Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ljubljanska univerza je ob ustanovitvi orala ledino v akademski sferi. Po 100 letih se je znašla v položaju, ko si znova postavlja ključna vprašanja glede svoje vloge v družbi. S kakšnim vetrom jadra univerza, ki se po eni strani lahko pohvali z izjemnimi raziskovalnimi dosežki, po drugi strani pa spopada z notranjimi aferami. Sklepna epizoda serije Akademskih 100.
*Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek. Izbor glasbe Andrej Karoli. V oddaji so nastopili zaslužni profesor na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani dr. Rafael Cajhen, profesor mikrobiologije dr. Blaž Stres, novinarka Tina Kristan, sociolog kulture dr. Rastko Močnik, filozof dr. Darko Štrajn, profesor na Fakulteti za strojništvo dr. Matevž Dular, profesor na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani dr. Ivan Bratko, podoktorska raziskovalka računalništva na Univerzi Stanford dr. Marinka Žitnik.
Po 100 letih obstoja se je ljubljanska univerza znašla v položaju, ko si znova postavlja ključna vprašanja o svoji vlogi v družbi
Ljubljanska univerza se lahko danes po eni strani pohvali z izjemnimi raziskovalnimi dosežki, po drugi strani pa se spopada z notranjimi aferami. Temu namenjamo sklepno epizodo serije Akademskih 100.
Serija: Akademskih 100
Prva epizoda: Grad vedam dvigni v beli se Ljubljani
Druga epizoda: Veter v jadrih upora
Tretja epizoda: Od Anke do Anje … in sto let vmes
Danes Univerzo v Ljubljani obiskuje skoraj 38.000 študentov, zaposluje pa več kot 6000 visokošolskih učiteljev, raziskovalcev, asistentov ter strokovnih in administrativnih sodelavcev na 23 fakultetah in treh umetniških akademijah. “V bistvu je tragika, da se pri taki množici motiviranih in dobro izobraženih raziskovalcev najde vmes pas menedžmenta, ki ugrabi delovanje v svojo lastno korist,” opozarja dr. Blaž Stres, mikrobiolog, ki je zaposlen na treh institucijah, med drugim na Fakulteti za gradbeništvo in Biotehniški fakulteti v Ljubljani. “So cokla razvoja in zavirajo raziskovalno delovanje navzdol in spremembe navzgor.”
Tina Kristan, novinarka 24 ur Fokusa in Inšpektorja, je podrobno raziskovala afero z dodatki za stalno pripravljenost in se zaradi tega večkrat znašla pod pritiski. Kot pripoveduje, je tako naletela na obraz univerze, ki ga ni pričakovala.
“Tisto, kar me tukaj še najbolj preseneča in za kar mislim, da je največji problem, je, da univerza ni nobenega od teh dejanj ostro obsodila ali celo sankcionirala.”
Darko Štrajn, znanstveni svetnik na Pedagoškem inštitutu, opozarja, da je v vse večji krizi tudi avtonomija univerze. “To, kar se na univerzi dogaja zdaj, je tudi eden od vidikov njenega prilagajanja na tržne pogoje.” Pri tem je kot primer navedel prizadevanja nekaterih ljudi, ki bi radi univerzitetne delavce izvzeli iz sistema javnih uslužbencev. Opozoril je na težnje nekaterih po zasluškarstvu in iskanju lukenj v zakonodajo, “s čimer so si ljudje na univerzi ustvarjali dodatne zaslužke”. Štrajn je ob tem spomnil na filozofa Immanuela Kanta in njegovo paradigmo avtonomnega uma, na kar univerza danes pozablja: “To je trenutno nekoliko potlačeno oziroma sprejeto z nasmeškom, potem pa gledajo naprej, kaj bodo prodali na trgu.”
Ravno tržno prilagajanje je tisto, zaradi česar univerza po mnenju profesorja sociologije kulture Rastka Močnika izgublja svojo pravo bit. “Motivacija za študij ni več pridobivanje znanja, ampak pridobivanje diplome.”
Dr. Matevž Dular s Fakultete za strojništvo v Ljubljani, ki je redni profesor postal že pri 38 letih in je tudi eden izmed peščice slovenskih raziskovalcev, ki je pridobil sredstva iz prestižnega Evropskega raziskovalnega sveta, pritrjuje temu, da je v sodobni logiki raziskovanja ostalo bore malo od zastavljenega humboldtovskega ideala. Kot je razbrati iz njegovih besed, je prav denar tisti, ki pogosto povsem nadvlada avtonomijo izbiranja raziskovalnih področij in odmerja usodo tisočih mladih, ki si prihodnost tako iščejo na tujem. “Znanstveniki v glavnem delamo tisto, od koder pride denar.”
Ljubljanska univerza je poleti na svetovno znani šanghajski lestvici kakovosti padla pod 500. mesto, kar je najnižje v njeni zgodovini na tej lestvici. Profesor za področje umetne inteligence na ljubljanski Fakulteti za računalništvo in informatiko dr. Ivan Bratko je skeptičen do tega, ali je vse na univerzi res dovolj kakovostno:
“Profesorji bi morali dosegati določeno raven in ta raven bi morala biti višja. Svojega dela bi se morali lotiti veliko bolj ambiciozno. Prepričan sem, da bi mnogi lahko dosegli tudi strožje kriterije.”
Poostritev kriterijev se je po njegovih besedah obrestovala Kitajcem. “Medtem ko je ljubljanska univerza izpadla iz prvih 500 univerze na šanghajski lestvici, jo je v zadnjih letih na tej lestvici prehitelo več kot 50 kitajskih univerz. Že to razloži ta zdrs.”
Ljubljanska univerza bi se morala za izboljšanje mednarodne konkurenčnosti še naprej mednarodno povezovati in privabljati tuje talente v Slovenijo, meni dr. Marinka Žitnik, podoktorska raziskovalka računalništva na Stanfordu, ki v kratkem začenja pot kot mlada profesorica na Harvardu. Univerza po njenem seveda mora imeti določeno tradicijo, a mora biti obenem tudi odprta za nove ideje in znati čim prej zaznati to, kakšna bo naša družba v prihodnjih desetletjih. “Način, kako lahko k temu pristopi, je, da definira manjše število prednostnih področij, t.i. ‘moonshot’ projekte, pri katerih bi različni oddelki med sabo sodelovali z vizijo, da na teh področjih univerza poseže v sam svetovni vrh.”
V oddaji smo izpostavili zgodbo prof. MILANA VIDMARJA. Bil je izjemno markantna osebnost 20. stoletja, elektroinženir, ki je pozornost v evropskih krogih vzbudil s svojimi rešitvami na področju transformatorjev, pisec in šahovski velemojster; bil pa je tudi med čisto prvimi profesorji na univerzi in desetletje po njeni ustanovitvu tudi njen rektor. “Potrebujemo jo zato, ker je naša in ker ne more nobena tuja univerza dajati naši akademski mladini duha, ki ga daje naša. Gre tedaj za razlike duha, ne za razlike v znanosti in nje metodah. Naš akademski izobraženec mora tudi znanstveno misliti, govoriti in pisati po naše.” Njegovo zgodbo nam je podal upokojeni profesor na Fakulteti za elektrotehniko dr. Rafael Cajhen.
*Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek. Izbor glasbe Andrej Karoli. V oddaji so nastopili zaslužni profesor na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani dr. Rafael Cajhen, profesor mikrobiologije dr. Blaž Stres, novinarka Tina Kristan, sociolog kulture dr. Rastko Močnik, filozof dr. Darko Štrajn, profesor na Fakulteti za strojništvo dr. Matevž Dular, profesor na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani dr. Ivan Bratko, podoktorska raziskovalka računalništva na Univerzi Stanford dr. Marinka Žitnik.
689 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Ljubljanska univerza je ob ustanovitvi orala ledino v akademski sferi. Po 100 letih se je znašla v položaju, ko si znova postavlja ključna vprašanja glede svoje vloge v družbi. S kakšnim vetrom jadra univerza, ki se po eni strani lahko pohvali z izjemnimi raziskovalnimi dosežki, po drugi strani pa spopada z notranjimi aferami. Sklepna epizoda serije Akademskih 100.
*Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek. Izbor glasbe Andrej Karoli. V oddaji so nastopili zaslužni profesor na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani dr. Rafael Cajhen, profesor mikrobiologije dr. Blaž Stres, novinarka Tina Kristan, sociolog kulture dr. Rastko Močnik, filozof dr. Darko Štrajn, profesor na Fakulteti za strojništvo dr. Matevž Dular, profesor na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani dr. Ivan Bratko, podoktorska raziskovalka računalništva na Univerzi Stanford dr. Marinka Žitnik.
Po 100 letih obstoja se je ljubljanska univerza znašla v položaju, ko si znova postavlja ključna vprašanja o svoji vlogi v družbi
Ljubljanska univerza se lahko danes po eni strani pohvali z izjemnimi raziskovalnimi dosežki, po drugi strani pa se spopada z notranjimi aferami. Temu namenjamo sklepno epizodo serije Akademskih 100.
Serija: Akademskih 100
Prva epizoda: Grad vedam dvigni v beli se Ljubljani
Druga epizoda: Veter v jadrih upora
Tretja epizoda: Od Anke do Anje … in sto let vmes
Danes Univerzo v Ljubljani obiskuje skoraj 38.000 študentov, zaposluje pa več kot 6000 visokošolskih učiteljev, raziskovalcev, asistentov ter strokovnih in administrativnih sodelavcev na 23 fakultetah in treh umetniških akademijah. “V bistvu je tragika, da se pri taki množici motiviranih in dobro izobraženih raziskovalcev najde vmes pas menedžmenta, ki ugrabi delovanje v svojo lastno korist,” opozarja dr. Blaž Stres, mikrobiolog, ki je zaposlen na treh institucijah, med drugim na Fakulteti za gradbeništvo in Biotehniški fakulteti v Ljubljani. “So cokla razvoja in zavirajo raziskovalno delovanje navzdol in spremembe navzgor.”
Tina Kristan, novinarka 24 ur Fokusa in Inšpektorja, je podrobno raziskovala afero z dodatki za stalno pripravljenost in se zaradi tega večkrat znašla pod pritiski. Kot pripoveduje, je tako naletela na obraz univerze, ki ga ni pričakovala.
“Tisto, kar me tukaj še najbolj preseneča in za kar mislim, da je največji problem, je, da univerza ni nobenega od teh dejanj ostro obsodila ali celo sankcionirala.”
Darko Štrajn, znanstveni svetnik na Pedagoškem inštitutu, opozarja, da je v vse večji krizi tudi avtonomija univerze. “To, kar se na univerzi dogaja zdaj, je tudi eden od vidikov njenega prilagajanja na tržne pogoje.” Pri tem je kot primer navedel prizadevanja nekaterih ljudi, ki bi radi univerzitetne delavce izvzeli iz sistema javnih uslužbencev. Opozoril je na težnje nekaterih po zasluškarstvu in iskanju lukenj v zakonodajo, “s čimer so si ljudje na univerzi ustvarjali dodatne zaslužke”. Štrajn je ob tem spomnil na filozofa Immanuela Kanta in njegovo paradigmo avtonomnega uma, na kar univerza danes pozablja: “To je trenutno nekoliko potlačeno oziroma sprejeto z nasmeškom, potem pa gledajo naprej, kaj bodo prodali na trgu.”
Ravno tržno prilagajanje je tisto, zaradi česar univerza po mnenju profesorja sociologije kulture Rastka Močnika izgublja svojo pravo bit. “Motivacija za študij ni več pridobivanje znanja, ampak pridobivanje diplome.”
Dr. Matevž Dular s Fakultete za strojništvo v Ljubljani, ki je redni profesor postal že pri 38 letih in je tudi eden izmed peščice slovenskih raziskovalcev, ki je pridobil sredstva iz prestižnega Evropskega raziskovalnega sveta, pritrjuje temu, da je v sodobni logiki raziskovanja ostalo bore malo od zastavljenega humboldtovskega ideala. Kot je razbrati iz njegovih besed, je prav denar tisti, ki pogosto povsem nadvlada avtonomijo izbiranja raziskovalnih področij in odmerja usodo tisočih mladih, ki si prihodnost tako iščejo na tujem. “Znanstveniki v glavnem delamo tisto, od koder pride denar.”
Ljubljanska univerza je poleti na svetovno znani šanghajski lestvici kakovosti padla pod 500. mesto, kar je najnižje v njeni zgodovini na tej lestvici. Profesor za področje umetne inteligence na ljubljanski Fakulteti za računalništvo in informatiko dr. Ivan Bratko je skeptičen do tega, ali je vse na univerzi res dovolj kakovostno:
“Profesorji bi morali dosegati določeno raven in ta raven bi morala biti višja. Svojega dela bi se morali lotiti veliko bolj ambiciozno. Prepričan sem, da bi mnogi lahko dosegli tudi strožje kriterije.”
Poostritev kriterijev se je po njegovih besedah obrestovala Kitajcem. “Medtem ko je ljubljanska univerza izpadla iz prvih 500 univerze na šanghajski lestvici, jo je v zadnjih letih na tej lestvici prehitelo več kot 50 kitajskih univerz. Že to razloži ta zdrs.”
Ljubljanska univerza bi se morala za izboljšanje mednarodne konkurenčnosti še naprej mednarodno povezovati in privabljati tuje talente v Slovenijo, meni dr. Marinka Žitnik, podoktorska raziskovalka računalništva na Stanfordu, ki v kratkem začenja pot kot mlada profesorica na Harvardu. Univerza po njenem seveda mora imeti določeno tradicijo, a mora biti obenem tudi odprta za nove ideje in znati čim prej zaznati to, kakšna bo naša družba v prihodnjih desetletjih. “Način, kako lahko k temu pristopi, je, da definira manjše število prednostnih področij, t.i. ‘moonshot’ projekte, pri katerih bi različni oddelki med sabo sodelovali z vizijo, da na teh področjih univerza poseže v sam svetovni vrh.”
V oddaji smo izpostavili zgodbo prof. MILANA VIDMARJA. Bil je izjemno markantna osebnost 20. stoletja, elektroinženir, ki je pozornost v evropskih krogih vzbudil s svojimi rešitvami na področju transformatorjev, pisec in šahovski velemojster; bil pa je tudi med čisto prvimi profesorji na univerzi in desetletje po njeni ustanovitvu tudi njen rektor. “Potrebujemo jo zato, ker je naša in ker ne more nobena tuja univerza dajati naši akademski mladini duha, ki ga daje naša. Gre tedaj za razlike duha, ne za razlike v znanosti in nje metodah. Naš akademski izobraženec mora tudi znanstveno misliti, govoriti in pisati po naše.” Njegovo zgodbo nam je podal upokojeni profesor na Fakulteti za elektrotehniko dr. Rafael Cajhen.
*Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek. Izbor glasbe Andrej Karoli. V oddaji so nastopili zaslužni profesor na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani dr. Rafael Cajhen, profesor mikrobiologije dr. Blaž Stres, novinarka Tina Kristan, sociolog kulture dr. Rastko Močnik, filozof dr. Darko Štrajn, profesor na Fakulteti za strojništvo dr. Matevž Dular, profesor na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani dr. Ivan Bratko, podoktorska raziskovalka računalništva na Univerzi Stanford dr. Marinka Žitnik.
V epilogu serije Vse živo danes potujemo od časov Lucy pa do Homo Futurisa, zanimalo nas bo tudi, kaj je tisto, kar ljudi res dela – ljudi. Ljudje smo dolgo veljali za krono stvarstva oziroma krono evolucijskega razvoja. Danes je težko najti lastnosti, po katerih smo posebni. Živali uporabljajo orodja, imajo jezik z dialekti, svojo kulturo … Kaj popolnoma človeškega nam je torej še ostalo? Maja Ratej se je v sklepu serije odpravila na Biotehniško fakulteto v Ljubljani, kjer je potekala tretja javna debata Frekvence X v tej sezoni. Z njo so bili še fiziolog Marko Kreft in antropologinja Petra Golja z Biotehniške fakultete, nevrolog Zvezdan Pirtošek z Nevrološke klinike v Ljubljani in strokovni sodelavec Frekvence X biolog Matjaž Gregorič iz Znanstveno-raziskovalnega centra SAZU.
Bi lahko rastline opisali kot inteligentne? Čeprav rastline na prvi pogled delujejo togo in dolgočasno, so zmožne marsičesa. Lahko se učijo, imajo spomin in so sposobne celo špekulirati, v zadnjih letih ugotavljajo strokovnjaki. V novi epizodi serije Vse živo Frekvence X na piedestal postavljamo skrivno življenje rastlin. Od klepetavih grahov, iznajdljivih plezalk do hitrostnih rekorderk mesojedk. Med drugim nas bo zaneslo tudi v gozd, kjer se v tleh razprostira ogromen širokopasovni gozdni internet, po katerem rastline že milijarde let delijo dobrine, se opozarjajo na nevarnosti in se vedejo celo altruistično. Serijo pripravljata Maja Ratej in dr. Matjaž Gregorič.
V novi epizodi serije Vse živo bomo še prav posebno živalski. Odpravljamo se namreč v svet neverjetno pestrih paritvenih sistemov, ki jih poznajo živali. Od levjih krdel, prešuštniških ptičev, pretkanih škržatov, od ljubezni slepih bahavih petelinov, pajkovk kanibalk pa do ušes zaljubljenih voluharjev, med – recimo jim – napetimi četrtinami pa postrežemo še s prav posebno pajčjo ljubezensko afero. Kako živali izbirajo partnerje in kako močno jih zaznamuje spolni konflikt? Serijo pripravljata Maja Ratej in dr. Matjaž Gregorič.
S tremi urami živega programa smo 19. marca 2019 zaznamovali 10-letnico oddaje in podkasta Frekvenca X. Strnili bomo najzanimivejše utrinke: poslušalke in poslušalci so v živo zastavljali poljudnoznanstvena vprašanja, oglasili so se celo šolarji iz ene izmed učilnic, poklicali smo naše raziskovalce na šest celin, reševali smo izziv o mravljah in slonih, v interpretaciji Ivana Lotriča in Primoža Fleischmana ustvarili Zgodbo Zemlje za glas in klavir. Osrednja gostja Frekvence X je bila legendarna primatologinja in preučevalka šimpanzov Jane Goodall.
Kmalu bo natanko 50 let, odkar je Jane Goodall odkrila, da šimpanzi uporabljajo orodje, imajo čustva, svojo osebnost. Znamenita britanska primatologinja bo svoje ugotovitve in izkušnje delila posebej za slavnostno Frekvenco X. Tudi o tem, kako je ime dobila po Tarzanovi Jane in kako je bil kuža Rusty njen največji življenjski učitelj. Kljub 85 letom je še vedno vseskozi na poti, morda kmalu znova obišče tudi Slovenijo. Avtorja: Maja Ratej in Matej Praprotnik
Frekvenca X ne ostaja samo na domačih tleh, veliko kličemo tudi v tujino, dobesedno na vse celine. In tako smo si ob našem desetem rojstnem dnevu rekli: “Kaj ko bi to ponovili, malo bolj zgoščeno, da preverimo, če je Zemlja res okrogla.” In tule je dokaz. Na celine sveta smo poklicali šest naših znanstvenikov. Sogovorniki: Nace Kranjc - London, Velika Britanija, Maruša Žerjal - Canberra, Avstralija, Liza Debevec - Adis Abeba, Etiopija, Jure Dobnikar - Peking, Kitajska, Tina Šantl Temkiv - Antarktika, Ajasja Ljubetič - Seattle, ZDA
So pravi gospodar in stric v ozadju našega planeta mikrobi? Več milijard let so imeli Zemljo sami zase in poganjajo vse ključne procese na Zemlji, celo padavine. Poseljujejo najbolj ekstremne dele planeta, živijo v nas, in to v velikanskih številkah, po eni od teorij naj bi bili prav mikrobi prišleki z drugega planeta. Nič na njih ni mikro, le ime. V tretji epizodi serije Vse živo se s sogovorniki dotikamo nekaterih trenutno najbolj vročih področij raziskovanja mikroorganizmov. Serijo pripravljata Maja Ratej in dr. Matjaž Gregorič.
Na Zemlji poteka šesto veliko izumiranje vrst, ki smo ga povzročili sami. Na planetu naj bi bilo ogroženih 70 odstotkov vseh vrst, v naslednjih 30 letih jih bo izumrla petina. Vsako minuto posekamo, zažgemo ali kako drugače uničimo okrog sto hektarov gozda, prav tako smo že izgubili tri četrtine genetske raznolikosti kulturnih rastlin, ki smo jih sicer nekoč sami vzgojili. Rajskega vrta ni več, opozarjata avtorja druge epizode serije Vse živo dr. Matjaž Gregorič in Maja Ratej.
Kako staro je življenje na Zemlji? Kdaj se je zgodil tisti trenutek, ko je kemija milijarde let nazaj sredi neprijazne pustinje našega planeta prešla v biologijo? V novi seriji Frekvence X »Vse živo« bomo na sledi življenju na planetu … Odstirali bomo zgodbo o neverjetni raznolikosti, boju, vztrajnosti in fantastični ustvarjalnosti narave okrog nas. In kje v vsem tem je človek, je človek res krona stvarstva?
Najprej so domnevali, da ima obliko keglja ali arašida, zdaj so znanstveniki potrdili, da gre pravzaprav za snežaka. Zamrznjeni ostanek iz časa zgodnjega Osončja, poimenovan Ultima Thule, se nahaja kar 6,4 milijarde kilometrov od Zemlje. Gre za najbolj oddaljeno nebesno telo, kar jih človeštvo kadarkoli preučevalo. “Gremo, Nova obzorja!” je na letošnjega novega leta dan zgodaj zjutraj vzkliknil Alan Stern, glavni inženir Nasine sonde New Horizons. Doktor astrofizike in član legendarne zasedbe Queen Brian May pa je zgodovinskem dogodku posvetil prav posebno pesem. Kako astrofiziki razlagajo pojav snežaka v vesolju in kaj bi lahko ugotovili na podlagi pridobljenih podatkov? Gost: dr. Tomaž Zwitter, profesor astrofizike Avtor: Luka Hvalc Foto: Nasa
Legenda pravi, da je ruski znanstvenik Dmitri Mendelejev pred 150 leti idejo zanj dobil v sanjah. Periodni sistem elementov je do danes postal eden najbolj prepoznavnih grafičnih simbolov znanosti. Ob prvi predstavitvi je bilo na njem 61 elementov, danes jih je 118, periodni sistem pa je še vedno povsem enako uporaben. O njegovi zgodovini, odkrivanju novih elementov in tudi o tem, kako se je periodni sistem preselil tudi v popkulturo se v Frekvenci X pogovarjamo z navdušenci, ki periodni sistem nosijo v denarnici, ga imajo odtisnjenega na skodelici ali o njem že celo desetletje snemajo video vsebine. Gosta: Dr. Martyn Poliakoff, Univerza v Nottinghamu (VB); Dr. Iztok Turel, ljubljanska Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo Avtorja oddaje: Jan Grilc in dr. Matej Huš
Ljudje od nekdaj iščemo eliksir večne mladosti, ki bi nam zagotovil večno življenje. Če je bogovom to izredno dobro uspevalo, pa so ljudje ostali večni le v svojih dejanjih in na papirju. Morda pa se bo tudi to kmalu spremenilo. V 21. stoletju kot naslednjo veliko tehnologijo napovedujejo ravno podaljšanje človekovega življenja v večnost. Kakšen pa bi bil svet, če bi vsi živeli večno? Kako bi na svetu preživela preštevilna populacija, kje bi živela, kdo bi jo prehranil? Je večno življenje zidanje gradov v oblakih ali realna možnost? Nekaj odgovorov smo poiskali na novogoriški gimnaziji. Sogovorniki: profesor filozofije Sandi Cvek doktorska študentka biomedicine Mojca Justin upokojenka Marija Jelen dijaki Gimnazije Nova Gorica – Anja, Borja in Klemen soustanoviteljica podjetja za krioniko Alcor Linda Chamberlain dr. Zvonka Zupanič Slavec, Inštitut za zgodovino medicine Serijo Frekvence X Ordinacija dr. Prihodnost je pripravila Maja Stepančič.
Vsak dan z letalom potuje 11 milijonov ljudi, to je toliko, kot ima prebivalcev Grčija. Pomislimo, koliko vrst bolezni bi nosili in delili po svetu, če bi potovali neodgovorno. Lani je na letalu iz Dubaja v New York zavladala panika, kašljajo in bruhalo je kar sto ljudi. Po pristanku so jih zadržali v karanteni in pregledali na letalu, na srečo jih je zares zbolelo le 11. In to ne za kakšno eksotično boleznijo, ampak za gripo. Naš sogovornik je v kovčku z rajske plaže v Venezueli v Slovenijo prinesel mušice puri-puri. Ko je doma odprl kovček, so mušice zletele iz kovčka. Kaj bi se zgodilo, če bi bile okužene? Bolezni pa ne prinašamo samo domov, ampak jih tudi odnašamo v druge kraje. Že britanski raziskovalec James Cook je s svojo posadko leta 1778 na Havaje prinesel gripo, tuberkulozo, sifilis … In z njimi smrt za številne avtohtone prebivalce.Raziskujemo izzive, ki jih za naše zdravje prinašata sodoben način življenja in mobilnost. Kaj za razvoj starih in novih bolezni pomenijo hitre podnebne spremembe, kako lahko z genetskimi manipulacijami (na primer malaričnega komarja) uničimo nalezljive bolezni in kakšne so lahko posledice za naš ekosistem. Že če recimo iz Indonezije prinesete odmrle korale ali na domačem vrtu posadite semena manga iz Tajske, lahko ob slabem scenariju to pomeni, da ste domov prinesli tudi virusno, bakterijsko ali glivično okužbo, ki se lahko v našem okolju tudi razmnoži. Bo čez 30 let gensko spreminjanje organizmov nekaj popolnoma vsakdanjega? Ali morda bolezni sploh ne bomo več zdravili, ampak jih bomo iztrebili, še preden bi lahko preskočile na človeka? Kako bo z epidemijami? Kaj bo prinesel morebitni razmah vesoljskega turizma? Sogovorniki: -Dr. Tadeja Kotar, Sekcija za tropsko in potovalno medicino UKC Ljubljana -Dr. Tadej Malovrh, imunolog in strokovnjak za biovarnost z Veterinarske fakultete -Mojca Dolinar, klimatologinja na ARSO -Dr. Andrew Hammond, mikrobiolog na Imperial College London Serijo Ordinacija Dr. Prihodnost pripravlja Maja Stepančič.
Do leta 2050 bo kar 35 odstotkov prebivalcev v Evropi starejših od 60 let, na svetu bo takrat živelo že več starostnikov kot otrok in mladostnikov. Staranje poteka zelo različno, nekdo je lahko še pri osemdesetih povsem aktiven in se primerja z zdravim tridesetletnikom. Na drugi strani imajo lahko že šestdesetletniki resne starostne težave. Za celično in telesno staranje velja, da gre pravzaprav za akumulacijo poškodb. Te težko nadziramo, medtem ko lahko imamo na primer poškodbe DNK vsaj delno pod kontrolo, recimo tako, da ne kadimo. Tudi možgane lahko v starosti ohranimo v dobri formi. Iščemo odgovore na izzive staranja: kako uspešno preprečevati visok krvni tlak v mladosti, da zaradi njega ne bo težav v starosti, kako lahko tehnologija pomaga pri okrevanju – denimo po možganski kapi, kakšne odgovore na staranje ponuja nevroznanost. Katere tehnološke in vsakodnevne malenkosti lahko človeku izboljšajo kakovost v starosti. V domu starejših v Šiški se srečamo z nekaj stanovalkami, mnoge so že na pragu devetdesetih. Navkljub napredujoči tehnologiji so prepričane, da toplega stiska roke in iskrenega nasmeška ne bo mogel nikoli nadomestiti robot. Pa imamo za naš planet starcev sploh kakšno resno alternativo? Sogovorniki so: sistemski biolog dr. Anže Županič dr. Maja Bresjanac, nevrobiologinja delovna terapevtka Katarina Galof dr. Jana Brguljan Hitij, vodja oddelka za hipertenzijo UKC Ljubljana vodja službe za raziskave in razvoj URI Soča dr. Zlatko Matjačić dr. Alan Antin, podjetje za raziskave tehnologij Gartner Serijo Frekvence X Ordinacija dr. Prihodnost pripravlja Maja Stepančič.
Aldous Huxley je že pred osemdesetimi leti v kultnem delu Krasni novi svet brez potrebnih tehnologij predvidel človekov vpliv na genski zapis. Branje, ki lahko sproža tudi nelagodje, je danes nujno za vnovično izpraševanje, kakšna družba postajamo. Bomo tako kot v knjigi vsi isti, a ne vsi enakopravni? So strahovi pred zlorabo genetike za ustvarjanje ljudi po meri realni ali pretirani? Na matematično in etično polje prihodnosti v 2. delu serije postavljamo gensko terapijo, celično terapijo, nanorobote in tehnologijo CRISPR. Izzive sodobne genetike nam predstavljajo: - dr. Roman Jerala - dr. Lenart Girandon - dr. Maja Čemažar Pri seciranju človeškega genoma nam pomaga strokovni sodelavec dr. Aleš Maver s kliničnega inštituta za medicinsko genetiko UKC Ljubljana, ki pravi, da je raziskovanje genoma razburljivo in da gre v resnici za detektivsko delo: v veliki knjižnici skušajo prepoznati ključne spremembe, ki povzročajo bolezni. Serijo Ordinacija dr. Prihodnost pripravlja Maja Stepančič. Dobrodošli v krasnem novem svetu genetike. In etike.
Scenarij za leto 2050 je lahko tudi takšen: vsi imamo modre oči in smo svetlolasi. V laboratorijih poleg elitnih posameznikov vzgajamo tudi organe, ki nam jih v telo uspešno presadijo roboti. Ti seveda za nas skrbijo v domovih za ostarele, kjer slavimo 100-letnico, ali pa smo morda že celo nesmrtni. Realnost ali fikcija? V Ordinaciji doktorice Prihodnost raziskujemo realne in futuristične možnosti za razmah medicine. V prvi epizodi spoznavamo izzive sodobne kirurgije. V Celju smo sodelovali pri robotski operaciji, se v Ljubljani srečali z ustvarjalcem nosov iz obstoječih tkiv ter se pogovarjali z nemškim zdravnikom, ki raziskuje možnosti presaditve živalskih organov v človeka. Sogovorniki: - Sandi Poteko, urolog, ki je izvedel že dva tisoč robotskih operacij - Dr. Uroš Ahčan, kirurg, ki je ustvaril nov nos iz kosti in mehkih tkiv - Dr. Bruno Reichart, srčni kirurg, ki je prvi v Nemčiji opravil presaditev srca - Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, predstojnica Inštituta za zgodovino medicine Avtorica serije Ordinacija dr. Prihodnost je Maja Stepančič
V letu 2018 je človek drzno posegel na področja, kjer ni bil še nikoli … Od prelomne misije na Sonce do prvih gensko spremenjenih otrok, od naravnost neverjetnih korakov v medicini do razvozlane skrivnosti svetlobe. Otresli smo se prakilograma, odkrili tekočo vodo na Marsu in bili plat zvona za okolje. Trije novinarji, trije pogledi … in ena znanost 2018! Znanstveno leto 2018 komentirajo Maja Ratej, Jan Grilc in Aljoša Masten.
Italijanski fizik in eden od najbolje prodajanih avtorjev na svetu Carlo Rovelli ponuja nov most med teorijo relativosti in kvantno mehaniko.
Znanost je povsod. Tudi med prazniki. Zato poljudno-znanstvena ekipa Frekvence X tokratni podkast ustvarja ob popoldanskem čaju. V kuhinji pečemo praznične piškote in se čudimo, kako je vse skupaj ena sama velika kemijska reakcija, kjer odločilno vlogo igrajo temperatura in sestavine. In kakšna je vloga glutena? Med zavijanjem daril razmišljamo, kako velik psihološki učinek lahko ima lepo zavita škatla. Pomembnost okusno zavitega darila potrjujejo tudi raziskave. Ob pogledu na božično drevo pa prebiramo raziskave o genetiki novoletnih jelk in možnostih za njihovo kloniranje.
16. novembra letos so se članice mednarodnega urada za uteži in mere, tudi Slovenija, zbrale v Versaillesu na posebni misiji: spremeniti definicijo kilograma. Ta je bila namreč edina enota, ki je še slonela na fizičnem predmetu. V dobi, ko smo z eno nogo tako rekoč že skoraj stopili na Mars, je glavnina vseh naših meritev odvisna od nekega arhaičnega artefakta. Za marsikoga je bilo to absurdno. A najti novo pot do kilograma ni bilo niti najmanj enostavno – potrebna so bila desetletja dela in dve Nobelovi nagradi, da se bomo lahko z majem drugo leto vendarle poslovili od prakilograma. Pri vsej zgodbi, katere pisci sicer zatrjujejo, da se za nas ne bo nič spremenilo, pa nas vendarle najbolj zanima – nam bodo tehtnice morebiti pokazale kaj manj? Merski sistem se je končno osvobodil zemeljskih spon, saj bodo vse enote določene s fizikalno realnostjo, ne z nekimi predmeti, ki slučajno ležijo na majhnem vlažnem planetu, ki kroži okrog sila povprečne zvezde v odročnem rokavu ene izmed običajnih galaksij. Sogovornika: Dr. Gregor Geršak, Fakulteta za elektrotehniko v Ljubljani Goran Grgić, Urad RS za meroslovje Avtorji: Maja Ratej, dr. Matej Huš, Luka Hvalc
Neveljaven email naslov