mehanski. V tem primeru pa je težko obdržati Kopenhagenski pogled na svet saj naš klasični svet ne more več obstajati in je samo približek resničnega sveta.

Eksperimenti v zadnjih letih, posebej tisti od Francoza Alaina Aspecta in Avstrijca Antona Zeilingerja kažejo, da bi mogoče morali opustiti idejo o tem, da obstaja objektivna realnost. Nam lahko pojasnite, zakaj?

Razlaga bi šla nekako takole. Eksperimenti, ki jih je tedaj prvi naredil Alain Aspect, so bili resnično revolucionarni, danes pa je takšne poskuse zelo lahko narediti in sicer so sestavljeni iz tega, da izmerimo dva kvantno prepletena delca, npr. elektrona, nato pa preverimo, če sta imela definirane lastnosti že pred merjenjem, denimo, ali sta se vrtela v levo ali desno stran. Kvantna mehanika pa pravi, da smer vrtenja teh dveh elektronov ne more biti neodvisna od same meritve. Če bi torej predpostavili, da ima elektron že pred meritvijo vnaprej določeno smer vrtenja, potem se to ne bi skladalo z eksperimentom. Ta poskus je zelo preprost in z njim smo lahko prepričljivo ovrgli nekatere preproste slike realnosti.

Si je sploh mogoče predstavljati idejo, da svet okrog nas v bistvu ustvarjamo mi sami s tem, ko ga opazujemo?

Mislim, da bi bila to, če upoštevamo kvantno fiziko, najbližja slika realnosti. Lahko rečemo, da je tam zunaj realnost, vendar pa zagotovo ni neodvisna od tega, kako jo opazujemo. Lahko bi celo rekli, da realnost nastane iz naše interakcije s svetom. Torej je bistveno, da svet opazujemo in od tega, kako ga opazujemo, je odvisno, kakšno vrsto resničnosti imamo.

Se fiziki bližajo dokončnem odgovoru, kaj v resnici pomenijo enačbe kvantne mehanike oziroma če realnost obstaja ali ne, ali pa bo to vedno filozofsko vprašanje?

Mogoče se v tem trenutku to zdi filozofsko vprašanje, vendar pa je fizika v preteklosti že uspešno odgovorila na številna vprašanja, ki so bila metafizična in filozofska. Mislim, da je odgovor na to vprašanje še vedno izven dosega, ker imamo trenutno dva znanstvena opisa resničnosti. Prvi – kvantna mehanika – opisuje zelo majhne delce, ko pa se premaknemo k večjim objektom, kot so zvezde in galaksije, pa postane pravilen opis realnosti Einsteinova teorija relativnosti. V fiziki pa imamo zelo velik problem, ker teh dveh teorij ne znamo združiti. Če bo v tem zmagala kvantna mehanika, potem bo slika sveta takšna, da v ozadju ne bo objektivne realnosti, ampak bi ta nekako nastala prek interakcije med različnimi delci. Če pa bo obratno, potem bomo spet preklopili nazaj na bolj klasično sliko realnosti. Kaj se bo zgodilo, pa je zelo težko napovedati.


Frekvenca X

689 epizod


Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.

Objektivna resničnost - dr. Vlatko Vedral (Oxford)

01.12.2011


Malokdo bi si drznil oporekati temu, da svet okrog nas res obstaja. Tla pod našimi nogami, miza, za katero sedimo, zrak, ki ga dihamo, sonce, ki ga vidimo na nebu in vse ostalo, kar sestavlja naše vesolje, je videti zelo resnično ali povedano drugače, težko bi bilo verjeti, da bi lahko bil naš svet pravzaprav nekakšna iluzija.

In čeprav še nekako razumemo, da si takšna vprašanja lahko zastavljajo filozofi, ker so pač filozofi, pa bi se nam zdelo čudno, da bi lahko o čem takem resno razpravljali tudi znanstveniki.

Ampak prav to – ali res obstaja objektiven realen svet – v zadnjih letih postaja resno vprašanje v samem osrčju fizike. Na vprašanja o objektivni resničnosti je odgovarjal profesor dr. Vlatko Vedral z Univerze Oxford

Ali vi osebno čisto trdno verjamete, da obstaja objektivna realnost, ki obstaja neodvisno zunaj nas?

Mislim, da je to zelo dobro vprašanje. Znanstveniki radi verjamemo, da zunaj nas res obstaja realnost, ki jo lahko izmerimo, z njo eksperimentiramo in tako poskušamo ugotoviti, kakšna je ta realnost. A če pogledamo na mikroskopsko raven, kjer delci ubogajo zakone kvantne mehanike, potem je videti, da realnost, ki izhaja iz tam, le ni tako objektivna, kot bi si morda želeli. Videti je, da je odvisna od tega, kakšen poskus naredimo. Torej moj odgovor je – da, mislim, da tam zunaj neka realnost obstaja, vendar pa ni podobna naši realnosti iz vsakdanjih izkušenj, ki bi bila neodvisna od našega opazovanja.

Fiziki so dolgo časa sledili Koebenhavenski interpretaciji kvantne mehanike, v zadnjem času pa so znova postale aktualne drugačne interpretacije kvantne mehanike. Zakaj je prišlo do te spremembe?

To je tudi dobro vprašanje. Menim, da sprememba izhaja iz tega, da Koebenhavenska interpretacija pravi, da moramo svet razdeliti na mikroskopske delce, ki jih merimo, in makroskopski svet ljudi, ki meritve opravljajo. Za Kopenhagensko interpretacijo je zelo pomembno, da ta delitev obstaja. Nedavno pa so eksperimenti moje skupine pokazali, da je ta delitev bolj ali manj umetna, saj lahko opazujemo kvantno-mehanske lastnosti pri vse večjih objektih. Mislim, da ni nemogoče reči, da so celo celotni živi organizmi, kot smo mi sami, prav tako kvantno-mehanski. V tem primeru pa je težko obdržati Kopenhagenski pogled na svet saj naš klasični svet ne more več obstajati in je samo približek resničnega sveta.

Eksperimenti v zadnjih letih, posebej tisti od Francoza Alaina Aspecta in Avstrijca Antona Zeilingerja kažejo, da bi mogoče morali opustiti idejo o tem, da obstaja objektivna realnost. Nam lahko pojasnite, zakaj?

Razlaga bi šla nekako takole. Eksperimenti, ki jih je tedaj prvi naredil Alain Aspect, so bili resnično revolucionarni, danes pa je takšne poskuse zelo lahko narediti in sicer so sestavljeni iz tega, da izmerimo dva kvantno prepletena delca, npr. elektrona, nato pa preverimo, če sta imela definirane lastnosti že pred merjenjem, denimo, ali sta se vrtela v levo ali desno stran. Kvantna mehanika pa pravi, da smer vrtenja teh dveh elektronov ne more biti neodvisna od same meritve. Če bi torej predpostavili, da ima elektron že pred meritvijo vnaprej določeno smer vrtenja, potem se to ne bi skladalo z eksperimentom. Ta poskus je zelo preprost in z njim smo lahko prepričljivo ovrgli nekatere preproste slike realnosti.

Si je sploh mogoče predstavljati idejo, da svet okrog nas v bistvu ustvarjamo mi sami s tem, ko ga opazujemo?

Mislim, da bi bila to, če upoštevamo kvantno fiziko, najbližja slika realnosti. Lahko rečemo, da je tam zunaj realnost, vendar pa zagotovo ni neodvisna od tega, kako jo opazujemo. Lahko bi celo rekli, da realnost nastane iz naše interakcije s svetom. Torej je bistveno, da svet opazujemo in od tega, kako ga opazujemo, je odvisno, kakšno vrsto resničnosti imamo.

Se fiziki bližajo dokončnem odgovoru, kaj v resnici pomenijo enačbe kvantne mehanike oziroma če realnost obstaja ali ne, ali pa bo to vedno filozofsko vprašanje?

Mogoče se v tem trenutku to zdi filozofsko vprašanje, vendar pa je fizika v preteklosti že uspešno odgovorila na številna vprašanja, ki so bila metafizična in filozofska. Mislim, da je odgovor na to vprašanje še vedno izven dosega, ker imamo trenutno dva znanstvena opisa resničnosti. Prvi – kvantna mehanika – opisuje zelo majhne delce, ko pa se premaknemo k večjim objektom, kot so zvezde in galaksije, pa postane pravilen opis realnosti Einsteinova teorija relativnosti. V fiziki pa imamo zelo velik problem, ker teh dveh teorij ne znamo združiti. Če bo v tem zmagala kvantna mehanika, potem bo slika sveta takšna, da v ozadju ne bo objektivne realnosti, ampak bi ta nekako nastala prek interakcije med različnimi delci. Če pa bo obratno, potem bomo spet preklopili nazaj na bolj klasično sliko realnosti. Kaj se bo zgodilo, pa je zelo težko napovedati.


