Maraton in pravica žensk do teka

Nekaj manj kot 20 tisoč ljudi se bo v nedeljo odpravilo na 21. ljubljanski maraton. Za primerjavo - na prvem maratonu jih je teklo le 300. Danes po vsem svetu teče na milijone ljudi, še pred štiridesetimi leti pa je bilo popolnoma drugače. Tek je veljal za nekaj nespodobnega in čudaškega, sicer pa je bil le privilegij moških. Ti so lahko tekli samo na stadionih, na katerih so dolgo veljala stroga, nazadnjaška pravila. Danes se nam zdi neverjetno, da si je bilo treba pravico do teka izbojevati, še bolj neverjetno pa je, da so smele ženske na olimpijskem maratonu prvič nastopiti šele leta 1984.

Tek za svobodo

Zgodovina teka na dolge proge nam govori o prizadevanjih za širše družbene spremembe, za odpravljanje predsodkov, za napredek in boj za enakopravnost.

Kathrine Switzer je bila pionirska maratonska tekačica, ki se je leta 1967, v času bojev za pravice manjšin pogumno pomešala med bostonske maratonce - da bi prikrila svoj spol, se je prijavila kot moški. Arhivski posnetki pričajo o tem, da so bili novinarji, ko so ugotovili, da med moškimi teče tudi ženska, šokirani. Pretresen pa je bil tudi direktor maratona, ki je Kathrine Switzer skušal fizično odstraniti s ceste. To mu ni uspelo, in čeprav so po koncu tekme Kathrine Switzer diskvalificirali in dosmrtno suspendirali, je niso ustavili. Njena prizadevanja so dala ženskam pravico do teka.

Antropologinja in vodja društva Urbani tekači mag. Jasmina Kozina Praprotnik pravi, da nam zgodovina teka zelo jasno opisuje pozicijo ženske znotraj (moške) družbe. Hkrati nas opominja na to, da enakopravnost ni samoumevna, temveč so si jo ženske morale izbojevati. Ob tem je zgovoren podatek, da je ženska prej prišla v vesolje kot pa na maratonsko prireditev. Razlago lahko najdemo v tem, da je ženska, ki teče svobodna, da lahko sama upravlja s svojim telesom in da jo je zato težje nadzorovati.

Od prizadevanja prve tekačice Katrine Switzer do trenutka, ko so ženske smele nastopiti na olimpijskem maratonu pa je preteklo veliko časa. To pravico so dobile šele leta 1984, ko so smele nastopiti na prvem ženskem olimpijskem maratonu v Los Angelesu. Dr. Milan Hosta pravi, da je ta podatek na prvi pogled presenetljiv, če pa bolj podrobno premislimo zgodovino modernega olimpijskega gibanja, vidimo, da je ženskam odrejala mesto za domačim ognjiščem in da je družbena konstrukcija spolov močno navzoča v športu nasploh.

Z vzponom demokracije in širših civilnodružbenih gibanj za človekove pravice se je počasi izboljšal tudi položaj žensk v športu. Vendar kot opozarja dr. Milan Hosta, so predsodki in tako spolna kot tudi rasna diskriminacija še vedno prisotni.

Vsi drugačni, vsi (ne) enakopravni

Prof. dr. Mojca Doupona Topič s Fakultete za šport pravi, da je šport ena izmed trdnjav moškega šovinizma, ki je dolgo časa stala na prepričanju, da je šport za ženske pretežak in prenevaren.

Domače in mednarodne športne organizacije še vedno vodijo pretežno moški. To velja celo za tiste športne zveze, v katere so včlanjene pretežno ženske. Višje kot gremo po hierarhični lestvici neke športne organizacije, manj je žensk. Diskriminacija v športu pogosto še vedno poteka na način ohranjanja dobro ustaljenih starih navad. Tudi v Sloveniji lahko opazimo prikrite diskriminacijske vzorce. Čeprav imamo občutek, da so lahko ženske povsem enakopravne v športu, so pogoji, pod katerimi se lahko ukvarjajo s športom, precej drugačni od moških. Ob tem je zgovoren tudi podatek, da je na prvem ljubljanskem maratonu, ki je bil organiziran leta 1996, od 300 tekačev teklo le osem žensk.

Več v Intelekti s sogovorniki in sogovornicami mag. Jasmino Kozino Praprotnik, prof. dr. Mojco Doupona Topič, prof. dr. Levom Kreftom in dr. Milanom Hosto.