Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nika se je pred dobrimi štirimi leti preselila v Katalonijo k svojemu partnerju, ki ga je spoznala, ko je bil na študijski izmenjavi v Sloveniji.
Nika se je pred dobrimi štirimi leti preselila k svojemu partnerju, ki ga je spoznala, ko je bil na študijski izmenjavi v Sloveniji
A pravi, da za srečo ni dovolj to, da se preseliš v kraj z ugodno klimo, potrebuješ še službo, ki ti vsak dan daje več kot le evre na bančni račun. Zato je Nika Ambrožič obrnila ploščo in se po končanem magistrskem študiju prevajalstva izučila za vizažistko. Odkar živi v Barceloni – ugotavljajo njeni prijatelji –, se je precej “skulirala”, in tako jo nekatere tamkajšnje navade, ki jih sprva ni mogla razumeti, ne motijo več; na primer katalonski tihi družbeni dogovor o tem, da je za prvega v čakalni vrsti v delikatesi povsem normalno, če za več minut poklepeta s prodajalko, preostali čakajoči pa ob tem nimajo pravice zavijati z očmi:
“V Španiji se lahko s prodajalko pogovarjaš, kolikor časa želiš, in nihče ne sme zavijati z očmi, cmokati ali se pritoževati, ker je to tvoj trenutek. To je nepisano pravilo. V Sloveniji pa, samo da se postaviš v vrsto v kakšnem nakupovalnem središču, ljudje že vzdihujejo in se pritožujejo.”
Je pa zato, vsaj v poslovnem okolju, toliko bolj moteč njihov slavni nonšalantni “no pasa nada” oziroma “saj ni važno, saj ni pomembno”, ki je v nasprotju z njeno navado, da se stvari “naredi, kot se šika”, ki jo je prinesla iz Slovenije. Pravi katalonski značaj pa spoznaš, ko se udeležiš tamkajšnjih političnih protestov:
“Prinesejo bobne, posebne katalonske piščali, vsi sedijo po tleh, zakurijo žar. Znajo si narediti “žur” tudi v trenutkih, ko jih združuje neka zelo resna tematika.”
Nika se je pred dobrimi štirimi leti preselila v Katalonijo k svojemu partnerju, ki ga je spoznala, ko je bil na študijski izmenjavi v Sloveniji.
Nika se je pred dobrimi štirimi leti preselila k svojemu partnerju, ki ga je spoznala, ko je bil na študijski izmenjavi v Sloveniji
A pravi, da za srečo ni dovolj to, da se preseliš v kraj z ugodno klimo, potrebuješ še službo, ki ti vsak dan daje več kot le evre na bančni račun. Zato je Nika Ambrožič obrnila ploščo in se po končanem magistrskem študiju prevajalstva izučila za vizažistko. Odkar živi v Barceloni – ugotavljajo njeni prijatelji –, se je precej “skulirala”, in tako jo nekatere tamkajšnje navade, ki jih sprva ni mogla razumeti, ne motijo več; na primer katalonski tihi družbeni dogovor o tem, da je za prvega v čakalni vrsti v delikatesi povsem normalno, če za več minut poklepeta s prodajalko, preostali čakajoči pa ob tem nimajo pravice zavijati z očmi:
“V Španiji se lahko s prodajalko pogovarjaš, kolikor časa želiš, in nihče ne sme zavijati z očmi, cmokati ali se pritoževati, ker je to tvoj trenutek. To je nepisano pravilo. V Sloveniji pa, samo da se postaviš v vrsto v kakšnem nakupovalnem središču, ljudje že vzdihujejo in se pritožujejo.”
Je pa zato, vsaj v poslovnem okolju, toliko bolj moteč njihov slavni nonšalantni “no pasa nada” oziroma “saj ni važno, saj ni pomembno”, ki je v nasprotju z njeno navado, da se stvari “naredi, kot se šika”, ki jo je prinesla iz Slovenije. Pravi katalonski značaj pa spoznaš, ko se udeležiš tamkajšnjih političnih protestov:
“Prinesejo bobne, posebne katalonske piščali, vsi sedijo po tleh, zakurijo žar. Znajo si narediti “žur” tudi v trenutkih, ko jih združuje neka zelo resna tematika.”
Frančiško Šonajo smo poklicali v času veljave ukrepov zaradi epidemije koronavirusa. Sudanske oblasti so med drugim razglasile policijsko uro, ki velja od šestih popoldne do šestih zjutraj, a naša sogovornica pravi, da ni tako strašno. Ljudje so se navadili, vse trgovine s hrano so odprte, deluje tudi dostava mleka in zelenjave na dom z oslom in tuk-tukom, v šali dodaja Frančiška. Kaj pa pomoč države? »Ljudje od države ne pričakujejo dosti, ker vejo, da nima te možnosti. Zato se že zbirajo prostovoljni prispevki za pomoč ljudem. Nadomestilo od države pa dobivajo lokali in ženske, ki prodajajo kavo in čaj ob reki, kjer se ponavadi zadržuje veliko ljudi, zdaj pa so oblasti to prepovedale.«
Tina Smole je svobodna novinarka, ki živi v Kampali. Tudi tam veljajo posebni ukrepi zaradi epidemije koronavirusa, zaradi česar se je spremenil tudi njen vsakdan. Javnega prevoza ni, z avtomobilom se lahko voziš samo s posebno dovolilnico, v veljavi je policijska ura od sedmih zvečer do pol sedmih zjutraj. In oblasti so jo strogo uveljavljale. “Policija, vojska in paravojaška enota so enostavno tekali za ljudmi in jih včasih tudi fizično preganjali. Prav te lokalne obrambne enote so premalo usposobljeni ljudje, ki na srečo nimajo orožja, imajo pa palice in biče. Ker nimajo imena, nimajo niti odgovornosti, težje jih je izslediti. Razmere so take, da so začeli zlorabljati in izkoriščati svojo moč. Zadnjih nekaj dni pa so se razmere umirile.” Naša sogovornica opaža, da so na udaru bolj tujci: belci, tudi Azijci. “Ker se covid-19 smatra kot uvožena bolezen, je opaziti strah med tukajšnjimi prebivalci.”
Bil je začetek februarja, ko je mlada Slovenka dobila potrditev pripravništva v mestu Varese. Ko se je sredi meseca selila, o vsej tej epidemiji še ni bilo govora oziroma je bila neka oddaljena stvar na Kitajskem. V treh tednih pa so se začele stvari zapletati. “Na začetku se mi je zdelo, da virusu nihče ne pripisuje prevelikega pomena. Potem se je začelo govoriti o hudi nalezljivosti, prišli so pozivi k previdnosti in umivanju rok, na koncu pa obvezno delo od doma. Počasen začetek ter zelo hiter konec, bi lahko rekla.” Priznava, da je tudi sama zamahovala z roko, nato pa je postala precej bolj pazljiva, a ne panična.
Podiplomski študent sinologije v Nandžingu na Kitajskem, kjer se življenje po več mesecih karantene in omejitve javnega življenje počasi vrača v ustaljene tirnice. Pogovarjali smo se o njegovem bivanju v karanteni v študentskem domu, o kitajski politiki v povezavi z njihovimi pristopi k omejevanju epidemije ter razmišljali o razlikah med vzhodom in zahodom.
Nataša Obermajer živi in dela v Antwerpnu. Zaposlena je v podjetju, ki se ukvarja z razvojem zdravil – predvsem za raka. Se pa ena njihovih ekip že ukvarja tudi s testiranjem seruma z okužbo novega koronavirusa. Po njenem bo to trajalo najmanj 12 mesecev. Kot farmacevtka se kritično sprašuje tudi o zdravstvenih sistemih po svetu. Vlade so namreč v paniki in želji po zaščiti okuženih z novim virusom v veliki meri pozabili srednjeročno planirati in tako morda povzročili več škode ostalim bolnikom.
Jasmino Takano je že v otroštvu, ko je večino svojega prostega časa posvečala gledanju japonskih animiranih risank, navdušila Dežela vzhajajočega sonca.
Anže Štupar je med njeno študijsko izmenjavo v Sloveniji spoznal Paragvajko, se zaljubil, nato pa skupaj z njo preselil v mesto Luque blizu prestolnice Asunción.
Ana Žigo na Otoku prebiva že dobrih deset let, a se še vedno čudi temu, da zaprejo ceste in šole že, če zapade pet centimetrov snega.
Živa je po nekaj letih v Avstraliji preuredila svoj uradni status. Po izteku delovne in počitniške vize je zaprosila za tako imenovano partnersko, ki ji omogoča bivanje tam pod pogojem, da dokaže pristnost svojega ljubezenskega razmerja z domačinom. Opisovanje intimnosti njune zveze neznanim pristojnim birokratom in predložitev vseh dokazil o resničnosti razmerja, kot so zelo osebna SMS sporočila ipd., je bila ena najbolj nenavadnih in tudi neprijetnih izkušenj, ki si jih je nabrala med spoznavanjem Avstralije. To pa je že pred izselitvijo iz Slovenije prečesala po dolgem in počez.
Učitelj smučanja je zadnjih šest let redno letal z enega konca sveta na drugega.
Direktor izpostave podjetja avtomobilske industrije v Suzhouju te dni igra vlogo kriznega menedžerja na daljavo.
Skoraj natanko pet let potem, ko smo v oddaji gostili Dušana Repiča, ki je na Baliju ustanovil potapljaški center, smo h klepetu povabili njegova naslednika.
Ker ima Birminghama “poln kufer” polni kovčke in se z vmesnim postankom na Novi Zelandiji vrača v Slovenijo.
Nekoč oglaševalka, danes pa lastnica podjetja, ki se ukvarja s prodajo kozmetike.
Anja Catherine Limon je v približno enakem deležu Slovenka in Angležinja. Po študiju pri nas in na Otoku je pristala na "tretjem" koncu Evrope – v Berlinu.
Kaja Doupona že šest let živi na Švedskem, tja se je po končanem študiju komunikologije odpravila študirat matematiko. Čeprav je nikoli prej ni marala!
Celjanka, učiteljica nemščine se je 100 let potem, ko se je na pot okrog sveta odpravila njena someščanka in ena največjih svetovnih popotnic Alma Karlin, odpravila po njenih stopinjah.
Filozofinja, teologinja in veterinarska tehnica se po šestih letih življenja v Carigradu z možem domačinom loteva novega življenjskega izziva.
Mateja Pavlič že deset let z možem živi v soparnem močvirju globokega juga Združenih držav, družbo jima delajo simpatično odbite evolucijske stvaritve.
Neveljaven email naslov