Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čeprav ga je mikal študij umetnosti, se je odločil za biologijo: “To je bila čisto pragmatična odločitev, ker tudi v tem vidim estetiko, življenje ima neko lepoto v sebi,” pravi dr. Jernej Ule, molekularni biolog, ki že več kot deset let dela in raziskuje v tujini. Zdaj živi v Londonu. Na univerzi University College v Londonu raziskuje nastanek nevrodegenerativnih bolezni, v tem obdobju je predvsem vpet v raziskovanje morebitnega zdravila za amiotrofično lateralno sklerozo. Več o molekularni biologiji, življenju v Londonu, tekmovalnosti v raziskovalni panogi, lepoti staranja in poetičnosti življenja pa v pogovoru z Majo Stepančič.
Dr. Jernej Ule o molekularni biologiji, življenju v Londonu, tekmovalnosti v raziskovalni panogi, lepoti staranja in poetičnosti življenja
Čeprav ga je mikal študij umetnosti, se je odločil za biologijo. “To je bila čisto pragmatična odločitev, ker tudi v tem vidim estetiko, življenje ima neko lepoto v sebi,” pravi dr. Jernej Ule, molekularni biolog, ki že več kot deset let dela in raziskuje v tujini.
“Verjetno te najbolj oblikuje ravno prva izkušnja v tujini. Prvič sem bil v tujini v San Franciscu, tisti trije meseci so me motivirali, da sem se potem odpravil na študij v New York. Takrat še nisem dobro razumel, kaj bi delal. Bil sem še zelen.”
Pred leti je doktoriral na Rockefellerjevi univerzi v New Yorku, zdaj pa v Londonu na univerzi University College raziskuje nastanek nevrodegenerativnih bolezni. “New York ti ne daje možnosti, da bi veliko razmišljal, vse se dogaja zelo hitro. V Angliji sem se umiril, a sem v Cambridgeu pogrešal intenzivnost New Yorka, London pa je pravo ravnovesje.”
“London je sestavljen iz takih manjših ‘vasic’, v katere se lahko malo odmakneš, hkrati pa ima dinamičnost in odprtost. Zdaj se tam razvijam na naraven način. V Londonu sem se našel.”
Pravi, da mora znanstvenik, ki se hoče intenzivno ukvarjati z raziskovanjem, nujno zamenjati institucijo, tudi državo, da se razvija in pridobiva nove ideje. Nikjer ni lahko, tudi v tujini je velikokrat problem pridobivanje sredstev za raziskave: “Imel sem že ozko grlo, ko sem razmišljal, da bi izstopil iz znanosti, ker preprosto ni bilo sredstev. Ciljev, ki sem jih imel, pa nisem želel prilagoditi. Večkrat sem si rekel, da če nečesa ne morem doseči, je brez zveze, da se grem molekularno znanost.”
Dr. Jernej Ule raziskuje, kakšni so vzroki bolezni motoričnih nevronov in kako so povezani s procesom staranja človeških možganov.
“Ljudje, ki so socialno bolj dejavni, se udeležujejo srečanj in nekako ohranjajo neki svoj del življenja, kakršnega so imeli pred upokojitvijo, so veliko bolj zavarovani pred boleznijo, kot je alzheimerjeva bolezen. Človek se mora motivirati, da ohranja možgane pri življenju.”
Ključne besede njegovih raziskovanj so DNK, RNK in beljakovine ter kako med seboj komunicirajo. Te komunikacijske procese pa je težko definirati, pravi, kot je v neki točki težko definirati komunikacijski proces med ljudmi in računalniki. Ta bo vedno obstajal, računalniki zagotovo ne bodo speljali dela ljudem.
“Vse bolj bomo sodelovali z računalniki. Ljudje imamo v sebi nepredvidljivost, računalniki pa so narejeni tako, da pridejo od točke A do točke B. Oni so ustvarjeni z namenom, ljudje pa ne. Naša vrednost je v tem, da nimamo namena. Ceniti bomo začeli našo nepredvidljivost, našo divjost, naše barbarstvo.”
Dr. Jernej Ule se v zadnjem obdobju posveča odkrivanju vzrokov nastanka ALS oziroma amiotrofične lateralne skleroze. Tudi ta bolezen se – tako kot alzheimerjeva in parkinsonova bolezen – pojavi s staranjem, za raziskovanje pa je njegova skupina dobila celo del sredstev, ki so se zbirala v akciji polivanja z ledeno vodo Ice Bucket Challenge. Čeprav intenzivno išče vzroke in tudi morebitna zdravila za nevrodegenerativne bolezni, povezane s staranjem, pa v življenju še vedno išče poetičnost.
“Staranje je nepredvidljiva stvar in upam, da bo tako tudi ostalo. Upam, da ga ne bomo mogli nadzorovati. Lepota življenja je ravno v tem, da prehajamo iz enega obdobja v drugega.”
689 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Čeprav ga je mikal študij umetnosti, se je odločil za biologijo: “To je bila čisto pragmatična odločitev, ker tudi v tem vidim estetiko, življenje ima neko lepoto v sebi,” pravi dr. Jernej Ule, molekularni biolog, ki že več kot deset let dela in raziskuje v tujini. Zdaj živi v Londonu. Na univerzi University College v Londonu raziskuje nastanek nevrodegenerativnih bolezni, v tem obdobju je predvsem vpet v raziskovanje morebitnega zdravila za amiotrofično lateralno sklerozo. Več o molekularni biologiji, življenju v Londonu, tekmovalnosti v raziskovalni panogi, lepoti staranja in poetičnosti življenja pa v pogovoru z Majo Stepančič.
Dr. Jernej Ule o molekularni biologiji, življenju v Londonu, tekmovalnosti v raziskovalni panogi, lepoti staranja in poetičnosti življenja
Čeprav ga je mikal študij umetnosti, se je odločil za biologijo. “To je bila čisto pragmatična odločitev, ker tudi v tem vidim estetiko, življenje ima neko lepoto v sebi,” pravi dr. Jernej Ule, molekularni biolog, ki že več kot deset let dela in raziskuje v tujini.
“Verjetno te najbolj oblikuje ravno prva izkušnja v tujini. Prvič sem bil v tujini v San Franciscu, tisti trije meseci so me motivirali, da sem se potem odpravil na študij v New York. Takrat še nisem dobro razumel, kaj bi delal. Bil sem še zelen.”
Pred leti je doktoriral na Rockefellerjevi univerzi v New Yorku, zdaj pa v Londonu na univerzi University College raziskuje nastanek nevrodegenerativnih bolezni. “New York ti ne daje možnosti, da bi veliko razmišljal, vse se dogaja zelo hitro. V Angliji sem se umiril, a sem v Cambridgeu pogrešal intenzivnost New Yorka, London pa je pravo ravnovesje.”
“London je sestavljen iz takih manjših ‘vasic’, v katere se lahko malo odmakneš, hkrati pa ima dinamičnost in odprtost. Zdaj se tam razvijam na naraven način. V Londonu sem se našel.”
Pravi, da mora znanstvenik, ki se hoče intenzivno ukvarjati z raziskovanjem, nujno zamenjati institucijo, tudi državo, da se razvija in pridobiva nove ideje. Nikjer ni lahko, tudi v tujini je velikokrat problem pridobivanje sredstev za raziskave: “Imel sem že ozko grlo, ko sem razmišljal, da bi izstopil iz znanosti, ker preprosto ni bilo sredstev. Ciljev, ki sem jih imel, pa nisem želel prilagoditi. Večkrat sem si rekel, da če nečesa ne morem doseči, je brez zveze, da se grem molekularno znanost.”
Dr. Jernej Ule raziskuje, kakšni so vzroki bolezni motoričnih nevronov in kako so povezani s procesom staranja človeških možganov.
“Ljudje, ki so socialno bolj dejavni, se udeležujejo srečanj in nekako ohranjajo neki svoj del življenja, kakršnega so imeli pred upokojitvijo, so veliko bolj zavarovani pred boleznijo, kot je alzheimerjeva bolezen. Človek se mora motivirati, da ohranja možgane pri življenju.”
Ključne besede njegovih raziskovanj so DNK, RNK in beljakovine ter kako med seboj komunicirajo. Te komunikacijske procese pa je težko definirati, pravi, kot je v neki točki težko definirati komunikacijski proces med ljudmi in računalniki. Ta bo vedno obstajal, računalniki zagotovo ne bodo speljali dela ljudem.
“Vse bolj bomo sodelovali z računalniki. Ljudje imamo v sebi nepredvidljivost, računalniki pa so narejeni tako, da pridejo od točke A do točke B. Oni so ustvarjeni z namenom, ljudje pa ne. Naša vrednost je v tem, da nimamo namena. Ceniti bomo začeli našo nepredvidljivost, našo divjost, naše barbarstvo.”
Dr. Jernej Ule se v zadnjem obdobju posveča odkrivanju vzrokov nastanka ALS oziroma amiotrofične lateralne skleroze. Tudi ta bolezen se – tako kot alzheimerjeva in parkinsonova bolezen – pojavi s staranjem, za raziskovanje pa je njegova skupina dobila celo del sredstev, ki so se zbirala v akciji polivanja z ledeno vodo Ice Bucket Challenge. Čeprav intenzivno išče vzroke in tudi morebitna zdravila za nevrodegenerativne bolezni, povezane s staranjem, pa v življenju še vedno išče poetičnost.
“Staranje je nepredvidljiva stvar in upam, da bo tako tudi ostalo. Upam, da ga ne bomo mogli nadzorovati. Lepota življenja je ravno v tem, da prehajamo iz enega obdobja v drugega.”
20. julija mineva natanko 200 let od rojstva češkega meniha Gregorja Mendla, ki slovi kot oče genetike. Obletnica rojstva tega učenjaka, ki se je v zgodovino vpisal s križanjem graha, je lahko priložnost za to, da se na kratko ozremo na pot, ki jo je v teh dveh stoletjih prehodila genetika, in preletimo temeljne izzive, pred katerimi je danes. Maja Ratej se je o tem pogovarjala z genetikom dr. Alešem Mavrom s Kliničnega inštituta za medicinsko genetiko UKC Ljubljana. Začela sta s komentarjem dela Gregorja Mendla. Kaj je bil ta njegov revolucionarni uvid, zaradi katerega mu pravimo oče genetike?
Pred natanko desetletjem so iz raziskovalnega središča CERN v bližini Ženeve sporočili, da so se dokopali do enega največjih prebojev v fiziki sodobnega časa. Odkriti Higgsov bozon je bil edini še manjkajoči košček standardnega modela fizike osnovnih delcev. Veliki hadronski trkalnik, gigantska naprava dolžine ljubljanske obvoznice, je po skoraj štirih letih delovanja upravičil pričakovanja in potrdil, kar so fiziki predvidevali skoraj pet desetletij.
Danes je 23. junij, na ta dan je v koledarju kresna noč in po ljudskem verovanju naj bi bilo prav tedaj mogoče razumeti govorico živali, ob pogoju, da ti v čevelj pade praprotno seme. A da bi slišali živalsko govorico, ne potrebujemo ne kresne noči ne praprotnega semena, ampak le malo znanosti in domišljije. V svetu okoli nas je pravi vrvež – na vseh mogočih zvočnih frekvencah, v elektromagnetnih silnicah, barvnih spektrih, vibracijskih ritmih, kemičnih pošiljkah … Ste za to, da splezamo na babilonski stolp vsega živega? To epizodo sta pripravila Maja Ratej in strokovni sodelavec dr. Matjaž Gregorič. Sogovorniki: - Urša Fležar, Biotehniška fakulteta - Gordana Glavan, Biotehniška fakulteta - Ines Mandič Mulec, Biotehniška fakulteta - Jernej Polajnar, Nacionalni inštitut za biologijo - Barbara Zakšek, Center za kartografijo flore in favne - biologinja in operna pevka Petra Vrh Vrezec
Vesolje, telekomunikacije, genetika, medicina, podnebna znanost. Kateri so največji preboji, ki so zaznamovali ta znanstvena področja? Analiziramo največje mejnike na področju znanosti v zadnjih 50 letih.