16.04.2015

Neil de Grass Tyson

Tokratna Frekvenca X je nastala v sodelovanju s podcastom Številke na našem Multimedijskem portalu. Skupaj z avtorjem podcasta Slavkom Jeričem smo gostili priznanega komunikatorja znanosti Neila deGrassa Tysona.


09.04.2015

Komuniciranje znanosti

Minuli konec tedna so v Cernu po dveh letih znova zagnali Veliki hadronski trkalnik. Vrača se prenovljen in izpopolnjen, tako da se lahko nadejamo novih odkritij, ki bodo premikala meje sodobne fizike. A v tokratni Frekvenci X nas ne bo zanimala izjemno kompleksna »cernovska« fizika, temveč kako je znanstvenikom uspelo, da so iz nje v zgolj nekaj letih naredili medijsko vročo temo. Je za to res kriv Dan Brown z Angeli in demoni, prodorna uporaba Twitterja ali iznajdljivo trkanje na radovednost ljudi, bomo izvedeli v pogovoru z vodjo pisarne za komuniciranje z javnostjo v CERN-u. To je dr. James Gilles.


02.04.2015

Laniakea, naš širši galaktični dom

S Frekvenco X smo se podali v največja nadstropja narave, v neizmerno vesolje, kjer se plin združuje v zvezde, skupine zvezd pa v galaksije. Naša gostja bo profesorica Hélene Courtois ( Elen Kurtva) z Univerze v Lyonu, ki je lani s havajskimi kolegi odkrila, da je naša Rimska cesta del jate galaksij, ki so jo poimenovali Laniakea. V havajščini Laniakea pomeni neizmerljivo vesolje, ki pa ga je Hélene Courtois in njenim kolegom vseeno uspelo izmeriti.


26.03.2015

3 D tisk v medicini

Predstavljajte si, da ste v dolgi vrsti za transplantacijo organa. In zdaj pomislite, da bi nove sklepe, ledvica ali celo srce dobili kar s pomočjo 3D tiska? Prvi poskusi biotiska s pomočjo pravih celic segajo tik pred leto 2000, ko so prvič uporabili metodo biotiskanja, 3D-tiskanja z živimi celicami, za ustvarjanje umetnega mehurja. V nekaj letih je vse več raziskovalnih skupin iz različnih laboratorijih začelo razvijati ali spreminjati tiskalnike za tiskanje celic v treh dimenzijah.


19.03.2015

Fizika smučarskih skokov

Skupaj z očetom velikanke Janezom Goriškom smo obujali spomine na nastajanje letalnice velikanke in nekdanje rekorde v Planici ter preizkusili najnovejši simulator smučarskih skokov v Planici.


12.03.2015

Možgani zmagovalcev

Znanstvene raziskave so dokazale, da pride po zmagi pri zmagovalcu do dviga ravni testosterona in posledično tudi do večje agresivnosti pri naslednjem spopadu. Pojav ni značilen le za živali, ampak ga lahko opazimo tudi pri ljudeh, še posebej v športu. Gosta oddaje sta ugledni irski nevroznanstvenik prof. Ian Robertson in slovenski športni psiholog Aleš Vičič.


05.03.2015

Davno srečanje temne zvezde in sonca

V znanosti so odkritja le redko plod naključja, na drugi strani pa nikoli ni mogoče vedeti vnaprej, kaj boste odkrili. Tako je lani dr. Ralf Scholz iz Potsdama odkril zelo temno zvezdo v bližini našega Sonca, ki so jo kmalu poimenovali Scholzeva zvezda. Profesor Eric Mamajek (izg.:Memedžek), ki je eden največjih strokovnjakov za preučevanje okolice našega Sonca, pa je odkril, da je ta zvezda pred 70 tisoč leti potovala relativno blizu Sonca in je v tem pogledu naša doslej najbližja poznana obiskovalka. S profesorjem Mamajekom se bomo pogovarjali o njegovem odkritju in o vplivu takih mimoletov na komete v našem Osončju, pa seveda, kdaj si lahko obetamo, da bomo morebitne bodoče zvezdne obiskovalce poznali vnaprej.


