Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Temna energija - dr. Sean Carroll

30.05.2013


Je največja skrivnost v vesolju ter največja zadrega in glavobol današnjih fizikov. Je najmočnejša sila v vesolju, ki bo določila tudi njegov konec, vendar nihče ne ve, kaj je. Verjetno si marsikdo misli, da je dandanes, v svetu močno napredne tehnologije in znanosti, večji del narave že zdavnaj pojasnjen in odkritih že večina naravnih zakonov.

Ampak resnična slika je daleč od tega in znanstveniki zdaj dobesedno ne vedo, kaj predstavlja večino, ali natančneje, 70 odstotkov našega vesolja.

Vse, kar vedo o tem delu našega kozmosa, je to, da je nekakšna sila, ki vesolje vleče narazen. Temna energija je torej nadvse primerno ime za to skrivnostno entiteto. Vse se je začelo, ko sta se mednarodni skupini raziskovalcev pred približno trinajstimi leti lotili bolj ali manj rutinske raziskave.

Znanstveniki so namreč skušali narediti zelo natančno meritev ene temeljnih fizikalno-astronomskih konstant, njihova nepompozna študija pa je na koncu postavila na glavo celotno moderno kozmologijo in fizikom zastavila hudo zapleteno vprašanje. Astronomi Adam Riess, Brian Schmidt in Saul Perlmutter, ki so leta 2011 za to svoje delo prejeli Nobelovo nagrado, so namreč želeli določiti, s kakšno hitrostjo se naše vesolje širi, pri tem pa so merili svetlobo posebne vrste zvezd, znane kot supernova.

“The good news is that we know what 5 % of the universe is made of!” Interview with @seanmcarroll 202.tw/170tYtd #FX

— Matej Praprotnik (@praprotnix) May 28, 2013

Ko so preučili rezultate meritev, so pretreseni ugotovili, da se, v nasprotju z dotedanjim prepričanjem, vesolje širi pospešeno. To pa je pomenilo, da mora v vesolju obstajati neka neznana odbojna elementarna sila, ki je prej še nihče ni opazil. Nadaljnji izračuni vsote vse mase in energije v vesolju so pokazali, da je ta energija kar 70 odstotkov vsega kozmosa. Naše vesolje torej obvladuje skrivnostna temna sila in znanstveniki že več kot deset let na vse pretege razglabljajo, kaj bi le-ta lahko bila, a do zdaj jim še ni uspelo najti nobene res prepričljive razlage. Najprej so pomislili na to, da sam prazen prostor med zvezdami oziroma vakuum ustvarja to silo.

Čeprav se to sliši zelo nenavadno, pa teorija kvantne mehanike pravi, da v vakuumu iz nič nastajajo in izginjajo osnovni delci materije, zato pa vakuum v resnici ni popolnoma prazen, ampak ima določeno energijo. Ampak ko so fiziki izračunali energijo vakuuma in jo primerjali z močjo temne energije, so ugotovili, da njihovi teoretični izračuni vakuumu pripisujejo daleč previsoko energijo, kar 120 velikostnih redov preveliko. Za to neujemanje pravijo, da je najslabša teoretična napoved v zgodovini fizike, in so mu nadeli vzdevek vakuumska katastrofa.

Druga mogoča razlaga temne energije pa pravi, da v vesolju obstaja še eno, peto temeljno energijsko polje, podobno kot denimo elektromagnetno. Tudi s to razlago imajo fiziki celo kopico težav in je nikakor ne morejo uskladiti z eksperimentalnimi meritvami temne energije. Za marsikoga je temna energija zato največji izziv moderne fizike, za katerega kaže, da se spretno izmika vsakemu poskusu razlage. Raziskovalci zato dostikrat posežejo tudi po eksotičnih razlagah, ki se včasih zdijo kot obupni poskusi izhoda iz labirinta.

Tako so med drugim ugotavljali, da je temna energija posledica orjaških magnetnih polj, ki vladajo nad vesoljem, ali pa da gravitacija na velikih razdaljah deluje odbojno. Nekateri celo menijo, da je mogoče naš del vesolja v gigantski praznini sicer bolj poseljenega kozmosa, to pa je povsem v nasprotju s sedanjimi prepričanji v fiziki. Od narave temne energije je odvisna tudi usoda našega vesolja. Če bo njena moč v prihodnosti ostala enaka, se bo čez milijone let vesolje tako razširilo, da bo naša galaksija ostala v tako rekoč neskončni praznini, povsem izolirana od preostanka vesolja. Če bo moč temne energije narastla, pa vesolje čaka konec v tako imenovanem »velikem trganju«, ko bo ta energija narazen raztrgala vse, od galaksij, zvezd, planetov in celo samih atomov.

Mogoče pa se bo njena moč začela zmanjševati in se bo vesolje začelo sesedati vase. A ker temne energije ne poznamo dovolj dobro, fiziki preprosto ne vedo, kateri izmed teh scenarijev je pravilen. Ena izmed težav pri temni energiji je ta, da je znanstveniki ne morejo neposredno meriti oziroma detektirati, ampak lahko samo opazujejo njene učinke v vesolju. Zato so oči astronomov napeto obrnjene v nebo in v prihodnosti se bo začelo nekaj obsežnih raziskav, s katerimi bodo znanstveniki poskušali prodreti globlje v skrivnosti temne energije. Zdaj pa smo tam, ko nas temna energija še uči ponižnosti v našem neznanju in nepoznavanju še vedno skrivnostnega vesolja.

————–

INTERVJU: Dr. Sean Carroll, Kalifornijski inštitut za tehnologijo (Caltech). Intervju so pomagali prevajati poslušalci oddaje Frekvenca X. Oglejte si tudi potek prevajanja in transkript pogovora v angleščini.

Sliši se skoraj neverjetno, da za 70 odstotkov našega vesolja ne vemo, kaj je. Ali to za fizike ne pomeni vsaj majhne zadrege?

Veste, menim, da ne bi smelo biti zadrege. Kar malo smo razvajeni od znanstvenega napredka. Dobra novica je, da za 5 odstotkov vesolja vemo, iz česa je sestavljeno. Kar dobro ga razumemo in če za hip pomislite, s tem govorimo o vsem vesolju. Pred 100 leti nismo ničesar vedeli o širjenju vesolja, o temni snovi, temni energiji in podobnem. Mislim, da imamo kar nekaj razlogov, da smo ponosni na svoj napredek.

Koliko smo prepričani, da temna energija res obstaja? Je res izključeno, da bi bilo to samo iluzija zaradi kakšne napake pri astronomskih meritvah?

Dve možnosti sta za to, da temna energija ne obstaja. Prva je ta, da gre za napako pri opazovanju, in ta je bolj ali manj izključena. Imamo namreč več kot le en dokaz o obstoju temne energije. Tu je opazovanje supernov, razporejenosti galaksij in sevanja ozadja iz velikega poka. Vse daje popolnoma enak rezultat. Nismo pa čisto prepričani, da vse to najbolje razloži temna energija. Za te podatke bi bila možna tudi drugačna razlaga, na primer spremenjeno delovanje gravitacije na kozmoloških razdaljah. Ta hip je temna energija brez dvoma najboljša kandidatka za razlago, raziskujemo pa tudi druge možnosti.

Zakaj je izvor temne energije tako težko pojasniti? Človek bi si predstavljal, da bodo fiziki v teh desetih letih že zdavnaj našli razlago za ta pojav. Kako blizu odgovora smo danes?

Treba je poudariti, da že imamo zelo dobro razlago oziroma teorijo o tem, kaj bi lahko bila temna energija. Imenuje se kozmološka konstanta oziroma energija vakuuma. Vpeljal jo je že Einstein leta 1917. Težava z energijo vakuuma oziroma kozmološko konstanto ni to, da smo presenečeni, ker obstaja. Presenečeni smo, ker je tako šibka. Energija vakuuma je energija praznega prostora in ko se fiziki usedejo, da bi teoretično ocenili, koliko energije bi moralo obstajati v praznem prostoru, dobijo velikansko številko. Skrivnost je, zakaj je v naravi številka tako majhna. A dokler je tako majhna, se popolnoma ujema s podatki. Smo pa zelo pazljivi, da tega ne razumemo kot dokončno. Samo to, da imamo teorijo, ki deluje, še ne pomeni nujno, da je prava. Zato preučujemo vse možnosti, na katere lahko pomislimo.

Kaj pa vi osebno mislite, da je temna energija?

Menim, da se bo na koncu energija vakuuma izkazala za pravo razlago. Gre za to, da če vzamemo majhno točko v vesolju in jo popolnoma izpraznimo, tako da v njej ni več nobene materije, nobenega sevanja, nobene temne snovi ali česar koli drugega, dobimo popolnoma prazno območje. Pri tem se postavlja vprašanje: koliko energije je v tem delčku vesolja? Človek bi pomislil, da je odgovor nič − ker na tem območju ni ničesar, je preprosto prazen. A po Einsteinovi relativnostni teoriji, ki določa delovanje gravitacije v vesolju, obstaja število oziroma naravna konstanta vesolja, ki pove, koliko energije ima prazen prostor. Vse kaže, da nam je to število uspelo izmeriti. To vemo iz enega samega razloga: deluje namreč na prostor – čas. Vpliva na raztezanje vesolja in njegovo pospeševanje, kot smo odkrili s teleskopi.

Si upate napovedati, kdaj bodo znanstveniki končno pojasnili to skrivnostno silo?

V tem trenutku skušamo ločiti med različnimi možnimi teorijami. Ne gre torej za to, da jih ne bi imeli. Veliko jih je. Raziskujemo, katera bi bila lahko prava. Če je misel o energiji vakuuma prava, lahko z njo zelo specifično predvidevamo, kako se je vesolje razvijalo v času. Če pa gre za nekaj drugega, nekaj, kar ni absolutno konstantno, če gre za obliko energije, ki se s širjenjem vesolja počasi spreminja, bo opazovanje naših teleskopov rahlo drugačno. Zato poskušamo razviti čim natančnejše teleskope in zbrati toliko podatkov, kolikor se le da, da bi laže ugotovili, katera izmed možnih rešitev na mizi je prava.

Ali mislite, da bi lahko dokončna pojasnitev temne energije pomenila tudi kakšno tehnološko uporabo, na primer vesoljski pogon na temno energijo?

Žal mi je, da moram to reči, a mislim, da temna energija nima koristi za nobeno vrsto tehnologije. Temna energija je najmanjša možna količina energije, kar jih prostor lahko ima. Če hočemo zgraditi vesoljsko plovilo in prepotovati vesolje, bomo v ladji potrebovali večjo količino energije kot zunaj nje. In nekaj mora tu delovati kot pogon. To pa temna energija ne bi mogla biti. Mislim, da je povezava veliko bolj posredna. Bolj bomo razumeli temeljno fiziko in zakone narave, več pametnih zamisli bomo lahko imeli glede tega, kako pridobljeno znanje uporabiti pri tehnologiji.


Frekvenca X

689 epizod


Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.

Temna energija - dr. Sean Carroll

30.05.2013


Je največja skrivnost v vesolju ter največja zadrega in glavobol današnjih fizikov. Je najmočnejša sila v vesolju, ki bo določila tudi njegov konec, vendar nihče ne ve, kaj je. Verjetno si marsikdo misli, da je dandanes, v svetu močno napredne tehnologije in znanosti, večji del narave že zdavnaj pojasnjen in odkritih že večina naravnih zakonov.

Ampak resnična slika je daleč od tega in znanstveniki zdaj dobesedno ne vedo, kaj predstavlja večino, ali natančneje, 70 odstotkov našega vesolja.

Vse, kar vedo o tem delu našega kozmosa, je to, da je nekakšna sila, ki vesolje vleče narazen. Temna energija je torej nadvse primerno ime za to skrivnostno entiteto. Vse se je začelo, ko sta se mednarodni skupini raziskovalcev pred približno trinajstimi leti lotili bolj ali manj rutinske raziskave.

Znanstveniki so namreč skušali narediti zelo natančno meritev ene temeljnih fizikalno-astronomskih konstant, njihova nepompozna študija pa je na koncu postavila na glavo celotno moderno kozmologijo in fizikom zastavila hudo zapleteno vprašanje. Astronomi Adam Riess, Brian Schmidt in Saul Perlmutter, ki so leta 2011 za to svoje delo prejeli Nobelovo nagrado, so namreč želeli določiti, s kakšno hitrostjo se naše vesolje širi, pri tem pa so merili svetlobo posebne vrste zvezd, znane kot supernova.

“The good news is that we know what 5 % of the universe is made of!” Interview with @seanmcarroll 202.tw/170tYtd #FX

— Matej Praprotnik (@praprotnix) May 28, 2013

Ko so preučili rezultate meritev, so pretreseni ugotovili, da se, v nasprotju z dotedanjim prepričanjem, vesolje širi pospešeno. To pa je pomenilo, da mora v vesolju obstajati neka neznana odbojna elementarna sila, ki je prej še nihče ni opazil. Nadaljnji izračuni vsote vse mase in energije v vesolju so pokazali, da je ta energija kar 70 odstotkov vsega kozmosa. Naše vesolje torej obvladuje skrivnostna temna sila in znanstveniki že več kot deset let na vse pretege razglabljajo, kaj bi le-ta lahko bila, a do zdaj jim še ni uspelo najti nobene res prepričljive razlage. Najprej so pomislili na to, da sam prazen prostor med zvezdami oziroma vakuum ustvarja to silo.

Čeprav se to sliši zelo nenavadno, pa teorija kvantne mehanike pravi, da v vakuumu iz nič nastajajo in izginjajo osnovni delci materije, zato pa vakuum v resnici ni popolnoma prazen, ampak ima določeno energijo. Ampak ko so fiziki izračunali energijo vakuuma in jo primerjali z močjo temne energije, so ugotovili, da njihovi teoretični izračuni vakuumu pripisujejo daleč previsoko energijo, kar 120 velikostnih redov preveliko. Za to neujemanje pravijo, da je najslabša teoretična napoved v zgodovini fizike, in so mu nadeli vzdevek vakuumska katastrofa.

Druga mogoča razlaga temne energije pa pravi, da v vesolju obstaja še eno, peto temeljno energijsko polje, podobno kot denimo elektromagnetno. Tudi s to razlago imajo fiziki celo kopico težav in je nikakor ne morejo uskladiti z eksperimentalnimi meritvami temne energije. Za marsikoga je temna energija zato največji izziv moderne fizike, za katerega kaže, da se spretno izmika vsakemu poskusu razlage. Raziskovalci zato dostikrat posežejo tudi po eksotičnih razlagah, ki se včasih zdijo kot obupni poskusi izhoda iz labirinta.

Tako so med drugim ugotavljali, da je temna energija posledica orjaških magnetnih polj, ki vladajo nad vesoljem, ali pa da gravitacija na velikih razdaljah deluje odbojno. Nekateri celo menijo, da je mogoče naš del vesolja v gigantski praznini sicer bolj poseljenega kozmosa, to pa je povsem v nasprotju s sedanjimi prepričanji v fiziki. Od narave temne energije je odvisna tudi usoda našega vesolja. Če bo njena moč v prihodnosti ostala enaka, se bo čez milijone let vesolje tako razširilo, da bo naša galaksija ostala v tako rekoč neskončni praznini, povsem izolirana od preostanka vesolja. Če bo moč temne energije narastla, pa vesolje čaka konec v tako imenovanem »velikem trganju«, ko bo ta energija narazen raztrgala vse, od galaksij, zvezd, planetov in celo samih atomov.

Mogoče pa se bo njena moč začela zmanjševati in se bo vesolje začelo sesedati vase. A ker temne energije ne poznamo dovolj dobro, fiziki preprosto ne vedo, kateri izmed teh scenarijev je pravilen. Ena izmed težav pri temni energiji je ta, da je znanstveniki ne morejo neposredno meriti oziroma detektirati, ampak lahko samo opazujejo njene učinke v vesolju. Zato so oči astronomov napeto obrnjene v nebo in v prihodnosti se bo začelo nekaj obsežnih raziskav, s katerimi bodo znanstveniki poskušali prodreti globlje v skrivnosti temne energije. Zdaj pa smo tam, ko nas temna energija še uči ponižnosti v našem neznanju in nepoznavanju še vedno skrivnostnega vesolja.

————–

INTERVJU: Dr. Sean Carroll, Kalifornijski inštitut za tehnologijo (Caltech). Intervju so pomagali prevajati poslušalci oddaje Frekvenca X. Oglejte si tudi potek prevajanja in transkript pogovora v angleščini.

Sliši se skoraj neverjetno, da za 70 odstotkov našega vesolja ne vemo, kaj je. Ali to za fizike ne pomeni vsaj majhne zadrege?

Veste, menim, da ne bi smelo biti zadrege. Kar malo smo razvajeni od znanstvenega napredka. Dobra novica je, da za 5 odstotkov vesolja vemo, iz česa je sestavljeno. Kar dobro ga razumemo in če za hip pomislite, s tem govorimo o vsem vesolju. Pred 100 leti nismo ničesar vedeli o širjenju vesolja, o temni snovi, temni energiji in podobnem. Mislim, da imamo kar nekaj razlogov, da smo ponosni na svoj napredek.

Koliko smo prepričani, da temna energija res obstaja? Je res izključeno, da bi bilo to samo iluzija zaradi kakšne napake pri astronomskih meritvah?

Dve možnosti sta za to, da temna energija ne obstaja. Prva je ta, da gre za napako pri opazovanju, in ta je bolj ali manj izključena. Imamo namreč več kot le en dokaz o obstoju temne energije. Tu je opazovanje supernov, razporejenosti galaksij in sevanja ozadja iz velikega poka. Vse daje popolnoma enak rezultat. Nismo pa čisto prepričani, da vse to najbolje razloži temna energija. Za te podatke bi bila možna tudi drugačna razlaga, na primer spremenjeno delovanje gravitacije na kozmoloških razdaljah. Ta hip je temna energija brez dvoma najboljša kandidatka za razlago, raziskujemo pa tudi druge možnosti.

Zakaj je izvor temne energije tako težko pojasniti? Človek bi si predstavljal, da bodo fiziki v teh desetih letih že zdavnaj našli razlago za ta pojav. Kako blizu odgovora smo danes?

Treba je poudariti, da že imamo zelo dobro razlago oziroma teorijo o tem, kaj bi lahko bila temna energija. Imenuje se kozmološka konstanta oziroma energija vakuuma. Vpeljal jo je že Einstein leta 1917. Težava z energijo vakuuma oziroma kozmološko konstanto ni to, da smo presenečeni, ker obstaja. Presenečeni smo, ker je tako šibka. Energija vakuuma je energija praznega prostora in ko se fiziki usedejo, da bi teoretično ocenili, koliko energije bi moralo obstajati v praznem prostoru, dobijo velikansko številko. Skrivnost je, zakaj je v naravi številka tako majhna. A dokler je tako majhna, se popolnoma ujema s podatki. Smo pa zelo pazljivi, da tega ne razumemo kot dokončno. Samo to, da imamo teorijo, ki deluje, še ne pomeni nujno, da je prava. Zato preučujemo vse možnosti, na katere lahko pomislimo.

Kaj pa vi osebno mislite, da je temna energija?

Menim, da se bo na koncu energija vakuuma izkazala za pravo razlago. Gre za to, da če vzamemo majhno točko v vesolju in jo popolnoma izpraznimo, tako da v njej ni več nobene materije, nobenega sevanja, nobene temne snovi ali česar koli drugega, dobimo popolnoma prazno območje. Pri tem se postavlja vprašanje: koliko energije je v tem delčku vesolja? Človek bi pomislil, da je odgovor nič − ker na tem območju ni ničesar, je preprosto prazen. A po Einsteinovi relativnostni teoriji, ki določa delovanje gravitacije v vesolju, obstaja število oziroma naravna konstanta vesolja, ki pove, koliko energije ima prazen prostor. Vse kaže, da nam je to število uspelo izmeriti. To vemo iz enega samega razloga: deluje namreč na prostor – čas. Vpliva na raztezanje vesolja in njegovo pospeševanje, kot smo odkrili s teleskopi.

Si upate napovedati, kdaj bodo znanstveniki končno pojasnili to skrivnostno silo?

V tem trenutku skušamo ločiti med različnimi možnimi teorijami. Ne gre torej za to, da jih ne bi imeli. Veliko jih je. Raziskujemo, katera bi bila lahko prava. Če je misel o energiji vakuuma prava, lahko z njo zelo specifično predvidevamo, kako se je vesolje razvijalo v času. Če pa gre za nekaj drugega, nekaj, kar ni absolutno konstantno, če gre za obliko energije, ki se s širjenjem vesolja počasi spreminja, bo opazovanje naših teleskopov rahlo drugačno. Zato poskušamo razviti čim natančnejše teleskope in zbrati toliko podatkov, kolikor se le da, da bi laže ugotovili, katera izmed možnih rešitev na mizi je prava.

Ali mislite, da bi lahko dokončna pojasnitev temne energije pomenila tudi kakšno tehnološko uporabo, na primer vesoljski pogon na temno energijo?

Žal mi je, da moram to reči, a mislim, da temna energija nima koristi za nobeno vrsto tehnologije. Temna energija je najmanjša možna količina energije, kar jih prostor lahko ima. Če hočemo zgraditi vesoljsko plovilo in prepotovati vesolje, bomo v ladji potrebovali večjo količino energije kot zunaj nje. In nekaj mora tu delovati kot pogon. To pa temna energija ne bi mogla biti. Mislim, da je povezava veliko bolj posredna. Bolj bomo razumeli temeljno fiziko in zakone narave, več pametnih zamisli bomo lahko imeli glede tega, kako pridobljeno znanje uporabiti pri tehnologiji.


23.04.2020

Pol milijarde let stari fosili pripovedujejo zgodbo o ognjemetu življenja

Po popotovanju prejšnji teden v čase, ko se na Zemlji poslovili dinozavri, jo s Frekvenco X tokrat mahamo še veliko dlje v preteklost. Ustavili se bomo pred pol milijarde leti, ko se je na Zemlji nenadoma razživelo življenje in so se oblikovala vsa ključna živalska debla, ki jih poznamo še danes. Vzrok, zakaj se odpravljamo v pradavnino, je v lanskem odkritju novega velenajdišča v provinci Hubei na Kitajskem, na katerem so geologi našli izjemno dobro odkrite fosile bitij iz tistega obdobja. Kot gost se nam bo pridružil eden od piscev odmevnega članka v reviji Science dr. Robert Gaines iz Kalifornije. Glavna tema pogovora z njim bo, zakaj nas tako stara najdišča danes sploh zanimajo in kako je mogoče, da so zobu časa tako odlično kljubovala mehka tkiva teh bitij.


16.04.2020

Dan, ko so izumrli dinozavri

Še pred nekaj desetletji so v strokovnih krogih in učbenikih o vzroku za konec dinozavrov govorili z nizom vprašajev in hipotetičnih razlag. Nato so začeli sramežljivo namigovati na to, da je njihovo apokalipso povzročil padec asteroida. No, do danes je dokazov o tej teoriji že toliko, da je splošno sprejeto dejstvo. In eno od najodmevnejših odkritij v lanskem letu je to le še potrdilo. V ameriški zvezni državi Severna Dakota so namreč našli neposredne dokaze iz natanko tistega dne, ko je v Zemljo treščil tuji vesoljski prišlek, in ne le to, dokazi naj bi se nanašali na samo uro po trku, ki se je zgodil več tisoč kilometrov stran. Oddajo smo oblikovali skupaj s strokovnim sodelavcem dr. Matjažem Gregoričem z Inštituta Jovana Hadžija, ZRC SAZU. Gosta podkasta: – Prof. Jan Smit, Univerza Vrije, Amsterdam – Dr. Irena Debeljak, Paleontološki inštitut Ivana Rakovca, ZRC SAZU


09.04.2020

Velik uspeh za slovensko fiziko: trije novi ERC projekti

V novi Frekvenci X se za spremembo ne bomo lotili koronavirusa … tudi zato, ker v trenutnih razmerah potrebujemo kakšne dobre novice. Junaki tokratne oddaje bodo trije … vsi so fiziki in vsi so se pred dnevi razveselili tega, da so v zelo hudi konkurenci pridobili projekt Evropskega raziskovalnega sveta za uveljavljene raziskovalce. Na daljavo se nam pridružijo profesorji Peter Križan (FMF, IJS), Igor Muševič (FMF, IJS) in Matej Praprotnik (Kemijski inštitut), ki na področju fizike snujejo zelo prebojne ideje. Prvi išče razpoke v standardnem modelu v fiziki osnovnih delcev, drugi stavi na logična vezja na osnovi svetlobe in pripravlja zametke futurističnih fotonskih dreves in računalnikov, ki bodo rasli sami od sebe, tretji pa išče rešitve, kako na učinkovit in neinvaziven način v prihodnosti zdraviti raka, vnetja, bolezni srca in številne druge.


02.04.2020

Imunski sistem v marsičem ostaja velika neznanka

Kaj zares pomeni, da moramo za zdrav imunski sistem bolj paziti na prehrano in se več gibati? V obojem je ključ, s katerim lahko našo imunsko uro prevrtimo nazaj.


12.03.2020

Na valovih odnosov: Oksitocin, hormon ljubezni

Oksitocin je hormon in živčni prenašalec, ki ga poznamo že od prve polovice 19. stoletja. V antični grščini naj bi beseda “oksitocin” pomenila hiter porod. Formula oksitocina je C43H66N12O12S2, v ljubezni je pač tudi nekaj kemije. In če se potopimo v naše možgane, je pri vsem tem pomemben hipotalamus in v njem magnocelularni sistem nevronov, kjer poteka sinteza oksitocina. Veliko raziskav je bilo že narejenih o njegovih vplivih na področju poroda in dojenja, manj pa je še znanega o vplivu oksitocina na povezovanje, ljubezen, očesni stik. Ker se ptički ženijo, pa tudi kdo drug, raziskujemo, kako hormon oksitocin vpliva na odnose, kdaj lahko pomaga v medicini in kaj bi se zgodilo, če bi bil na voljo v razpršilu. Bi nam morda lahko bile v pomoč pri razumevanju človeških medosebnih odnosov, zlasti naše navezanosti, voluharice? Razpravljamo z dr. Mojco Kržan in dr. Gregorjem Majdičem. Avtorji: Mojca Delač, Maja Ratej in Luka Hvalc


05.03.2020

Na valovih odnosov: Digitalni svet

Nedotakljivih v digitalnih odnosih ni, so le bolj in manj občutljivi. Težko si priznamo, a dejstvo je, da preveč časa preživimo s telefoni v rokah, stalna dosegljivost in priklopljenost posledično prinašata razpršeno pozornost in se polastita tudi kakovostnega spanca. Namesto, da bi kdaj raje imeli “možgane na paši”, jih prepuščamo digitalnim dražljajem. Tako se spreminjajo tudi odnosi v realnem svetu. Najbolj ranljivi so otroci in mladostniki, še posebej, ker družabna omrežja lahko predstavljajo iluzijo, kako kakovostno in “instagramično” je življenje drugih. Nezdravi digitalni odnosi nas lahko spravijo v stisko. Kaj pa se ob tem dogaja v možganih? Kdaj lahko digitalni odnosi prestopijo mejo odvisnosti? In zakaj naši možgani tako hlepijo po občutku povezanosti? Razpravljamo s psihologinjo dr. Amy Orben, nevropediatrinjo in znanstvenico dr. Tino Bregant in psihoterapevtom Petrom Topićem. Avtorja: Mojca Delač in Luka Hvalc


26.02.2020

Na valovih odnosov: Psihofizično zdravje

Možgani so sestavljeni iz skoraj sto milijard živčnih celic. In ko so naši nevroni v odnosu z nevroni drugega človeka, je aktiviran cel spekter omrežij v možganih. Na valovih odnosov se znajdemo zelo različno, včasih smo veseli, še večkrat razočarani. Socialna zavrnitev se v možganih dotakne istih področij kot fizična bolečina. Razviti normalen in zdrav odnos je zelo težko, kakovostni odnosi od nas zahtevajo, da si vzamemo čas. Tega pa nam kronično primanjkuje. Od kakovosti odnosov je zelo odvisno naše psihofizično zdravje, v sodobni tržno usmerjeni družbi je vse bolj prisoten tudi “kult” izgorelosti. Iz katerih zdravih izhodišč lahko razvijemo kakovostne odnose in dobro psihofizično počutje? V uvodni razpravi tridelne serije Možgani na Frekvenci X sodelujeta specialistka psihiatrije Breda Jelen Sobočan in predstojnik centra za mentalno zdravje na Psihiatrični kliniki v Ljubljani, prof. dr. Borut Škodlar. Avtorja: Mojca Delač in Luka Hvalc


25.02.2020

O novem koronavirusu s svetovno znanim virologom Vincentom Racaniellom

Medtem ko nas širjenje novega koronavirusa vse bolj plaši tudi v Sloveniji, se na Valu 202 vračamo k osnovam. Sploh vemo, kaj je to – virus? Omemba te besede večino ljudi zmrazi, toda pri virusih še zdaleč ni vse slabo. Nasprotno, virusi so nepogrešljivi spremljevalci razvoja življenja na Zemlji, v okolju okrog nas in v nas samih jih je nešteto, v sodobnosti pa se kažejo tudi kot izjemno obetavno terapevtsko sredstvo. O virusih in tudi neprijetnem širjenju novega koronavirusa smo se pogovarjali s svetovno znanim virologom Vincentom Racaniellom.


13.02.2020

S pomočjo katalizatorjev do čistejšega okolja

Plastika, bencin v avtomobilu, zdravila, gnojila, čistila – za proizvodnjo praktično vsega smo potrebovali katalizatorje. Kemijski inženirji jim pravijo čarobne snovi, ki poskrbijo, da se elementi povežejo na ravno pravi način, da dobimo želene kemične produkte. In čeprav se morda to bere kot umazana kemija, pa bi lahko s pomočjo katalizatorjev poskrbeli tudi za čistejši svet. Kako lahko denimo iz ogljikovega dioksida ustvarimo metanol, ki bi lahko v prihodnosti nadomestil fosilna goriva, povemo v četrtkovi oddaji Frekvenca X.


06.02.2020

Stopinja in pol: Kako iz enega semena vzklije množičen boj

Danes nihče ne more več reči, da ni seznanjen s spreminjanjem podnebja, ki smo mu priča. O višjih povprečnih temperaturah, taljenju ledenikov, dvigovanju gladine morja, pogostejših ekstremnih vremenskih pojavih in drugih spremembah v našem okolju beremo in poslušamo vsak dan. A redko katere države so se že začele resno pripravljati na nove razmere, tudi zato se že skoraj leto po vsem svetu vsak petek dogajajo podnebni protesti. Gre za množično politizacijo okoljskih zadev, ključni trenutek vsega pa je: oglasila se je najmlajša generacija, najstniki, bodoči volilci, ki se borijo za svojo prihodnost na Zemlji. V zadnji epizodi serije o podnebnih spremembah Stopinja in pol se torej sprašujemo, kako lahko ena oseba sproži globalni val štrajkov in spremembe v miselnosti družbe, ali je s protesti možen konkreten vpliv na politiko ter zakaj je treba v diskusiji o podnebnih spremembah omenjati podnebno pravičnost. SOGOVORNIKI: filozof Luka Omladič, Filozofska fakulteta v Ljubljani sociolog Gorazd Kovačič, Filozofska fakulteta v Ljubljani ameriški okoljski pravnik prof. dr. Donald Brown, univerza Widener v Pensilvaniji klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj, Biotehniška fakulteta v Ljubljani Mladi za podnebno pravičnost 14-letni aktivist Voranc Bricelj in 20-letna aktivistka Sofija Zavratnik Kain


30.01.2020

Kitajski koronavirus se je razbohotil do epidemičnih razsežnosti

Novi virus, ki pustoši po Kitajskem, je izbruhnil prav v času, ko na planetu poteka največja človeška migracija v letu. Potem ko je z živali na človeka preskočil novembra lani, je do zdaj okužil več kot 6000 ljudi, število žrtev pa je za zdaj nekaj več kot 130. Njegovo hitro širjenje skrbi strokovnjake, toda kljub temu ne ponavljamo napak, ki so nas pred leti drago stale v spopadanju z virusom SARS-a. Kaj za zdaj že vemo o skrivnostnem virusu s Kitajske in kako strokovnjaki z modeli ugotavljajo širjenje tovrstnih epidemij, raziskujemo v tokratni Frekvenci X.


23.01.2020

Stopinja in pol: Poti podnebnih migracij

Vidne podnebne spremembe so se začele v 80. letih prejšnjega stoletja, z vsakim letom pa so se večale vremenske obremenitve. Denimo v Siriji, ki je, kar zadeva podnebni vidik, zelo dobro preučena, so se po letu 2005 pojavljale večletne suše, ko je večina kmetovalcev izgubila možnost preživetja. Ljudje so zapuščali svoje domove, odhajali v Damask, ki je začel pokati po šivih. Nastajali so konflikti, ki so pripeljali do tega, da so ljudje začeli zapuščati državo in odhajati v iskanje boljšega življenja. Vzrok za izvorno selitev so bile izjemne suše, ki so bile v tem primeru posledica podnebnih sprememb. Danes pa tako v mednarodni skupnosti kot tudi mednarodnem pravu nimamo definicije za človeka, ki zapušča državo zaradi podnebnih sprememb. Bo pa to predmet obravnave, s katerim se bodo morale v prihodnje spoprijeti vse nacionalne države. In če se nam danes še zdi, da na naše življenje podnebne spremembe nimajo vpliva, da bodo ljudje zapuščali domove le ob morju, ker bodo izginile celotne otoške države, ali zaradi nepredstavljivih suš, se bomo na neki točki s težavo spopadali tudi v južni in jugovzhodni Evropi. Zakaj torej še nimamo enotnega poimenovanja in tudi zagotovljene zaščite za ljudi, ki zapuščajo domove zaradi podnebnih sprememb, kdo bo odgovoren za te ljudi in kdo bo poskrbel zanje, kam se bodo lahko preselili in kaj se lahko zgodi, če ne bomo zmanjšali izpustov toplogrednih plinov? SOGOVORNIKI: doc. dr. Maša Kovič Dine, strokovnjakinja za mednarodno pravo iz ljubljanske Pravne fakultete Špela Kastelic, asistentka na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU Lisa Lim Ah Ken, strokovnjakinja za podnebne migracije vzhodne Afrike in Afriškega roga Mednarodne organizacije za migracije Združenih narodov Andrej Gnezda iz Umanotere dr. Lučka Kajfež Bogataj iz Biotehniške fakultete


16.01.2020

Stopinja in pol: Slovenija v topli gredi

Ozračje v Sloveniji se zaradi svojih geografskih značilnosti segreva hitreje od svetovnega povprečja. Število vročih dni s temperaturo nad 30 °C se je močno povečalo, hkrati pa se je v zadnjem stoletju za več kot tretjino zmanjšalo število zimskih dni, ko je Bohinjsko jezero zaledenelo. Povečuje se število ekstremnih vremenskih dogodkov, zmanjšuje se višina snežne, podaljšalo se je trajanje sončnega obsevanja. Te spremembe močno vplivajo na ekosisteme, ki se že prilagajajo na nove razmere. V drugi epizodi serije Stopinja in pol si bomo ogledali, kako spreminjanje podnebja že vpliva na slovenske gozdove, ledenike, jame, morje in kmetijske površine. Ali smreke kmalu ne bo več v naših gozdovih? Se bodo razširile druge drevesne vrste, ki imajo raje toplo in suho okolje? Lahko na podnebje pomembno vplivajo mikroskopski morski organizmi? Bomo morali na nove razmere prilagoditi metode kmetovanja? SOGOVORNIKI: Andrej Breznikar iz Zavoda za gozdove Slovenije, direktor Gozdarskega inštituta Slovenije dr. Primož Simončič, dr. Stanko Kapun iz Kmetijsko gozdarskega zavoda Murska Sobota, dr. Jože Verbič iz Kmetijskega inštituta Slovenije, Jure Tičar in Miha Pavšek iz Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU, dr. Lovrenc Lipej in Timotej Turk Dermastia iz Morske biološke postaje Piran, ribič Zlatko Novogradec, Gregor Vertačnik iz Agencije Republike Slovenije za okolje.


09.01.2020

Stopinja in pol: Ko narava ni več naravna

Živimo v dobi antropocena, ko je človek postal pomembna sila, ki usmerja delovanje narave. Podobno, kot so skozi zgodovino na podnebje planeta vplivali izbruhi vulkanov, padci kometov in meteoritov ter gibanje tektonskih plošč, smo danes ljudje tisti dejavnik, po katerem bodo geologi v prihodnosti označevali zdajšnje obdobje zgodovine planeta Zemlja. Opazujemo lahko, kako se topijo ledeniki, dviguje gladina morja, več je ekstremnih vremenskih pojavov, kot so suše, požari, vročinski valovi in poplave. Spreminjajo se ekosistemi, vrste hitro izumirajo, ljudje se morajo seliti, saj na nekaterih področjih planeta ne morejo več preživeti. Podnebje na Zemlji se pregreva in če ne bomo ukrepali, je morda ogroženo celo naše preživetje. Bomo sposobni narediti stopinjo in pol v pravo smer blaženja podnebnih sprememb in prilagajanja nanje? Bomo znali poskrbeti za vsa živa bitja, da nam bo vsem bolje na modrem planetu, ki mu pravimo dom? SOGOVORNIKI: geokemik dr. David Naafs, Univerza v Bristolu klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj, Biotehniška fakulteta vremenoslovec Gregor Vertačnik, Agencija Republike Slovenije za okolje magister klimatskih znanosti Aljoša Slameršak, Univerza v Barceloni


31.12.2019

Zgodba za glas in klavir

To je zgodba o modro-zeleni frnikoli, edinem domu, ki ga imamo in poznamo. To je zgodba o naši Zemlji, ki jo je napisala Maja Ratej, izvedla pa Ivan Lotrič z glasom in član simfoničnega orkestra RTV Slovenija Primož Fleischman na klavirju. Zgodba Zemlje za glas in klavir je bila premierno predvajana ob 10-letnici Frekvence X, zdaj jo objavljamo tudi kot posebno epizodo podkasta.


30.12.2019

Znanstveni vrhovi 2019

O fotografiji črne luknje, kvantni premoči, novih arheoloških najdiščih, napredujoči personalizirani medicini in vse bolj natančnih podnebnih napovedih: skozi vse leto smo lahko spremljali prebojne dosežke, ki so spremenili naš pogled na vesolje, zgodovino, tehnologijo in nenazadnje okolje. Prvič smo lahko videli prizore, ki jim človeško oko ni bilo priča še nikoli. Spoznavali smo, česa vsega še ne vemo o zgodovini naše vrste, in se hkrati spraševali, kakšna prihodnost nas čaka. Leto 2019 v znanosti je bilo vznemirljivo, zapuščina odkritij pa bo odmevala tudi v prihodnosti. Pregled znanosti v letu 2019 sta pripravila Maja Ratej in Jan Grilc.


12.12.2019

Nesojena Nobelovka Jocelyn Bell Burnell

Jocelyn Bell Burnell ima za sabo že več kot 50 let dela v astronomiji. Ampak njeno ključno odkritje se je zgodilo čisto na začetku. Prav na točki, ko je šele dobro začela svojo strokovno pot. Tedaj je nepričakovano naletela na nekaj, kar si sprva ni znala razložiti, in je odkritje v šali poimenovala kar »mali zeleni možje, Little Green Men«. Za svoje odkritje bi morala dobiti Nobelovo nagrado, a je ni. Dobil jo je njen mentor, kar je še danes eno od kontroverznih poglavij v zgodovini podeljevanja Nobelovih nagrad. Jocelyn Bell Burnell je v Oxford poklicala Maja Ratej.


05.12.2019

Iskanje zvočnih spominov različnih generacij

Zvoki nekega kraja vzbujajo spomine. Morda tudi tiste najbolj zabrisane in skoraj pozabljene. Prav take spomine iščejo raziskovalci v mednarodnem projektu Sensotra, ki prostovoljce opremijo s kamerami in mikrofoni in jih odpeljejo na sprehod po domačem kraju. Sprašujejo se, kako različne generacije zaznavajo in dojemajo mestno okolje, ki se hitro spreminja. Znanstveniki iz treh držav, podprti s sredstvi Evropskega raziskovalnega sveta, so za potrebe raziskovanja razvili povsem novo metodo, ki jih je pripeljala do nepričakovanih ugotovitev. O tem se pogovarjamo v Frekvenci X, kjer spremljamo najboljšo finsko visokošolsko profesorico s sodelavci iz treh držav na sprehodu po zvočnih spominih človeštva. Gosta: dr. Helmi Järviluoma, Univerza vzhodne Finske, dr. Rajko Muršič, profesor na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Oddajo je pripravil Jan Grilc.


28.11.2019

Danuvius je prva opica, ki je "stopila na dve nogi"

Pred 12 milijoni let se je na našem prostoru sprehajal Danuvius. “Danuvius je izjemna najdba, o kateri vemo nekaj dni, ne moremo govoriti, da je pol opica pol človek. To je opica,” trdi dr. Petra Golja z Biotehniške fakultete v Ljubljani. Pa čeprav gre za opico, je ta opica prva, ki je “stopila na dve nogi” – vsaj po do zdaj razpoložljivih podatkih. To je z raziskovalno skupino odkrila glavna raziskovalka paleontologinja dr. Madeline Bohme z nemške univerze v Tübingenu: “Odkritje je bilo veliko presenečenje za vse, saj smo ugotovili, da so kosti bolj podobne človeškim kot tistim velikih opic. Ob našem raziskovanju se je izkazalo, da je ta nova vrsta – Danuvius – hodila dvonožno.” Se je bipedalizem torej razvil dvakrat prej, kot smo doslej domnevali, in v Evropi, ne v Afriki, v kakšnih razmerah je živel Danuvius, bi ga lahko označili za evropsko Lucy …


21.11.2019

"Pozdrav od otrok planeta Zemlje"

Frekvenca X se tokrat podaja na razburljivo potovanje po brezmejnih medzvezdnih in galaktičnih širjavah. Kakšne so bile čisto prve galaktične jasli, kakšne zvezde so nastajale v njih, bo razložila profesorica na Kalifornijski univerzi v Davisu dr. Maruša Bradač. Zavihteli pa smo se tudi na krov legendarnih plovil Voyager, ki s seboj po vesolju nosita skrivnosten zapis o človeški civilizaciji. Kaj je zapisano na zlatih ploščah in kako bi jih lahko razumel nič hudega sluteči vesoljski sprehajalec milijone kilometrov stran, pa bosta pojasnila astrofizik dr. Tomaž Zwitter in glasbeni urednik in pisatelj Jonathan Scott.


Stran 11 od 35
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov