Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ameriška vesoljska agencija Nasa je razkrila, da so v 3,5 milijarde let starih skalah na Marsu odkrili še več organskih sestavin. Skozi leta zaznavajo tudi periodično nihanje metana v atmosferi. Izvor metana ni znan, dopuščajo možnost, da bi lahko bil potencialno tudi življenjski. S pazljivim visokotehnološkim “vohljanjem” že nekaj mesecev skuša ugotoviti izvor metana v Marsovi atmosferi tudi evropska misija ExoMars. Ta bi lahko bil tudi biološkega izvora. Kam vodijo sledi z Marsa, v posebnem intervjuju za Val 202 pojasnjuje dr. Oleg Korablev, vodja instrumenta za preučevanje metana na misiji Evropske vesoljske agencije. Strokovni sodelavec Frekvence X prof. Tomaž Zwitter pojasni aktualne astronomske dogodke.
Evropska misija ExoMars skuša s pazljivim visokotehnološkim "vohljanjem" ugotoviti izvor metana v Marsovi atmosferi. Ta bi lahko bil tudi biološkega izvora
Ameriška vesoljska agencija Nasa je razkrila, da so v 3,5 milijarde let starih skalah na Marsu odkrili še več organskih sestavin. Skozi leta zaznavajo tudi periodično nihanje metana v atmosferi. Izvor metana ni znan, dopuščajo možnost, da bi lahko bil potencialno tudi življenjski. S pazljivim visokotehnološkim “vohljanjem” že nekaj mesecev skuša ugotoviti izvor metana v Marsovi atmosferi tudi evropska misija ExoMars. Ta bi lahko bil tudi biološkega izvora.
Kam vodijo sledi z Marsa, v posebnem intervjuju za Val 202 pojasnjuje dr. Oleg Korablev, vodja instrumenta za preučevanje metana na misiji Evropske vesoljske agencije.
Prof. Korablev, vodo pogosto imenujemo osnovni gradnik življenja. Tudi metan in podobni plini na Zemlji so večinoma rezultat bioloških procesov. Je tako tudi na drugih planetih našega Osončja?
Voda pravzaprav ni gradnik življenja, je pa pogoj za življenje. Je nujno topilo in predpogoj za obstoj življenja, kot ga poznamo. Tako predvidevamo, da bi tudi morebitno življenje na drugih planetih temeljilo na vodi. Pomembno je, da je ta voda v tekočem stanju. Območje možnega obstoja tekoče vode imenujemo tudi naseljivo območje. V tekoči obliki bomo vodo našli le, če od domače zvezde nismo predaleč, saj je tam premrzlo in voda zmrzne, ali ji nismo preblizu, kjer je prevroče. Obstajajo pa tudi izjeme, recimo ledene lune, kjer drugi viri energije, kot je recimo gnetenje zaradi plimskih vplivov bližnjega planeta, lahko vodo ohranjajo v tekočem stanju. Torej je tekoča voda predpogoj za življenje. Gradnike življenja pa po oznakah elementov imenujemo “CHNOPS”, torej ogljik, vodik, dušik, kisik, fosfor in žveplo.
Na misiji Exomars, skupnem projektu Evropske in Ruske vesoljske agencije, ste vodja pomembnega instrumenta z imenom Raziskovalec kemije atmosfere. Če prav razumem, sedaj krožite okrog Marsa in skušate zaznati sledi različnih plinov, ki jih spušča rdeči planet. Kaj iščete in zakaj?
Res je, trenutno raziskujemo s tem zapletenim naborom instrumentov. To je skupni projekt, v katerem kot enakopravna partnerja nastopata Evropska vesoljska agencija in agencija Ruskozmos. Namen tega eksperimenta je preučevanje sledi plinov, ki prihajajo z Marsa, obenem pa raziskujemo tudi klimo in dolgoročne spremembe Marsove atmosfere. Želimo bolje razumeti fiziko in kemijo Marsove klime, obenem pa se pomen njegove atmosfere, ki ima manj kot stotino Zemljinega tlaka, kaže na primer v prašnih viharjih. Prejšnjo sredo smo tako zaznali začetek novega obsežnega, pravzaprav globalnega prašnega viharja na Marsu. Taki dogodki so precej redki, zadnji se je zgodil pred 7 leti. Seveda pa je končni cilj našega instrumenta študij kemije Marsove atmosfere. Nekateri od plinov, ki jih preučujemo, imajo lahko povezavo tudi z drugimi procesi, morda biološkimi, tektonskimi in vulkanskimi.
O vseh teh možnostih je sedaj precej govora, saj je Marsovo površje zelo puščavsko in neprijazno do življenja, obenem je Mars precej umirjen svet, ki je videti tektonsko mrtev in brez večje potresne aktivnosti. Glede metana vemo, da je ta na Zemlji večinoma posledica bioloških procesov, lahko pa nastane tudi drugače.
Kako je s tem na Marsu, še ne vemo, velika uganka pa je, da vidimo, da se njegova prisotnost s časom spreminja. Morda metan prihaja iz žepkov pod površjem, kar so predlagali kolegi, ki raziskujejo z marsovskim vozilom Radovednost, vendar to ni edina možnost. Pričakujemo, da bodo naše sistematične globalne meritve lahko pojasnile, od kod prihaja ta metan.
Vodo in različne organske molekule, ki imajo morda biološki izvor, najdemo tudi na Marsovem površju. Lahko komentirate teden dni staro Nasino objavo rezultatov, ki so jih dobili z vozilom Radovednost, ki se vozi po rdečem planetu?
Člani Marsovega znanstvenega laboratorija, ki raziskuje z vozilom Radovednost, so objavili dve raziskavi. Merijo atmosferski metan, pa tudi prisotnost organskih snovi tik pod površjem. V prvi raziskavi so bolj natančno preučili meritve atmosferskega metana, ki jih izvajajo že 6 let. Našli so povezavo med zastopanostjo atmosferskega metana in letnimi časi na Marsu. Domnevajo, da spremembe temperature lahko sprostijo metan iz majhnih žepkov pod površjem. Je pa metana zelo malo, na eno metanovo molekulo pride več kot milijarda drugih molekul v atmosferi. Atmosfera je tudi zelo redka, saj je njen tlak manj od stotine tistega, ki ga imamo na Zemlji. Tako točnost teh njihovih meritev ni posebej dobra.
“Prepričan sem, da bodo ljudje že kmalu leteli na Mars. Kolonizacija Marsa ali spreminjanje njegove klime pa zveni le kot fantastika, ki je morda uresničljiva šele v nekaj stoletjih.”
Z drugo raziskavo so odkrili organske molekule v Marsovih tleh. Preučevali so sedimentne kamnine, ki so nastale pred tremi in pol milijardami let. Torej so zelo stare, saj je starost samega Marsa ali Zemlje zelo podobna, to je 4,65 milijarde let. Na Zemlji tako starih kamnin skoraj ni, saj se njeno površje stalno preoblikuje. Tektonika plošč povzroča premikanje celin in njihovo podrivanje, Zemlja je res zelo aktiven planet. Mars pa je videti kot mrtev planet, stare kamnine so lahko dobro ohranjene in hranijo torej zapis o pogojih, ki so vladali pred milijardami let. V teh starih plasteh so sedaj prvič zagotovo odkrili organske snovi. Njihovega izvora ne poznamo, lahko so nastale na Marsu ali pa so jih prinesli meteoriti, ki so marsikdaj ostanek kometov, v kometih pa je znano, da je precej organske snovi. Kakorkoli, gre za prvo nedvoumno odkritje same organske snovi, saj so prejšnje trditve iz konca leta 2013 le domnevale o zaznavi sledi organskih snovi, ki je razpadla pod vplivom kozmičnega sevanja. To se mi zdi zelo zanimivo.
Mars ni edina tarča. Sodelujete v projektu, s katerim bi želeli pristati na Marsovi luni Fobos, tam nabrati vzorce kamnin in jih prinesti na Zemljo. Zanimajo vas tudi raziskave Venere. Kaj vas zanima na teh oddaljenih svetovih?
Glede Fobosa je jasno, da imamo težave. Več let smo pripravljali to misijo, ki pa žal ni nikoli zapustila tirnice okoli Zemlje. Cilj misije, ki bi prinesla vzorce s tako starega telesa, kot je Marsova luna Fobos, je, da bi v laboratoriju lahko preučili vzorec snovi, ki izvira iz samih začetkov Osončja. Tako bi lahko domnevali, kakšna je bila kemična sestava ob trenutku nastanka našega Osončja, saj je glede tega še marsikaj negotovega. Ta misija se žal ni uresničila. Po več predlogih v Evropi so sedaj temu cilju najbližje Japonci z misijo MMX, v prevodu Raziskovalec Marsovih lun. Japonci gradijo na uspehu njihove pretekle misije Hayabusa, ki je na Zemljo vrnila vzorec z enega od asteroidov. Izstrelitev misije MMX načrtujejo za leto 2024.
Tu smo govorili o raziskovanju otroštva našega Osončja. Omenili pa ste tudi Venero. Venera je članica skupine Zemlji podobnih planetov, poleg nje sta še Mars in Merkur. Ta telesa so kamnita, ostali planeti v našem Osončju pa so plinasti in po sestavi bližje Soncu, taka sta na primer Jupiter ali Saturn. Seveda nas zanimajo druga telesa podobna Zemlji. Tu je Venera posebnost. Po velikosti, masi ali njeni razdalji od Sonca je zelo podobna Zemlji. Vendar je na Venerinem površju grozno vroče, tam je povsem podivjan efekt tople grede. Obdaja jo zelo gosta atmosfera iz ogljikovega dioksida in sledov vode, kar dvigne površinsko temperaturo za skoraj 500 stopinj. Preučevanje Venere nam torej lahko odgovori na vprašanje, kaj se lahko zgodi, če na planetu efekt tople grede pobegne nadzoru. Na Zemlji imamo sedaj dokaze, da zaradi izpustov ogljikovega dioksida in kurjenja organskih goriv prihaja do globalnega segrevanja. Zemljina klima je bila stotine milijonov let zelo stabilna, sedaj pa bi jo to ravnanje lahko pognalo v katastrofo. Venera je torej naša skrajnost, ki nas lahko uči o naši Zemlji.
Na koncu mi dovolite neformalno vprašanje. Sedaj je jasno, da so bili pogoji na Marsu včasih prijazni do življenja, sedaj pa je to suha in mrzla puščava. Vseeno pa beremo, da bomo na Mars poslali ljudi in tam celo ustanovili stalne naselbine. Kakšni so vaši komentarji in osebni odnos do takih aktivnosti?
Onkraj Lune, ki pa nima ozračja, je Mars verjetno edino telo, ki bi lahko postalo človeški cilj. Prepričan sem, da bodo tja leteli ljudje, morda že kmalu. So težave, ki jih je težko rešiti, kot je sevanje med potjo proti Marsu in na njegovem površju. Vendar so obiski ali celo dolgotrajna naselbina mogoči. Če pa govorimo o kolonizaciji Marsa ali spreminjanju njegove klime v tako bližje zemeljski, to zaenkrat zveni le kot fantastika, ki je morda uresničljiva šele v stoletjih. Torej osebno mislim, da moramo skrbeti za našo Zemljo in se izogibati onesnaževanju, klimatskim spremembam ali pregosti naseljenosti. Zares je ne smemo prehitro pokvariti.