19.02.2015

Psihologija strahu

Strah je osnovno čustvo in pri večini vzbuja neprijetne občutke. Pomislili bi celo, da je neustrašnost blagoslov. A to ni res. Strah je osnovni mehanizem, ki vklaplja preživetveni nagon, saj nas v nevarnosti pripravi na boj ali beg. Medicina pozna primere, ko ljudje ne čutijo strahu, zato pa so v nenehni nevarnosti. Gosta sta profesor dr. Grega Repovš in Stane Kranjc.


12.02.2015

Modrost psihopatov

Kaj se lahko naučimo od psihopatov? Tudi to, da če nas čaka neprijetno opravilo se ga je najbolje lotiti takoj, brez odlašanja. Psihopati sicer znajo biti izjemno šarmantni in karizmatični, če jim to pomaga pri doseganju zastavljenega cilja, a šarmantnost se lahko hitro spremeni v grobo brezobzirnost, ko presodijo, da ima takšna taktika večje možnosti za uspeh. Kako prepoznati psihopate, kako se z njimi soočiti in kaj se lahko od njih naučimo? Gosta: Dr. Kevin Dutton, profesor na Univerzi Oxford in Doc. dr. Maja Rus Makovec, psihiatrinja.


05.02.2015

FX fuzija

Poraba energije se v svetu izjemno povečuje, fosilna goriva so omejena, najti je treba bogat in čist vir energije. Kot ena izmed možnosti se kaže fuzijska energija, proizvod jedrske fuzije, procesa zlivanja vodikovih atomskih jeder, ki z energijo oskrbuje tudi naše sonce. To je proces, ki je nasproten jedrski fiziji oziroma cepitvi atomskih jeder, ki se uporablja v sodobnih jedrskih reaktorjih. O tem, kako ustvariti majhno sonce na Zemlji, kot svojim prizadevanjem ljubkovalno pravijo znanstveniki na področju fuzije, se bomo v Frekvenci X pogovarjali z vodjo evropskega programa EUROfusion Tonyjem Donnejem, obiskali pa bomo tudi pospeševalnik v Reaktorskem centru Inštituta Jožef Štefan.


29.01.2015

Izginjajoči kromosom Y

Osnovna biološka razlika med moškim in žensko je ta, da ima ženska ima v svojih celicah dve kopiji spolnega kromosoma X, moški pa X in Y. Kromosom Y moškega naredi moškega. X in Y sta bila nekoč enako velika, nato pa se je začel kromosom Y krčiti in izgubljati gene. Po prepričanju nekaterih genetikov se ta proces degeneracije nadaljuje. A moški še ne bodo izumrli, pomirja profesor Darren Griffin z Univerze Kent v Veliki Britaniji.


22.01.2015

Druga doba strojev

“Srečni posamezniki, ki bodo vseeno lahko udeleženi pri kakem kreativnem opravilu, bodo predstavljali resnično elito človeštva … V družbi prisilnega brezdelja bo postala najbolj cenjena beseda – delo!” Tako je pred 50 leti zapisal Isaac Asimov, avtor znanstvene-fantastike. Morda se je vseeno malo zmotil, a pravilno je napovedal, da bomo leta 2015 uporabljali Skype, si kuhali kavo s pritiskom na gumb in da bodo vedno več del prevzemali roboti … Računalniki podvojijo svoje procesorske zmožnosti približno vsako leto in pol. Sedaj imamo v svojih žepih pametne telefone, v katere so vgrajeni procesorji, ki so tako hitri, kot so bili pred nekaj desetletji le zelo dragi superračunalniki.


15.01.2015

Največje oko zazrto v nebo

O vesolju še zdaleč ne vemo vsega, poznamo le 4 odstotke. Preostanek je temna snov in temna energija, kar smo spoznali tudi po zaslugi teleskopov, ki so pripomogli k številnim odkritjem, na katera še pred petnajstimi leti nismo niti pomislili. Prejšnji mesec pa je dobil dokončno zeleno luč za konstrukcijo Evropski ekstremno veliki teleskop (E-ELT). Gre za daleč najzmogljivejši astronomski teleskop na Zemlji, ki bo opazoval vesolje v vidni in infrardeči svetlobi.


