Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kaj so superprevodniki, kaj z njimi zmoremo že danes in kaj si lahko z njihovo izpopolnitvijo obetamo? Kličemo tudi enega od avtorjev študije, ki so jo lani uvrstili med ključne znanstvene preboje leta?
Lani je odmevala novica, da je raziskovalcem prvič v zgodovini uspelo doseči superprevodno stanje pri sobni temperaturi, resda pa pri izjemno visokem tlaku, zaradi česar odkritje za zdaj ostaja akademski dosežek brez perspektive za praktično uporabo.
Superprevodnost je lastnost snovi, da prevaja električni tok brez vsakršnih izgub. Izolatorji električnega toka ne prevajajo, običajni prevodniki pa prevajajo z izgubami, ki se kažejo kot segrevanje. Pri zelo nizkih temperaturah pa nekateri elementi in spojine izgubijo upor, zato bi v njih tok lahko tekel neskončno in na neomejene razdalje.
Kritična temperatura, pri kateri snovi izgubijo upor in postanejo superprevodne, se močno razlikuje, so pa te temperature po večini nizke. Za živo srebro je pri –269 °C, železo pa nikoli ne postane superprevodno. Znanstveniki že sto let iščejo materiale, ki bi bili superprevodni pri čim višji temperaturi. Za zdaj je treba superprevodnike ohlajati na zares nizke temperature. Takšna drastična ohlajanja predstavljajo zelo velik problem. Zato si raziskovalci že desetletja prizadevajo iskati materiale, ki bi bili superprevodni pri višjih temperaturah, ob čemer morajo po drugi strani popuščati z visokimi tlaki. Takšni materiali so izpostavljeni res neverjetnim tlakom in tudi laboratoriji, kjer jih skušajo poustvariti, niso kar tako.
"Tako visoke tlake dosežeš tako, da material stisneš med dva diamanta, ki sta dobro brušena. Problem je, če ne boste natančno pripravili eksperimenta, bodo diamanti na pol poti počili. Treba je ponavljati eksperiment. Seveda pa se ti podajajo na popolnoma neraziskana področja." – dr. Denis Arčon
Raziskovalcem je končno uspelo prebiti magično mejo nič stopinj Celzija, pri skoraj 15 stopinjah Celzija so spojino ogljika, vodika in žvepla pod izjemno visokim tlakom pripravili do tega, da je kazala lastnosti superprevodnika.
"Zelo blizu smo temu, da odkrijemo superprevodnike, ki bi se obnesli tako pri sobni temperaturi kot sobnem tlaku. In če bi jih začeli množično proizvajati, lahko govorimo o treh glavnih načinih uporabe: v medicinski diagnostiki, transportu, pri čemer bi lahko končno govorili o dejanski uporabi vlakov na magnetno lebdenje, kar bi drastično spremenilo način transporta v prihodnosti. Tretja možnost uporabe je prenos električne energije na daljavo. S prenosom energije po njih bi prihranili ogromno tako s stališča energije kot denarja." – dr. Ranga Dias
Od superprevodnikov si veliko obetajo tudi prihodnji kvantni računalniki, pospeševalniki delcev, fuzijski reaktorji in nenazadnje se med superprevodniki znajdemo vsakič, ko se odločimo za slikanje z magnetno resonanco. V resnici je material, ki ga ta hip uporabljajo v laboratoriju dr. Range Diasa, preprosta spojina ogljika, vodika in žvepla, pri čemer točna struktura materiala še vedno ni znana. Imajo superprevodnik, ki je obstojen pri 14 stopinjah Celzija, a nihče ne ve, kako točno je videti tak material.
"Zelo dobro poznamo izvorni vzorec, preden smo ga izpostavili visokemu tlaku, o samih strukturnih lastnostih superprevodnika, ki ga smo iz tega dobili, pa vemo zelo malo. Za to si ta hip prizadevamo. Problem se pojavi, ker vodika torej ne vidite zares in ne morete določiti strukture. Podobno velja za ogljik in žveplo. Žveplo se malce vidi, ogljik pa je spet lahek element in pri rentgenski difrakciji ne daje uporabnih rezultatov, iz katerih bi lahko sklepali o strukturi. To nas je oviralo pri določitvi strukture. Po drugi strani govorimo tudi o velikanskem tlaku, velikost vzorca pa je zelo majhna in tudi to zelo otežuje karakterizacijo materiala." – dr. Ranga Dias
"Mislim, da je iluzorno pričakovati, da bi tak superprevodnik pri takih pogojih lahko izkoriščali. Imajo pa drug pomen – dokažejo, da je superprevodnosti mogoče doseči ob primernih robnih pogojih in da tega kvantna mehanika ne omejuje. Naslednji korak pa je seveda, kako na neki način simulirati te visoke tlake. Razvoj bo poleg te smeri – da se bodo igrali še z drugimi elementi in plini lahkih elementov – poskusiti realizirati visoke tlake v urejenih geometrijah – temu rečejo kemijski tlak. Če bi jim s pametnim načrtovanjem materialov tukaj uspelo simulirati visoke tlake, bi bil to zelo pomemben preboj." – dr. Denis Arčon
Gosta tokratne oddaje Frekvenca X sta bila najprodornejši raziskovalec na tem področju v Sloveniji dr. Denis Arčon z inštituta Jožefa Stefana v Ljubljani in soavtor lani odmevne študije v reviji Nature dr. Ranga Dias z ameriške univerze Rochestra.
689 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Kaj so superprevodniki, kaj z njimi zmoremo že danes in kaj si lahko z njihovo izpopolnitvijo obetamo? Kličemo tudi enega od avtorjev študije, ki so jo lani uvrstili med ključne znanstvene preboje leta?
Lani je odmevala novica, da je raziskovalcem prvič v zgodovini uspelo doseči superprevodno stanje pri sobni temperaturi, resda pa pri izjemno visokem tlaku, zaradi česar odkritje za zdaj ostaja akademski dosežek brez perspektive za praktično uporabo.
Superprevodnost je lastnost snovi, da prevaja električni tok brez vsakršnih izgub. Izolatorji električnega toka ne prevajajo, običajni prevodniki pa prevajajo z izgubami, ki se kažejo kot segrevanje. Pri zelo nizkih temperaturah pa nekateri elementi in spojine izgubijo upor, zato bi v njih tok lahko tekel neskončno in na neomejene razdalje.
Kritična temperatura, pri kateri snovi izgubijo upor in postanejo superprevodne, se močno razlikuje, so pa te temperature po večini nizke. Za živo srebro je pri –269 °C, železo pa nikoli ne postane superprevodno. Znanstveniki že sto let iščejo materiale, ki bi bili superprevodni pri čim višji temperaturi. Za zdaj je treba superprevodnike ohlajati na zares nizke temperature. Takšna drastična ohlajanja predstavljajo zelo velik problem. Zato si raziskovalci že desetletja prizadevajo iskati materiale, ki bi bili superprevodni pri višjih temperaturah, ob čemer morajo po drugi strani popuščati z visokimi tlaki. Takšni materiali so izpostavljeni res neverjetnim tlakom in tudi laboratoriji, kjer jih skušajo poustvariti, niso kar tako.
"Tako visoke tlake dosežeš tako, da material stisneš med dva diamanta, ki sta dobro brušena. Problem je, če ne boste natančno pripravili eksperimenta, bodo diamanti na pol poti počili. Treba je ponavljati eksperiment. Seveda pa se ti podajajo na popolnoma neraziskana področja." – dr. Denis Arčon
Raziskovalcem je končno uspelo prebiti magično mejo nič stopinj Celzija, pri skoraj 15 stopinjah Celzija so spojino ogljika, vodika in žvepla pod izjemno visokim tlakom pripravili do tega, da je kazala lastnosti superprevodnika.
"Zelo blizu smo temu, da odkrijemo superprevodnike, ki bi se obnesli tako pri sobni temperaturi kot sobnem tlaku. In če bi jih začeli množično proizvajati, lahko govorimo o treh glavnih načinih uporabe: v medicinski diagnostiki, transportu, pri čemer bi lahko končno govorili o dejanski uporabi vlakov na magnetno lebdenje, kar bi drastično spremenilo način transporta v prihodnosti. Tretja možnost uporabe je prenos električne energije na daljavo. S prenosom energije po njih bi prihranili ogromno tako s stališča energije kot denarja." – dr. Ranga Dias
Od superprevodnikov si veliko obetajo tudi prihodnji kvantni računalniki, pospeševalniki delcev, fuzijski reaktorji in nenazadnje se med superprevodniki znajdemo vsakič, ko se odločimo za slikanje z magnetno resonanco. V resnici je material, ki ga ta hip uporabljajo v laboratoriju dr. Range Diasa, preprosta spojina ogljika, vodika in žvepla, pri čemer točna struktura materiala še vedno ni znana. Imajo superprevodnik, ki je obstojen pri 14 stopinjah Celzija, a nihče ne ve, kako točno je videti tak material.
"Zelo dobro poznamo izvorni vzorec, preden smo ga izpostavili visokemu tlaku, o samih strukturnih lastnostih superprevodnika, ki ga smo iz tega dobili, pa vemo zelo malo. Za to si ta hip prizadevamo. Problem se pojavi, ker vodika torej ne vidite zares in ne morete določiti strukture. Podobno velja za ogljik in žveplo. Žveplo se malce vidi, ogljik pa je spet lahek element in pri rentgenski difrakciji ne daje uporabnih rezultatov, iz katerih bi lahko sklepali o strukturi. To nas je oviralo pri določitvi strukture. Po drugi strani govorimo tudi o velikanskem tlaku, velikost vzorca pa je zelo majhna in tudi to zelo otežuje karakterizacijo materiala." – dr. Ranga Dias
"Mislim, da je iluzorno pričakovati, da bi tak superprevodnik pri takih pogojih lahko izkoriščali. Imajo pa drug pomen – dokažejo, da je superprevodnosti mogoče doseči ob primernih robnih pogojih in da tega kvantna mehanika ne omejuje. Naslednji korak pa je seveda, kako na neki način simulirati te visoke tlake. Razvoj bo poleg te smeri – da se bodo igrali še z drugimi elementi in plini lahkih elementov – poskusiti realizirati visoke tlake v urejenih geometrijah – temu rečejo kemijski tlak. Če bi jim s pametnim načrtovanjem materialov tukaj uspelo simulirati visoke tlake, bi bil to zelo pomemben preboj." – dr. Denis Arčon
Gosta tokratne oddaje Frekvenca X sta bila najprodornejši raziskovalec na tem področju v Sloveniji dr. Denis Arčon z inštituta Jožefa Stefana v Ljubljani in soavtor lani odmevne študije v reviji Nature dr. Ranga Dias z ameriške univerze Rochestra.
Ljubljanska univerza je ob ustanovitvi orala ledino v akademski sferi. Po 100 letih se je znašla v položaju, ko si znova postavlja ključna vprašanja glede svoje vloge v družbi. S kakšnim vetrom jadra univerza, ki se po eni strani lahko pohvali z izjemnimi raziskovalnimi dosežki, po drugi strani pa spopada z notranjimi aferami. Sklepna epizoda serije Akademskih 100. *Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek. Izbor glasbe Andrej Karoli. V oddaji so nastopili zaslužni profesor na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani dr. Rafael Cajhen, profesor mikrobiologije dr. Blaž Stres, novinarka Tina Kristan, sociolog kulture dr. Rastko Močnik, filozof dr. Darko Štrajn, profesor na Fakulteti za strojništvo dr. Matevž Dular, profesor na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani dr. Ivan Bratko, podoktorska raziskovalka računalništva na Univerzi Stanford dr. Marinka Žitnik.
Prvi človek, ki je na ljubljanski univerzi doktoriral pred stoletjem, ni bil on, temveč ona. To je bila Anka Mayer Kansky, ena izmed tistih slovenskih izobraženk, ki so utrle pot novim generacijam žensk, da se lahko danes množično izobražujejo. Kdo je bila prva slovenska doktorica, kako se je na ljubljanski univerzi znašla prva učiteljica in zakaj je imela univerza v vsej stoletni zgodovini le eno rektorico? Serija: Akademskih 100 Epizoda: Od Anke do Anje ... in sto let vmes Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek
Med drugo svetovno vojno bi lahko ljubljansko univerzo z več gledišč označili za vir upora, legendarni Radio Kričač so na neki način zakrivili študenti elektrotehniške fakultete. Skoraj 20 let pozneje se je zgodila (kulturna) revolucija "baby boom" generacije, ki se je uprla svojim staršem. Zakaj je bila zasedba Filozofske fakultete 40 let pozneje drugačna, sploh pa, kako se je na to odzvala Univerza? Ta hip kaže, da se utegnejo mladi najprej kritično odzvati in se zaradi okoljskih groženj povezati med seboj. Zakaj jih ta tema tako podžiga? Se danes na univerzi še rojevajo progresivne in subverzivne ideje? Serija: Akademskih 100. Druga epizoda: Veter v jadrih upora. Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek
Začenjamo miniserijo ob stoletnici ljubljanske univerze. Od že skoraj legendarnih začetkov je šlo skozi njene klopi več sto tisoč študentov, danes pa ji očitajo, da je napreden in liberalen veter, ki je sprva zavel po njej, zatohlo fevdalen, brez moči, da poraja nove sodobne miselne tokove. Kdo so bili izjemni posamezniki, vpeti v okovje te naše osrednje izobraževalne in raziskovalne ustanove, kaj si imajo čez stoleten prepad povedati njeni pionirji in sodobni nasledniki? Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek.
Kozmologija in eksoplaneti, razvoj litij-ionskih baterij, pa pomen kisika za delovanje naših celic. To so letošnje prve tri Nobelove nagrade - za fiziko, kemijo in medicino. Zadnjo prav s področja obnašanja celic v telesu, ko se raven kisika v njih zniža. “Zaznavanje kisika ima res velik pomen - od tega, kako delujejo večcelični organizmi, do tega, da ima velik vpliv na različne bolezni, tudi na razvoj in nastanek raka,” pravi dr. Maja Čemažar z Onkološkega inštituta UKC Ljubljana. Z dr. Majo Čemažar, z dr. Andrejo Gomboc z UNG in z dr. Robertom Dominkom s Kemijskega inštituta smo pokomentirali letošnji Nobelov izbor.
Ali ima vesolje vonj? Koliko megabajtov podatkov najdemo v prstnem odtisu? Koliko shujšamo med hojo v hribe zaradi pojenjajoče sile težnosti? Na tri čisto resna radiovedna vprašanja, ki so nam jih zastavili poslušalci, Maja Ratej in Jan Grilc s strokovnjaki iščeta čisto resne odgovore. V rubriki Frekvence X Radiovedni!
Pica kot zdrav obrok, preklinjanje v avtomobilu, znamke na spolnem udu in raziskava o nakladanju. To so IG Nobelove nagrade, ob razglasitvi katerih se najprej nasmejemo, potem pa zamislimo. Nagrade, ki jih podeljujejo že od leta 1991, omogočijo publiciteto tistim, nekoliko zapostavljenim temam. Koga – denimo – ne bi zanimalo, ali lahko redno uživa pico in ima ob tem manjše tveganje za nastanek določenih bolezni, ali pa, da preklinjanje v avtomobilu ne sprosti, temveč povzroči še več stresa. Z IG Nobelovimi nagrajenci in komentatorjem filozofom in fizikom dr. Sašem Dolencem bomo hodili po avanturističnih poteh razsvetljenskih možganskih hodnikov, ki ob žuborenju idej peljejo v raziskavo o nakladanju, ki je leta 2016 prejela IG Nobelovo nagrado za mir. Več v podkastu, ki sta ga pripravili Maja Stepančič in Uršula Zaletelj.
Pitagora in njegovi učenci so verjeli, da je vse v vesolju mogoče matematično izraziti s števili. “Jaz matematiko primerjam z družabnimi igrami, ker tako kot pri igrah tudi pri matematiki nekako določiš pravila, na podlagi katerih boš igral,” pravi Marko Čmrlec, bodoči študent na Cambridgeu, olimpijec, ki je letos dosegel srebrno medaljo na mednarodni olimpijadi v matematiki v Veliki Britaniji. “Če nekdo doseže pohvalo, kaj šele medaljo, je to za tako mladega človeka življenjski uspeh,” pravi Andrej Guštin iz Društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije. Mladi olimpijci – Tevž Lotrič, Ema Mlinar in Marko Čmrlec, ki so poletne počitnice preživeli alternativno … “Je dobra nagrada, da greš za en teden v tujino. Ampak ne samo to, lahko se družiš z ljudmi, ki so ti podobni.” … so bili sogovorniki Frekvence X.
Znanost tudi med poletjem ni na počitnicah. Dogajanje je bilo pestro – od tega, da smo se za las izognili srečanju z asteroidom, do tega, da podatke v tehnološkem svetu že zapisujejo na DNK, da je mikroplastika vse bolj pogosta priloga v naši pitni vodi, pa do tega, da so predniki naše človeške vrste po Evropi hodili že veliko veliko prej, kot se je domnevalo doslej. Nastopajo gigantski papagaj, računalniški čip s 400.000 jedri, robotska roka, ki jo usmerjamo s pomočjo misli, atomska ura, za celo stolpnico velik kup kamenja, štirje milijoni olimpijskih bazenov, planet WASP-38 b, balada biskajskih kitov in partija pokra z računalnikom. Pregled znanstvenega dogajanja sta pripravila Maja Ratej in Jan Grilc.
V Ljubljani so se v teh dneh v okviru Svetovnega kongresa slovenskih fizikov zbrali naši fiziki in fizičarke, ki so se uveljavili na tujih univerzah in inštitutih. Med njimi slovenski strokovni javnosti predava tudi dr. Uroš Seljak, profesor fizike in sodirektor centra za astrofiziko na Univerzi Kalifornije v Berkleyju, ki je bil pred kratkim kot redni član sprejet v Nacionalno akademijo znanosti v Združenih državah Amerike. Več o tem, kaj mu pomeni včlanitev v najprestižnejšo ameriško znanstveno ustanovo in kako se v svojem profesionalnem življenju posveča iskanju temeljnih značilnosti vesolja s pomočjo kozmoloških opazovanj, pove v petek opoldne.
Ste kaj radioaktivni? Ali vas je nemara bolje vprašati, če ste kaj radiofobni? Frekvenca X si je ogledala HBO-jevo serijo Černóbil o največji jedrski nesreči v zgodovini, ki v javnosti sproža številne odzive. Po eni strani je najbolje ocenjena serija na IMDB, po drugi strani se nanjo zgrinjajo številni očitki o zavajanju s podatki. Kaj je res in kaj ne in kako je Černóbil znova potegnil na plano radiofobijo?
Christine Jones Forman in Bill Forman sta zakonca in vrhunska ameriška strokovnjaka na področju rentgenske astronomije. Zaposlena na centru za astrofiziku Harvard Smithsonian sta se z odmevno črno luknjo v galaksiji M87 ukvarjala že dlje časa, ob tem pa več desetletij tako rekoč iz prve roke spremljala napredek na področju rentgenske astronomije. O majhnosti človeka v primerjavi z vesoljem, črnih luknjah, družinskem življenju z astronomijo, zlasti pa o žarkih X v astronomiji več rečemo ta četrtek točno opoldne.
Siva, pusta, kraterjev polna, a vseeno navdihujoča – Luna. 50 let bo, odkar je Neil Armstrong kot prvi človek pustil svojo sled na našem edinem naravnem satelitu in na Zemljo sporočil tisto zgodovinsko: “To je majhen korak za človeka, a velik za človeštvo.” Pristanek na Luni je pomenil neverjeten napredek, naznanil je, da lahko človek s tehnologijo osvaja tudi prostrano vesolje, in odstrl novo raven tekmovanja med svetovnimi velesilami. Kakšen pečat je v družbi, politiki in znanosti pustil pristanek na Luni 20. julija 1969 in kako danes, petdeset let po tem zgodovinskem dogodku, Luna še preseneča, združuje, ločuje? Ob praznovanju rojstnega dneva Vala 202 smo pripravili javno snemanje Frekvence X na radijskem dvorišču, ki sta ga vodila Maja Stepančič in Jan Grilc. Gosti razprave: astrofizik dr. Tomaž Zwitter biokibernetik dr. Igor Mekjavič ameriški astronavt slovenskih korenin Ronald Šega astronom Andrej Guštin
Morda prihodnost ni še nikoli ponujala toliko nejasnosti in dilem kot danes. Lahko da nas bo umetna inteligenca nepovratno prehitela kot dirkalni avto. In vsak dan ponudila nekaj deset odkritij v rangu Nobelovih nagrad. Nekateri zagovarjajo scenarij, da bo umetna inteligenca celo prevzela nadzor nad človekom. V vsakem primeru bo treba s samovozečo prihodnostjo najti sožitje in jo pametno zavirati na mejnih območjih. A nobena tehnologija ni dobra ali slaba sama po sebi, pomembno je, kako jo uporabljamo ljudje, pomembne so družbene okoliščine, politične odločitve. Bi torej ob razvoju umetne inteligence potrebovali čim več ali čim manj regulacije, bi se morali vse večje prisotnosti umetne inteligence bati ali se je veseliti? Kje so realne in kje znanstvenofantastične meje? V epilogu serije Quo vadis, človek? o etiki razvoja in samovozečih dilemah človeka prihodnosti. Od Zemlje do vesolja. Od Rdeče kapice do robota. O tem, kako bi lahko tehnologije tudi pomagale pri reševanju okolja. Razmišljajo sogovorniki različnih strok. Avtorji: Luka Hvalc, Hana Hawlina, Jan Grilc
“Vojna je mir. Svoboda je suženjstvo. Nevednost je moč.” Tako je pred natanko 70 leti George Orwell zapisal v romanu 1984. Je imel prav? Možnost večje (tehnološke) izbire ne pomeni nujno svetlejše prihodnosti. Niti v osebnem niti v družbenem smislu. Veliko podatkovje, družabna omrežja in algoritmi spreminjajo demokracijo in na novo definirajo pravila igre. Ključno bo najti konsenz okrog uporabe umetne inteligence in ohranitve ideje demokracije. Hladna vojna je preteklost, družbe prihodnosti bodo poleg podnebnih sprememb ogrožale informacijske in trgovinske krize, morebitne zlorabe orožja, ki ga bo upravljala umetna inteligenca. Kako bo z varnostjo, bo država namesto vojakov imela polno “kasarno” vrhunskih hekerjev, strokovnjakov za algoritme in robotskih psihiatrov? Osrednja gosta 4. dela serije Quo vadis, človek?! sta filozofinja Renata Salecl in obramboslovec Uroš Svete. Avtorji: Luka Hvalc, Hana Hawlina in Jan Grilc
Papež Frančišek je v Vatikanu zbral največje svetovne strokovnjake na posvetu o robotiki in umetni inteligenci. Humanoidni roboti zagotovo še lep čas ne bodo nadomestili katoliških duhovnikov in vernikov, medtem pa na Japonskem android Mindar že pomaga pri molitvah v budističnem templju. Dejstvo je, da tehnologija ne more popolnoma zamenjati človeškega dela, a bo umetna inteligenca spremenila tudi najbolj tradicionalne poklice, od zdravnika do duhovnika. Bo direktor podjetja za svojega namestnika kmalu imenoval robota? Kateri poklici bodo z razvojem umetne inteligence izginili, kateri se bodo spremenili? Skrajnosti razmerja človek-umetna inteligenca ilustrira tudi vstop robotov v intimne odnose, obstajajo celo že bordeli z robotskimi prostitutkami, za uporabo katerih je potrebno plačati zavarovanje. Roboti so pogosto bolj zaščiteni od ljudi, celo državljanstvo so jim že podelili. Na širšo družbo pa bo imel v bližnji prihodnosti še večji vpliv razvoj industrijske robotike, ki že predstavlja eno tretjino svetovnega trga in se največ uporablja v avtomobilski industriji. Največ robotov imajo v operativni rabi na Japonskem, Kitajskem in v ZDA. V Sloveniji je to razmerje 144 robotov na 10 tisoč zaposlenih, kar je precej nad evropskim povprečjem. Poleg tega smo tudi pri nas dobili tovarno industrijskih robotov, ki ima v Kočevju zmogljivost proizvodnje 10 tisoč robotov na leto. Japonska Yaskawa in slovenski Laibach sta združila moči pri posebnem umetniško-industrijskem projektu “Mi kujemo bodočnost.” Morda bodo Trbovlje celo prvo mesto v Sloveniji z robotskimi občani … Podrobno v 3. delu serije Quo vadis, človek?! Avtorja: Luka Hvalc in Hana Hawlina
Pridelava hrane zelo obremenjuje okolje. Analize kažejo, da povprečna letna poraba govedine samo enega Američana prispeva k onesnaženju s toplogrednimi plini toliko kot dobrih dva tisoč kilometrov vožnje z avtomobilom. Do leta 2050 se bo število prebivalstva na Zemlji povečalo na devet milijard ljudi, kar bo podvojilo povpraševanje po hrani. Je sploh mogoče, da nahranimo svet in hkrati ohranimo naš planet? Ob hitri rasti prebivalstva in prekomerni porabi naravnih virov, smo priča izraziti spremenljivosti podnebja. Vročinski valovi bodo v prihodnosti še pogostejši in daljši, več bo padavin, gladina morja se bo dvigovala. Škoda zaradi poplav, suš in vremenskih neurij v svetu strmo narašča in se bo še povečevala. Kaj in kako lahko spremenimo? Kakšne so prehrambene in okoljske alternative? Od avokadov na Instagramu, podnebnih štrajkov, okoljskih kiborgov, do žuželčjih burgerjev in laboratorijskega mesa. Quo vadis, človek?! Avtorja: Luka Hvalc in Hana Hawlina
Bo človek 2.0 živel v globalni tehno diktaturi ali se bo od urbanizacije vrnil nazaj k naravi? Raziskujemo, kam nas bodo pripeljali neznane poti umetne inteligence, kibernetike, vesoljskih tehnologij, pa spremenjeno prehranjevanje, omejitve okolja, nove oblike komunikacije … Kako bomo delovali kot družba, kakšni bodo odnosi med ljudmi s psihološkega in sociološkega vidika, kako bomo organizirani pravno in politično, bo tudi umetnost v domeni umetne inteligence? V uvodnem delu nove serije Frekvence X skušamo posneti selfi, no, pravzaprav skupinsko sliko naše prihodnosti, prihodnosti naših družin, prijateljev … Naše prihodnosti. Quo vadis, človek?! Avtorja: Luka Hvalc in Hana Hawlina
Frekvenca X se ozira proti najbolj vroči temi v vesolju – proti črni luknji! Človeštvo si jo je pred kratkim prvič lahko ogledalo na fotografiji in podoba črnega kroga z ognjenim obročem je osupnila znanstvenike in laike. Fotografija črnega kroga z ognjenim obročem velja za najnatančnejšo fotografijo, kar jih je kdaj naredilo človeštvo, saj gre za takšno preciznost, kot če bi skušali številko na kovancu, ki bi ga nekdo držal v New Yorku, razbrati iz Ljubljane. Raziskovalci so potrebovali več let za povezovanje več deset teleskopov po planetu od Havajev, prek Španije do Antarktike in ob tem izkoristili še vrtenje Zemlje, da jim je naposled uspelo dobiti fotografijo črne luknje. Kakšno novo znanje nam prinaša ta dosežek in kakšni bodo prihodnji izzivi, z nami razmišljata astrofizika dr. Tomaž Zwitter, naš strokovni sodelavec z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko, in dr. Roman Gold, eden od raziskovalcev pri projektu Event Horizon.
Julie McEnery je astrofizičarka, že sedemnajst let zaposlena pri NASI, pri kateri je raziskovanje res užitek. “Če imamo zamisel o nekem novem detektorju ali želimo raziskovati določeno črno luknjo na točno določen način, ti vedno nekdo omogoči, da to storiš. Tu lahko res izpolniš vse svoje znanstvene sanje.” Je projektna znanstvenica pri projektu satelit Fermi, ki ob pomoči gama svetlobe raziskuje naše vesolje. Med zvezdami se je znašla povsem po naključju, pravi. “Obiskala sem domače v Dublinu, avtobus na poti proti domu pelje mimo univerze, izstopila sem, si ogledala oddelek za fiziko in vprašala, ali je kakšna možnost, da bi tam študirala. Rekli so da in to je bilo to.” Več o vznemirljivosti opazovanja vesolja, pa tudi občasni dolgočasnosti njenega dela, o ženskah v tehnoloških poklicih in tudi pri NASI, pa o tem, zakaj sta Luna in Sonce enako svetla, če ju opazujemo z gama svetlobo, pove v prispevku. Z njo se je pogovarjala Maja Stepančič.
Neveljaven email naslov