Profesor Korablev, najlepša hvala za vaše odgovore. Zelo se veselimo objave vaših odkritij na Marsu, ki jo načrtujete čez kak mesec, imamo prav?
Približno v mesecu dni imamo v Nemčiji sestanek znanstvene ekipe. Morda se bomo odločili za krajšo javno objavo. Popolno objavo vseh rezultatov misije pa pričakujemo septembra na konferenci Euroscience v Berlinu, tu pa je še konferenca COSPAR julija v Pasadeni v ZDA.
689 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Ameriška vesoljska agencija Nasa je razkrila, da so v 3,5 milijarde let starih skalah na Marsu odkrili še več organskih sestavin. Skozi leta zaznavajo tudi periodično nihanje metana v atmosferi. Izvor metana ni znan, dopuščajo možnost, da bi lahko bil potencialno tudi življenjski. S pazljivim visokotehnološkim “vohljanjem” že nekaj mesecev skuša ugotoviti izvor metana v Marsovi atmosferi tudi evropska misija ExoMars. Ta bi lahko bil tudi biološkega izvora. Kam vodijo sledi z Marsa, v posebnem intervjuju za Val 202 pojasnjuje dr. Oleg Korablev, vodja instrumenta za preučevanje metana na misiji Evropske vesoljske agencije. Strokovni sodelavec Frekvence X prof. Tomaž Zwitter pojasni aktualne astronomske dogodke.
Evropska misija ExoMars skuša s pazljivim visokotehnološkim "vohljanjem" ugotoviti izvor metana v Marsovi atmosferi. Ta bi lahko bil tudi biološkega izvora
Ameriška vesoljska agencija Nasa je razkrila, da so v 3,5 milijarde let starih skalah na Marsu odkrili še več organskih sestavin. Skozi leta zaznavajo tudi periodično nihanje metana v atmosferi. Izvor metana ni znan, dopuščajo možnost, da bi lahko bil potencialno tudi življenjski. S pazljivim visokotehnološkim “vohljanjem” že nekaj mesecev skuša ugotoviti izvor metana v Marsovi atmosferi tudi evropska misija ExoMars. Ta bi lahko bil tudi biološkega izvora.
Kam vodijo sledi z Marsa, v posebnem intervjuju za Val 202 pojasnjuje dr. Oleg Korablev, vodja instrumenta za preučevanje metana na misiji Evropske vesoljske agencije.
Prof. Korablev, vodo pogosto imenujemo osnovni gradnik življenja. Tudi metan in podobni plini na Zemlji so večinoma rezultat bioloških procesov. Je tako tudi na drugih planetih našega Osončja?
Voda pravzaprav ni gradnik življenja, je pa pogoj za življenje. Je nujno topilo in predpogoj za obstoj življenja, kot ga poznamo. Tako predvidevamo, da bi tudi morebitno življenje na drugih planetih temeljilo na vodi. Pomembno je, da je ta voda v tekočem stanju. Območje možnega obstoja tekoče vode imenujemo tudi naseljivo območje. V tekoči obliki bomo vodo našli le, če od domače zvezde nismo predaleč, saj je tam premrzlo in voda zmrzne, ali ji nismo preblizu, kjer je prevroče. Obstajajo pa tudi izjeme, recimo ledene lune, kjer drugi viri energije, kot je recimo gnetenje zaradi plimskih vplivov bližnjega planeta, lahko vodo ohranjajo v tekočem stanju. Torej je tekoča voda predpogoj za življenje. Gradnike življenja pa po oznakah elementov imenujemo “CHNOPS”, torej ogljik, vodik, dušik, kisik, fosfor in žveplo.
Na misiji Exomars, skupnem projektu Evropske in Ruske vesoljske agencije, ste vodja pomembnega instrumenta z imenom Raziskovalec kemije atmosfere. Če prav razumem, sedaj krožite okrog Marsa in skušate zaznati sledi različnih plinov, ki jih spušča rdeči planet. Kaj iščete in zakaj?
Res je, trenutno raziskujemo s tem zapletenim naborom instrumentov. To je skupni projekt, v katerem kot enakopravna partnerja nastopata Evropska vesoljska agencija in agencija Ruskozmos. Namen tega eksperimenta je preučevanje sledi plinov, ki prihajajo z Marsa, obenem pa raziskujemo tudi klimo in dolgoročne spremembe Marsove atmosfere. Želimo bolje razumeti fiziko in kemijo Marsove klime, obenem pa se pomen njegove atmosfere, ki ima manj kot stotino Zemljinega tlaka, kaže na primer v prašnih viharjih. Prejšnjo sredo smo tako zaznali začetek novega obsežnega, pravzaprav globalnega prašnega viharja na Marsu. Taki dogodki so precej redki, zadnji se je zgodil pred 7 leti. Seveda pa je končni cilj našega instrumenta študij kemije Marsove atmosfere. Nekateri od plinov, ki jih preučujemo, imajo lahko povezavo tudi z drugimi procesi, morda biološkimi, tektonskimi in vulkanskimi.
O vseh teh možnostih je sedaj precej govora, saj je Marsovo površje zelo puščavsko in neprijazno do življenja, obenem je Mars precej umirjen svet, ki je videti tektonsko mrtev in brez večje potresne aktivnosti. Glede metana vemo, da je ta na Zemlji večinoma posledica bioloških procesov, lahko pa nastane tudi drugače.
Kako je s tem na Marsu, še ne vemo, velika uganka pa je, da vidimo, da se njegova prisotnost s časom spreminja. Morda metan prihaja iz žepkov pod površjem, kar so predlagali kolegi, ki raziskujejo z marsovskim vozilom Radovednost, vendar to ni edina možnost. Pričakujemo, da bodo naše sistematične globalne meritve lahko pojasnile, od kod prihaja ta metan.
Vodo in različne organske molekule, ki imajo morda biološki izvor, najdemo tudi na Marsovem površju. Lahko komentirate teden dni staro Nasino objavo rezultatov, ki so jih dobili z vozilom Radovednost, ki se vozi po rdečem planetu?
Člani Marsovega znanstvenega laboratorija, ki raziskuje z vozilom Radovednost, so objavili dve raziskavi. Merijo atmosferski metan, pa tudi prisotnost organskih snovi tik pod površjem. V prvi raziskavi so bolj natančno preučili meritve atmosferskega metana, ki jih izvajajo že 6 let. Našli so povezavo med zastopanostjo atmosferskega metana in letnimi časi na Marsu. Domnevajo, da spremembe temperature lahko sprostijo metan iz majhnih žepkov pod površjem. Je pa metana zelo malo, na eno metanovo molekulo pride več kot milijarda drugih molekul v atmosferi. Atmosfera je tudi zelo redka, saj je njen tlak manj od stotine tistega, ki ga imamo na Zemlji. Tako točnost teh njihovih meritev ni posebej dobra.
“Prepričan sem, da bodo ljudje že kmalu leteli na Mars. Kolonizacija Marsa ali spreminjanje njegove klime pa zveni le kot fantastika, ki je morda uresničljiva šele v nekaj stoletjih.”
Z drugo raziskavo so odkrili organske molekule v Marsovih tleh. Preučevali so sedimentne kamnine, ki so nastale pred tremi in pol milijardami let. Torej so zelo stare, saj je starost samega Marsa ali Zemlje zelo podobna, to je 4,65 milijarde let. Na Zemlji tako starih kamnin skoraj ni, saj se njeno površje stalno preoblikuje. Tektonika plošč povzroča premikanje celin in njihovo podrivanje, Zemlja je res zelo aktiven planet. Mars pa je videti kot mrtev planet, stare kamnine so lahko dobro ohranjene in hranijo torej zapis o pogojih, ki so vladali pred milijardami let. V teh starih plasteh so sedaj prvič zagotovo odkrili organske snovi. Njihovega izvora ne poznamo, lahko so nastale na Marsu ali pa so jih prinesli meteoriti, ki so marsikdaj ostanek kometov, v kometih pa je znano, da je precej organske snovi. Kakorkoli, gre za prvo nedvoumno odkritje same organske snovi, saj so prejšnje trditve iz konca leta 2013 le domnevale o zaznavi sledi organskih snovi, ki je razpadla pod vplivom kozmičnega sevanja. To se mi zdi zelo zanimivo.
Mars ni edina tarča. Sodelujete v projektu, s katerim bi želeli pristati na Marsovi luni Fobos, tam nabrati vzorce kamnin in jih prinesti na Zemljo. Zanimajo vas tudi raziskave Venere. Kaj vas zanima na teh oddaljenih svetovih?
Glede Fobosa je jasno, da imamo težave. Več let smo pripravljali to misijo, ki pa žal ni nikoli zapustila tirnice okoli Zemlje. Cilj misije, ki bi prinesla vzorce s tako starega telesa, kot je Marsova luna Fobos, je, da bi v laboratoriju lahko preučili vzorec snovi, ki izvira iz samih začetkov Osončja. Tako bi lahko domnevali, kakšna je bila kemična sestava ob trenutku nastanka našega Osončja, saj je glede tega še marsikaj negotovega. Ta misija se žal ni uresničila. Po več predlogih v Evropi so sedaj temu cilju najbližje Japonci z misijo MMX, v prevodu Raziskovalec Marsovih lun. Japonci gradijo na uspehu njihove pretekle misije Hayabusa, ki je na Zemljo vrnila vzorec z enega od asteroidov. Izstrelitev misije MMX načrtujejo za leto 2024.
Tu smo govorili o raziskovanju otroštva našega Osončja. Omenili pa ste tudi Venero. Venera je članica skupine Zemlji podobnih planetov, poleg nje sta še Mars in Merkur. Ta telesa so kamnita, ostali planeti v našem Osončju pa so plinasti in po sestavi bližje Soncu, taka sta na primer Jupiter ali Saturn. Seveda nas zanimajo druga telesa podobna Zemlji. Tu je Venera posebnost. Po velikosti, masi ali njeni razdalji od Sonca je zelo podobna Zemlji. Vendar je na Venerinem površju grozno vroče, tam je povsem podivjan efekt tople grede. Obdaja jo zelo gosta atmosfera iz ogljikovega dioksida in sledov vode, kar dvigne površinsko temperaturo za skoraj 500 stopinj. Preučevanje Venere nam torej lahko odgovori na vprašanje, kaj se lahko zgodi, če na planetu efekt tople grede pobegne nadzoru. Na Zemlji imamo sedaj dokaze, da zaradi izpustov ogljikovega dioksida in kurjenja organskih goriv prihaja do globalnega segrevanja. Zemljina klima je bila stotine milijonov let zelo stabilna, sedaj pa bi jo to ravnanje lahko pognalo v katastrofo. Venera je torej naša skrajnost, ki nas lahko uči o naši Zemlji.
Na koncu mi dovolite neformalno vprašanje. Sedaj je jasno, da so bili pogoji na Marsu včasih prijazni do življenja, sedaj pa je to suha in mrzla puščava. Vseeno pa beremo, da bomo na Mars poslali ljudi in tam celo ustanovili stalne naselbine. Kakšni so vaši komentarji in osebni odnos do takih aktivnosti?
Onkraj Lune, ki pa nima ozračja, je Mars verjetno edino telo, ki bi lahko postalo človeški cilj. Prepričan sem, da bodo tja leteli ljudje, morda že kmalu. So težave, ki jih je težko rešiti, kot je sevanje med potjo proti Marsu in na njegovem površju. Vendar so obiski ali celo dolgotrajna naselbina mogoči. Če pa govorimo o kolonizaciji Marsa ali spreminjanju njegove klime v tako bližje zemeljski, to zaenkrat zveni le kot fantastika, ki je morda uresničljiva šele v stoletjih. Torej osebno mislim, da moramo skrbeti za našo Zemljo in se izogibati onesnaževanju, klimatskim spremembam ali pregosti naseljenosti. Zares je ne smemo prehitro pokvariti.
Profesor Korablev, najlepša hvala za vaše odgovore. Zelo se veselimo objave vaših odkritij na Marsu, ki jo načrtujete čez kak mesec, imamo prav?
Približno v mesecu dni imamo v Nemčiji sestanek znanstvene ekipe. Morda se bomo odločili za krajšo javno objavo. Popolno objavo vseh rezultatov misije pa pričakujemo septembra na konferenci Euroscience v Berlinu, tu pa je še konferenca COSPAR julija v Pasadeni v ZDA.
Leto 2017 je ubiralo svojstveno pot tudi v znanosti. Od prelomnih odkritij v vesolju, vznemirljivih prebojev v medicini in genetiki, krute realnosti v okoljski znanosti, do slovenskih prebojev v biologiji, fiziki in kemiji … Navkljub slabi finančni podpori države so naši raziskovalci vedno bolj uspešni, tudi pri pridobivanju evropskih sredstev. Ekipa Frekvence X je izbrala nekatere odmevne tuje in domače znanstvene dosežke. Od klasične do digitalne tablete, od čiščenja vode s kavitacijo do bolj učinkovitih škropiv, od kompleksnosti do poljudnosti. Pripovedujeta Maja Ratej in Luka Hvalc.
Kaj bi storili, če bi se znašli v brezizhodnem položaju odločiti se nekoga rešiti, pri tem pa žrtvovati nekoga drugega. Smete izvesti matematični izračun in žrtvovati enega človeka, da bi jih rešili sto? Moralna dilema, pred katero se najverjetneje nikoli ne bomo znašli, daje dober vpogled v razmišljanje ljudi in kako bi reagirali v kritičnih trenutkih. Smo torej pripravljeni odigrati vlogo v igri in nekoga žrtvovati? Kdaj pa se od odločanja distanciramo in dilemo opredelimo kot moralno sporno, kdaj se odločamo racionalno in kdaj čustveno ter kakšne dileme obstajajo tudi v vsakdanjem življenju, za katere se sploh ne zavedamo, da o njih moralno odločamo? O moralnih dilemah smo razpravljali s filozofom Mirtom Komelom s Fakultete za družbene vede in nevroznanstvenikom Fieryjem Cushmanom z Univerze Harvard.
Prestižni Evropski raziskovalni svet, podeljevalec najuglednejših evropskih raziskovalnih projektov, je nekaj manj kot 2 milijona evrov namenil slovenskim raziskovalcem. Na tako imenovani Consolidator ravni je bila uspešna ekipa prof. dr. Matevža Dularja z ljubljanske Strojne fakultete, njihov projekt CABUM se ukvarja kavitacijo, to je z nastajanjem mehurčkov plina v tekočinah.Gre za fundamentalne raziskave, ki so pomembne tako za delovanje raketnega motorja kot za ropot domačega sokovnika. Izjemno pomembna pa je uporaba za čiščenje voda, v katerih s kavitacijo lahko uničimo viruse in bakterije in to brez uporabe kemije. In prav na področju čiščenja vode, bodo slovenski znanstveniki nadaljevali raziskave, ki obetajo velik preboj. Osrednji gost podkasta dr. Matevž Dular je eden izmed najmlajših rednih profesorjev ljubljanske univerze, a je še vedno zaposlen le za določen čas. Večino doktorata je opravil v Nemčiji, sodeluje s številnimi uglednimi tujimi inštituti, projektno tudi z Evropsko vesoljsko agencijo. Ob koncu z našim rednim sodelavcem prof. Tomažem Zwittrom govorimo tudi o zmagovalcu mednarodne olimpijade iz astronomije in astrofizike Alekseju Jurci in izpostavljamo decembrske astronomske zanimivosti.
Svet ni tak, kot si ga predstavljamo z zemljevidov. In to iz enega samega razloga – ker je okroglo Zemljo nemogoče preslikati na raven list papirja, brez da bi jo vsaj delno popačili. Grenlandija zato na klasičnem zemljevidu sveta izgleda večja od Evrope, čeprav je v resnici skoraj petkrat manjša. Tudi orientacija karte je stvar družbenega dogovora – evropske srednjeveške karte so bile denimo obrnjene proti vzhodu. V Frekvenci X o kartografiji, tisti klasični, ki preko različnih vrst projekcij skuša svet spraviti v eno ravnino, in modernih tehnologijah, ki te pristope povsem spreminjajo. Gosti: dr. Dušan Petrovič, predstojnik Katedre za kartografijo na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo mag. Roman Rener, Geodetski inštitut Slovenije Boštjan Burger, geograf in informatik
Nikoli v zgodovini nismo imeli toliko zabeleženih podatkov o svetu in družbi. Vedno učinkovitejše metode odbiranja in združevanja določenih delov ogromnih podatkovnih baz v uporabne informacijske pakete bodo v prihodnosti najverjetneje sestavljali enega najmočnejših orodij za tiste, ki ga bodo lahko uporabljali.Podjetjem računalniško upravljanje z bazami podatkov že pomaga učinkoviteje oglaševati in tako bolje poslovati na trgu, državam pomaga voditi evidence o svojih prebivalcih in tako bolje prepoznavati ter razreševati ali preprečevati probleme, s katerimi se srečujejo, delodajalcem lajša odločitev o zaposlitvi določenega kandidata, sodobne metode upravljanja s podatki lahko pomenijo tudi pomemben napredek v medicini, natančneje v diagnostiki … in tako naprej. Potencial za družbi koristno uporabo novega znanja na področju dela z bazami podatkov je – kot baze same – ogromen. Žal pa lahko to močno orodje v nepravih rokah v prihodnje pomeni tudi zdrs v distopično družbo; situacijo, v kateri se ne bomo mogli nikakor skriti pred velikim bratom, ki nam bo sledil na vsakem koraku, beležil podatke o nas in nas po svojih kriterijih vrednotil.Kitajska ni daleč od tega orwellovskega scenarija: že čez tri leta naj bi po načrtih tamkajšnjih oblasti zaživel tako imenovani Sistem socialnega kapitala, prek katerega bo kitajski veliki brat razpolagal z obširnimi paketi podatkov o svojih državljanih ter jih za zaželene oziroma nezaželene vedenjske vzorce nagrajeval oz. kaznoval. Katere etične dileme moramo razrešiti, če se prednostim sodobnih znanstvenih dognanj s področja družboslovne informatike ne želimo odpovedati, obenem pa preprečiti, da bi se “kitajska prihodnost” zgodila tudi nam? Gostje: Dr. Luka Kronegger, katedra za družboslovno informatiko in metodologijo FDV; Jean-Philippe Schepens, podatkovni znanstvenik in ekonomist; Dr. Michal Kosinski, univerza Stanford, doktorat iz všečkov.
Nevtronsko sipanje je nova metoda, s katero se ukvarjajo tudi slovenski znanstveniki, z njeno pomočjo si lahko med drugim obetamo še večji napredek kvantnega računalništva, razvoj alternativnih virov energije in nova dognanja v medicini in farmaciji. Kako bodo sodobni pristopi v raziskavah magnetizma in materialov spremenili industrijo in naše življenje, na katerih področjih lahko nevtroni prispevajo ključne korake in kakšna je pri tem vloga slovenskih znanstvenikov? Podkast smo posneli v študentski Kavarni Mafija na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Gosta sta bila dr. Franci Merzel s Kemijskega inštituta in dr. Matej Pregelj z Inštituta Jožefa Štefana, v Grenoble smo poklicali dr. Marka Johnsona.
Kako napisati hit, je vprašanje, na katerega ni univerzalnega odgovora. Med ljudmi je praviloma popularno tisto, kar lahko hitro in brez napora prepoznajo. Učinek prepoznanja je pomemben, saj posameznika navda z zadovoljstvom, vendar zgolj ponavljanje že znanega ni najboljša formula za popularnost. Recept za uspešnico je praviloma ravno pravšnja mešanica že poznanega in novega, a zgolj vrhunska ideja ni dovolj, kot ključna dodana vrednost se večkrat izkaže tudi nadpovprečno obrtniško znanje, vrhunsko obvladanje forme. V čem je skrivnost uspešnih glasbenikov, režiserjev, pa tudi politikov in predstavnikov še kakšne profesije, ki se ne ukvarja izključno s tehničnimi ali naravoslovnimi področji? Gostje: Derek Thompson (avtor knjižne uspešnice Hit Makers: The Science of Popularity), Stojan Pelko (filmski publicist in komunikacijski strateg), Magnifico (glasbenik in avtor številnih hitov), dr. Sašo Dolenc (fizik in filozof)
Metanje steklenic v zabojnike, harmonika od zore do mraka, brnenje kosilnic in puhalnikov za listje … To je le nekaj zvokov, ki zaznamuje našo bolj ali manj urbano zvočno krajino. Projekt Zvočna ekologija mest podrobno analizira zvoke v mestnih središčih in četrtih in se dotika vprašanja, kako se zvočnost določenih delov mesta spreminja zaradi družbeno-političnih procesov in ekonomskih interesov. Na spremembe v urbani zvočni krajini vplivajo tudi globalizacija, turizem in zabava. Ljudje s soustvarjanjem zvočne krajine vstopajo tudi v javni politični prostor. Kaj pa zvoki mesta povedo o nas? Kateri zvoki nas v javnem prostoru najbolj motijo in zakaj? Kakšne so naše osebne zvočne krajine? Razpravljamo z gostjama z ZRC SAZU, dr. Mojco Kovačič z Glasbenonarodopisnega inštituta in dr. Ano Hofman z Inštituta za kulturne in spominske študije.
“Ko letimo proti očesu orkana, je to najbolj nemirno območje. Takrat pihajo najmočnejši vetrovi, ki letalo sukajo levo in desno. Ko pa se enkrat prebijemo skozi orkan, nas čaka izjemen prizor - sončno vreme, okrog pa čudovite strukture oblakov, kot bi jih nekdo naslikal,” tako svojo pot skozi orkane opisuje meteorolog in lovec na orkane Ryan Rickert s 53. izvidniške meteorološke eskadrilje. Da so orkani nekaj izjemnega (in hkrati grozljivega), se lahko prepričamo vsako poletje, ko silovito udarijo predvsem v državah v Karibskem morju. Letošnja orkanska sezona se zdaj približuje koncu, kaj pa nam je pustila? Veliko opustošenja, pa tudi vprašanj - ali je pojav vedno močnejših orkanov posledica našega vpliva na podnebje ali so vedno obstajali tako uničujoči orkani. Poleg tega pa se bomo z lovcem na orkane odpravili vse do očesa tropskega ciklona. Pripnite si varnostne pasove in poletite z nami.
Na Kemijskem inštitutu v Ljubljani so razvili nov tip proteinskih struktur, ki se lahko brez škodljivih učinkov sintetizirajo v celicah ter se same od sebe sestavijo v nanometrske kletke. Te imajo velik potencial za dostavo zdravil v medicini, tvorbo sodobnih cepiv, snovanje funkcionalnih materialov … Skrivnost proteinskih origamijev pojasjujeta dr. Ajasja Ljubetič in Fabio Lapenta, avtorja raziskave, objavljene v reviji Nature Biotechnology. Astronomi Evropskega južnega observatorija pa so pomočjo mreže teleskopov v Čilu prvič zaznali vir gravitacijskih valov, ki naj bi jih povzročilo trčenje in zlitje dveh nevtronskih zvezd. Pri tem je to trčenje v vesolje izvrglo številne težke elemente, kot sta zlato in platina. Odkritje, pri katerem so sodelovali tudi slovenski astrofiziki, predstavlja najmočnejši dokaz doslej, da so kratkotrajni izbruhi žarkov gama posledica trkov nevtronskih zvezd. Kaj pomeni prelomno odkritje razložita dr. Andreja Gomboc z Univerze v Novi Gorici in dr. Nial Tanvir z Univerze Leicester v Veliki Britaniji.
Skupina satelitov Cluster preučuje magnetosfero v okolici Zemlje. Ta nas ščiti pred delci Sončevega vetra, ki bi sicer precej neugodno vplivali na življenje na Zemlji. Gre za par satelitov, ki sta bila izstreljena leta 2000 in bosta delovala vsaj do leta 2018. Kako je mogoče obnašanje Sonca primerjati celo z nogometom in kaj smo se naučili od pristanka sonde Rosetta na kometu Čurjumov - Gerasimenko, sta nam pojasnila vrhunska znanstvenika Evropske vesoljske agencije, francoski raziskovalec Philippe Escoubet in britanski astrofizik Matt Taylor, ki sta pred tedni gostovala na Bledu. Z našim strokovnim sodelavcem prof. Tomažem Zwittrom tudi o jesenskih aktualnostih iz sveta astronomije.
Cirkadiani ritmi, gravitacijski valovi in krioelektronska mikroskopija vam verjetno ne povedo veliko, če pa dodamo, da so to teme, ki so si letos prislužile Nobelovo nagrado, veste vsaj, da gre za prelomne raziskave v znanosti. Na področju medicine in fiziologije so Nobelovo nagrado dobili Jeffrey C. Hall, Michael Rosbash and Michael W. Young, na področju fizike je polovico nagrade dobil Rainer Weiss, po četrtino pa Barry C. Barish in Kip S. Thorne, na področju kemije pa Jacques Dubochet, Joachim Frank in Richard Henderson. Kako pomembna so odkritja teh znanstvenikov razlagamo ob pomoči slovenskih strokovnjakov.
Pravljice o Rdeči kapici in volku nam že v otroštvu v kosti poženejo vsaj malo strahu pred gozdovi, a dr. Andraž Čarni, ki veliko časa preživi med drevesi, pravi, da je strah največkrat brez osnove. Medvedi resda tu in tam prilomastijo, a realno je še vedno majhna možnost, da naletimo nanje, divje živali se načeloma tudi rade skrijejo pred človekom. Je pa zato v gozdovih veliko drugih zanimivosti. Dr. Čarni je biolog na Inštitutu Jovana Hadžija ZRC SAZU in eden izmed ključnih ljudi za vpis naših pragozdov Krokar in Snežnik Žrdolce na Unescov seznam svetovne naravne dediščine. Je odličen poznavalec balkanskih gozdov, pred kratkim je postal član makedonske akademije znanosti in umetnosti. Pogovarjamo se tudi o lubadarju, ki je predvsem posledica šibkih zim in napada pospeševano posajene smreke v nižinskih gozdovih. Z dr. Čarnijem se je pogovarjal Luka Hvalc.
Vesoljsko vreme je eno izmed raziskovalnih polj dr. Primoža Kajdiča iz Murske Sobote, ki že 14 let živi in dela v Mehiki, kjer je astronomija zanimala že Maje. Dr. Kajdič je objavil 30 znanstvenih člankov, zanimajo ga predvsem udarni valovi v bližini Zemlje, ki nastanejo kot posledica dejavnosti Sonca. V Sloveniji je septembra zbral vesoljske fizike z vsega sveta, ki so predstavljali svoja najnovejša dognanja, do katerih so prišli ob pomoči podatkov, ki jih že več kot 15 let zbira misija Cluster. Sodelovanje pri evropskih in globalnih vesoljskih projektih je priložnost tudi za slovenska podjetja, ki so že aktivna na področju 3D tiska. Z dr. Primožem Kajdičem se je pogovarjal Luka Hvalc.
Čeprav ga je mikal študij umetnosti, se je odločil za biologijo: “To je bila čisto pragmatična odločitev, ker tudi v tem vidim estetiko, življenje ima neko lepoto v sebi,” pravi dr. Jernej Ule, molekularni biolog, ki že več kot deset let dela in raziskuje v tujini. Zdaj živi v Londonu. Na univerzi University College v Londonu raziskuje nastanek nevrodegenerativnih bolezni, v tem obdobju je predvsem vpet v raziskovanje morebitnega zdravila za amiotrofično lateralno sklerozo. Več o molekularni biologiji, življenju v Londonu, tekmovalnosti v raziskovalni panogi, lepoti staranja in poetičnosti življenja pa v pogovoru z Majo Stepančič.
Prof. dr. Marko Mikuž je prvič prišel v ženevski Cern kot nadobudni doktorski študent pred več kot tridesetimi leti, presenetili sta ga zanikrna zunanjost in vrhunska oprema v notranjosti. S sodelavci je v naslednjih desetletjih pripomogel k potrditvi obstoja enega od osnovnih delcev materije, Higgsovega bozona, za kar je bila leta 2013 podeljena tudi Nobelova nagrada. Skupaj s 13 slovenskimi kolegi, ki znotraj Cerna delujejo pri projektu Atlas, je dr. Mikuž letos sodeloval pri odkritju nove lastnosti svetlobe. Naši fiziki imajo v bližini pospeševalnika najeto stanovanje, ki mu ljubkovalno rečejo Cukrarna, prof. Mikuž pa tam zelo pogosto tudi kuha. Na vratih njegove ljubljanske pisarne na Inštitutu Jožefa Štefana so prilepljene startne številke z različnih maratonov, teče tudi, ko je službeno v Cernu. Dr. Marko Mikuž je pronicljiv in natančen sogovornik, ki zna marsikaj povedati v prenesenem pomenu. Ob zadnjem dokazu za sipanje svetlobe na svetlobi pri trkih svinčenih ionov je spomnil tudi na očarljivost mavrice. “Veliko delamo, da nekaj malega kdaj pa kdaj tudi dobimo. In razumemo. Se splača. Pa tudi človeštvo drugače ne zna funkcionirati. Ljudje moramo delovati v pravi smeri, da pridemo do dosežkov.” V prvem iz serije septembrskih intervjujev z vrhunskimi slovenskimi znanstveniki in raziskovalci se Luka Hvalc z dr. Mikužem pogovarja o dosežkih, kompleksnosti in preprostosti fizike, razumevanju in sistemu, življenjski in delovni filozofiji.
Naši znanstveniki z Instituta Jožef Stefan ter ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko so prejšnji teden objavili strokovni članek v reviji Nature Physics, v katerem so razrešili skrivnost magnetnega stanja v pomembnem modelskem sistemu, ki je begala raziskovalce že več kot 40 let. Ključne besede so: spinska tekočina, plastoviti kristali in nova agregatna stanja, ključna ugotovitev pa, da je spinska tekočina obstojna pri približno 100 stopinjah Celzija. Ja, vsekakor kompleksna zadeva, zato se je Maja Stepančič odpravila na Inštitut Jožefa Stefana in skušala odkritje postaviti v čim bolj poljuden jezik. Srečala se je s sodelavcem raziskave dr. Martinom Klanjškom.
Ekipa znanstvenikov z Univerze v Aberdeenu na Škotskem je identificirala novo populacijo matičnih celic, ki so sposobne obnavljati hrustanec in celo tvoriti kolenski sklep na novo. O dognanju so raziskovalci pred kratkim poročali v eni izmed najuglednejših znanstvenih revij Nature Communications. Prva soavtorica študije je dr. Janja Zupan, asistentka na Katedri za klinicˇno biokemijo Fakultete za farmacijo. Z mlado raziskovalko se pogovarjamo o izsledkih študije, prednosti za zdravljenje, slovenski znanosti, multidisciplinarnem delu v tujini: “Delali smo tudi od osmih zjutraj do desetih zvečer. Prisotnost strokovnjakov z različnih področij omogoči delo na zelo visoki ravni, ko na koncu prideš do zanimivih izsledkov, so občutki neprecenljivi. To je tisto, kar me potegne v znanosti.”
Dr. Aleš Marsetič se je pred kratkim vrnil iz Mehike, kjer je bil član arheološke odprave dr. Ivana Šprajca, ki že vrsto let odkriva vznemirljivo življenje majevskega ljudstva. V pogovoru razkriva, kaj so slovenski raziskovalci odkrivali na zadnji odpravi v džunglo, kjer so nekoč živeli Maji. Dr. Marsetič je sicer geodet, specialist za fotogrametrijo v daljinskem zaznavanju. Sodeluje pri gradnji prvega slovenskega satelita, na Japonskem je skupaj s sodelavci prejel prvo nagrado za zasnovo satelita za opazovanje višine oblakov. Je dobitnik srebrnega znaka ZRC SAZU. Njegovi raziskovalni dosežki na področju geometričnih popravkov podatkov daljinskega zaznavanja niso zgolj primerljivi s tujimi, temveč jih lahko označimo za inovativne na svetovni ravni.
Kako je mogoče, da z enim vdihom človek zdrži pod vodo 11 minut in 35 sekund ali da se le z zmogljivostjo svojih pljuč spusti do globine 214 metrov, kar ustreza višini 65-nadstropne zgradbe? To sta namreč uradna svetovna rekorda. Gosta Samo Jeranko in dr. Ivan Kneževič razložita in opišeta potapljaški refleks, izenačevanje pritiska, iskanje meja za človeško telo in um v ekstremnih globinah.
Neveljaven email naslov