08.01.2015

Čar zemljinih polov

Severni in južni pol Zemlje sta v zgodovini vedno burila domišljijo, v ta večni led in sneg so se podajali številni pogumni osvajalci, danes pa so brezmejna bela prostranstva predvsem začasni dom številnih raziskovalnih ekip. Na Antarktiko smo poklicali mlado meteorologinjo Mairi Simms, z britanskim znanstvenikom Jonom Shanklinom se bomo spomnili odkritja velikanske ozonske luknje pred natanko 30-imi leti, z dansko znanstvenico Dorthe Dahl-Jensen pa pogledali globoko v zgodovino ledenih poledenitev. Svet tam daleč ni le hladen in zato romantično lep, je tudi trpko opozorilo, kako krhko je zemeljsko podnebno ravnovesje.


01.01.2015

Znanstveni presežki 2014

Pristanek sonde Rosetta na kometu, odkritje najstarejše zvezde na svetu, izum modrih LED diod, najdba okostja največjega dinozavra, rekordno globalno segrevanje ... To je le nekaj dosežkov, ki smo jih osvetlili v pregledni oddaji Frekvenca X.


25.12.2014

Z znanostjo naprej!

Kaj je zaznamovalo znanstveno leto 2014? Za profesorja doktorja Petra Križana je bilo zagotovo v ospredju delo v najbolj zmogljivem pospeševalniku delcev na Japonskem. Prof. Križan je v Tsukubi, v bližini Tokia, preživel dva meseca, saj tam vodi veliko mednarodno skupino znanstvenikov, pri eksperimentu Belle 2 pa sodelujejo še nekateri naši strokovnjaki. Maja Ratej in Luka Hvalc sta se prof. Križanom srečala na Inštitutu Jožefa Stefana, poleg Fakultete za matematiko in fiziko njegovo matično institucijo v Sloveniji.


11.12.2014

Oglas na glas za dober glas

Kaj je tisto v človeškem glasu, kar ga naredi tako privlačnega, prepričljivega ali pa odbijajočega? Kako je mogoče, da lahko vso človekovo osebnost razodeva le kombinacija zvočnih valov? Naši sogovorniki v tokratni Frekvenci X bodo foniatrinja, glasovni forenzik, antropolog, dramska profesorica za področje govora, pevec, ki se ukvarja z grlenim petjem in mojster beatbox tehnike. Koktajl človeških glasov, v katerega so svoj delež prispevali tudi naši poslušalci, vam postrežemo v tokratni Frekvenci X.


04.12.2014

Iz take smo snovi kot zvezde

Profesor Martin Asplund je vodilni svetovni strokovnjak za preučevanje kemične sestave vesolja, kot ga vidimo v zvezdah naše Galaksije. Je prvi, ki je natančno določil kemično sestavo Sonca – naše domače zvezde, ki jo najbolje poznamo -, vendar se je v zadnjem desetletju pokazalo, da je njegova kemična sestava drugačna, kot smo mislili dotlej. Kako velike so te razlike in zakaj je do njih prišlo? Iz česa so zvezde, kako natančno je znanje o tem in zakaj nas to zanima? Odgovore boste zvedeli v tokratni astronomski Frekvenci X. Oddajo pripravljamo v sodelovanju s prof.dr. Tomažem Zwittrom.


19.11.2014

Kako se ljudje razlikujemo od živali

Ljudje smo seveda kompleksna živa bitja z zelo jasno izdelanimi preživetvenimi modeli. V nekaj tisočletjih hitrega razvoja smo ustvarili kompleksno civilizacijo, ki omogoča učinkovito globalno sodelovanje in hitro izmenjavo idej. A kaj konkretno je tista bistvena lastnost, ki nam je omogočila, da smo postali uspešnejši kot katera koli druga žival na planetu?


13.11.2014

Bitka z mikrobi

Z mikrobi se družimo vsak dan in to domala na slehernem mestu. Še več, v svojem telesu nosimo nekajkrat več mikroorganizmov, kot je naših celic! Dolgo časa so na Zemlji kraljevali sami in so po mnenju dr. Davida Stoparja z Biotehniške fakultete v Ljubljani najbolje prilagojena bitja za življenje na njej, ki nas bodo najverjetneje tudi preživela. V tokratni Frekvenci smo se podali v mikro svet mikrobov, šteli do 1031, koliko naj bi jih bilo po nekaterih ocenah na planetu, in ob primeru ebole ugotavljali, kako (ne)uspešni smo lahko v boju z njimi.


Stran 22 od 35
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov