Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tjaša Šuštar je na študijski izmenjavi v Španiji spoznala Čilenca in se pred dobrimi petimi leti preselila v prestolnico Santiago.
Revščina se kaže na različne načine, v Čilu tudi tako, da si starši ne morejo privoščiti, da bi svoje otroke peljali na izlet v naravo, zato jih peljejo na kosilo v obrat s hitro prehrano v nakupovalno središče
Tjaša Šuštar je na študijski izmenjavi v Španiji spoznala Čilenca in se pred dobrimi petimi leti preselila v prestolnico Santiago. Preden je postala zasebna družinska terapevtka, delno že tudi med študijem teologije in španščine, je sodelovala pri več humanitarnih projektih in tako dobro spoznala življenje na socialnem dnu. V Santiagu, kjer mestne četrti slikajo res pisano paleto možnih življenjskih okoliščin, je ugotovila, da ima lahko revščina na različnih koncih sveta tudi različne pojavne oblike. Ker morajo starši veliko delati, so otroci v revnejših četrtih pogosto prepuščeni samim sebi.
"Tu se revščina kaže v tem, kakšen dostop imaš do zelenih površin, kakšna je kakovost zraka. Višji sloji živijo bližje Andom. So višje, niso v kotlini, se pravi, da je zrak boljši, da je tam več zelenja, več parkov, v revnih predelih pa skorajda ni dreves."
"Številni starši si ne morejo privoščiti, da bi otroke ob koncih tedna peljali ven iz mesta v naravo, tako da se po večini hodijo sprehajat v nakupovalna središča."
Njeno življenje v čilski prestolnici pa zaznamujejo tudi potresi. Pravi, da tam vsak potres, ki ima stopnjo po Richterjevi lestvici nižjo od sedem, ni potres, ampak 'le tresenje'.
“Ugibanje, kako močan je bil potres, je ‘nacionalni šport’. Tudi jaz sem zelo dobra v tem. Ko se začne tresti, ugibam stopnjo in jo nato preverim na internetu.”
Tjaša Šuštar je na študijski izmenjavi v Španiji spoznala Čilenca in se pred dobrimi petimi leti preselila v prestolnico Santiago.
Revščina se kaže na različne načine, v Čilu tudi tako, da si starši ne morejo privoščiti, da bi svoje otroke peljali na izlet v naravo, zato jih peljejo na kosilo v obrat s hitro prehrano v nakupovalno središče
Tjaša Šuštar je na študijski izmenjavi v Španiji spoznala Čilenca in se pred dobrimi petimi leti preselila v prestolnico Santiago. Preden je postala zasebna družinska terapevtka, delno že tudi med študijem teologije in španščine, je sodelovala pri več humanitarnih projektih in tako dobro spoznala življenje na socialnem dnu. V Santiagu, kjer mestne četrti slikajo res pisano paleto možnih življenjskih okoliščin, je ugotovila, da ima lahko revščina na različnih koncih sveta tudi različne pojavne oblike. Ker morajo starši veliko delati, so otroci v revnejših četrtih pogosto prepuščeni samim sebi.
"Tu se revščina kaže v tem, kakšen dostop imaš do zelenih površin, kakšna je kakovost zraka. Višji sloji živijo bližje Andom. So višje, niso v kotlini, se pravi, da je zrak boljši, da je tam več zelenja, več parkov, v revnih predelih pa skorajda ni dreves."
"Številni starši si ne morejo privoščiti, da bi otroke ob koncih tedna peljali ven iz mesta v naravo, tako da se po večini hodijo sprehajat v nakupovalna središča."
Njeno življenje v čilski prestolnici pa zaznamujejo tudi potresi. Pravi, da tam vsak potres, ki ima stopnjo po Richterjevi lestvici nižjo od sedem, ni potres, ampak 'le tresenje'.
“Ugibanje, kako močan je bil potres, je ‘nacionalni šport’. Tudi jaz sem zelo dobra v tem. Ko se začne tresti, ugibam stopnjo in jo nato preverim na internetu.”
Tina Logar že dve leti in pol živi v Cape Townu v Južni Afriki. Tja sta se z možem preselila zaradi njegove službe. Pravi, da je čudovito, je pa mesto nevarno in včasih se kar čudi turistom, ko tako brezskrbno tavajo po ulicah. Ona si ne bi upala.
Pred tremi leti in pol sta bila z ženo brez službe in brez resne perspektive, odločila sta se za odhod v Nemčijo. Kot gradbeni inženir pravi, da je Stuttgart trenutno mesto priložnosti.
Po sedmih letih življenja v ZDA še vedno ohranja nekatere navade, pregovorno značilne za Slovenijo. "V moji hiši se morajo vsi preobuti, ker sem jih tako navadila."
Jure Klopčič živi v kontejnerskem naselju, tik pod polarnim pasom, v službo pa se pripelje z letalom. Dela namreč v rudniku urana v kanadski divjini.
Tadej Košmrlj kliče na Islandijo. V Globalno vas se oglaša Mojca Andrilovič.
Urška Vogrinčič živi in dela v Freiburgu, ki velja za nemško kolesarsko prestolnico. Steze so urejene, kolesarji imajo v prometu prednost in strah med vožnjo je skoraj odveč.
"Smučanje je tukaj zelo popularno." Trditev velja za Slovenijo in Novo Zelandijo, kjer že 13 let živi Katrin Johnston. Poročena je z Novozelandcem, je bivša novinarka, ki zdaj dela kot PR-ovka v državni instituciji, ki skrbi za obnovo po katastrofalnem potresu, ki je Chistchurch prizadel pred šestimi leti. Prejšnji vikend je bila z družino še na zadnjem smučanju pred pomladjo.
Je mati treh otrok, poje v pevskem zboru in glasbeni skupini, teče polmaratone in je raziskovalka umetne inteligence ter predavateljica na univerzi v Cambridgu. Vse to je dr. Mateja Jamnik.
Pred prometno najbolj obremenjenimi konci tedna smo pogledali, kako je promet urejen v mestih, kjer živijo gostje Globalne vasi.
Globalna vas tokrat kliče v Munchen. Saša Malek že devet let živi in dela na Bavarskem.
V francosko prestolnico, ki je v znamenju evropskega nogometnega prvenstva, smo poklicali Jurija Meniha.
Dr. Jure Vidmar je redni profesor mednarodnega prava na univerzi Maastricht, predavatelj na univerzi Oxford ter izredni predavatelj človekovih pravic na univerzi Pretoria.
Študentka kemije in razsikovalka Tina Škorjanc živi med New Yorkom in Abu Dhabijem
Neveljaven email naslov