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Fizik svetovnega slovesa Carlo Rovelli o fiziki in filozofiji časa: "Čas kot tak v resnici ne obstaja. Čas je prostor, ki ga odpirata naš spomin in pričakovanje".
Frekvenca X se je v času praznovanja 50-letnice Vala 202 podala tudi med šolarje in kot vreče zlata med njimi delila šolske, profesorske, življenjske in raziskovalne izkušnje naših strokovnjakov. Prijetno, sicer hladno jutro je namreč na OŠ Brinje v Grosupljem zaznamoval pogovor z imenitnimi gosti, ki so se z veseljem pomešali med mladino. Dr. Alojz Kodre, dr. Matevž Dular in dr. Anja Petković Komel so osnovnošolcem prinesli in tudi prenesli svojo strast do raziskovanja, do eksperimentiranja in tudi reševanja ugank.
Frekvenca X se je pomešala med osnovnošolce - svoje raziskovalne, šolske, življenjske izkušnje so z mladimi radovedneži delili dr. Alojz Kodre, dr. Matevž Dular in dr. Anja Petković Komel.
Kako se je znanost delala pred 50. leti? Na Inštitutu Jožef Stefan in Kemijskem inštitutu smo obiskali laboratorije in tedaj aktivne raziskovalce ter preverili, kako se je znanost obnašala na terenu Biotehniške fakultete.
V Frekvenci X še zadnji, 3. del serije o zajemanju in shranjevanju ogljika, torej o sklopu tehnologij, ki bodo eden izmed pomembnih delov v mozaiku boja proti segrevanju ozračja.
V Frekvenci X nadaljujemo serijo oddaj o zajemanju in shranjevanju ogljika, sklopu tehnologij, ki bodo eden izmed pomembnih delov v mozaiku boja proti segrevanju ozračja.
V 1. delu serije Frekvence X o zajemanju in shranjevanju ogljika se odpravljamo v sežigalnico odpadkov, ki ima rešitev za svoje ogljične izpuste.
Na mineralnih gnojilih sloni slaba polovica prebivalstva na svetu, vse skupaj pa se je začelo s postopkom čudno zvenečega imena, pod katerega se podpisujeta Nobelovca Fritz Haber in Carl Bosch.
Kako je vojna v Ukrajini vplivala na raziskovanje vesolja, o odkritju najbolj oddaljene zvezde doslej, kako deluje vesoljski teleskop James Webb, o ERC projektu in o tem, kaj prinaša mesec maj.
Kaj so ključna vprašanja, ki bi jih bilo treba zastaviti prihodnjim oblikovalcem politik v Sloveniji v zvezi z znanostjo pri nas?
Kako uspešno bi se različice s hitrejšo prenosljivostjo ali izogibanjem imunski zaščiti ali kombinaciji obojega, lahko razširile po populaciji? Pogovor z dr. Mary Bushman s harvardske šole za javno zdravje.
Tri mlade znanstvenice predstavljajo svoje raziskovalne izzive, konkretne projekte, komentirajo razmere na področju znanosti v Sloveniji in svetu. Kje se vidijo v prihodnosti?
Vsak posameznik je sposoben zlih dejanj, če ga k temu spodbujajo okoliščine.
Intervju s statistikom Davidom Spiegelhalterjem z Univerze v Cambridgeu.
Kako se sinhronizirajo naši možgani z možgani drugih? Kako in kdaj smo usklajeni?
Neveljaven email naslov